Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
neúmen -mna -o prid., neúmnejši (ú ū)
1. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci niso neumni; ni neumen, le učiti se mu ne ljubi; preveč je neumen za šolo; neumen je kot noč, nizko kot tele zelo / ekspr. za krajo ni neumna zna spretno krasti / kot psovka gos neumna
// ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: neumen obraz; neumne oči / neumen odgovor
2. ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo: vsak neumen otrok bi se pametneje odločil; mlad je še in neumen; človek je v teh letih najbolj neumen / ekspr.: bil je tako neumen, da mu je zaupal; ni tako neumen, kot se dela / ekspr.: neumen si, če ne izkoristiš priložnosti izkoristi jo; nisem neumen, da bi šel ne bom šel / kot psovka kaj si pa šel, tepec neumni; kot vzklik človek neumni, zdaj je prepozno
// ki izraža tako ravnanje: neumen nasvet; neumna odločitev / ekspr.: neumne knjige; neumne misli
3. ekspr. duševno bolan, duševno nerazvit: kaj si neumen, da tako kričiš; bil je ravno toliko neumen, da ga niso mogli poklicati na odgovor; smejal se je, kot da bi bil neumen; uči se kot neumen zelo
4. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves neumen je od veselja; zaradi tekme je čisto neumen
5. ekspr. neprimeren, neustrezen: neumna navada; te pentlje na obleki so prav neumne; osebe v drami imajo neumna imena / imel sem same neumne izdatke
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: spravi te neumne karte; neumne težave; neumno naključje
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima neumno srečo; obšlo ga je neumno veselje / pripoveduje neumne laži
● 
pog. naredil se je neumnega in ga ni pozdravil kot da ga ni videl, opazil; kot da ga ne pozna, ni spoznal; pog. naredi se neumnega in vprašaj kot da nič ne veš; pog., ekspr. neumen je na avtomobile zelo rad jih ima; pog., ekspr. neumen je na ženske ima veliko slo po ženskah; ekspr. še neumna žival skrbi za svoje mladiče nerazumna; ekspr. neumna leta puberteta; ekspr. neumno vreme zelo spremenljivo, nestalno; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti
    neúmno prisl.:
    neumno govoriti, se smejati, svetovati; neumno dober je do sorodnikov; neumno začuden obraz / v povedni rabi: neumno bi bilo, če bi se dali obkoliti; ni neumno, če greš
    neúmni -a -o sam.:
    neumni ne upoštevajo dokazov; govoril je same neumne; po neumnem je zapravila ugled
Pravopis
neúmen -mna -o; -ejši -a -e (ú; ú ȗ ú; ú) ~ človek; ~ odgovor; poud.: ~a navada |neprimerna, neustrezna|; ~o vreme |zelo spremenljivo, nestalno|; nevtr. Ni ~, le uči se premalo; poud.: ~ si, če tega ne izkoristiš |Izkoristi to|; Nisem ~, da bi šel |Gotovo ne bom šel|; Ali si ~, da tako kričiš |duševno bolan, duševno nerazvit|; poud. neumen od česa ves ~ ~ veselja |zelo razburjen|; knj. pog., poud. neumen na koga/kaj biti ~ ~ avtomobile |zelo jih imeti rad|; neumen za kaj preveč ~ ~ šolo; poud. ne biti ~ ~ krajo |znati spretno krasti|
neúmni -ega m, člov. (ú) dejanja ~ih
neúmna -e ž, rod. mn. -ih (ú) poud. govoriti same ~e |neumne besede|
po neúmnem vzročn. prisl. zv. (ú) poud. ~ ~ zapraviti ugled |brez pravega vzroka|
neúmnost -i ž, pojm. (ú)
1. ~ odločitve; števn., poud. poslušati ~i |neumne, nespametne stvari|
2. poud.: ~, tega ni bilo |izraža podkrepitev|; storiti kaj iz ~i, po ~i |nepremišljeno|
Pravopis
nèustaljèn -êna -o in nèustáljen -a -o (ȅȅ ȅé ȅé; ȅȃ) ~ izraz, pojem; ~o vreme spremenljivo, nestalno
nèustaljênost -i in nèustáljenost -i ž, pojm. (ȅé; ȅȃ)
SSKJ²
nòr nôra -o prid. (ȍ ó)
1. pog. duševno bolan: nor človek; biti nor / delati se norega
// ekspr. tak kot pri duševno bolnih: nore misli; njegova nora pamet ga je spravila v težave
// ekspr. neumen, nespameten: ne bodi nor; tako nor pa nisem; nor bi bil, če bi priznal; o ta nora ženska
2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves nor je od obupa, veselja, žalosti
3. ekspr. ki zelo presega navadno mero: nora jeza; prijelo ga je noro veselje / užival je v norem plesu
● 
nar. štajersko nore gobe strupene gobe; ekspr. nora leta puberteta; leta zlasti spolno neurejenega življenja; ekspr. obšlo ga je noro upanje, da bo rešen zelo veliko, a neuresničljivo; ekspr. noro vreme zelo spremenljivo, nestalno; pog., ekspr. vsa nora je na moške ima veliko slo po moških; pog., ekspr. čisto nor je na konje zelo rad ima konje; veslal je kot nor zelo, hitro; šalj. gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor
♦ 
bot. nora ajda njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum
    nôro stil. noró prisl.:
    noro si je želel, da bi jo srečal; noro zaljubljen; sam.: ali si kdaj že slišal kaj tako norega
Pravopis
nòr nôra -o; bolj ~ (ȍ ó ó) knj. pog., poud. ~ človek |duševno bolan|; poud.: ~o upanje |zelo veliko, neuresničljivo|; ~o vreme |zelo spremenljivo, nestalno|; Ne bodi ~ |neumen, nespameten|; poud. nor od koga/česa ~ ~ obupa |zelo obupan|; poud. nor na koga/kaj biti ~ ~ konje, ženske |zelo rad jih imeti|
nôri -a -o (ó) rastl. ~a ajda
nôro -ega s, pojm. (ó) poud. slišati kaj ~ega |neumnega, nespametnega|
noróst -i ž, pojm. (ọ̑) poud. ~ njegovega vedenja |neumnost, nespametnost|; knj. pog., poud. zdraviti ~ |duševno bolezen|; števn., poud. počenjati ~i |neumne, nespametne stvari|
Geografija
obdóbno vlážno podnébje -ega -ega -a s
Avtomatika
ojačeválnik šóba-zaslòn -a -- m
SSKJ²
parámeter -tra m (á)
1. mat. konstanta ali spremenljivo število, ki ima v določeni funkcijski povezavi viden ali izjemen pomen: izračunati parameter enačbe; parameter hiperbole, parabole; enačba z več parametri
2. publ. kar se uporablja za vrednotenje, merjenje: razprave o ekonomskih parametrih pri gradnji stanovanj / izmeriti s parametrom politične prakse
♦ 
strojn. parametri pare podatki o tlaku in temperaturi ali o tlaku in vlažnosti
Geografija
podnébje -a s
SSKJ²
pôltŕden -dna -o [pou̯tərdənprid. (ȏ-ŕ ȏ-r̄)
ki ima stalno obliko in spremenljivo prostornino: vosek, smola in druge poltrdne snovi
SSKJ²
razpoložênje -a s (énavadno s prilastkom
1. duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: prevzelo ga je prijetno razpoloženje; zna obvladati svoje razpoloženje; povzročiti, vzbuditi slabo razpoloženje; dobro, veselo, ekspr. sončno razpoloženje; nestalno, spremenljivo razpoloženje; trenutno razpoloženje / pokvariti komu razpoloženje dobro razpoloženje / biti v dobrem razpoloženju / duševno razpoloženje
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno razpoloženje pesmi / pri slikanju imeti smisel za razpoloženje; ekspr. v filmu je prikazana cela lestvica razpoloženj
2. kar nastane zaradi dogajanja, okoliščin: na ulicah vlada novoletno, pustno razpoloženje; v dvorani je svečano razpoloženje / avtor je skušal v romanu prikazati razpoloženje tistega časa
// kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: gostiteljica je ustvarila domačnostno razpoloženje / delovno razpoloženje v podjetju
3. publ. usmerjenost, naravnanost: ni skrival svojega revolucionarnega razpoloženja; protidemokratično razpoloženje
● 
ekspr. prijateljsko razpoloženje do soseda naklonjenost
SSKJ²
spremenljív -a -o prid. (ī í)
ki se da spremeniti: spremenljiva oblika predmeta; spremenljiva razdalja; temperatura v skladišču je spremenljiva / spremenljiv rok
// ki se spremeni, spreminja: spremenljive cene; hitrost je zelo spremenljiva / spremenljivo razpoloženje; spremenljivo vreme / biti spremenljive narave
♦ 
astron. spremenljiva zvezda zvezda, ki periodično spreminja svetlobo, sij; elektr. spremenljivi upor; fiz., mat. spremenljiva količina; jezikosl. spremenljivi del besede
    spremenljívo prisl.:
    spremenljivo oblačno bo / v povedni rabi jutri bo spremenljivo in vetrovno
Celotno geslo Hipolit
spremenljiv pridevnik

