Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ
stàr stára -o stil. -ó prid., staréjši stil. stárji stil. stárši (ȁ á) 
  1. 1. ki je v zadnjem obdobju življenja: star človek; žival je bila že stara; ni si mislil, da je star
    // ki je v poznem obdobju rasti: star radič je grenek; kosili so že staro travo; posekati staro drevje
  2. 2. ki nima več potrebne, ustrezne kakovosti za uživanje: imeli so samo star kruh; star sir; krompir je že star; staro kislo mleko ni več okusno
    // ki že ima vse ustrezne značilne lastnosti: gnojiti s starim gnojem; stara slivovka
  3. 3. ki ima razmeroma veliko let, ant. mlad: ima starega moža; fant je že precej star; po videzu je že star; star kot Metuzalem, kot svet zelo
    // gozd starih hrastov / pog. za to vlogo je bila igralka že stara prestara
  4. 4. značilen za starega človeka, zlasti po videzu: njegov obraz je postal star; ima staro, nagubano kožo / ostre poteze na obrazu so jo delale staro / redko spregovoril je s starim, tresočim se glasom starčevskim
  5. 5. z izrazom količine izraža število časovnih enot, preteklih od rojstva koga ali od nastanka česa: midva sva enako stara; koliko si star; star je pet let; stroji so stari že več kot petdeset let; zadosti je stara, da bi to morala vedeti
  6. 6. ki obstaja že dolgo časa: stari običaji; šah je že stara igra / razvaline starega gradu; kupiti staro hišo; obiskovati stara mesta / mladi in stari narodi; izvira iz stare rodbine / poravnati stare dolgove; njuno prijateljstvo je že staro / te metode so že stare
    // ki je po času nastanka (zelo) oddaljen od sedanjosti: zbirati stare rokopise; proučevati stare kamnine; zapela jim je več znanih starih pesmi; to gorovje je zelo staro
    // ki je dalj časa v uporabi: kupil je star avtomobil; obleki se pozna, da je stara / doma imajo dragoceno staro pohištvo starinsko
    // odkupovati star papir, staro železo / slabš. na podstrešju je polno stare šare
  7. 7. ki se že dalj časa ukvarja s kako dejavnostjo: kot star matematik bi moral to znati; je že star mizar, ribič, voznik / star partizan je in ve, kako je treba ravnati
    // nav. ekspr. ki je to, kar je, postal že pred daljšim časom: stari prijatelji so se zbirali v mestni kavarni / star član društva dolgoleten
    // on je star znanec te gostilne mnogokrat zahaja vanjo; je star znanec miličnikov miličniki imajo mnogokrat opraviti z njim
  8. 8. ki je obstajal, bil narejen pred drugim iste vrste: preklicati stare dogovore; proslavo je pripravil še stari odbor; prodajati po stari ceni; v veljavi so ukrepi stare vlade / stari in novi del mesta; na nekaterih mestih se nova cesta zelo približa stari / stari način dela / stari dinar ob denominaciji dinarja 1965 v razmerju do novega 100 : 1; stari Grki Grki do začetka 5. stoletja; stari Rim Rim do propada rimskega cesarstva; stari Rimljani Rimljani do propada rimskega cesarstva; stara Avstrija Avstrija do 1918; stara Jugoslavija Jugoslavija od leta 1918 do 1941
    // vključen v kako skupnost pred drugim: stari in novi člani organizacije; stari sodelavci
    // ki je od prejšnje letine, zaloge: jedo še stari krompir; pokurili so skoraj že ves stari premog; prodati staro vino
  9. 9. že od prej znan, poznan: pri ponovnem zagovoru je navajal stare dokaze; na sestanku so se pogovarjali o starih, a še nerešenih problemih / obvladati staro učno snov / ne more se odreči staremu načinu življenja
    // tak kot je bil prej, nekoč: vrniti predmetu staro obliko; čez nekaj trenutkov je njen obraz dobil stare poteze / želel si je, da bi se vrnili stari časi
  10. 10. ki je po izvoru od tam, kjer živi; prvoten: novi naseljenci so premagali stare; stare rastlinske vrste so na tem ozemlju počasi izginjale
  11. 11. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od sedanjega: star kroj obleke; star način izdelave / ima zelo stare nazore; premagati staro miselnost
    ● 
