Fran > SSKJ

1. 1. glagolnik od srečati: hotel se je izogniti srečanju z njim; doživeti nenavadno srečanje; naključno srečanje; že po prvem srečanju sta si bila všeč / tiri za srečanje vlakov / idejno je nanj vplivalo srečanje z deli klasikov marksizma
2. 2. prihod s kom skupaj z določenim namenom: dogovoriti se za srečanje / kratko srečanje ob turški kavi / državnika sta imela več srečanj
   // prihod določenih ljudi skupaj z določenim namenom: organizirati srečanja; prirediti srečanje nekdanjih internirancev; mednarodno srečanje slavistov; pisateljsko srečanje / družabno, tovariško srečanje
3. 3. tekmovanje, tekma: odigrati srečanje; košarkarsko, rokoborsko srečanje; polfinalno srečanje; srečanje atletskih reprezentanc

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. srečanje določene skupine ljudi, navadno večje, na katerem se o čem razpravlja, dogovarja, sklepa: sestanek je bil preložen; sestanka so se udeležili tudi gostje; sklicati sestanek; iti na sestanek; dolg, važen sestanek; sestanek članov upravnega odbora; dnevni red sestanka / vsak mesec imajo sestanek / delovni sestanek; izredni, redni sestanek; množični sestanek; partijski sestanek; ustanovni sestanek; publ.: vrhunski sestanek sestanek voditeljev držav; sestanek na ministrski ravni sestanek ministrov
   ♦ šol. roditeljski sestanek
2. 2. dogovorjeno srečanje, navadno prijateljev, zaljubljencev: s prijatelji se je dogovoril za sestanek; povabilo na sestanek / družabni, prijateljski sestanek; ljubezenski sestanek / zvečer ima sestanek s svojim dekletom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu
   // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom
   // margarina se rada navzame tujega vonja
   // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo
2. 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca
   // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile
3. 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu
4. 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti
5. 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah
6. 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo
7. 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak
   // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek
   // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene
8. 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora
9. 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega
10. 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek
    // publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente
11. 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin
12. 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus
13. 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje
14. 14. ki osebku ni znan
    1. a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje
    2. b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi
    3. c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja
       // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja
       ● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka
       ♦ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja

túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje

túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. ki upošteva, goji tradicijo: tradicionalni kmetje; nekateri ljudje so zelo tradicionalni / tradicionalno življenje
   // ki spada v tradicijo kake skupnosti: krašenje jajc s tradicionalnimi motivi; postreči s tradicionalnimi jedmi; tradicionalna oblačila
2. 2. ki vsebuje, kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem: tradicionalna kitajska medicina; tradicionalna morala, vernost, vzgoja; tradicionalno gledališče, pripovedništvo
   // ki je že dolgo uveljavljen, že dolgo obstaja: tradicionalni poklici, prazniki; tradicionalne metode; tradicionalne prijateljske vezi med sosednjima državama / tradicionalna prireditev ki se že dolgo prireja ob določenem času, na določenem kraju; tradicionalno srečanje

tradicionálno prisl.: tradicionalno gostoljubni vinogradniki; tradicionalno usmerjen pesnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika
2. 2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici
3. 3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil
4. 4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam
   // zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: med partizane, v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo
5. 5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen
6. 6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti
   // s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja

vríniti se 
1. 1. nezaželeno priti v ozek, tesen prostor med čim: med oko in lečo se je vrinila smet
2. 2. nezaželeno priti v kako stvar, pojav: v jezik se je vrinilo dosti tujih besed; med prepisovanjem so se v besedilo vrinile napake / te navade so se vrinile v naše življenje
   // nezaželeno pojaviti se v zavesti: vrinila se mu je misel, da bi vse povedal; vrinil se ji je spomin na prvo srečanje