PRIMERJAJ: spremenljivo

SSKJ²
spremenljívka -e ž (ȋ)
1. fiz., mat. količina, ki spreminja svojo vrednost: zamenjati spremenljivko; relacije med spremenljivkami; konstante in spremenljivke / neodvisna, odvisna spremenljivka
2. knjiž., navadno s prilastkom kar je spremenljivo in vpliva na kaj: človekovo ravnanje je odvisno od številnih spremenljivk, kot so okolje, dednost, zrelost / demografske spremenljivke; psihološke spremenljivke
♦ 
rač. podatek, katerega vrednost se med izvajanjem programa v računalniku lahko spreminja
Pravopis
spremenljívo1 nač. prisl. -ej(š)e (í; í) ~ oblačno bo
Pravopis
spremenljívo2 povdk. (í) Jutri bo ~
Celotno geslo Hipolit
spremenljivo prislov

PRIMERJAJ: spremenljiv

Geografija
spremenljívo súšno-vlážno podnébje -- -a -a s
SSKJ²
sprenevédav -a -o prid. (ẹ́)
ki se (rad) spreneveda: sprenevedav človek; biti sprenevedav / motijo ga ti sprenevedavi obrazi
● 
ekspr. sprenevedava moda nenavadna, spremenljiva; ekspr. sprenevedavo vreme zelo spremenljivo
    sprenevédavo prisl.:
    sprenevedavo odgovoriti
Pravopis
sprenevédav -a -o; bolj ~ (ẹ́) ~ človek; poud.: ~a moda |nenavadna, spremenljiva|; ~o vreme |zelo spremenljivo|; nevtr. biti ~
sprenevédavost -i ž, pojm. (ẹ́)
Število zadetkov: 55