    stari cent 56 kg; v starih časih je bilo tukaj jezero nekoč; na stare dni je moral beračiti na starost; naš oče je človek starega kova, stare šole v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. v teh zadevah je star maček izkušen, spreten, prebrisan človek; nar. stari mesec ali stara luna zadnji krajec; stari oče oče očeta ali matere; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno; stari starši starši očeta ali matere; publ. stari svet Evropa, Azija in Afrika; žarg. stara bajta študent z mnogo semestri; ekspr. ostala je stara devica neporočena; nekateri izseljenci so se vrnili v staro domovino v kraje, kjer so bili rojeni, so prej živeli; ekspr. on je stara korenina krepek, trden človek; stara mati mati očeta ali matere; pog., ekspr. to je pa stara pesem to ni nič novega; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo; ekspr. stara sablja (dolgoletni) vojni tovariš; dolgoletni znanec, tovariš; slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; varčevati za stara leta starost; preg. stara navada železna srajca stare navade človek zelo težko spreminja
    ♦ 
    geol. stari zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi praveku; lingv. stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 8. do 11. stoletja; stara cerkvena slovanščina slovanski knjižni jezik, zapisan v 10. in 11. stoletju; rel. stara zaveza prvi del svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom; zgod. stari vek obdobje sužnjelastniške družbene ureditve; boj za staro pravdo od 15. do 18. stoletja boj kmetov proti obveznostim do fevdalcev, ki niso bile zapisane v srednjeveških urbarjih
    stári -a -o sam.: stari so posedli okrog peči; mnogo starega je že izginilo; vse novo raste iz starega; želela je, da bi se vse vrnilo na staro; delati, sklepati po starem; vonj po starem; ekspr. ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ekspr. kaj pa pravi na to tvoj stari oče; mož; šef; prim. starejši
SSKJ
húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 
  1. 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo
  2. 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka
  3. 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze
  4. 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud
  5. 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje
  6. 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko
    // huda ura neurje
  7. 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm
    // hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus
    // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec
    ● 
    star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
    ♦ 
    čeb. huda gniloba
    hudó 
    1. 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno
    2. 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo
    3. 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico
      ● 
      hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti
    húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim
SSKJ
spájati -am nedov. (ā) 
  1. 1. delati, da je kaj
    1. a) tako skupaj, da tvori celoto: spajati kovinske, lesene dele; spajati električne vodnike; spajati z vijaki, žico; spajati se s podlago
    2. b) skupaj, povezano: most spaja novi del mesta s starim; terase spajajo kamnita stopnišča
    3. c) (nova) enota, celota: spajati občine, podjetja; posamezne organizacije se spajajo / ekspr. v daljavi se spajata morje in nebo
    4. č) v kaki zvezi, odvisnosti: spajati nova dognanja z že znanim; preteklost se spaja s sedanjostjo / spajati teorijo in prakso povezovati
  2. 2. knjiž. notranje, čustveno povezovati; družiti: skupno delo, zanimanje jih spaja; v trpljenju se ljudje spajajo
    ♦ 
    kem. spajati elemente; molekule se spajajo v makromolekule; teh. spajati s kovičenjem, spajkanjem, varjenjem
SSKJ
spojíti -ím dov., spójil (ī í) 
  1. 1. narediti, da je kaj
    1. a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike
    2. b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto
    3. c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem
    4. č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati
  2. 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno
    ● 
    ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino
    ♦ 
    agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem
    spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko
SSKJ
vráčati -am nedov. (ā ȃ) 
  1. 1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
  2. 2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi
  3. 3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
  4. 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
  5. 5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
  6. 6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
  7. 7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
  8. 8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
    ● 
    ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen
    vráčati se 
    1. 1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo
       
      rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
      // spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko
    2. 2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje
    3. 3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam
    4. 4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase
    5. 5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača
      // prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest
    vračajóč -a -e: zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se
    vráčan -a -o: vračan dolg; vračana ljubezen
SSKJ
bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) 
  1. 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
    // udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe
  2. 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
    // knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje
  3. 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
  4. 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
  5. 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
    // star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben
  6. 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
    ● 
    kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
    ♦ 
    etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
    bíti se 
    1. 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
      // knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje
    2. 2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
    3. 3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj
    bijóč -a -e: stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost
    bít -a -o nar.: hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena
SSKJ
oprémiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. načrtno dati, razpostaviti pohištvo in druge predmete v kak prostor: opremiti sobo; opremiti si stanovanje / opremiti s starim pohištvom / dnevne sobe še ne bomo opremili še ne bomo kupili opreme zanjo; dvorano je opremila naša največja tovarna pohištva izdelala pohištvo zanjo
    // opremiti odrsko sceno
  2. 2. narediti, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremiti delavnico, laboratorij; opremiti šole z instrumenti / opremiti letališče
    // dati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: opremiti čoln, stroje; opremiti z jadri
  3. 3. narediti, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremiti armado, alpinistično odpravo; opremiti z modernim orožjem; opremiti se za v gore / opremiti konja
  4. 4. dati zunanjo podobo knjigi, gramofonski plošči: knjigo je opremil mladi akademski slikar / kot označba avtorstva prevedel X, opremil Y
  5. 5. publ. dati (k) čemu še kaj; dodati: opremiti knjigo z opombami; opremiti prevod s predgovorom / opremiti kupon s podatki vpisati nanj podatke
    ● 
    ekspr. s prvo plačo se je kolikor toliko opremil se oskrbel z obleko, oblačili
    ♦ 
    adm. opremiti dopis z datumom navesti, napisati datum; opremiti prošnjo s prilogami priložiti, dodati priloge; film., rad. zvočno opremiti dodati radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume; navt. opremiti ladjo namestiti na ladji, kar je potrebno, predpisano, da je ladja sposobna za plovbo
    oprémljen -a -o: razkošno opremljen salon; rov je tehnično dobro opremljen; avtomobil je opremljen za vožnjo v snegu; moderno opremljena armada; izdaja klasikov, opremljena z opombami; sobo je najel opremljeno; publ.: vozilo je opremljeno z dvotaktnim motorjem ima dvotaktni motor; knjiga je opremljena s ščitnim ovitkom ima ščitni ovitek
    // v malih oglasih opremljeno sobo oddam
SSKJ
rêklo -a (é) 
  1. 1. stalna besedna zveza, navadno s posebnim, prenesenim pomenom besed: rad uporablja stara, ekspr. sočna rekla; jezik za zobe, hvala bogu in druga rekla / duh jezika se kaže v reklih / ljudska, stalna rekla
    // stalna besedna zveza v obliki kratkega stavka, ki se uporablja za izražanje določenega mnenja, življenjskega pravila; rek: latinsko reklo: zdrav duh v zdravem telesu; zaupal je starim reklom o strupenosti gob
  2. 2. knjiž. izrek, aforizem: rekla znanega pesnika
  3. 3. knjiž. fraza, puhlica: časopisna, propagandna rekla
SSKJ
rékviem -a (ẹ̑) 