vrínjen -a -o: vrinjeni del besedila
♦ lingv. vrinjeni l l, ki je nastajal v glasovni skupini med ustničnikom in j; vrinjeni stavek stavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko povezan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. dirka plemenskih jahalnih ali kasaških konj, ki se prireja enkrat letno: na letošnjem derbiju je zmagala kobila Rožica; jahalni, kasaški derbi
2. 2. odločilno tekmovanje med starima (športnima) tekmecema, zlasti krajevnima: finalni, krajevni derbi; rezultat derbija / v derbiju kola se je šahovska partija končala neodločeno; neskl. pril.: derbi srečanje, tekma
   ♦ obl. derbi vzorec luknjičast vzorec na kapici in ob opetniku športnega čevlja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. izraža svojino dvojice oseb, za katerih eno ima govoreči sebe: najin dom / najini srci
2. 2. izraža splošno pripadnost tej dvojici: najin strah se ni uresničil
   // izraža razmerje med to dvojico in okolico: najina sreča
3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice: najin otrok; najini starši / najin prijatelj
4. 4. izraža izhajanje od te dvojice: najin prispevek skupnosti
   // izraža medsebojnost: najino srečanje
5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to dvojico: kdaj odpelje najin vlak; prim. moj, naš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. ki ni sposoben oblikovati besed, stavkov z govorilnimi organi: nem človek; je gluh in nem / ekspr. še nemi črv zna izraziti bolečino
   // ekspr. ki molči, ne govori: nemi, a ne brezčutni gledalci; nem ga je poslušal; nema in bleda je hodila po hiši; spraševali so ga, a ostal je nem kot riba / nem se je bojeval z usodo; pren. nemi čas; nemi grobovi
   // knjiž., ekspr. ki se ne oglaša: ptice v vejah so še neme / nemi gozdovi; reka se vije nema / nema tema / pesn. nemi molk popoln
2. 2. ki ni izražen z besedami: razumel je nemi odgovor; odgovoriti na nemi pozdrav; opazovati nemo sporazumevanje
   // ki ga ne spremlja govorjenje, besedilo: izraziti čustva z nemo igro; nemo srečanje / nemi film film brez dialogov, glasbe in šumov; junaki nemega filma
3. 3. ekspr. ki se ne izraža glasno: v nemem obupu je vila roke; nema bolečina, groza, žalost
   // neslišen, tih: nem smeh
   ● nema abeceda abeceda, pri kateri se črke oblikujejo s prsti; prstna abeceda; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval
   ♦ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; ekon. nema zamenjava blaga pri primitivnih ljudstvih zamenjava, pri kateri ljudje ne pridejo v neposreden stik; geogr. nema karta karta brez napisov; lingv. nema črka črka, ki se ne izgovarja; lov. nemi pes pes, ki pri iskanju, gonjenju divjadi ne laja; muz. nema klaviatura priprava za urjenje v igranju na klavir; num. nemi novec novec brez napisa; zool. nemi labod labod s črno izboklino na korenu oranžno rumenega kljuna, Cygnus olor

némo prisl.: nemo je gledala za njim; nemo je opravljal vsak svoje delo; nemo uživati razgled

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. a) da se kako dejanje, stanje, dogajanje ne uresniči: preprečiti nesrečo, zločin; trčenje je komaj preprečil / preprečiti bolezen, požar, smrt; preprečiti zanositev / preprečiti medsebojno obračunavanje; preprečiti sestanek, srečanje; vse stike med njimi so preprečili / slabo vreme je preprečilo izlet
2. b) da kaj ne more (nemoteno) potekati: preprečiti širjenje požara / preprečiti razvoj bolezni
   // narediti, povzročiti, da kdo česa ne more narediti, doseči: preprečiti pobeg, umik; preprečiti stavko / preprečil je vodi, da bi tekla na cesto / tega ji ne more nihče preprečiti / neugodne okoliščine so mu preprečile uspeh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. s segrevanjem povzročiti, da kaj začne žareti: razžariti kovino; razžariti iglo s plamenom, z električnim tokom / razžariti peč / ekspr. sonce je razžarilo puščavski pesek
   ♦ metal. razžariti do belega
   // z dovajanjem zraka povzročiti, da kaj začne žareti: razžariti oglje / razžariti cigareto; pren., ekspr. razžariti iskro duha
2. 2. ekspr. povzročiti, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče: sonce in veter sta mu razžarila obraz; od hoje navkreber so se vsi razžarili / misel nanjo ga je razžarila
3. 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: taki prizori razžarijo strasti / s svojim pripovedovanjem jim je razžaril domišljijo; znova se je razžarilo upanje v zmago
   ● ekspr. ponovno srečanje mu je razžarilo srce ga je prevzelo, razveselilo; pesn. razžarilo se je lepo jutro nastalo je; ekspr. ob pogledu nanjo se mu oko razžari zelo je vesel, ko jo vidi; ponosen je nanjo

