Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

Jezikovna
Jezikoslovna terminologija: »živost« ali »živalskost«

Prosim, zakaj govorimo o kategoriji/podspolu živosti, in ne živalskosti (žive so tudi rastline, tudi človek je žival)?

Jezikovna
Polglasnik in knjižni jezik

Pojasnilo k temu sporočilu: iščem odgovor na vprašanje: kaj je pravilna slovenščina (polglasniki, akcent in tudi uporaba metafor/hiperbola).

Na strani ISJFR sem malo brskal ali bi kje našel odgovor na vprašanje o pravilni izgovorjavi določenih slovenskih besed.

Polglasniki in akcent Slovenski dialekti so mi zelo všeč, ampak vprašanje je: kaj pa sploh je pravilna izgovorjava, ki mislim, da bi jo morali uporabljati tudi na javni TV. Prihajam iz MB in iz mojih osnovnošolskih časov imam v spominu eno samo besedo na katero so nas opozarjali, nas popravljali in to je beseda: pes. Tako kot se piše, se na Štajerskem še zmeraj pogosto tudi izgovarja, včasih že kar namerno! Ne torej ps (žal, znaka za polglasnik nimam). Pred kratkim sem v mestnem parku naletel na skupino otrok, katerim je vzgojiteljica ravno nekaj razlagala in izgovorila besedo dež. In se takoj popravila: . Nisem se mogel zadržati in sem se oglasil: »Otroci (tudi ta beseda lahko da se v določenem sklonu pogosto napačno izgovarja: otroki), dež je pravilno!*« Vzgojiteljica me je podučila, da gre za polglasnik.

Predvsem pri »vremenskih izrazih« vremenarji v glavnem uporabljajo polglasnike, tako, da se mi zdi, kot, da govorijo angleško: , mgla, tema, In tu je še poudarek na zaključek: dober primer je tudi beseda, ki smo jo pogosto slišali v času dopustov: ČAKANJE (na mejnih prehodih). Mogoče se v vsem motim in imam le alergijo na prestolnico, zato se mi zdi, da na javni TV govorijo »ljubljanščino« in ne slovenščino, mogoče se je slovenščina v letih, potem ko sem končal s svojim šolanjem (slovenščino so nas učili itak le v OŠ!) zelo spremenila ali so nas tudi napačno učili? Nimam pojma.

Pretiravanje (hiperbula), metafore: tu so torej še pretiravanja, ki jih najpogosteje uporabljajo športni novinarji. Pa ne vem kako bi ta njihov govor sploh bilo pravilno imenovati, ker se mi zdi velikokrat prav absurdno (celo v smislu: zelena zelenica, npr.). Trenutno se niti ne spomnim posameznih primerov, ker sem se tega pisanja lotil čisto spontano. Pa tudi program hitro zamenjam, ko se začne tisto drenje in čudno govorjenje. Naš profesor slovenščine na 2. gimnaziji v MB je rekel: »Stavek mora biti kratek, jasen in razumljiv« (se mi zdi, kolikor se še spomnim). Sicer s temi mojimi sigurno ne bi bil zadovoljen.

Glede dialektov še naslednje: sem kar dober v nemščini, kjer obstaja seveda tudi veliko dialektov, od bavarskega do severnonemškega ali v Avstriji, od štajerskega pa do dunajskega ... Ampak na javni TV pa uporabljajo: hoch Deutsch.

Jezikovna
Kako je bolje: v »moški obliki« ali »v obliki za moški spol«?

V pogodbah večkrat vidim napisano: "... izrazi, zapisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za moško in žensko slovnično obliko." Je '(moška/ženska) slovnična oblika' ustrezen (obstoječ?) izraz ali bi ga bilo bolje popraviti npr. v 'obliko za moški/ženski spol'?

Jezikovna
Kako uporabljamo okrajšavo P. S.?

Zanima me, kako se pravilno uporablja okrajšava za pripis post scriptum (P. S.). Je treba po okrajšavi uporabiti še denimo dvopičje ali se besedilo pripiše brez dodatnega ločila?

Jezikovna
Podomačitev tujih stvarnih lastnih imen: »Sterijevo pozorje« – drugič

Vprašala sem, ali je smiselna polovična podomačitev tujega stvarnega lastnega imena: Sterijevo pozorje. Odgovorili ste, da je Sterijinopozorje srbska zveza – v srbščini pridevnike iz moških imen na -a tvorijo z -in, kar naš pravopis odsvetuje: torej ne Krležin, ampak Krležev, ne Sterijin, ampak Sterijev, ne Savin, ampak Savov (iz moškega imena Sava), in torej ne Savina knjiga (cirilski starocerkvenoslovanski rokopis), ampak Savova knjiga, in tudi Zolinroman je v slovenščini Zolajev roman.

S tem se strinjam. Toda zakaj posloveniti samo končnico pridevnika, samostalnik pa pustiti v srbščini?

Ali ni tako polovično podomačevanje uveljavljenega gledališkega dogodka nekoliko na silo? Meni se zdi smiselno ali ohraniti originalno ime ali posloveniti obe sestavini, vendar, kot že sami ugotavljate, Sterijevo gledališče ni prodrlo.

Število zadetkov: 5