Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
sprožíti1 in spróžiti -im dov. (ī ọ́)
1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo
2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti
a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti
b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja
3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava
4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje
● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel
♦ elektr. sprožiti impulz; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; pravn. sprožiti postopek, pravdo; šport. sprožiti štoparico
    spróžen -a -o:
    sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve
SSKJ²
tožíti in tóžiti -im nedov. (ī ọ́)
1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti
2. pravn. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti
3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo
4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje
    tožíti se in tóžiti se
    1. pravn. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži
    2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili
    3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo
    tožèč -éča -e:
    govoriti s tožečim glasom
    ♦     pravn. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka
    tóžen -a -o:
    pogovoriti se s toženim otrokom
    ♦     pravn. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba
SSKJ²
zanétiti -im, tudi zanetíti in zanétiti -im dov.(ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́)
1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj: prižgal je vžigalico in zanetil / zanetiti ogenj / ekspr. nekdo je zanetil zažgal, povzročil požar
// knjiž. zakuriti: zanetiti v peči
2. knjiž. razvneti, spodbuditi: zanetiti spor med znanci; zanetiti upor, vstajo / zanetiti med mladimi ljubezen do domačega jezika
    zanétiti se, tudi zanetíti se in zanétiti se knjiž.
    vneti se, nastati: med narodoma se je zanetila vojna
    zanéten -a -o:
    ogenj je že zaneten
SSKJ²
zatúšati -am dov. (ȗ)
nižje pog. prikriti, zakriti: škandal so poskušali zatušati; spor naj se hitro zatuša
SSKJ²
homatíja -e ž (ȋ)
nav. mn., ekspr. nered, zmeda, spor: položaj je privedel do resnih homatij; politične, verske, vojne homatije; v deželi je bilo dovolj homatij / homatije v družini / ljubezenske homatije zapletljaji
SSKJ²
nèsoglásje -a s (ȅ-ȃ)
1. kar je nasprotno, drugačno od soglasja: njegov obraz je izražal nesoglasje / njegov način življenja je v nesoglasju z možnostmi ni v soglasju; knjiž. glava kipa je v očitnem nesoglasju s telesom nesorazmerju
2. pojav ali stanje, ko imajo osebe, skupine različna stališča do česa: nesoglasje med strankama še vedno traja; med njima je prišlo do nesoglasja zaradi vzgoje otrok / njihova stališča so povzročila nesoglasje
3. evfem. prepir, spor: zavist je povzročila med sosedi mnoga nesoglasja
SSKJ²
nèsporazúm -a m (ȅ-ȗ)
1. kar je nasprotno, drugačno od sporazuma: nesporazum med njima se je hitro poravnal; nesporazum med strankama
2. kar nastane zaradi nepravilnega razumevanja česa: nesporazum v debati je nastopil zaradi nepoučenosti nekaterih; film temelji na komiki nesporazumov / ekspr., kot podkrepitev da ne bo nesporazuma: to je pravzaprav vaša dolžnost / knjiž. mišljenje, naj se umetnost zapira v ozke meje, je nesporazum zmota, zabloda
3. nav. mn., evfem. prepir, spor: pogosti nesporazumi mu onemogočajo zbrano delo; poravnati nesporazume
SSKJ²
spôrček -čka m (ō)
ekspr. manjšalnica od spor: poravnati sporček z znancem
SSKJ²
spóren1 -rna -o prid. (ọ́ ọ̄)
1. ki zaradi določene lastnosti povzroča spor: sporna zadeva; sedanja meja je sporna / sporna trditev, zahteva
2. publ. dvomljiv, negotov: uspeh akcije je zelo sporen / sporna kakovost
SSKJ²
spóren2 -rna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na spor: sporni predmet
♦ pravn. sporni postopek pravdni postopek
SSKJ²
svája -e ž (ā)
nar. vzhodno prepir, spor: med njimi je nastala svaja; svaja med možem in ženo / biti, živeti v svaji
SSKJ²
trênje -a s (é)
1. glagolnik od treti1: trenje orehov; trenje peska pod kolesi / medsebojno trenje dveh hrapavih površin / trenje lanu s trlicami / ob koncu trenja priredijo gostijo teritve
2. fiz. pojav, da se podlaga upira premikanju telesa po njej s silo, ki je nasprotna smeri premikanja: premagovati, zmanjševati trenje; proučevati trenje; trenje med vrtečim se in mirujočim delom ležaja / kotalno trenje pri kotaljenju kakega telesa; koeficient trenja količina, ki pove, s kolikšno silo se podlaga upira, ko se po njej premika telo s stalno hitrostjo; sila trenja sila, s katero deluje podlaga na gibajoče se telo in katere smer je nasprotna smeri gibanja telesa
3. nav. ekspr. spor, nesoglasje: odpravljati medsebojna trenja; med njima je prišlo do trenja; nazorska, politična trenja; trenja v stranki / pogajanja so potekala brez večjih trenj
Število zadetkov: 112