Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
nedôlžen -žna -o [nedou̯žən] prid., nedôlžnejši (ȏ)
1. ki nima krivde, ni kriv: obdolžili so ga, izkazalo pa se je, da je nedolžen; nav. ekspr.: ubijanje nedolžnih ljudi v vojnah; pri tej stvari sem popolnoma nedolžen / ekspr. zlaže se ti z najbolj nedolžnim obrazom / ekspr. zakaj pobijaš nedolžne ptičke
● ekspr. nedolžna kri vpije po maščevanju po nedolžnem umorjene(ga) je treba maščevati
2. v krščanskem okolju ki je zaradi otroštva, mladosti (še) čist, nepokvarjen: veselo čebljanje nedolžnega dečka; pohujševati nedolžne otroke / nedolžna ljubezen / ekspr. nedolžno oko, srce
// vznes. ki je simbol nedolžnosti: nedolžna bela lilija
3. ekspr. ki še ni imel spolnih odnosov: je še nedolžna; nedolžno dekle
4. ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nedolžen prehlad, prepir; poškodba ni tako nedolžna / nedolžna satira / vino je precej nedolžno lahko
    nedôlžno prisl.:
    ali so vas res zaprli, je vprašal nedolžno; pogledati nedolžno kot otrok
    nedôlžni -a -o sam.:
    ne delaj se nedolžnega; po nedolžnem obsojen
SSKJ²
néhati1 -am dov. (ẹ̑)
1. izraža prenehanje opravljanja dela, opravila
a) z nedoločnikom: rad bi nehal delati; nehati govoriti, peti; nehaj že nalagati v peč; ni hotel nehati žvižgati / detelja je nehala rasti / brezoseb. že včeraj je nehalo snežiti / v osmrtnicah nehalo je biti dobro srce naše mame
b) publ., z orodnikom: nehati z delom; nehati z izpraševanjem nehati izpraševati / ekspr.: nehaj s to neumnostjo; nehaj s tem
c) elipt.: začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali; tepel je konja, čeprav so mu prigovarjali, naj neha / dež je nehal; ploha je nehala; brezoseb. poglej, če je že nehalo nehalo deževati, snežiti / zastar. brezskrbno veselje je nehalo se je končalo
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto; končati: začeli so s prijaznim pogovorom, nehali pa s prepirom
2. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: nehaj, da sta se že ločila
● ekspr. tak, nehaj že izraža zapoved; zastar. tako je ta človek nehal umrl; star. jeza ga je nehala minila; zastar. nehati od dela nehati delati; knjiž. njegove pesmi so nehale biti zanimive niso bile več zanimive
    néhati se 
    končati se: pouk se je že nehal; vsaka stvar se kdaj neha; naše veselje se je nehalo / tam se gozd neha
    ●     se vse neha ekspr. tu se pa res že vse neha izraža nezadovoljstvo, ogorčenje; ekspr. včasih je že tako surov, da se vse neha zelo surov; ekspr. pri denarju se vse neha kadar gre za gmotne stvari, se ljudje ne menijo za prijateljstvo, sorodstvo; z malim se začne, z velikim se neha
SSKJ²
nemír -a m (ȋ)
1. stanje s hrupom, ropotom: v razredu je bil nemir; nemir v dvorani se je polegel; ekspr. otroci že poskrbijo za nemir / ta učenec pogosto dela nemir je nemiren, nediscipliniran
● njegov prihod je povzročil velik nemir živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje
// nav. mn. množično izražanje nezadovoljstva: zatreti nemire; politični, rasni nemiri; žarišča nemirov
2. stanje notranje napetosti, vznemirjenja: nemir ga obide, prevzame; prikrivati nemir; vzbuditi nemir; ekspr. te besede so zasejale v srce nemir; knjiž. nemir s samim seboj nezadovoljstvo / nemir pričakovanja / čakati brez nemira
// stanje brez notranje ubranosti, urejenosti: njegov obraz izraža nemir; mladostni srčni nemir; nemir v duši
3. knjiž., navadno s prilastkom želja po delovanju: delovni nemir; ustvarjalni nemir
SSKJ²
nemíren -rna -o prid., nemírnejši (í ī)
1. ki čuti, kaže notranjo napetost, vznemirjenje: ko je čakal sina, je postajal čedalje bolj nemiren / z nemirnimi koraki je hodil po sobi / nemirna vest mu ne da spati
2. notranje neubran, neurejen: nemirni mladi ljudje / nemiren duh / imeti begajoče, nemirne oči
● ekspr. človek nemirne krvi nestalen, neuravnovešen
3. ki ne miruje, ni pri miru: razigrani, nemirni otroci; nemiren je kot živo srebro / bolnik je zdaj nekaj dni precej nemiren
// ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča hrup, nered: nedisciplinirani in nemirni gostje; glasna, nemirna družba
4. ki se neprenehoma giblje, premika: nemirno morje, ozračje / pesn. nemirne zvezde
// ki ne poteka brez motenj: nemirno spanje
5. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: nemirni časi / ima težko, nemirno življenje
    nemírno prisl.:
    srce mu nemirno bije; nemirno je pogledoval proti vratom; nemirno se prestopati; nemirno spati
SSKJ²
nepočákanost -i ž (ȃ)
knjiž. neučakanost: njegova nepočakanost bi ga skoraj pogubila / ob misli na pohod jih je prevzela nepočakanost; srce mu je razbijalo od nepočakanosti
SSKJ²
nèpokvárjen -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni pokvarjen: nepokvarjena živila / pošteni, nepokvarjeni mladi ljudje; dekle je videti nepokvarjeno / ekspr. čisto, nepokvarjeno srce
SSKJ²
nèpotešèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
1. ki ni potešen: nepotešen otrok / nepotešena jeza, žalost / nepotešeno srce
// knjiž. neizpolnjen, neuresničen: njegove želje so ostale nepotešene; močno, nepotešeno hrepenenje
2. knjiž. (spolno) nèzadovoljèn: ob njem je ostala nepotešena / nepotešena kri, sla
SSKJ²
nesréčen -čna -o prid., nesréčnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek; bil je zelo nesrečen; čuti se nesrečnega; če se poročiš z njim, boš nesrečna; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno
// nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba
2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom
3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo
● ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega
    nesréčno prisl.:
    nesrečno gledati, pasti; biti nesrečno zaljubljen; sam.: nesrečnemu pomilovanje nič ne pomaga
SSKJ²
nèstrohnjèn stil. nèiztrohnjèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
nestrohnel: nestrohnjeno dračje / nestrohnjeno truplo / Prešernova pesem Neiztrohnjeno srce
SSKJ²
nestŕpnost2 -i ž (r̄)
lastnost, značilnost nestrpnega, neučakanega človeka: ko jo je pričakoval na postaji, je le težko premagoval svojo nestrpnost / srce mu je močno udarjalo od nestrpnosti
SSKJ²
nèusmíljen1 -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki mu manjka usmiljenja, dobrote: neusmiljen človek; trd, neusmiljen gospodar; biti neusmiljen do koga / ekspr.: neusmiljena roka; neusmiljeno srce / ekspr. neusmiljena smrt, usoda / ostra, neusmiljena kritika neprizanesljiva
    nèusmíljeno prisl.:
    neusmiljeno pretepati; neusmiljeno ravnati s kom; neusmiljeno uničevati
SSKJ²
nèutešèn2 -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
1. ki ni utešen: neutešen otrok / neutešen jok; neutešena radovednost / neutešena lakota / neutešeno srce
// knjiž. neizpolnjen, neuresničen: neutešene želje; njeno hrepenenje je bilo neutešeno
2. knjiž. (spolno) nezadovoljen; nepotešen: neutešena žena / neutešena sla
SSKJ²
neváren2 -rna -o prid., nevárnejši (á ā)
1. ki lahko povzroči nesrečo, škodo ali kaj slabega, neprijetnega sploh: nevarni poskusi z razstrelivom; ta plin je nevaren; škarje so za otroke nevarne / nevaren ovinek; narasla reka postaja nevarna; na tem odseku je cesta smrtno nevarna / družbi, za družbo nevarni pojavi; biti v nevarnem položaju; zdravju nevarno delo škodljivo / to je nevaren človek / nevarna žival ki rada napada
2. o katerem se domneva, da bo imel za koga slabe, hude posledice: nevarna bolezen, poškodba; rana je smrtno nevarna; nevarno prehitevanje; plezanje po skalah je pozimi nevarno / nevarne grožnje / pogovor se je zasukal v nevarno smer
♦ med. nevarna novotvorba
3. ekspr. o katerega dobrem, pozitivnem uspehu za prizadetega se dvomi: ta tvoj načrt, poskus je nevaren
4. ekspr. ljubezensko, spolno zelo privlačen: to je nevarna ženska; biti nevaren za žensko srce / njemu ni nobena ženska nevarna
● ekspr. fant je zdaj v nevarnih letih v puberteti
    nevárno 
    1. prislov od nevaren: nevarno zboleti; nevarno strme stopnice
    2. v povedni rabi izraža
    a) veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega: nevarno je, da se bo v takem vremenu prehladil