  1. 1. rel. pogrebna ali obletna maša za umrle, navadno slovesna, pri kateri se moli, poje vstopni spev z začetkom: Requiem aeternam: naročiti rekviem / slovesni rekviem
    // muz. skladba na liturgično besedilo take maše: komponirati rekviem / poslušati rekviem / Mozartov Requiem in Rekviem
  2. 2. knjiž., ekspr. kar izraža, kaže žalost, prizadetost ob koncu, propadu česa: ta filozofija je rekviem stare družbe / njegov roman je rekviem starim časom
SSKJ
ščenè -éta (ȅ ẹ́) 
  1. 1. slabš. majhen, zanikrn pes: ščene je veselo skakalo; gledal je kot polito ščene boječe, preplašeno
    // pes sploh: kaj bo s tem starim ščenetom
  2. 2. nizko pohleven, bojazljiv človek: to ščene ne bo nič doseglo
SSKJ
ujéti ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ́ á) 
  1. 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec
  2. 2. prijeti, zgrabiti kaj
    1. a) kar se odmika: komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode
    2. b) kar se približuje: ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel
      // narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere: ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline zadrži; priprava ujame večino dima in saj prestreže, zaustavi
  3. 3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje: dojenček je ujel obešeno ropotuljico; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo
    // ekspr. zajeti (kak predmet v tekočini): ujeti fižol, košček mesa v juhi; z žlico ujeti cmok
  4. 4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom: lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana; ujeti bolho, metulja; ujeti divjo žival in jo udomačiti; ujeti polha, raka, ribo; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice; ujeti na past, v past; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš
    // z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo: ujeti pobeglega kaznjenca; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca; ujeti tihotapca, vohuna
  5. 5. s prislovnim določilom dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti: ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju; ujel se je pri razmišljanju o dekletu
  6. 6. ekspr. z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo: ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca
  7. 7. ekspr. navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo: ujeti koga na prazne obljube; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo
  8. 8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga
    1. a) ki se oddaljuje: avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone
    2. b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj: ujeti predzadnje, vodilno moštvo; ujeti koga po številu zmag, po točkah
      // narediti to, kar bi se že moralo narediti: ujeti zamujeno
  9. 9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi
    1. a) prometnega sredstva: če hitro stopite, boste avtobus še ujeli; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo
    2. b) kakega dogodka: ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje
    3. c) česa sploh: ujeti pravi čas za setev; ujeti rok
  10. 10. ekspr. biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi: ujeti koga na samem in ga kaj prositi; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu
  11. 11. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi: ujeti dobro službo, štipendijo; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar zasluži
    // biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta: tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža
  12. 12. s prislovnim določilom biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja: ujeti letalo v daljnogled; žarg. ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo
  13. 13. ekspr. hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega: ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed / ujeti na uho, v uho; ujeti z očmi
    // zaznati kaj sploh: ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba videl
    // naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe
    // spoznati, razumeti: pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila
  14. 14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši: vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo
  15. 15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo: ujeti korak, ritem ostalih / ekspr. pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje
    // biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo: ujeti pravo mero, pravi zven
  16. 16. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena: ujeti kak dan za lastne potrebe; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme
  17. 17. ekspr. s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti: glejte, da vas ne ujame dež, noč
    ● 
    ekspr. ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka posname; ekspr. ujeti korak s časom prilagoditi se razmeram; postati napreden; publ. ujeti misel v ustrezno formulacijo jo ustrezno formulirati; star. nekoliko ujeti obleko zožiti, skrajšati jo; ekspr. varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka da ne postaneš še drugič nezakonska mati; ekspr. kje si ujel te podatke dobil; ekspr. obleci se, da ne boš ujel prehlada da se ne boš prehladil; ekspr. ujeti strel v koleno nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti; ujeti zanko na raztrgani nogavici narediti, da se ne more trgati, parati dalje; publ. ujeti misel na papir zapisati jo; publ. ujeti prizor na platno narisati ga; publ. ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak posneti; ekspr. ujeti koga v ljubezenske mreže z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; publ. ujeti v objektiv fotografirati, posneti; ekspr. ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; publ. ujeti v skicirko skicirati, narisati; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj
    ♦ 
    igr. ujeti kralja, pagata vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga; navt. ujeti veter v jadra naravnati jadra tako, da se vanje upre veter
    ujéti se 
    1. 1. leteč, hitro se premikajoč prijeti se za kaj in se obdržati: akrobat se je spretno ujel za drugi trapez; padajoč se je ujel za vejo in se rešil
      // ob izgubi ravnotežja prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: zvrtelo se mu je, vendar se je ujel na stol, za ograjo / mačka se je ujela na vse štiri
    2. 2. biti uspešen v prizadevanju ohraniti normalno lego, ne pasti: na ledu mu je spodrsnilo, vendar se je ujel; ujeti se na brvi / noga se v razmočenem snegu težko ujame
    3. 3. priti v položaj, ko kaj prepreči nadaljnje premikanje kljub delovanju kake sile: drevo se je pri podiranju ujelo; žoga se je ujela med veje; deblo se je ujelo za skale
    4. 4. priti v položaj, ko je zaradi kake priprave, snovi onemogočeno svobodno gibanje: lisica, miš se je ujela; preglej pasti, če se je kaj ujelo / ujeti se na trnek, v mrežo, past
    5. 5. zaradi lastne napake priti v položaj, ko se ne more več tajiti, zanikati česa: goljuf, lažnivec se je le ujel
    6. 6. ekspr. priti v položaj, ko kaj kje je, se kaže: sončni žarek se je ujel v kroglo, ogledalo
    7. 7. priti v položaj, ko se kaj prilega čemu drugemu: zobje so se ujeli z zobmi drugega kolesa
    8. 8. priti glede na svoje lastnosti v primeren, ustrezen odnos s čim drugim: če se korakanje ujame z nihanjem mostu, se most lahko podre / nova hiša se je lepo ujela z okoljem
    9. 9. priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: kosci so se takoj ujeli; ujela sta se pri delu, v mišljenju; novi konj se je hitro ujel s starim; dobro se ujeti s sodelavci / ujeti se z navadami, značajem koga; publ. ujeti se z novimi razmerami prilagoditi se jim
    10. 10. ekspr. postati po določenih lastnostih primeren, ustrezen za dosego določenega cilja: po večletni krizi se je umetnik spet ujel; po porazu se moštvo dolgo ni moglo ujeti; učenec se je v drugem letniku ujel in izdelal
    11. 11. ekspr. pojaviti se, biti v (približno) istem času s čim drugim: konec meseca se je ujel s polno luno
      ● 
      ekspr. njune oči so se ujele spogledala sta se; ekspr. ujel se je na lepe besede, prazne obljube prišel je v nelagoden položaj, ker je verjel lepim obljubam, praznim besedam; ekspr. ujeti se na dekletove lepe oči čustveno se navezati na dekle zaradi lepih oči; ekspr. v dolini se je nekako ujel in se ni več vrnil v hribovsko vas se je znašel, si je uredil življenje; ekspr. veter se je ujel v drevesne krošnje zapihal tako, da ga je bilo zaznati v njih
    ujét -a -o 
    1. 1. deležnik od ujeti: ujet ptič; ujeti vojaki; ujeta žoga; biti ujet; čutiti se ujetega; noga, ujeta med podrta debla
    2. 2. ekspr. ki je zaradi kakega položaja, stanja
      1. a) onemogočen, omejen v gibanju: vozila, ujeta v sneg
      2. b) onemogočen, omejen v možnostih: biti ujet v čas, predsodke, razmere
