Fran > SSKJ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. narediti, da pride kaj
   1. a) kam v pokončnem stanju: postaviti knjige na polico, steklenice v shrambo; postavila je svetilko na mizo / postaviti pokonci; lopato je postavil ob steno naslonil, prislonil
   2. b) kam sploh: postaviti kovček na tla; lončnice je postavila na dež; postaviti mizo k oknu, stol k mizi; spomenik so postavili sredi parka / avtomobil je postavil k ograji zapeljal
   3. c) kam z določenim namenom: postaviti mejnike; postavili so nove prometne znake / postaviti kaj naprodaj, na ogled / postaviti piko, vejico
   4. č) iz ležečega v pokončni položaj: pobral je palico in jo postavil v kot / pijanca je dvignil in ga postavil k zidu; s težavo se je postavil pokonci
2. 2. narediti, da pride kdo
   1. a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavili v vrsto; ujetnike so postavili s hrbtom proti steni; pogumno se je postavil prednje; postaviti se pred vrata / konj se je postavil na zadnje noge
   2. b) kam z določenim namenom: postaviti stražo, zasedo / za kazen so ga postavili v kot / postavil se je na čelo kolone
3. 3. zgraditi, sezidati: postaviti bolnico, hišo, most, stolpnico; okoli tovarne so postavili betonsko ograjo / postaviti pesniku spomenik / postaviti šotor sestaviti ogrodje in nanj napeti šotorsko krilo
4. 4. nav. ekspr. določiti, izbrati koga za določeno delo, funkcijo: za ta primer so postavili posebno komisijo; postaviti koga za razsodnika, varuha, zapisnikarja / postavili so ga na odgovorno mesto / postavili so mu ga za zgled
   // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrstiti: učenec ni vedel, v katero dobo naj postavi pesnika / tega prijatelja je postavil visoko nad druge / postaviti svoja dognanja ob tuja primerjati
5. 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postaviti predlog, trditev, zahtevo; učitelj mu je postavil tri vprašanja / postaviti diagnozo / postavili so ga pred odločitev
6. 6. uprizoriti, izvesti: postaviti novo dramsko delo / igralec je postavil trden odrski lik izoblikoval, ustvaril
7. 7. nav. ekspr. določiti, predpisati: postaviti visoke norme; postaviti izpitni rok, termin / postaviti nove cene izdelkom
8. 8. nav. ekspr. ponuditi, postreči: te vrste jed posolite šele, preden jo postavite na mizo; brez besed je postavila večerjo predenj / gostilničar je postavil pred goste liter vina
   ● ekspr. ni vedel, kako naj postavi besedo, da bo prav kaj naj reče; star. postaviti dobro besedo za koga priporočiti ga, zavzeti se zanj; star. postaviti (svojega) moža izkazati se, uveljaviti se; ekspr. zna ob pravem času postaviti piko končati, nehati; ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; publ. postaviti razstavo prirediti, pripraviti; pisatelj je postavil zgodbo na Primorsko jo prikazal, kot da se je godila na Primorskem; ekspr. postaviti koga čez prag, na cesto, pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; postaviti roman na indeks prepovedati ga brati in razširjati; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; postaviti prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postaviti koga na laž dokazati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; pog. postaviti trditev na laž dokazati, da ne vsebuje resnice; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; pog. postaviti se na lastne noge osamosvojiti se; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; knjiž., ekspr. postaviti koga na Olimp dati komu najvišji, najuglednejši položaj; star. ne zna postaviti na papir, kar ima na jeziku napisati, sestaviti; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. pijanca so postavili na hladno, pod kap s silo so ga spravili ven; pog., ekspr. pazite se, da vas ne bodo postavili na hladno aretirali, zaprli; lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti s stvarmi, ko so že odločene, izvršene; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; publ. postaviti problem v novo luč prikazati nova, nepoznana dejstva v zvezi z njim; ekspr. postaviti koga v slabo luč povedati (neupravičeno) kaj negativnega, slabega o njem; star. delo je postavil v slovenščino naš znani pisatelj prevedel; šalj. duša se ji je postavila počez kljub starosti še ne bo kmalu umrla; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli
   ♦ jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; lingv. postaviti pridevnik v ženski spol; šport. postavil je dober, rekorden čas dosegel dober, rekorden rezultat pri hitrostnem športu; postaviti nov svetovni rekord; tisk. postaviti sestaviti črke v besede

