Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
nèpremíčen -čna -o prid. (ȅ-ī) 
  1. 1. ki je na stalno določenem mestu: nepremični predmeti, stroji; premična in nepremična stanovanjska oprema
    // ki se ne giblje, ne premika: nepremični del vrat
    ♦     lingv. nepremični naglas
  2. 2. ki se ne more premikati, hoditi: prenašati nepremične bolnike, ranjence
    // negiben: biti, ležati nepremičen; stal je nepremičen kot kip / njegov nepremični pogled mu je vzbujal strah
  3. 3. knjiž. nespremenljiv: nepremična usoda
    nèpremíčno prisl.: nepremično gledati, ležati, stati; nepremično pritrjen
SSKJ
nèprestán -a -o prid. (ȅ-á) 
  1. 1. ki je, obstaja brez prenehanja: živi v neprestanem boju z okolico; neprestan strah, šum; neprestana skrb
  2. 2. ekspr. pogost, pogosten: neprestani nalivi; neprestani napadi kritike so mu jemali voljo do dela
    nèprestáno prisl.: neprestano dežuje; neprestano govori, ponavlja eno in isto
SSKJ
nèpristópnost tudi nèpristôpnost -i ž (ȅ-ọ́; ȅ-ó) lastnost, značilnost nepristopnega: gora mu je s svojo nepristopnostjo vzbujala strah / težko je živeti z njim zaradi njegove nepristopnosti nedostopnosti
SSKJ
nervóza -e ž (ọ̑) velika živčna napetost, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki, živčnost: med piloti začetniki je bila nervoza; igralcev se je lotevala nervoza / nakupovalna nervoza nakupovalna mrzlica
// z nervozo kaj napraviti
SSKJ
nèsmíseln -a -o [səl] prid. (ȅ-ȋ) 
  1. 1. ki ni smiseln: povedal je nekaj nesmiselnih stavkov; nesmiselne besede, trditve / nesmiselno govorjenje, ravnanje
  2. 2. ki nima možnosti za uspeh: nesmiseln boj; nesmiseln poskus; njegovo prizadevanje je nesmiselno
    // knjiž. nepotreben, odvečen: nesmiseln strah; nesmiselne žrtve / izgublja čas za nesmiselne stvari
    nèsmíselno prisl.: nesmiselno delati; nesmiselno ravnati / v povedni rabi nesmiselno je čakati nanj
SSKJ
nèspremenljívka -e ž (ȅ-ȋ) knjiž., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar je stalen, nespremenljiv del česa: strah je nespremenljivka njegove zavesti
SSKJ
nèupravíčen -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni upravičen, ni utemeljen: neupravičen očitek, sum; njegov strah je neupravičen; neupravičena zahteva / neupravičeno bogatenje / neupravičen lov nedovoljen
● neprav. zaradi neupravičenih ur je bil dijak kaznovan neopravičenih ur
    nèupravíčeno prisl.: neupravičeno grajati, kaznovati
SSKJ
nèutemeljèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni utemeljen: neutemeljena pritožba, prošnja / neutemeljen strah; neutemeljene govorice, izjave / psihološko neutemeljeno dejanje
    nèutemeljêno prisl.: neutemeljeno obtoževati
SSKJ
nèzavéden -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) 
  1. 1. ki mu manjka zavednosti: narodno, politično nezavedni državljani; nezaveden Slovenec
  2. 2. ki se ga kdo ne zaveda: s svojo nezavedno ljubeznivostjo jih je pridobila; nezavedno sovraštvo / ima nezaveden strah pred vodo
  3. 3. knjiž. ki ni zavesten, ni hoten: nezavedni gibi; nezavedna laž, prevara
    ●     zastar. nezavedna se je zgrudila po tleh nezavestna
    nèzavédno prisl.: nezavedno ga je iskala z očmi; to je naredil nezavedno
SSKJ
nèzavésten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̄) 
  1. 1. ki je v nezavesti: nezavesten bolnik / zgrudil se je nezavesten
  2. 2. ki ni zavesten, ni hoten: nezavestni gibi; to je naredil iz nezavestne malomarnosti; nezavestno dejanje
    // knjiž. ki se ga kdo ne zaveda; nezaveden: njena nezavestna dobrota jih je ganila; nezavestno sovraštvo / nezavesten strah
  3. 3. knjiž., redko podzavesten: nezavestne zaznave časa; nezavestna duševna dogajanja
    nèzavéstno prisl.: tega se je naučil nezavestno, mimogrede; nezavestno jo je spremljal z očmi; sam.: močiti nezavestnega z mrzlo vodo
SSKJ
neznàn in neznán -ána -o prid. (ȁ á; á) 
  1. 1. ki ni znan: hodil je po neznanih krajih; srečevati neznane ljudi / neznani moški glasovi; tuji, neznani obrazi / neznani občutki; začutil je neznano bolečino / iz neznanega vzroka se je prestrašila; neznana prihodnost / problem mu je bil neznan ni bil poučen o njem
    // enako prijazni so do znanih in neznanih gostov katerih ne poznajo; po imenu mu je neznan ga ne pozna
    ●     izpisuje si neznane besede katerih pomena ne ve, ne razume; ekspr. skrbi so mu neznane nima skrbi; ekspr. razsipnost mu je ostala neznana ni postal razsipen
    ♦     jur. obtoženec je neznanega bivališča
  2. 2. katerega identičnost, izvor nista ugotovljena: grobovi neznanih vojakov; vlomilec je neznan ga še iščejo
    // grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino; neznani leteči predmet občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka
  3. 3. star. nenavaden, čuden: pogled na razdejanje je bil neznan; obšla ga je neznana groza
  4. 4. star. neznanski: prizadejal jim je neznano sramoto; zavladalo je neznano veselje
    neznáno prisl.: neznano se je razveselil; neznano jezen je bil / v povedni rabi ni mu bilo neznano, da ga ne marajo / odšel je neznano kam; prišel je od neznano kod / piše se tudi skupaj: oditi neznanokam; stanuje neznanokje; sam.: to je zanj nekaj neznanega; pot v neznano; strah pred neznanim
    ♦     ped. načelo od znanega k neznanemu
SSKJ
níčes -a m (ȋ) knjiž.  
