Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
krív -a -o prid. (ȋ í) 
  1. 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce
    // ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico
    // ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec
  2. 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv
    // ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv
  3. 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega
    // nastopil je kot kriva priča
    // ekspr., redko lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti
    // raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
    // star. po deželi so hodili krivi preroki
    ●     ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami
    krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge
    krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv
SSKJ
krivíčen -čna -o prid., krivíčnejši (ī) nanašajoč se na krivico: krivična kazen, obsodba; takšno ravnanje je krivično / krivičen človek; krivičen je do njega / star. izročiti je moral vse krivično blago nepošteno pridobljeno blago
    krivíčno prisl.: krivično soditi
SSKJ
nèmíl -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-ī) 
  1. 1. ki mu manjka miline, dobrote: nemil glas; njene nemile besede so ga vznemirile
  2. 2. star. neusmiljen, neprizanesljiv: trd in nemil gospodar / nemila smrt, usoda / zapihal je mrzel, nemil veter neprijeten
    ●     ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom
    nèmílo prisl.: nemilo soditi / nemilo je jokala zelo; sam.: knjiž., ekspr. vrnil mu je nemilo za nedrago milo za drago; nekaj nemilega je v njegovem obrazu
SSKJ
nèmílosten -tna -o prid. (ȅ-ī) knjiž. neusmiljen, neprizanesljiv: trd in nemilosten človek / nemilostna roka
    nèmílostno prisl.: nemilostno soditi / ekspr. nemilostno zmečkana obleka zelo
SSKJ
objektíven -vna -o prid., objektívnejši (ȋ) 
  1. 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje
    // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni
  2. 2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna
  3. 3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo
    // ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu
    ♦     filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril
    objektívno prisl.: govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv
SSKJ
povŕšen -šna -o prid. (ȓ) 
  1. 1. ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno: površen učenec; postal je površen; preveč je površna / pri delu je površen
    // narejen, opravljen nepopolno, nenatančno: pregled je bil zelo površen; površno delo, učenje / površno dihanje
  2. 2. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: površen prikaz stanja v podjetju; ta analiza, preiskava je samo površna / že površen opazovalec lahko to ugotovi
  3. 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: on je zelo globok človek, žena pa površna / površno doživljanje
    // ki ne izraža, kaže globlje čustvene prizadetosti, doživetosti: imeti površen odnos do človeka, umetnosti / rad daje površne sodbe o ljudeh
  4. 4. knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, na površini: površni deli listov; dobil je več površnih ran
    povŕšno prisl.: površno sklepati, soditi o čem; površno narejen izdelek; knjigo je prebral zelo površno
SSKJ
pravíčen -čna -o prid., pravíčnejši (ī) 
  1. 1. ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli: pravičen človek; do sosedov je pravičen; bila je pravična: vsem je dala primerno plačilo
    // ki pri presojanju, vrednotenju upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli: pravičen kritik, sodnik, učitelj; pravičen in krivičen / biti filmu pravičen; pravičen do zgodovine
  2. 2. nav. ekspr. ki je v skladu z resnico, dejstvi ter moralnimi in drugimi priznanimi načeli, pravili: dobiti pravično odškodnino; ta kazen, ocena je pravična / graditi nov, pravičen svet; njihova stvar je pravična; to ni pravično / obrambna vojna je pravična
    ●     star. ob taki surovosti ga je popadla pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; preg. en krivičen vinar deset pravičnih sne zaradi krivično pridobljenega denarja, premoženja še veliko pravično pridobljenega ne prinaša sreče, koristi
    pravíčno prisl.: pravično soditi, živeti; biti pravično kaznovan; sam.: pravičnega vsi spoštujejo; beseda, dejanje pravičnega; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati
SSKJ
prečŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. preveč črn: prečrno ozadje na sliki / ekspr. zanje ni noben zločin prečrn
    ●     prikazati ljudi s prečrnimi barvami preveč negativno
  2. 2. ekspr. zelo črn: ženska s prečrnimi lasmi / prečrna noč, tema / kovati prečrne naklepe
    prečŕno prisl.: prečrno opisati položaj; prečrno soditi koga; prečrno pobarvani lasje
SSKJ
predóber -dôbra -o prid. (ọ́ ó) ekspr.  