    b) neprimernost, škodljivost česa: takrat je bilo nevarno govoriti resnico; sam.: to ni nič nevarnega
SSKJ²
nèvesél -a -o [neveseu̯] prid. (ȅ-ẹ̑)
1. ki mu manjka veselosti, dobre volje: mrk, nevesel človek je / pesn. neveselo srce; neveselo življenje / knjiž., ekspr. ko je izgubil mater, je postajal vedno bolj nevesel žalosten, potrt
// ki ne vsebuje, izraža veselja, zadovoljstva: nevesel nasmeh; nevesela pesem
// knjiž., ekspr. ki ne povzroča veselja, zadovoljstva: nevesel dogodek; nevesela novica
● opisovati kaj v neveselih barvah negativno
2. evfem. slab, nezadovoljiv: biti v neveselem položaju
    nèvesélo prisl.:
    neveselo se smejati; neveselo razpoložen
SSKJ²
néžen -žna -o prid., néžnejši (ẹ̄)
1. ki ima, kaže do ljudi mil, zelo prijazen odnos: do matere je bil zelo nežen; to je nežna ženska / imeti nežno srce / ekspr. bil je nežen ljubimec
// ki vsebuje, izraža mil, zelo prijazen odnos: nežna ljubezen do živali; nežno govorjenje z otrokom / nežni spomini na dom
// ki vsebuje, izraža ljubezensko naklonjenost: že dolgo ji ni povedal nobene nežne besede; poslušala je njegovo nežno govorjenje / nežna misel nanj / ekspr. med njima so se spletale nežne vezi
2. ki daje videz občutljivosti, krhkosti: nežen otrok; dojenček je še zelo nežen; ima dve nežni hčerki / nežen cvet; nežna trava / ekspr. nežna pokrajina / nežen nasmeh
// ki daje videz neutrjenosti, neodpornosti: nežen obraz; nežna polt; imeti nežne roke
3. ekspr. nanašajoč se na prve mesece, prva leta življenja: nežna mladost / najnežnejši meseci življenja
4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nežne barve, sence; nežna luč, svetloba / nežen veter lahen / nežno ribje meso mehko; nežno vino
// nav. ekspr. opravljen z majhno silo: nežen gib roke; nežno previjanje rane / nežna pisava / nežni udarci lahni
● ekspr. nežni spol ženske; ekspr. biti nežen z dekletom z vedenjem kazati ljubezensko naklonjenost
    néžno prisl.:
    nežno objeti, odgovoriti; nežno ravnati s kom; nežno lepa deklica; nežno modra obleka; nežno rdeče cvetje
    ♦     glasb. nežno označba za izraz izvajanja dolce; sam.: v tem človeku je nekaj nežnega
SSKJ²
normálen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen: normalen razvoj bolezni, organizma; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave
// ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno
// ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi; kot vsako normalno dekle je rada plesala; spolno normalen
2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre; tam je prepir normalna stvar vsakdanja
3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji
4. miren, urejen: v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose
● ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen
♦ film. normalni film film, širok 35 mm; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0 °C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič; šol. normalna šola nekdaj normalka; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic
    normálno 
    1. prislov od normalen: srce mu bije normalno; normalno se gibati, vesti; normalno osoljen
    2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli; malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika – kar je popolnoma normalno – ne ve nič o njej; sam.: to je nekaj normalnega
SSKJ²
nosíti nósim nedov. (ī ọ́)
1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
// tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati
2. navadno s prislovnim določilom povzročati:
a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
// povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih
5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
// s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh
14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; ekspr. kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; kokoši spet nosijo nesejo; luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; zastar. tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; jezikosl. žarg. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž. griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
