Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
potrdíti in potŕditi -im dov. (ī ŕ)
1. z besedo, kretnjo izraziti, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: oče je potrdil njegove besede; priča je izjavo potrdila; zdravnik je potrdil, da je noga zlomljena; res je bilo tako, je potrdila / potrditi kaj s prisego / zadnjih vesti še niso potrdili / zastar. vsi smo mu potrdili pritrdili
2. s podpisom, pečatom narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrditi zdravstveno knjižico / pisno, uradno potrditi / potrditi prepis, spričevalo overoviti / potrditi račun
// narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrditi imenovanje koga; potrditi program, sprejete sklepe / potrditi smrtno obsodbo / ekspr. najino tikanje je hotel potrditi s pitjem bratovščine
// ponovno izraziti veljavnost tega, kar nakazuje dopolnilo: slavna pevka je potrdila svoj nastop; tuji tekmovalci so že potrdili udeležbo
3. s podpisom, pečatom izraziti, da je kaj sprejeto: potrditi prejem priporočenega pisma; potrditi prevzem materiala
4. pokazati pravilnost, točnost česa: meritve naj to potrdijo ali ovržejo; potrditi teorijo s poskusi / njegovo vedenje je sum še potrdilo / z novo zmago so naši tekmovalci potrdili svojo premoč
// navadno v zvezi z v narediti, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrditi koga v domnevi, sumu, veri; to ga je še bolj potrdilo v prepričanju, da ima prav
5. publ. pokazati upravičenost obstoja: z igranjem je potrdila svoj sloves; s tem dejanjem je potrdil sam sebe; nova smer naj se sama potrdi ali zanika
6. ugotoviti, da je kdo sposoben za vojaško službo: na naboru so ga potrdili / pog. potrditi k vojakom, star. v vojake
● ekspr. selitev v novo hišo moramo pošteno potrditi proslaviti
♦ agr. potrditi seme po laboratorijskem preizkusu izjaviti, da je primerno, ustrezno za sejanje; šol. potrditi frekvenco s podpisom izraziti, da je slušatelj obiskoval predavanja; vet. potrditi merjasca po komisijskem ogledu izjaviti, da je primeren, ustrezen za oplojevanje
    potŕjen -a -o:
    prošnji je treba priložiti potrjen prepis spričevala; biti potrjen na naboru; za šolo potrjene knjige
    ●     pog. če bom spil še en konjak, bom preveč potrjen pijan
Celotno geslo Etimološki
príča -e ž
SSKJ²
prilágati -am nedov. (ȃ)
1. dajati, polagati k čemu še kaj: prilagati na kup novo kamenje / igralec sme prilagati domine, karte samo, kadar je na vrsti / pismom je redno prilagal denar / dov. prošnji prilagam spričevalo / ekspr. v mislih je melodiji prilagal besedilo dodajal
// gastr. dajati k drugi jedi: krompir prilagajo k različnim jedem
2. dajati prispevek k določeni vsoti: ob velikih izdatkih so nama prilagali tudi starši
3. dodatno, zraven nalagati: na voz prilagajo nove in nove zaboje / ker je bilo mrzlo, je prilagal polena na ogenj
● ekspr. upiral se je taki odločitvi in tovariši so mu prilagali pritrjevali; ekspr. pel je in vsi so prilagali peli zraven
    prilágati se zastar.
    prilegati se, ujemati se s čim: pesem se je prilagala njihovemu razpoloženju
Pravopis
prilágati -am nedov. -ajóč, -áje; -an -ana; priláganje (ȃ) kaj ~ polena na ogenj; prilagati komu/čemu kaj ~ različnim jedem krompir; dov. Prošnji ~am spričevalo
SSKJ²
priznáti -znám dov. (á ȃ)
1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil
// strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo
// narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah
2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti
// izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven
● ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti
3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga
// izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo
4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe
5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno
    priznán -a -o
    1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan
    ♦     šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