postáviti se 
1. 1. vzbuditi zadovoljstvo, občudovanje zaradi pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: mislil je, da se bo s tem dejanjem postavil pred tovariši; s svojim znanjem se povsod postavi / postaviti se z novo obleko / s takim sinom se lahko postavi pobaha
2. 2. nav. ekspr. poskusiti doseči kaj pozitivnega, ugodnega, zlasti če je to upravičeno: on se zna postaviti; vedno se postavi, če je treba
   // v zvezi z za poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: na sestanku se je postavil za delavce svojega oddelka; vedno se postavi zanj / pogumno se je postavil za svoje pravice
   ● publ. postaviti se proti čemu izraziti nesoglasje; ekspr. postaviti se komu na pot ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. postaviti se na določeno stališče imeti določeno mnenje o čem; ekspr. postaviti se na očetovo stran imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu; pog. ne morem se postaviti s svojim zdravjem nisem (najbolj) zdrav

postávljen -a -o: pokonci postavljen predmet; nahitro postavljeni roki; roman je postavljen na Gorenjsko; odgovoriti na postavljena vprašanja; domiselno postavljeno gledališko delo; postavljeni so pred pomembno odločitev; postavljeni so bili pred zid; v breg postavljena hiša

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
   // odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
   // s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho
2. 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
3. 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
   // narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
   // narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele
4. 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
5. 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil
   // v besedilu je odkril več napak našel
   // ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
   ● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek

odkríti se 
1. 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
2. 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
   ● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje

odkrít -a -o 
1. 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe
2. 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav
   // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori
3. 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na naravo:
   1. a) naravni pojavi, zakoni; delovanje naravnih sil / naravne lepote dežele; naravne zanimivosti / naravni park večji del narave z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; naravni rezervat manjši del narave, namenjen zlasti znanstvenemu raziskovanju; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen
   2. b) naravni energetski viri; naravne dobrine; naravna bogastva / naravni asfalt, cement, plin; naravni magnet; naravna svetloba svetloba, ki jo dajejo nebesna telesa; naravna svila svila iz kokonov sviloprejke; naravno gnojilo; naravna in umetna jezera; blago iz naravnih vlaken
   3. c) naravni nauki
2. 2. tak, kot je sam po sebi, ne da bi ga človek spremenil: pustiti soku naraven okus; naravna barva lesa; okolica jezera je še popolnoma naravna / naravno vino vino brez dodatkov
3. 3. tak kot v resnici, v naravi: ohraniti naravni videz predmeta; kip pesnika v naravni velikosti / pripovedovati v naravnem časovnem zaporedju
   // ki je glede na ustroj organizma najbolj primeren: glava naj bo v naravnem položaju; naravna drža telesa / način življenja naj bo čimbolj naraven / naravne potrebe človeka po gibanju
4. 4. ki je v skladu z zakoni narave: naravni potek, razvoj, red; porušiti naravno ravnovesje / naravno kisanje, vrenje / umreti naravne smrti
   // ki se glede na stanje, položaj pričakuje: naraven razvoj bolezni, dogodkov; to je naravna posledica njegovega ravnanja; njegova reakcija je popolnoma naravna / stvari so se mu zdele čisto naravne razumljive
5. 5. ki v svojem bistvu ne podleže vplivom okolja: všeč so mu taki naravni ljudje; vedno je naraven; dekle je zelo naravno in preprosto
   // preprost, neprisiljen, neizumetničen: njegov govor je naraven; naravne kretnje; naravno vedenje / igralka je presenetila s svojo naravno igro
6. 6. dan, prirojen človeku: imeti naravni čut za pravičnost; naravni dar za glasbo; naravna inteligenca / ekspr. naravna pamet / naravni nagon
   ♦ biol. naravni izbor ali naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; ekon. naravni prirastek prebivalstva število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem razdobju rodi, kot umre; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; gastr. naravni zrezek ocvrt zrezek, ki ni paniran; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; gozd. naravni gozd gozd naravnega nastanka; jur. naravna domneva domneva na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja; naravno pravo nauk o pravicah, ki izhajajo iz človeške narave in so zato nedotakljive, neodvzemljive; kem. naravna barvila; lingv. naravni jezik jezik, ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; naravni spol; mat. naravni logaritem logaritem z osnovo e; naravno število število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; med. naravna imunost imunost, nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob; petr. (naravni) katran oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike

narávno 
1. 1. prislov od naraven: govoriti, živeti naravno; stvar poteka naravno; naravno skodrani lasje
2. 2. knjiž., v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov; razumljivo: naravno je, da je to storil; to je tako naravno, da bolj ne more biti; elipt. čisto naravno, da so hišo prodali; sam.: njegova odločitev je nekaj popolnoma naravnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. prazen raven prostor
   1. a) pred kakim velikim poslopjem: spomenik stoji na ploščadi pred mestno hišo; kavarniška ploščad
   2. b) navadno s prilastkom za določen namen: letališka ploščad / knjiž. kolodvorska ploščad peron
2. 2. navadno s prilastkom manjša, navadno ograjena plošča za določen namen: razgledna ploščad stolpa; vrtalna ploščad; ploščad na jamboru / vozilo s ploščadjo z ravno nakladalno ploskvijo
   ♦ alp. ploščad raven gladek predel v skalovju; astr. vesoljska ploščad večji umetni Zemljin satelit za vzletanje vesoljskih ladij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

vkomponíran -a -o: spomenik z vkomponiranimi lesenimi elementi; dobro, slabo vkomponiran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. zlitina bakra in drugih kovin: vlivati bron; vrata iz brona; glasovi zvenijo kot bron / spomenik v bronu iz brona
   // publ. za tekmovalko je letos na olimpijskih igrah ostal samo bron bronasta kolajna
   ♦ elektr. elektrotehnični bron z velikim odstotkom bakra; metal. berilijev bron zlitina bakra in berilija
   // žarg., um. umetniški izdelek iz te zlitine: na razstavi je bilo največ bronov
2. 2. pesn. bronast zvon: iz stolpa je donel bron

