- 1. v nekaterih državah organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa: ustanoviti stranko; pristopiti k stranki; med strankami se je začel boj za zmago na volitvah; delavska, kmečka, komunistična, meščanska, socialistična stranka; konservativna, napredna stranka; vladna stranka; poslanci liberalne stranke; program, vodstvo stranke / od 1896 do 1919 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka; na Hrvatskem, od 1861 do 1918 Stranka prava / politična stranka
- 2. oseba v odnosu do osebe, organizacije, organa, ki ji opravlja določene storitve: pred okenci so že čakale stranke; raznašati mleko strankam; vsaka trgovina ima svoje stranke / on je naša stalna stranka / kot opozorilo: obveščamo cenjene stranke, da bo poslovalnica jutri zaprta; odprto za stranke od 8h do 12h
// oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika: ta odvetnik ima mnogo strank / dobra, slaba stranka
// ekspr. moški v odnosu do prostitutke: na ulici so čakale prostitutke na svoje stranke - 3. oseba, skupina, organizacija, ki je v pravnem razmerju do druge osebe, skupine, organizacije: stranke v pogodbi o preživljanju; dogovor strank o dobavi blaga
// vsaka od oseb, ki s svojimi zahtevami nastopajo pred organom, ki vodi postopek: zaslišati obe stranki
♦ jur. kontradiktorni stranki tožnik in toženec v pravdnem postopku; tožeča, tožena stranka; beseda strank zadnji govor tožilca, oškodovanca, zagovornika in obtoženca na obravnavi na sodišču - 4. stanovalec, stanovalci v enem stanovanju večstanovanjske hiše: terjati stranke zaradi neporavnane stanarine; v pritličje se je vselila nova stranka
- 5. nav. ekspr. skupina ljudi, ki so o kaki stvari enakega mnenja: ukrep vodstva je bil všeč obema strankama / poslušalci so se razdelili v dve stranki
Zadetki iskanja
- 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti
- 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti
- 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo
- 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje
- tožíti se in tóžiti se
- 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili
- 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo
- tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom
♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka
- tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom
♦ jur. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba
- 1. ki leži, je nižje: spodnji del obraza, trupa; spodnji del zidu je vlažen; na spodnjem delu okovana palica; njegova hiša stoji v spodnjem koncu vasi; spodnji prostori hiše; spodnji rob jopice; spodnje police so prazne / spodnji mlinski kamen; spodnji zobje; pog. spodnja stranka se pritožuje, ker kričimo stranka, ki stanuje pod našim stanovanjem
// Spodnja Dobrava
// ki je, leži najnižje: spodnji gumb se je odtrgal; spodnja stopnica; dosegel je spodnjo vejo - 2. ki je, se nahaja pod čim drugim, pod površino: spodnji del usnja; spodnja plast ceste / spodnje usnje usnje za spodnje in notranje dele obutve
// ki se nosi neposredno na telesu: spodnje hlače; moško, žensko spodnje perilo / spodnje krilo - 3. v zvezi spodnja stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: spodnja stran preproge, usnja / spodnja stran listov
- 4. nanašajoč se na najnižjo stopnjo, velikost česa: spodnja starostna meja; spodnja dovoljena teža; spodnja vrednost
● spodnji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo voljeni poslanci; sedeti na spodnjem koncu mize delu mize, ki je nasproti čela; star. potovati po spodnjih krajih po južnejših, južnih krajih; zastar. spodnji sloji prebivalstva nižji sloji; star. Orfej se je odpravil v spodnji svet v podzemlje; spodnji veter veter, ki piha s spodnje strani, iz doline
♦ anat. spodnja čeljustnica; spodnja okončina noga; fiz. spodnja meja frekvence zvoka najmanjša frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; geol. spodnja kreda najstarejši del krede; mat. spodnja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. spodnji krov krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; spodnje jadro križno jadro, nameščeno najnižje na jamboru; zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; sam.: pog. spodnji pravijo, da preveč ropotate; star. bil je sam ta spodnji hudič
- 1. ki leži, je višje: zgornji del zidu se kruši; zgornji prostori hiše; poškodovan zgornji rob omare; zgornje police so prazne / doma je v zgornjem koncu vasi; pog. zgornja stranka se je odselila stranka, ki je stanovala nad našim stanovanjem