  1. 1. kar ne obstaja, ne biva; nič m: iz ničesa ne nastane nič; bit in ničes / strah pred večnim ničesom
  2. 2. ekspr., v povedni rabi izraža zelo majhno količino, vrednost: spoznal je, da je njegova modrost le prazen ničes / proti njemu sem ničes
    ●     star. to ceni, vse drugo mu je ničes je zanj brez vrednosti
    ♦     filoz. ničes po Sartru kategorija biti kot temelj logične negacije
SSKJ
noríti -ím nedov. (ī í) ekspr. spravljati v veliko zmedenost, v zmoto: kaj me noriš; ne nori ljudi z lepimi besedami / strah pred življenjem ga nori
● ekspr. noriti dekleta, fante vzbujati, povzročati ljubezensko vznemirjenost
SSKJ
občutíti in občútiti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo
  2. 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel
    // s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil
  3. 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi
  4. 4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil
  5. 5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja; vsega tega gorja še niste občutili; občutiti gospodarsko krizo; zelo je občutil očetovo nejevoljo
  6. 6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga; občutiti strah pred čim
    // izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost
    ●     ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel
    občúten -a -o: skušala si je razložiti občuteni nemir; globoko občutene pesmi; prisl.: občuteno igrati
SSKJ
obhájati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. hoditi okrog česa: straža je celo noč obhajala tabor
    // izogibati se: ne obhajaj težav z raznimi izgovori; pren. obhajati predpise
    // star. hoditi: ob progi so obhajale straže / rad obhaja tuje države obiskuje
  2. 2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati: danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan; novo leto bomo obhajali kar doma / zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev
  3. 3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam / obhajale so ga čudne misli; večkrat ga obhajajo hude slutnje
  4. 4. dov. in nedov., rel. dati, deliti posvečene hostije: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal
    obhájan -a -o: umrl je spovedan in obhajan; jutri bo obhajana njegova osemdesetletnica
SSKJ
obíti -ídem dov., obšèl obšlà obšlò tudi obšló (í) 
  1. 1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil
    // hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon
  2. 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal
  3. 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obšli smo vso Evropo / obiti svet
  4. 4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost
    ●     publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane
SSKJ
obléči -léžem dov., oblézi oblézite; oblégel oblêgla; nam. obléč in oblèč (ẹ́ ẹ̑) zastar. obkoliti: vojska je oblegla grad / oblegli so ga prijatelji in znanci in mu navdušeno vzklikali obkrožili, obstopili
// strah mu je oblegel dušo začutil je strah
    obléžen -a -o: obleženo mesto
SSKJ
obletéti -ím dov., oblêtel (ẹ́ í) 
  1. 1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo
  2. 2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl; v nekaj dneh sem obletel vse znance
  3. 3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno področje
  4. 4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel
    ●     obletela jo je rdečica oblila; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim
    obletéti se izgubiti liste, iglice: drevje se obleti, star. obleti / listje se jeseni obleti odpade; pren., knjiž. pesmi tega pesnika so se obletele
    // star. osuti se: rože so se obletele
    ●     knjiž., ekspr. lepi časi so se hitro obleteli so hitro minili
    obletèl in obletél -éla -o: obletelo drevje
SSKJ
obsénčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž.  
  1. 1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: čebelnjak so obsenčili z vejami; plevel je obsenčil mlade rastline; z roko je obsenčila oči zasenčila
  2. 2. obiti, prevzeti: obsenčila jih je velika groza; strah mi je obsenčil dušo / kakšna misel jo je obsenčila; obsenčilo jo je grenko spoznanje / ne vem, kaj ga je obsenčilo, da se je tako razjezil
  3. 3. redko, v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke; osenčiti: obsenčila si je oči z modro barvo
    ●     knjiž. puh mu je obsenčil lica potemnil; knjiž. skrb in bolečina sta ji obsenčili obraz sta bili opazni, vidni
    obsénčen -a -o: obsenčena stran zemlje; z drevjem obsenčeno dvorišče; temno obsenčene oči
SSKJ
obúpen -pna -o prid., obúpnejši (ū ȗ) 
  1. 1. ki ne vzbuja upanja; brezupen: obupen poskus; bolezen postaja obupna
    // ekspr. zelo mučen, neprijeten: prišel je v obupen položaj; ta negotovost je zanj obupna
  2. 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri: obupen mraz, veter; na cesti je obupen prah; obšel jo je obupen strah; v nalogi so obupne napake; tam je obupna revščina
    // zelo slab, nekvaliteten: obupna cesta, hrana; ima obupno stanovanje / v sobi je obupen zrak nečist; tam so obupne razmere neurejene; vreme je letos obupno nestalno, slabo
  3. 3. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost: to je obupen človek / obupno vedenje
    // grd, neprikupen: imel je obupen glas; v tej obleki je obupna
  4. 4. zastar. obupan, potrt: tolažiti obupno mater / gledal je njen solzni, obupni obraz
    obúpno prisl.: obupno se boji; roman je obupno razvlečen; obupno resen / v povedni rabi bilo je obupno
Število zadetkov: 385