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno
2. 2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov
   // predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi
3. 3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt
   // dobršen kos življenja je že za njim
   ● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična
   ♦ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil
   // navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja
   // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev
2. 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod
   // navadno s prilastkom ta del
   1. a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi
   2. b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih
   3. c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih
   4. č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji
      // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana
3. 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune
   // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem
4. 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od
   1. a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste)
   2. b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil
      // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno
5. 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža
   1. a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja
   2. b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru
6. 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji
7. 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta
   ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
   ♦ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. oborožena vojaška akcija z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napad se je začel v zgodnjih jutranjih urah; izvesti, napraviti napad; odbiti sovražnikov napad; pričakujejo ponoven napad; v silovitem napadu so sodelovale tudi tankovske enote; napad na mesto; dati ukaz za napad; zaščita pred napadom / bočni, čelni napad; artilerijski, bombni napad; ofenziva se je začela z letalskim napadom / iti, preiti v napad / kot povelje prva četa, v napad
   // vdor vojaških sil ene države v drugo: nemški napad na Jugoslavijo; napad brez vojne napovedi
2. 2. nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: preprečiti napad; zavarovati proti napadu; oborožen, roparski napad; napad na banko, vlak; časopisi so poročali o napadu / fizični napad / ekspr. vandalski napad na spomenik
3. 3. nav. ekspr. oster, grob, žaljiv nastop proti komu: ta izjava je napad name; napade v tisku je vztrajno zavračal; ekspr. žolčen napad; napadi in polemike / napad na čast, ugled; napad na osebno svobodo
   ● ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove
4. 4. nagel, razmeroma silovit nastop določenih bolezenskih znakov: napad nastopi, se pojavi; dobiti napad; ima hude napade glavobola, kašlja; napad z bolečinami v prsih / dobil je močen srčni napad; napad mrzlice
   // ekspr., z rodilnikom nagel, silovit pojav čustvenega stanja, kot ga določa samostalnik: napad jeze, malodušja / trpela je zaradi njegovih napadov ljubosumnosti
5. 5. šport. faza športne igre, ko si nasprotnik prizadeva izboljšati rezultat: napadi so se kar vrstili; povezovati obrambo in napad; hitri napadi gostov / preiti v napad; ekipa je bila ves čas v napadu / napad na vrata
   // žarg. igralci za napad pri nekaterih igrah z žogo: napad je premalo streljal; že v prvi tretjini je trener zamenjal celoten napad
   ♦ med. astmatični, epileptični napadi; obrt. napad neposredno gašenje požara; psiht. napad histerije; voj. fingirati napad; izoliran napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek
   // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave
2. 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje
   // ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave
3. 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari
   // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave
4. 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava
5. 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo
   ● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
   ♦ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na naselbina 1: arheologi so odkrili nove naselbinske ostanke, sledove
2. 2. urb. nanašajoč se na naselje: naselbinska enota; naselbinsko jedro mesta / naselbinske in arhitekturne značilnosti pokrajine / to mesto je dobro ohranjen naselbinski spomenik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. izraža usmerjenost h komu ali čemu pri gibanju, navadno s sovražnim namenom: sovražnik gre nasproti; veter piha nasproti; nasproti vozeči avtobus
   // izraža položaj, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: ob cesti stoji hiša, nasproti je spomenik; vojski si stojita nasproti
   ♦ geom. nasproti ležeči stranici
2. 2. star. izraža nasprotovanje, sovražnost: zmeraj dela, ravna bratu nasproti / v povedni rabi: vsi so ti nasproti; to ni resnici prav nič nasproti
3. 3. raba peša uvaja novo trditev namesto prej zanikane; nasprotno: ne bojim se ga, ravno nasproti, smejem se mu / vsi mu verjamejo, jaz pa sem, nasproti, prepričan, da laže
4. 4. redko naproti: otrok teče očetu nasproti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja
2. 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi
   // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja
3. 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko
4. 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko
   // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike
5. 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov
6. 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj
7. 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
   // oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec
   ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje
   ♦ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. narediti, da kdo dobi, kar potrebuje: pek vsak dan oskrbi ljudi s kruhom; oskrbeti odjemalce z mlekom; fanta je z vsem oskrbel; oskrbel se je z gorivom; oskrbeti se z vodo in hrano / gnoj oskrbi rastlino s hranilnimi snovmi
2. 2. knjiž. biti uspešen v prizadevanju priti do česa; preskrbeti: oskrbeti cevi za vodovod; oskrbeti komu pomoč, zdravila; to knjigo naj si vsak učenec sam oskrbi; oskrbeti si potrebne listine
3. 3. z aktivnostjo doseči uresničitev, nastanek česa: on je oskrbel kraju avtobusno čakalnico; oskrbeti novo izdajo knjige / pogreb je oskrbel in plačal sin
4. 4. opraviti dela za zadovoljitev zlasti telesnih potreb koga: oskrbeti dojenčka; strežnica je bolnika dobro oskrbela / soseda bom prosil, da bo jutri oskrbel mojo živino / v ambulanti so mu rano strokovno oskrbeli
   ● publ. prevod napisov je oskrbela znana prevajalka napise je prevedla znana prevajalka; knjiž. vaščani so oskrbeli spomenik padlim dali postaviti; publ. glasbeno spremljavo je oskrbel domači ansambel spremljal je domači ansambel

oskrbljèn -êna -o: poglej, če je konj oskrbljen; biti oskrbljen s potrebnimi listinami; tržišče je dobro oskrbljeno; rana je kirurško oskrbljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. kar se podstavi: poiskali so najrazličnejše podstave / za podstavo kozolca so uporabili betonske kvadre / kamnosek je izdelal podstavo za spomenik podstavek
2. 2. knjiž. osnova, podlaga: idejne podstave gibanja; ta kritika temelji na napačni podstavi / izračunati na podstavi podatkov; razpisali so volitve na podstavi sklepa zbora po sklepu
   ● star. plašč s podstavo iz ovčje kože podlogo
   ♦ lingv. del tvorjene besede brez obrazil; besedna zveza, iz katere se delajo tvorjene besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma
   // razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda
   // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker
   // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca
   1. a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila
   2. b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos
2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša
   // narediti, povzročiti, da kaj preneha
   1. a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje
   2. b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko
   3. c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek
3. 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti
   ● ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš
   ♦ fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan

razbívši zastar.: razbivši vrata, so vdrli v hišo

razbít -a -o: razbita družina; skleda je razbita ležala na tleh; razbito okno; jedro društva je razbito
● knjiž. odgovarjal je z razbitim glasom žalostnim; publ. ozemlje je zelo razbito in nepregledno razčlenjeno; knjiž., redko pesnik je postajal vedno bolj razbit razdvojen, razklan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. glagolnik od redigirati: zaključiti redakcijo časopisa, večernih poročil / izdati pisateljevo zbrano delo v redakciji znanega strokovnjaka; poveriti komu redakcijo besedila, pravilnika / jezikovna, stilna redakcija
2. 2. vsaka od jezikovno, vsebinsko spremenjenih oblik kakega dela; oblika, inačica: prebrati končno redakcijo predloga; ohranila se je vrsta redakcij
   ♦ lingv. makedonska, ruska redakcija cerkvenoslovanskega spomenika cerkvenoslovanski spomenik z makedonskimi, ruskimi jezikovnimi posebnostmi
3. 3. uredništvo: biti zaposlen v redakciji / filmska redakcija televizije; športna, zunanjepolitična redakcija; tehnična redakcija / redakcija je članek odklonila; sestanek redakcije / stopiti v redakcijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. dogovoriti se s kom, da tisti, čigar trditev ni pravilna, dá določeno stvar, plača določeni znesek: če ne verjameš, pa staviva; s prijatelji (se) je stavil, da bodo zmagali / stavil je veliko vsoto; stavila sta za tisoč dinarjev / pripravljen je bil staviti, da je res popolnoma je bil prepričan
   // kot podkrepitev: stavim, da tega še ne veš; glavo stavim, da je tako
2. 2. z vplačilom določenega zneska pridobiti si pravico do dobitka, določenega za pravilno napoved zmagovalca, rezultata: velikokrat stavi, vendar navadno izgubi; staviti na dirkah
   // odločiti se pri stavi za določenega zmagovalca, za določen rezultat: niso stavili na pravega konja / staviti na določene številke
3. 3. star. postaviti: stavi najprej kovček na tla / nedov. po vsej okolici je stavil hiše gradil, zidal
   // pesniku so sredi mesta stavili spomenik / staviti pogoje
4. 4. nedov., tisk. ročno ali strojno izdelovati stavek za tiskanje: staviti v ciceru; staviti, metirati in tiskati / staviti knjigo / ročno, strojno staviti
   ● zastar. koze staviti cepiti proti kozam; star. staviti upe na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; star. te misli stavi avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; pog. staviti vse na eno karto vse naenkrat tvegati; staviti prihodnost, ugled, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; star. staviti koga na laž dokazati mu, da je lagal; trditi, da je lagal; publ. stavil mu je na razpolago svoje stanovanje dal; star. staviti se v bran skušnjavi upreti se, zoperstaviti se; star. staviti se komu po robu postaviti se komu po robu
   ♦ lingv. napačno staviti ločila narediti jih na nepravem mestu v besedilu

stávljen -a -o: stavljenih pogojev niso upoštevali; del rokopisa je že stavljen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: dobiti kaj v trajno last; trajna opustitev železniške proge; trajna skupnost ljudi; knjiga trajne vrednosti / trajna rešitev problema dokončna; trajna naselitev stalna
   // ki traja, obstaja brez prekinitve, prekinitev: trajna obremenitev; trajna potreba po zraku / ob trajnejšem vetru se rastlina izsuši
2. 2. ki zaradi svojih lastnosti lahko obstaja, se uporablja dalj časa: zidati hiše iz trajnejših materialov; postaviti trajne objekte / taka ljubezen ni trajna; dati dijaku trajnejše znanje
   // ki se ne da odpraviti: trajne posledice; trajne poškodbe
   ● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; publ. s tem delom si je postavil trajen spomenik zaradi pomembnosti tega dela ne bo pozabljen; v osmrtnicah ohranili ga bomo v trajnem spominu ne bomo pozabili nanj
   ♦ bot. trajna rastlina trajnica; fin. trajni nalog pismeno naročilo komu za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z naročnikovega računa; fiz. trajni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajna deformacija deformacija, ki traja tudi po prenehanju delovanja sile, ki jo je povzročila; friz. trajna ondulacija ondulacija, po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti; gastr. trajna klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane daljši čas užitna, dobra; geogr. trajna snežišča; jur. trajna izguba pravic; lingv. trajni glagol nedovršni glagol, ki izraža nepretrgano trajajoče dejanje

trájno prisl.: trajno ohraniti v spominu; trajno žareča peč

trájni -a -o sam.: dati komu kaj trajnega; na svetu ni nič trajnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.