        ● 
        nar. bruna, ujeta na ogel na oglu na križ vezana bruna, katerih konec sega iz stene stavbe; sam.: vse ujete so izpustili
SSKJ
zastáviti1 -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot
    // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom
    // zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki
  2. 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi
    // s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo
  3. 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati
    // trdno zastaviti nogo postaviti, opreti
    // nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti
  4. 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo
    // narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti
    // nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik
    // narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo
  5. 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor
  6. 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili
  7. 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov
    // seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj
  8. 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo
    ● 
    ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo
    zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje
SSKJ
čúkati -am nedov. (ū ȗ) 
  1. 1. oglašati se z votlim, kratkim glasom: sove skovikajo in čuki čukajo
  2. 2. pog., slabš. pripovedovati, navadno kaj neprijetnega: pojdi čukat starim babam, jaz te ne bom poslušal
SSKJ
korespondírati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. vzdrževati medsebojne pismene stike; dopisovati si: prijatelj, s katerim je korespondiral, je umrl; redno korespondirata
  2. 2. publ. tvoriti zvezo, povezavo: zelena oaza bo spretno korespondirala med starim in novim delom mesta
  3. 3. knjiž. ujemati se, skladati se: četrti cikel pesmi korespondira s prvim / dramatika korespondira temu času
SSKJ
kostíšče -a (íredko  
  1. 1. prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov; kostnica: kostišče vrh griča
  2. 2. ekspr. zelo suh, koščen človek: kaj bi s tistim starim kostiščem
SSKJ
prelámljati -am nedov. (á) 
  1. 1. z lomljenjem deliti na dva dela: začel je živčno prelamljati palico / prelamljati žemlje na dvoje
  2. 2. nav. ekspr. ne izpolnjevati tega, kar je bilo dogovorjeno, obljubljeno, rečeno: prelamljati besedo, obljubo / prelamljati zakone kršiti
  3. 3. publ., z orodnikom delati, povzročati, da kaj preneha obstajati in se začne kaj novega, drugačnega: prelamljati s starim načinom življenja / pesnik prelamlja z ekspresionizmom
    prelámljati se ekspr., v zvezi z v  prehajati v kaj drugega: tu se breg iz strmine prelamlja v položno pobočje; na ovinku se cesta prelamlja v dolino
    ● 
    ekspr. pri plesu so se jim noge v kolenih kar prelamljale zelo upogibale
SSKJ
prelomíti -lómim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. z lomljenjem razdeliti na dva dela: prelomiti vejo / prelomiti po sredi / prelomiti palico na dvoje
  2. 2. nav. ekspr. ne izpolniti tega, kar je bilo dogovorjeno, obljubljeno, rečeno: prelomila je besedo, obljubo, prisego / prelomiti pogodbo, pravila, zakon prekršiti
  3. 3. publ., z orodnikom narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati in se začne kaj novega, drugačnega: prelomiti s starimi navadami, preteklostjo; prelomil je z vsem, kar ga je vezalo nanjo; dokončno so prelomili s starim načinom življenja / z njim je prelomil nima več zveze z njim
    // pisatelj je prelomil s tradicijo našega pripovedništva
    ♦ 
    jur. prelomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; rel. prelomiti post
    prelomíti se 
    1. 1. zaradi sile, pritiska ne biti več (popolnoma) zraščen, skupaj: macesen se je prelomil čez sredo; pod težo snega se je veja prelomila / na tem mestu se noga malokdaj prelomi
    2. 2. ekspr., v zvezi z v (nenadoma) preiti v kaj drugega: tu se je breg iz strmine prelomil v položno pobočje / glas se ji je v grlu prelomil v pretresljiv jok / poletje se hitro prelomi v jesen nagne
      // nenadoma prenehati obstajati: ljubezen v njej se je prelomila / družinski mir se je prelomil
      ● 