    2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja
Celotno geslo Vezljivostni G
priznáti -znám dovršni glagol, glagol govorjenja, glagol ravnanja
1.
kdo/kaj z besedami, kretnjami izraziti kaj 'dogodek, dejanje, pojav, čustva'
Obtoženec je (sodniku) priznal dejanje.
2.
kdo/kaj z besedami, kretnjami izraziti kaj 'stanje, lastnost'
Priznal (jim) je svojo nesposobnost vodenja.
3.
kdo/kaj razumsko sprejeti koga/kaj
Priznati novo državo.
4.
kdo/kaj upravičeno prisoditi komu/čemu kaj 'stanje, lastnost'
Delavcu so priznali dodatek za ločeno življenje.
Pravopis
priznaválen -lna -o; bolj ~ (ȃ) ~ pogled
priznaválni -a -o (ȃ) ~o spričevalo
Celotno geslo Frazemi
pŕst Frazemi s sestavino pŕst:
bôžji pŕst, dáti kómu po pŕstih, dobíti jíh po pŕstih, dobívati jíh po pŕstih, dvígniti pŕst, glédanje [kómu] pod pŕste, glédanje [kómu] skozi pŕste, glédati kómu na pŕste, glédati kómu pod pŕste, iméti dólge pŕste, iméti kàj v málem pŕstu, iméti kóga na vsák pŕst (po) desét, iméti kóga na vsák pŕst (po) pét, iméti [svôje] pŕste vmés, iméti zelêne pŕste, kazánje s pŕstom na kóga/kàj, kŕcniti kóga po pŕstih, niti s pŕstom ne mígniti, oblízniti si vsè pŕste [za kóga/kàj], opêči si pŕste [pri čém, kjé], ovíjati kóga okoli pŕsta, ovíti kóga okoli pŕsta, ovíti kóga okrog pŕsta, poglédati kómu skozi pŕste, preštéti kóga/kàj na pŕste, preštéti kóga/kàj na pŕste dvéh rôk, preštéti kóga/kàj na pŕste êne rôke, preštéti kóga/kàj na pŕste obéh rôk, preštéti kóga/kàj na pŕste rôke, pŕst bôžji, pŕsti srbíjo kóga, s pŕstom kazáti na kóga, s pŕstom kazáti za kóm, s pŕstom pokazáti na kóga, stegováti pŕste po čém, stopíti kómu na pŕste, še s pŕstom ne mígniti [za kóga/kàj], udáriti kóga po pŕstih, udárjati kóga po pŕstih, vrtéti kóga okoli pŕsta, vrtéti kóga okrog pŕsta
SSKJ²
skazíti -ím tudi izkazíti -ím dov., skázil tudi izkázil (ī í)
1. spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen ga je skazila; v pretepu so mu skazili obraz
// spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: skaziti smisel umetniškega dela; stvar se je skazila
2. narediti kaj
a) manj lepo: brazgotina ji je skazila obraz; od jeze se mu je skazilo lice
b) manj popolno, dovršeno: nova stavba je skazila okolje; neprimeren okvir skazi sliko / ocena iz matematike mu je skazila spričevalo
// nav. ekspr. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti; pokvariti: skaziti komu veselje; vse nam je skazil; s svojim vedenjem je skazil zabavo
● ekspr. kar prime v roke, vse skazi pokvari; star. v taki družbi se bo fant skazil moralno pokvaril; ekspr. načrt se je skazil ponesrečil; ekspr. vino se je skazilo je postalo manj kvalitetno, se je pokvarilo; ekspr. vreme se je skazilo postalo deževno, mrzlo
    skažèn -êna -o tudi skážen -a -o tudi izkažèn -êna -o tudi izkážen -a -o:
    skažen obraz; skažena podoba resničnosti; skaženo blago
    ●     preg. brez glave storjeno, gotovo skaženo
SSKJ²
spričeválo -a s (á)
1. dokument o učenčevem uspehu in vedenju: dobiti spričevalo; izdati, overoviti, podpisati spričevalo; k prošnji je treba priložiti zadnje šolsko spričevalo / maturitetno spričevalo; zrelostno spričevalo; spričevalo o končani osnovni šoli
// učenčev uspeh v takem dokumentu: imeti dobro, odlično, slabo spričevalo; ocena iz matematike mu kvari spričevalo
2. s prilastkom listina z določenimi podatki, s katero se kaj dokazuje, potrjuje: zdravniško spričevalo; spričevalo o izvoru blaga; izdati spričevalo o sposobnosti ladje za plovbo
3. nav. ekspr., s prilastkom kar kaj dokazuje, potrjuje: uspešno opravljeno delo je spričevalo njegove sposobnosti; to je slabo spričevalo zanj; vedenje je spričevalo srčne kulture / jezik v razpravi ne daje avtorju najboljšega spričevala je slab, neprimeren
● zastar. predstojnik mu je dal spričevalo, da je natančen je izjavil; zastar. za te otroke moram dati spričevalo, da so pridni reči, trditi
♦ pravn. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe; ubožnostno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe; šol. nostrificirati spričevalo; izstopno, končno spričevalo
