Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. nanašajoč se na muziko; glasben: muzikalna prvina / muzikalna izobrazba, vzgoja; izvajati, poslušati muzikalne reprodukcije / pomemben muzikalni dogodek
2. ki ima čut, smisel za glasbo: muzikalen otrok / njeno igranje je bilo zelo muzikalno
3. blagoglasen, melodičen: imeti muzikalen jezik, stil
♦ jezikosl. muzikalni naglas tonemski naglas
- muzikálno prisl.:
skladba je muzikalno dobro izvedena; muzikalno izšolani ljudje
ki ima čut, smisel za glasbo: muzikaličen človek; je zelo muzikalična in ima lep glas / muzikalični dar
1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: napolnjevati prazne posode; s silo napolnjevati kaj
// delati, da prihaja kaj kam: nosači napolnjujejo ladjo s tovorom
2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so le počasi napolnjevali dvorano
3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo napolnjuje močna svetloba / dolino je nekoč napolnjeval led; glavo mu napolnjujejo težke misli
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnjevala tišina; mračni prostor jih je napolnjeval s tesnobo / zavest, da ji je pomagal, ga je napolnjevala s srečo
4. ekspr. dajati čemu vsebino, smisel: delo mu napolnjuje življenje
1. dati navdih: zarja je navdihnila eno najlepših pesnikovih vizij; roman so navdihnile vojne grozote; navdihnil se je ob pogledu na umetnino
2. knjiž. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti: dogodek jo je navdihnil s čudno mislijo; njen odhod ga je navdihnil s skrbjo / navdihniti komu pogum, smisel za kaj dati
- navdíhnjen -a -o:
biti navdihnjen; navdihnjen z upanjem
♦ rel. ki je ali je nastal pod izrednim božjim vplivom
star. nerazrešljiv, nedoumljiv: smisel njegovih besed je bil neodgonetljiv; neodgonetljive stvari
// skrivnosten, nenavaden: srečala sta se v neodgonetljivih okoliščinah; neodgonetljive sile
1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: navdaja ga slovesno občutje; občutje tujosti; upirati se občutju, ki ga budi umetnina
♦ psih. življenjsko občutje duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do življenja
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno občutje pesmi / imeti pri slikanju smisel za občutje
2. knjiž. občutek: občutje bolečine / ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov; doživljanje elementarnih človeških občutij; občutje zadrege
3. knjiž. razpoloženje, ozračje: po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje / epično občutje tistih dni / ustvarjanje scenskega občutja
1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok
♦ jezikosl. odbiti končnico
// z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga
2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil
// fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene
// fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta
3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti nasprotnika
4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil
5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi
6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo
8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti
● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril
- odbíti se
1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga
2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi
3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal
- odbít -a -o:
1. deležnik od odbiti: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; prošnja je bila odbita
2. pog., v sproščenem ožjem krogu ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega; nenavaden: odbit smisel za humor; vedno nove, res odbite ideje; povsem odbita družina / odbita komedija
knjiž. narediti, povzročiti, da kaj izgubi smisel: moževa smrt ji je onesmislila življenje; njegovo pisanje se je v zadnjem času onesmislilo
knjiž. dati pomen, smisel: Cankar hrepenenja ni opomenil le osebno, ampak je njegov smisel poglobil še narodnostno
1. glagolnik od organizirati: organizacija svetovnega prvenstva je pripadla Sloveniji; organizacijo prireditve so zaupali tajniku društva; ima smisel za organizacijo / organizacija delovne akcije mu je vzela precej časa; ljubitelji slikarstva so bili navdušeni, da je prišlo do organizacije te razstave / ima dobro organizacijo snovi za svoj roman
2. značilnost, stanje organiziranega; organiziranost: potrebna bi bila boljša organizacija dela, proizvodnje; izboljšali so organizacijo zdravstvene službe / organizacija obrambe je bila zelo slaba / tehnična organizacija proslave
3. skupnost ljudi z določenim skupnim ciljem, programom: voditi organizacijo; stopiti, vpisati se v organizacijo; napredna organizacija; preprečevati ustanavljanje terorističnih organizacij; naloge organizacije / sedež organizacije / borčevske, letalske, lovske, športne organizacije; dijaške, strokovne organizacije / delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost javnih služb; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ
● Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
♦ ekon. gospodarska organizacija delovna organizacija v gospodarstvu; negospodarska organizacija delovna organizacija v negospodarskih dejavnostih; organizacija združenega dela [OZD] do 1989 delovna organizacija, ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela; temeljna organizacija združenega dela [TOZD] do 1989 del delovne organizacije, ki je v delovnem procesu tvoril določeno celoto in ki je lahko vrednostno izrazil rezultat dela
knjiž. dati smisel, končni cilj: osmisliti svet, v katerem živimo; osmisliti svoje življenje / njegova požrtvovalnost se je s tem osmislila
// utemeljiti, upravičiti: osmisliti darilo; idejno, teoretično osmisliti
- osmíšljen in osmísljen in osmíslen -a -o:
osmišljeno življenje
knjiž. dajati smisel, končni cilj: te vrednote mu osmislujejo življenje
knjiž. dajati smisel, končni cilj: osmišljati svoja prizadevanja; skrb za otroke je osmišljala njeno življenje
// utemeljevati, upravičevati: osmišljati teorije; to osmišlja družbeno vlogo umetnika
1. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar; zadeti: nameril je kamen v fanta in ga pogodil; pogoditi srno; krogla ga je pogodila naravnost v srce; pren., ekspr. s hudo besedo ga je pogodil
2. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: fotograf ga ni dobro pogodil; poteze obraza je dobro pogodil
// narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: kostumograf je kostume imenitno pogodil; svojo vlogo je igralec odlično pogodil
3. knjiž. uganiti, predvideti: pogodil je njegove misli; pogodili so njihov skriti namen / pogoditi uganko rešiti
4. knjiž. ugotoviti, dognati, spoznati: dolgo časa niso pogodili njene bolezni; pogoditi napako, resnico; končno so pogodili, kdo je zakrivil nesrečo / pogoditi pravo pot najti
// dojeti, razumeti: pogoditi bistvo problema; šele zdaj je pogodil smisel njegovih besed
5. star. izmisliti si, spomniti se: veliko smešnega je pogodil stari berač
// narediti, ukreniti: najbolje bo pogodil, če jim gre s poti; prav, slabo pogoditi kaj
● zastar. vsem ni mogoče pogoditi ustreči, ugoditi; star. čudno, da ga še do zdaj niso pogodili razkrili, odkrili; pog., ekspr. ti jo zmeraj pogodiš pravilno poveš, narediš; ekspr. pogoditi dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; zastar. vročina bo pogodila sadje dozorila; ekspr. dobro je pogodil odgovor pravilno odgovoril; star. dolgo je iskal stanovanje, pa ga ni mogel pogoditi dobiti; ekspr. pogoditi žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. pogodil si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari
- pogodíti se zastar.