      ekspr. na ovinku se cesta prelomi strmo spusti navzdol; ekspr. sredi govora se mu je glas prelomil nenadoma ni mogel več govoriti; knjiž., ekspr. pri tem delu se je njegova postava prelomila k tlom bil je zelo sključen, nagnjen naprej; ekspr. stopnišče se je dvakrat prelomilo imelo je dva vmesna presledka, podesta; ekspr. glej, da se pri delu ne prelomiš da se preveč ne izčrpaš; ekspr. služabnik se je trikrat prelomil v pasu globoko priklonil
    prelómljen -a -o: prelomljena kost; prelomljena palica; prelomljena prisega; prelomljen posredi
SSKJ
prilagodíti -ím dov., prilagódil (ī í) narediti, da kaj dobi potrebne lastnosti, značilnosti glede na lastnosti, značilnosti česa: arhitekt je skušal stavbo prilagoditi okolju; prilagoditi opremo prostoru; starejše tuje besede so se prilagodile slovenskemu jeziku
// narediti, da ustreza komu, čemu: šofer mora prilagoditi hitrost vožnje svojim sposobnostim; prilagoditi ponudbo povpraševanju / prilagoditi očesno lečo za gledanje na daleč
    prilagodíti se dobiti potrebne lastnosti, značilnosti glede na okoliščine, navadno zaradi obstoja: prilagoditi se mrazu, vročini; plazilci so se prilagodili življenju na kopnem; po barvi se prilagoditi okolju; večina dreves se je prilagodila na menjavo letnih časov / oko se prilagodi mraku; zobovje divjega prašiča se je prilagodilo načinu prehrane
    // uskladiti svoje vedenje, ravnanje, mišljenje s kom, čim: mladi so se težko prilagodili starim; skušala sta se prilagoditi drug drugemu / prilagoditi se času, okolju, razmeram; prilagoditi se novemu načinu življenja / prilagoditi se novemu delovnemu času uravnati življenje po njem
    // sprejeti in upoštevati družbene ali skupinske norme: nekdanji politični nasprotniki so se v novih razmerah prilagodili; družbeno, nazorsko se prilagoditi / prilagoditi se splošno veljavnim družbenim normam jih sprejeti in ravnati skladno z njimi
    prilagojèn -êna -o: pouk je prilagojen povprečnim učencem; del črevesa teh živali je prilagojen za dihanje
SSKJ
založíti -ím dov., zalóžil (ī í) 
  1. 1. s polaganjem česa zakriti, obdati kaj: založiti krompir; okna so založili z vrečami peska
  2. 2. s polaganjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno: založiti vhod; založiti stopnišče s starim pohištvom
    // s polaganjem česa napolniti, porabiti prostor: pisalno mizo je založil s knjigami; založiti sobo z ropotijo / založiti prazne prostore v zaboju s papirjem
  3. 3. položiti, dati kaj kam tako, da se ne ve, kje je: nekam je založil ključ; ne najdem očal, najbrž sem jih založil; dokument se je založil
  4. 4. z dajanjem, pošiljanjem narediti, da kdo lahko razpolaga s čim: založiti koga z denarjem, s hrano; dobro so jih založili za na pot / založiti trg z modnimi izdelki; v pristanišču se ladja založi z gorivom; trgovina se je založila z različnim blagom / ekspr. založil se je z lahkotnim branjem oskrbel; pren. založiti se s potrpljenjem
  5. 5. dati kaj kot plačilo za koga drugega z obveznostjo vrnitve: ti kar vzemi, bom jaz založil; založiti za darilo; založiti tisoč dinarjev
    // dati, plačati za kaj, kar se pozneje vrne: založiti varščino; založiti denar za stroške
    // star. dati, plačati za kaj: rad ima tisto, za kar je založil svoj denar
  6. 6. dati denar za izhajanje in prodajanje česa: založiti knjigo / založiti izdajo slovarja / kot del naslovne strani, kolofona založil L. Schwentner; založila Državna založba Slovenije
  7. 7. star. naložiti, vložiti: del denarja je založil v zemljo; založiti glavnico
  8. 8. star. prigrizniti, pojesti: založiti še malo kruha, pečenke / pred odhodom bi bilo dobro še kaj založiti
    ● 
    star. založil mu je klofuto dal; star. založil mu je eno okrog ušes udaril ga je; star. založiti besedo za koga zavzeti se za koga; jamčiti za koga; zastar. za dolg založiti posestvo zastaviti
    ♦ 
    igr. založiti (karto) dati nezaželeno nadštevilno karto v talon
    založíti se ekspr.  nasititi se, najesti se: dali so jim skledo žgancev, da so se pošteno založili; najbrž se je že kje založil, zato ni lačen
    ♦ 
    igr. založiti se zmotiti se pri dajanju nadštevilnih kart v talon
    založèn -êna -o: založeni denar; biti za zimo dobro založen s premogom; s papirji založena miza; iskati založeno stvar
     
    dobro založena trgovina ki ima za prodajo veliko količino raznovrstnega blaga
SSKJ
zašáriti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. ekspr. pobrskati: zašariti po žepih / zašariti po zeliščih
  2. 2. slabš. založiti, napolniti kak prostor s predmeti, navadno odvečnimi: zašariti hodnike s starim pohištvom
    zašárjen -a -o: zašarjena soba
Število zadetkov: 31