Pravopis
spričeválo -a s (á) ~ o končani osnovni šoli; zdravniško ~; poud. Vedenje je ~ srčne kulture |dokazilo|
Celotno geslo Sinonimni
spričeválo -a s
dokument o učenčevem uspehu in vedenjupojmovnik
SINONIMI:
zastar. atestat, star. izkaz, zastar. izpričba, zastar. naznanilo, zastar. svedočba
BESEDNE ZVEZE S SINONIMI: pojmovnik ubožnostno spričevalo  pojmovnik zdravniško spričevalo
Celotno geslo Etimološki
spričeválo -a s
Pravo
spričeválo -a s
SSKJ²
svedóčba -e ž (ọ̑) zastar.
1. dokaz: njegova pisma so svedočba, da je še ni pozabil; pisna svedočba
2. spričevalo: razdeliti učencem svedočbe / zdravniška svedočba
SSKJ²
šólski -a -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na šolo:
a) šolski okoliš / šolski avtobus avtobus za prevoz učencev v šolo; šolski kabineti; šolski zvonec; šolska klop, tabla; šolska knjižnica, telovadnica; šolska poliklinika / šolski izlet; ustanoviti šolski pevski zbor; sodelovati na šolski proslavi; izdajati šolsko glasilo; letno šolsko poročilo / šolski pouk / šolski sluga nekdaj kdor opravlja pomožna, zlasti manjša oskrbniška dela na šoli / Slovenski šolski muzej
b) šolski dnevi v letu; šolske počitnice / izvesti šolsko reformo / šolska izobrazba; osemletna šolska obveznost / šolske knjige učbeniki; kupiti zvezke in druge šolske potrebščine / šolska ura čas 45 minut; šolsko leto leto, ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; priložiti prošnji zadnje šolsko spričevalo / šolska ladja ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; šolsko letalo letalo za praktični pouk letenja / šolska torba / šolski in predšolski otroci; šolska mladina
c) prebeliti šolske hodnike; šolsko dvorišče
2. nav. slabš. ki ima togo, ustaljeno, navadno poenostavljeno obliko: šolsko pojmovanje sveta; ta razlaga je zelo šolska / njeno igranje, recitiranje je preveč šolsko
● ekspr. letos je prestopil šolski prag je šel prvič v šolo; ekspr. ta roman je šolski primer klasične zgradbe besedila nazoren, jasen, poučen; star. bil je njegov šolski tovariš sošolec; pog. drgniti šolske klopi hoditi v šolo; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja
♦ rel. šolska sestra redovnica reda, ki se ukvarja s poučevanjem verouka, strežbo bolnikov, vodenjem gospodinjstva v verskih zavodih; šol. šolski nadzornik nekdaj kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; izpolniti šolsko obveznost končati devet let šolanja v osnovni šoli; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja; voj. šolski naboj naboj brez smodnika in vžigalne kapice
    šólsko prisl.:
    njegove slike delujejo šolsko in prazno; problem so reševali preveč šolsko; spraševal ga je čisto po šolsko; šolsko pravilna pisava; sam.:, pog. danes pišemo matematično šolsko šolsko nalogo
SSKJ²
ubóžen -žna -o prid., ubóžnejši (ọ́ ọ̄)
star. reven, siromašen: ubožen študent; bili so zelo ubožni; ubožna družina / ubožno pohištvo skromno
● ubožna hiša ubožnica
♦ pravn. ubožno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe
    ubóžno prisl.:
    ubožno živeti; ubožno oblečen človek; sam.: ubožni in bogati
SSKJ²
ubóžnosten -tna -o prid. (ọ́)
pravn., nekdaj, v zvezi ubožnostno spričevalo listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe:
SSKJ²
vájenski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vajence: razstava vajenskih del / vajenska doba; vajensko spričevalo / vajenski dom; vajenska šola
Jezikovna
Začetnica zapisa na dokumentih

Zanima me začetnica zapisa na dokumentu

a)

Mag. Jaka Jakov

ravnatelj

ali

mag. Jaka Jakov

ravnatelj

b) Ravnatelj

mag. Jaka Jakov

ali

Ravnatelj

Mag. Jaka Jakov

II.

Moje vprašanje je bilo dvoumno. Se opravičujem. Zanima me zapis začetnice a) na uradnem dokumentu (spričevalo...).

Mag. Jaka Jakov

(ravnatelj)

ali

mag. Jaka Jakov

(ravnatelj)

b) na ovojnici:

Mag. Jaka Jakov

...

ali

mag. Jaka Jakov

...

Ali se motim, če menim, da je v navedenih primerih potrebno uporabiti veliko zečetnico?

Število zadetkov: 67