steblíkast -a -o prid. (í)
ki ima steblo: steblikasta rastlina
● seno je bilo precej steblikasto polno debelejših stebel
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
goščáva -e ž (ȃ)
1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: težko se je prebijal skozi goščavo; skril se je v goščavo nad potjo
// gosto grmovje ali drevje: z goščavo porasel svet / ekspr. vrt je taka goščava, da ga bo težko očistil / goščava in pušča
2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: goščava dreves, stebel; pren. goščava perečih vprašanj
3. ekspr. gostost: grozdje se zaradi prevelike goščave trt ni lepo razvilo
4. kar je gostega, navadno v tekočini; gošča: v steklenici je ostala sama goščava
1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: težko se je prebijal skozi goščavo; skril se je v goščavo nad potjo
// gosto grmovje ali drevje: z goščavo porasel svet / ekspr. vrt je taka goščava, da ga bo težko očistil / goščava in pušča
2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: goščava dreves, stebel; pren. goščava perečih vprašanj
3. ekspr. gostost: grozdje se zaradi prevelike goščave trt ni lepo razvilo
4. kar je gostega, navadno v tekočini; gošča: v steklenici je ostala sama goščava
SSKJ²
pokônčnost -i ž (ó)
1. lastnost, značilnost pokončnega: pokončnost stebel / pokončnost jezdeca vzravnanost
2. knjiž. načelnost, značajnost: poznavanje samega sebe pomaga k večji samozavesti in pokončnosti; moralna pokončnost; knjiga izraža avtorjevo pokončnost / premočrtnost in pokončnost boja
1. lastnost, značilnost pokončnega: pokončnost stebel / pokončnost jezdeca vzravnanost
2. knjiž. načelnost, značajnost: poznavanje samega sebe pomaga k večji samozavesti in pokončnosti; moralna pokončnost; knjiga izraža avtorjevo pokončnost / premočrtnost in pokončnost boja
SSKJ²
strníšče -a s (í)
1. njiva, na kateri je bilo požeto žito: preorati strnišče; kravo je pasel na strnišču / sejati repo po strnišču
// po žetvi preostali del žitnih stebel: pleti, puliti strnišče; visoko požeto strnišče / ajdovo, ječmenovo, pšenično strnišče
2. ekspr. neobrita brada: z roko se je pogladil po strnišču / obraz, porasel s sivim strniščem
1. njiva, na kateri je bilo požeto žito: preorati strnišče; kravo je pasel na strnišču / sejati repo po strnišču
// po žetvi preostali del žitnih stebel: pleti, puliti strnišče; visoko požeto strnišče / ajdovo, ječmenovo, pšenično strnišče
2. ekspr. neobrita brada: z roko se je pogladil po strnišču / obraz, porasel s sivim strniščem
SSKJ²
veríga -e ž (í)
1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige
// kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala
// mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige
// priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo
// večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga
2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima
3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije
4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu
// ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž
5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / hotelska veriga; veriga oddajnikov
// vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu
6. s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / prodajna veriga pri kateri vse enote v prodaji uporabljajo isto ime in sodelujejo pri promociji, čeprav so lastniki in poslovodje enot samostojni / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov
● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega
♦ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; jezikosl. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga
1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige
// kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala
// mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige
// priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo
// večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga
2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima
3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije
4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu
// ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž
5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / hotelska veriga; veriga oddajnikov
// vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu
6. s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / prodajna veriga pri kateri vse enote v prodaji uporabljajo isto ime in sodelujejo pri promociji, čeprav so lastniki in poslovodje enot samostojni / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov
● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega
♦ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; jezikosl. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
steblíčje -a s (ȋ)
več stebel, stebla: povezati stebličje; preriniti se skozi stebličje; ostro stebličje
več stebel, stebla: povezati stebličje; preriniti se skozi stebličje; ostro stebličje
SSKJ²
steblôvje -a s (ȏ)
več stebel, stebla: sekati koruzno steblovje; ječmenovo, laneno steblovje; steblovje cvetlic
več stebel, stebla: sekati koruzno steblovje; ječmenovo, laneno steblovje; steblovje cvetlic
SSKJ²
trsténke -énk ž mn. (ẹ́ ẹ̑)
etn. ljudsko glasbilo iz različno dolgih, votlih stebel trstike: piskati na trstenke
etn. ljudsko glasbilo iz različno dolgih, votlih stebel trstike: piskati na trstenke
SSKJ²
trstíčen -čna -o prid. (ȋ)
ki je iz stebel trstike: trstični opaž; trstična streha / trstični bregovi porasli s trstiko
ki je iz stebel trstike: trstični opaž; trstična streha / trstični bregovi porasli s trstiko
Število zadetkov: 11
Dostopnost