posrečiti se: vesel je bil, da se mu je stvar tako pogodila
- pogodèn tudi pogojèn -êna -o:
dobro pogoden značaj; pogoden je bil v rame
1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: polniti blazine s perjem, volno; polniti jeklenke s plinom; ekspr. pridno je polnil kozarce nalival / voda je vedno bolj polnila kotanjo; spustili so zapornice in ribnik se je začel polniti / polniti cement v vreče dajati; polniti vino v steklenice natakati
// delati, da prihaja kaj kam: polniti ladjo s tovorom / polniti puško, top nabijati
// gastr. delati, pripravljati jed z nadevom; nadevati: polniti paprike / polniti klobase z rižem in drobovino
2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so začeli polniti dvorano; trg se je začel polniti / ta film že dolgo polni naše kinematografe
3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je polnil dim cigaret; klici na pomoč so polnili večerni zrak / vrišč ji je polnil glavo, ušesa
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je polnila tišina / dušo mu je polnila žalost / strast ga je polnila z nestrpnostjo ga je delala nestrpnega; pogled na prizor ga je polnil z gnusom ga je navdajal
4. ekspr. dajati čemu vsebino, smisel: delo mu polni življenje / otroku polnijo dneve zelo preproste stvari mu jih bogatijo, delajo kratkočasne
● ekspr. ta igralka polni blagajne kinematografov zaradi njene priljubljenosti kinematografska podjetja dobro zaslužijo; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo glave, ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. urednik je skoraj sam polnil list pisal, pripravljal članke za list; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano; ekspr. take slike so nekdaj polnile sprejemnice bogatih meščanov so pogosto ali v večjem številu visele v sprejemnicah; ekspr. ta novica že nekaj dni polni stolpce, strani časopisov veliko pišejo o njej; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; transakcijski račun se polni na transakcijskem računu se zbira vedno več denarja; ekspr. čemu bi si polnil glavo s podatki bi si jih prizadeval zapomniti; ekspr. polniti si baterije dobivati, pridobivati si novih moči, energije
♦ elektr. polniti akumulator delati, da pride v akumulator toliko električne energije, kolikor jo lahko sprejme; metal. polniti plavž dajati vložek v plavž; polniti vrtine vlagati vanje naboje ali razstrelilno mešanico; tekst. polniti tkanino delati jo navidezno gostejšo
- polnèč -éča -e:
mimo je pripeljal tovornjak, polneč ulico z ropotom
- pôlnjen -a -o:
rezervoar bo stalno polnjen
1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu
♦ jezikosl. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose
// navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen
// navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo
2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede)
3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa
a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv
b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje državnega pomena
4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem
● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol
1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: v igri je moral večkrat popačiti obraz; popačil se je od bolečine
2. nav. ekspr. spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: tuje besede je popačil, da so bile nerazumljive; popačili so ime kraja / umetno popačiti ton, zvok
3. prikazati kaj drugače, kakor je: zavestno so popačili dejstva; popačil je smisel njegovega stavka
4. star. iznakaziti, skaziti: nesreča ji je popačila obraz / hiše so popačile okolico jezera
5. star. pokvariti, izpriditi: lažnivost popači vsakega človeka; bala se je, da bo ta družba popačila njene otroke
- popáčiti se
z nenaravnimi, nepravilnimi gubami, potezami pokazati, izraziti negativen, odklonilen odnos: medtem ko ji je prigovarjal, se mu je popačila v obraz / ekspr. ti si pa res imeniten igralec, se je popačil zaničljivo rekel
- popáčen -a -o:
od nesreče popačen obraz; uporabljati popačene besede; o njej ima popačeno predstavo, sliko; moralno popačeni ljudje
1. kar je komu zaupano, da naredi, opravi v korist določene širše skupnosti, navadno v meddržavnih odnosih: svoje poslanstvo je uspešno opravil / kmalu bo konec mojega poslanstva; njegovo poslanstvo je bilo strogo zaupno / poslanstvo se še ni vrnilo odposlanstvo, odposlanci
2. nav. ekspr., s prilastkom kar je smisel, bistvo dejavnosti, obstoja koga: zavedati se svojega poslanstva / kulturno poslanstvo gledališča / zgodovinsko poslanstvo delavskega razreda
3. zastar. poslaništvo: osebje poslanstva
● ekspr. veliko mu je do poslanstva do funkcije poslanca
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- ...
- 10
- Naslednja »