// zgornji del telesa; zgornji mlinski kamen; zgornji zobje; zgornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; zgornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje
// Zgornja Slivnica
// ki je, leži najvišje: zgornji kavelj se je odlomil; padel je z zgornje stopnice - 2. ki je, se nahaja nad čim drugim, na površini: zgornja plast zemlje / zgornje usnje usnje za zgornje dele obutve
- 3. v zvezi zgornja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: zgornja stran preproge / zgornja stran listov
- 4. nanašajoč se na najvišjo stopnjo, velikost česa: zgornja starostna meja; zgornja dovoljena teža; zgornja vrednost
- 5. ki je v dotakratnem besedilu že napisan: iz zgornjega opisa je razvidno sedanje stanje; to potrjujejo zgornje ugotovitve; pisar. prosimo, da zgornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
● ekspr. zgornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; zgornji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo lordi; sedeti na zgornjem koncu mize delu mize, ki je blizu čela; publ. zgornji sloji družbe višji sloji; nar. zgornji veter veter, ki piha z zgornje strani, s hribov
♦ anat. zgornja čeljustnica; zgornja okončina roka; fiz. zgornja meja frekvence zvoka največja frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. zgornji tok reke začetni del reke blizu izvira; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; geol. zgornja kreda najmlajši del krede; mat. zgornja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. zgornji podaljšek vrhnji del sestavljenega jambora; sam.: pog. zgornjih ni doma; iz zgornjega sledi, da je delo končano
- 1. ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga: zvest zakonski par; zvesta žena; zvesto dekle / svoji ženi ni bil dolgo zvest; bila sta si zvesta vse življenje, ekspr. do groba
// ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa: ima zveste prijatelje; generalu zvesti vojaki / zvest pes / ekspr. domovini zvesti sinovi
// ki koga vedno spremlja, je pri njem: že dvajset let dela v podjetju, res je zvest; ekspr.: zvesta puška, torba; zvesta senca / mačka je zvesta hiši / ostal je zvest rodnemu mestu ni se odselil iz njega - 2. ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge: zvest pomočnik, sodelavec; dal mu je zvestega varuha; postaviti zveste straže
// ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost: dobiti priznanje za zvesto službo; zvesto izpolnjevanje dolžnosti; zvesto sodelovanje - 3. ki kaj vztrajno dela: zvesti bralci revije; imeti zveste poslušalce; njegova zvesta spremljevalka
// v povedni rabi, z dajalnikom ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati: biti zvest načelom, navadi, prepričanju; ostati zvest kaki dejavnosti; zvest veri staršev / ekspr. ostal je zvest mazilu še naprej ga je uporabljal - 4. ki je dolgo iskreno usmerjen do koga: zvesta ljubezen; zvesto prijateljstvo, tovarištvo
- 5. popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo: zvest prevod pesmi; zvesta kopija slike; njegovo delo je zvesta podoba resničnosti; dokumentarno zvesto pričevanje / oči so zvest odsev razpoloženja
● ekspr. cigaretam je bil zvest vse življenje kadil je; ekspr. bil je zvest obljubi izpolnil jo je; ostal je zvest reviji ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej; bil je zvest samemu sebi ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami; pesnik je bil zvest življenju spoštoval, upošteval je njegove zakonitosti; ostal je zvest njegovemu spominu ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal; zveste oči iskrene, vdane; ekspr. zemlja čaka zveste roke človeka, ki jo bo skrbno obdeloval; kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko zaupajo tudi bolj odgovorne
♦ jur. pogodbi zvesta stranka stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti
- zvésto tudi zvestó
- 1. prislov od zvest: zvesto čakati, ljubiti; zvesto hraniti spominke; zvesto mu je služil, stal ob strani; zvesto upoštevati navodila; zvesto varovati koga; vse si je zvesto zapomnil natančno, točno
- 2. ekspr. pozorno, zbrano: zvesto gledati, poslušati koga
// vneto, vdano: zvesto obljubiti, priseči kaj; sam.: ni imel dosti zvestih
- 1. v nekaterih državah nasprotovanje stranke, strank političnemu programu druge stranke, drugih strank, navadno vodilnih: opozicija proti programu stranke je prenehala; vladni predlog je naletel na opozicijo / stranka je v opoziciji nasprotuje politiki vladajoče stranke
// publ. opozicijska stranka, opozicijske stranke: pripadati opoziciji; poslanci leve opozicije; voditelj opozicije / parlamentarna opozicija / leva opozicija v demokratski stranki skupina, krilo - 2. knjiž. nasprotovanje, odpor: ko je spregovoril, je začutil med poslušalci tiho opozicijo / to je storil iz opozicije; biti v opoziciji nasprotovati