razžárjen -a -o in razžarjèn -êna -o: razžarjeni obrazi; uničevati tkivo z razžarjeno iglo; razžarjena snov; bila je vsa razžarjena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. odtis, sled noge na podlagi: pobrisati stopinje na parketu; za seboj je puščal velike stopinje; hodil je po očetovih stopinjah v snegu; človeške, živalske stopinje; stopinje v travi
   // dotik noge na podlago pri hoji: tla so se pri vsaki stopinji udirala / čeprav je pazil, so se stopinje poznale na tleh
2. 2. korak: pri vsaki stopinji ga je zabolelo; hitre, počasne stopinje / stopinje se bližajo, izgubljajo; zunaj je zaslišala lahke stopinje / imela je še kakih deset stopinj do hiše
3. 3. enota za merjenje temperature: odčitati stopinje; bilo je minus dvajset stopinj [—20°], pog. dvajset stopinj pod ničlo; temperatura nad sto stopinjami / stopinja Celzija enota za merjenje temperature po skali, pri kateri je vrelišče vode pri 100°
   ● ekspr. truden je lovil stopinje za njim šel, hodil; iti po očetovih stopinjah posnemati ga; star. nizka stopinja izobrazbe raven, stopnja; naslednje srečanje je bilo za nekaj stopinj manj prisrčno nekoliko; ekspr. svoje nazore je spremenil za sto osemdeset stopinj v celoti, popolnoma
   ♦ alp. stopinja vdolbina, narejena v led, sneg za oporo nog; geogr. dolžinska stopinja enota za merjenje zemljepisne dolžine; širinska stopinja enota za merjenje zemljepisne širine; geom. (kotna) stopinja devetdeseti del pravega kota; mat. ločna stopinja enota za merjenje dolžine loka, tristošestdeseti del krožnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh
   // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam
2. 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje
3. 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev
4. 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje
   // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti
5. 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje
   ● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo
   ♦ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane: ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe
   ● publ. podjetje ustvarja izgubo dela z izgubo
   // delati, povzročati, da kaj nastaja sploh: ustvarjati prijateljske stike; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest
2. 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane: ustvarjati kipe, slike; avtor je roman ustvarjal deset let; ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih; ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik
   // uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: ustvarjati celovite odrske like
3. 3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje: ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali; ti možje so ustvarjali zgodovino
4. 4. delati, povzročati, da se začne kako stanje: ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost; publ. ustvarjati ozračje napetosti

ustvárjati si na osnovi določenih dejstev prihajati do česa: ustvarjati si svojo predstavo, sliko o dogodkih / ustvarjati si pojme o svetu