    nosíti se s prislovnim določilom
    1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
    2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
    // širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte
    3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
    4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
    5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
    ●     star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša
    nosèč -éča -e
    1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
    2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih
    nóšen -a -o:
    knjiž. dež, nošen od vetra
    ♦     šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno
SSKJ²
nòž nôža m (ȍ ó)
1. priprava za rezanje iz rezila in ročaja: lupiti, rezati, strgati z nožem; zabosti z nožem / rezilo, ročaj noža / nabrusiti nož; pazi, nož je oster; konica noža; kot nož ostra misel / cepilni, klavski nož; kuhinjski, lovski, mesarski nož; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; nož na vzmet; nož za kruh, papir / odpreti, zapreti nož pregibno rezilo noža; pren., ekspr. prerezal jo je nož bolečine
// vojaško bodalo: nasaditi nož na puško / dvorezni nož ki ima rezilo na obeh straneh; boj na nož / kot povelje nož na puško
2. nav. mn., teh. del stroja z rezilom, zlasti za rezanje: pritrditi nože na glavo / krožni, trikotni noži; stružni nož / oblikovni nož
3. mn., nar. ribežen (za zelje, repo): ribati zelje na nože
● ekspr. nastaviti komu nož na grlo, vrat skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. iti pod nož dati se operirati; pog., ekspr. ovni so šli pod nož so bili zaklani, pobiti; ekspr. bila je megla, da bi jo z nožem rezal zelo gosta; ekspr. kdo bi mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele
♦ arheol. kremenov nož; fot. (obrezovalni) nož priprava iz plošče s pregibnim rezilom za obrezovanje fotografij; les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja; med. kirurški, secirni nož; um. paletni nož
SSKJ²
občutljív -a -o prid., občutljívejši (ī í)
1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma; ugotoviti, če so prsti še občutljivi; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten
// sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi; pren. je občutljiv za resnico
2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce
// ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv
3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive; za svetlobo občutljiva snov; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah
4. v zvezi občutljiv na dotik ki omogoča upravljanje z dotikom: uporabniški vmesnik, občutljiv na dotik; zaslon je občutljiv na dotik
5. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti; občutljiv sprejemnik; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip
6. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin; skladiščenje občutljivega blaga
● paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna; bombe so vrgli na najbolj občutljive nasprotnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode
    občutljívo prisl.:
    mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe; občutljivo se vesti
SSKJ²
objéti -jámem dov., objêmi objemíte; objél; nam. objét in objèt (ẹ́ á)
1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta; prisrčno ga je objela; objel ga je kot sina; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama
// položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela
2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri
● ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori; star. moža objeti omožiti se; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal
    objét -a -o:
    objet par je stal na cesti; odšla sta objeta; kolena je držala objeta
Število zadetkov: 1005