  1. 1. preveč dober: fant je predober in prepošten / še predobri ste bili z njim / ta podrtija je zanj še predobra
  2. 2. zelo dober: moja predobra mati / povsod so speljane predobre ceste / postregli so nam s samimi predobrimi jedmi zelo okusnimi
    predôbro prisl.: še predobro se mu godi; še predobro ga poznam; predobro soditi koga; svojih napak se predobro zaveda
SSKJ
prenágel -gla -o [əu̯] prid. (á) 
  1. 1. prehiter: taka hoja je zanjo prenagla / prenagel razvoj
  2. 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki reagira preveč hitro in navadno nepremišljeno: v sodbah je prenagel
    prenáglo prisl.: prenaglo delati; prenaglo soditi
SSKJ
preoptimístičen -čna -o prid. (í) preveč optimističen: preoptimističen človek / preoptimistično razpoloženje / preoptimistične napovedi
    preoptimístično prisl.: preoptimistično soditi
SSKJ
prepovŕšen -šna -o prid. (ȓ) preveč površen: biti prepovršen pri delu / prepovršen pregled / prepovršna je, da bi to prav občutila / prepovršno doživljanje
    prepovŕšno prisl.: prepovršno obravnavati, soditi
SSKJ
preslàb -ába -o tudi -ó prid. (ȁ á) preveč slab: preslaba cesta / preslaba letina / bolnik je preslab, da bi dočakal jutro
    preslabó tudi preslábo prisl.: preslabo soditi koga
SSKJ
pristáti -stojím nedov., pristój pristójte; pristál; nam. pristàt in pristát (á í) navadno v sedanjem času povzročati ugoden estetski učinek: modra obleka ji pristoji / zelena halja lepo pristoji njenim lasem, redko k njenim lasem
// biti primeren, ustrezen za koga: ženski pristoji nežnost; to ime mu ne pristoji / obnašaj se tako, kot pristoji pametnemu dekletu se spodobi
● zastar. sodba o teh stvareh ne pristoji njej ona ni upravičena soditi o teh stvareh
SSKJ
prístovati -ujem tudi pristováti -újem nedov. (í; á ȗ) zastar. povzročati ugoden estetski učinek; pristajati: ta obleka ji lepo pristuje / vloga klovna mu bo pristovala / tako vedenje ne pristuje mlademu dekletu se ne spodobi
● zastar. njemu ne pristuje sodba o tem on ni upravičen soditi o teh stvareh
SSKJ
sodník -a m (í) 
  1. 1. kdor ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: sodnik je izrekel sodbo; imenovati, izvoliti koga za sodnika / nepoklicni, poklicni sodniki; sodnik za prekrške
  2. 2. šport. kdor nadzoruje športno igro, tekmovanje, da poteka v skladu s pravili, in meri, ocenjuje rezultate, tekmovalce: sodnik je tekmovalca izključil, opomnil; sodniki so povedali ocene / atletski, nogometni, plavalni sodnik; glavni sodnik; stranski sodnik pri nogometu vsak od obeh sodnikov ob vzdolžni črti igrišča, ki opozarja glavnega sodnika na prekrške v avtu, ofsajdu; točkovni sodnik ki ocenjuje tekmovalce s točkami; sodnik v ringu ki v ringu nadzoruje boj
  3. 3. kdor sodi, ocenjuje kaj sploh: če se bosta metala, bom jaz sodnik; kritik je bil pesniku strog sodnik / rad se postavlja v vlogo sodnika
    ●     on je že stopil pred večnega sodnika v krščanskem okolju je že umrl; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; čas je najboljši, najpravičnejši sodnik po daljšem času se najbolj pravično pokaže resnična vrednost, pravilnost česa; brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik
    ♦     jur. civilni, kazenski sodnik; mirovni sodnik v nekaterih državah sodnik za manj pomembne zadeve; preiskovalni sodnik ki opravlja preiskavo, preiskovalna dejanja; sodnik poročevalec ki na pritožbeni stopnji poroča senatu o obravnavani zadevi; sodnik porotnik vsak izmed nepoklicnih sodnikov, ki skupaj s (poklicnimi) sodniki odloča o zadevi, o kateri teče postopek pred sodiščem; sodnik posameznik ki v primerih, določenih z zakonom, sam sodi, odloča; rel. nebeški, večni sodnik Bog kot sodnik; vet. kinološki sodnik kdor uradno ocenjuje pse na razstavi, tekmovanju; zgod. mestni sodnik od 14. do 18. stoletja nosilec sodne oblasti v mestu, včasih tudi s funkcijo župana
SSKJ
vnánjost -i ž (ȃ) zunanjost: njegova vnanjost je izdajala meščana; pod osorno vnanjostjo je skrival veliko občutljivost; pivci zanemarjene vnanjosti / soditi ljudi po vnanjosti / lepa vnanjost živali; vnanjost kamnin / ognil se je opisovanju obraza in drugih vnanjosti
SSKJ
zbóren1 -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zbor: upravljanje ustanove v tem obdobju je bilo zborno / poslušati zborno petje zborovsko
// zborna recitacija; zborno branje / zborni zapisnik / določiti zborno mesto za izlet
♦ jur. zborno sodišče sodišče z več sodniki
    zbórno prisl.: o pomembnejših stvareh so odločali zborno; soditi zborno
SSKJ
zunánji -a -e prid. (ȃ) 
  1. 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek
    // ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo
  2. 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pri vpreženi živini pognal je zunanjega vola desnega
    // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke
    // zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi
  3. 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi
    // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram
  4. 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih republik, držav
    // ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve
  5. 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov
    // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic
  6. 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno
  7. 7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti
    // realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega
    // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila
  8. 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis
    ●     zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta
    ♦     anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astr. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; elektr. zunanji pomnilnik; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic
    zunánje prisl.: igra tako, da vzornika samo zunanje posnema; zunanje se spremeniti; zunanje in notranje svoboden človek
    zunánji -a -e sam.: dajati prednost zunanjemu; oblika je zanj nekaj zunanjega; knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti
SSKJ
terorístka -e ž (ȋ) ženska oblika od terorist: soditi teroristki
Število zadetkov: 44