ustvarjajóč -a -e: ustvarjajoč duh; ustvarjajoča domišljija; prisl.: ustvarjajoče posegati v življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. a) težnje po naglem bogatenju; viri za bogatenje države / prispevati k bogatenju knjižnice
2. b) srečanje s tem umetnikom je bogatenje naše človečnosti / separacija za bogatenje železne rude bogatitev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na finale, zaključen: finalni turnir; finalno srečanje, tekmovanje / finalni prizor
   // ki zajema zadnjo stopnjo izdelovanja, obdelovanja: finalna dela na stavbi še niso končana / finalna industrija / finalni izdelki izdelki za neposredno uporabo
2. 2. knjiž. usmerjen k namenu, cilju: finalno opazovanje duševnosti
   ♦ lingv. finalni stavek odvisni stavek, ki izraža namen dejanja nadrednega stavka; namerni odvisnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo
   ♦ šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid
2. 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti
3. 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik
4. 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi

izsíljen -a -o: izsiljena obljuba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. ki ni poznan: dozdaj nepoznani problemi; nepoznana groza; nova, še nepoznana ljubezen / nepoznano življenje / roman nepoznanega pisatelja nepomembnega
2. 2. star. neznan: hodil je po nepoznanih krajih; poznani in nepoznani ljudje; to nam je nepoznano; sam.: srečanje z nepoznanimi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. narediti sladko: osladiti kavo; osladiti čaj z medom
2. 2. ekspr. narediti kaj bolj prijetno, bolj srečno: to srečanje mu je osladilo dan; osladiti komu življenje / neprijetno sporočilo je osladila s prijaznimi besedami

oslajèn -êna -o: zelo oslajena kava; kuhati jabolka v nekoliko oslajeni vodi
● knjiž. blizu izliva reke je morska voda oslajena manj slana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. sposoben (o)ploditve: žrebec je ploden; plodna samica; nekatere opice so plodne vse leto
   ♦ med. plodna doba ženske
   // sposoben imeti veliko potomcev: zajec je plodna žival / ekspr. nisem vedel, da si tako ploden / ekspr. ploden zakon
2. 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: plodna zemlja; pren., ekspr. plodna tla za razcvet praznoverja
   ● knjiž., ekspr. njegov nasvet je padel na plodna tla je bil upoštevan, uspešen
3. 3. nav. ekspr. ki veliko dela, ustvarja, zlasti na umetniškem področju: ploden pisatelj, slikar; ploden znanstvenik
4. 4. nav. ekspr. ki da (pričakovan) uspeh, rezultat: plodna razprava; srečanje državnikov je bilo zelo plodno
   // ki prinaša uspeh, korist v kaki dejavnosti: ploden izum / plodna misel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. lepo oblikovan, okrašen stol, sedež kot znamenje vladarske oblasti: kralj je vstal s prestola; slonokoščen, zlat prestol z baldahinom; sedi kot na prestolu mogočno, oblastno
   // papež je sedel na prestolu / ekspr. kipar je upodobil Cervantesa, kako sedi na prestolu
2. 2. nav. ekspr. vladar, dvor: zaprli so jih, ker so grozili prestolu; to srečanje je pomembno za državo in za prestol
   // vladarska oblast, vladarski položaj: kralju se prestol precej maje; odpovedati se prestolu; moč prestola se je v bolj oddaljenih pokrajinah hitro manjšala; boj za prestol / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik
   // pahniti, vreči kralja s prestola
3. 3. navadno s prilastkom položaj, mesto predstojnika, voditelja, kot ga označuje prilastek: na papeškem prestolu je bilo največ Italijanov; škofovski prestol se je izpraznil
   // ekspr. najvišji, najuglednejši položaj, mesto v kaki dejavnosti sploh: na šahovskem prestolu ga je zamenjal Aljehin / v smučarskih skokih so Finci potisnili, vrgli s prestola Norvežane
   ● ekspr. revolucije so podirale prestole so odpravljale monarhije; ekspr. pahniti koga s prestola vzeti mu oblast; ekspr. zaljubil se je vanjo in jo posadil na prestol poleg sebe jo je naredil za sebi enakovredno; ekspr. na prestol je prišel, sedel, ko mu je bilo dvajset let zavladal je; ekspr. na prestolu je sedel le eno leto vladal je; publ. šah je izgubil pavji prestol prenehal biti vladar v Iranu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.