- 3. astr. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na nasprotni strani neba kot Sonce: konjunkcija in opozicija / Jupiter je v opoziciji s Soncem
- 4. lingv. razmerje med dvema istovrstnima jezikovnima prvinama, ki se v čem popolnoma razlikujeta: pomenska opozicija
♦ šah. položaj kraljev, stoječih si nasproti v isti smeri, med katerima je liho število polj
- 1. organ, ki ima vrhovno izvršilno oblast v državi: sestaviti vlado; stranka je zastopana v vladi; nova vlada; organi, predsednik vlade / koalicijska vlada v kateri sodelujejo predstavniki dveh ali več strank; socialistična vlada; začasna vlada / zamenjati vlado
// navadno s prilastkom najvišji upravni organ v upravni enoti: deželna, pokrajinska vlada - 2. vladanje: v času vlade zadnjega kralja
● zastar. vzeti komu vlado oblast; žarg., polit. vlada v senci ki jo vnaprej imenuje opozicijska stranka, ker pričakuje zmago na volitvah
- 1. oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: bil je klient znanega odvetnika; ta odvetnik ima mnogo klientov / je slab klient od katerega ni mnogo gmotnih koristi
♦ zgod. klient pri starih Rimljanih meščan, ki ga kot svojo delovno silo varuje, ščiti patricij
// nav. ekspr. oseba v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka: že več let je njihov klient; trgovec s svojimi klienti - 2. ekspr. moški v odnosu do prostitutke: po stopnicah so se sprehajale prostitutke s svojimi klienti
- 1. nanašajoč se na narod:
- a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka
- b) narodni boji v 19. stoletju; narodni praznik; voditi narodno politiko; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest
- c) pouk v narodnem jeziku v materinščini; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako področje; narodna manjšina; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda
- 2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna
- 3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
// pisal je narodne igre / narodna prosveta
● narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo
♦ ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem
- národno prisl.: narodno mešano ozemlje; narodno mlačen, zaveden človek; sam.: biti navdušen za narodno
- 1. prikazovati živali, stvari, pojave s človeškimi lastnostmi: poosebljati stvari
- 2. ekspr. delati, da kdo ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: ljudstvo je v tem legendarnem junaku poosebljalo svojo željo po svobodi
// imeti določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: ta junak pooseblja revolucionarni boj; on pooseblja poseben tip iz ameriškega življenja / to gibanje je poosebljala napredna stranka
- 1. ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit, temeljit: radikalne spremembe / radikalni ukrepi; radikalne metode
♦ med. radikalna operacija operacija, pri kateri se popolnoma izreže bolno tkivo
// ki zagovarja, zahteva tako uresničevane spremembe bistva, temelja česa: postati radikalen; je najradikalnejši med politiki / radikalna stranka / radikalen nazor - 2. ekspr. (zelo) velik, pomemben: med njima je radikalna razlika; to je radikalna zmota
- radikálno prisl.: radikalno rešiti problem; radikalno usmerjen politik
- 1. nanašajoč se na kmetijstvo; kmetijski, poljedelski: agrarni proizvodi; agrarna dežela, politika; agrarno-industrijske države / agrarna stranka
- 2. nanašajoč se na zemljiško posest, zemljiški: rešitev agrarnega vprašanja; agrarni interesent interesent, ki se ob agrarni reformi poteguje za dodelitev zemlje; agrarni maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina; agrarna reforma razdelitev veleposesti med tiste, ki zemljo obdelujejo
- 1. ki se da dvigniti: dvižni most; dvižna zapornica; dvižna vrata
- 2. ki povzroča, omogoča dviganje: dvižni mehanizem; dvižni stolp rudniškega jaška; dvižni vzvod; dvižna sila
♦ avt. dvižna prostornina avtomobilskega motorja prostornina vseh valjev; fin. dvižni listek obrazec, ki ga izpolni stranka za dvig denarja; fiz. dvižni kot kot v navpični ravnini, merjen proti vodoravni premici; elevacija; dvižna doba čas, ki ga porabi v zrak vrženo telo, da doseže najvišjo točko
- 1. dogovorjena količina za merjenje količin iste vrste: najnižja, osnovna enota; časovna, dolžinska, prostorninska, utežna enota; merske enote; enota frekvence, moči, upora; enota za merjenje pritiska, temperature
- 2. del večje celote, ki ima določeno samostojnost: furlansko ljudstvo je posebna jezikovna in etnična enota v romanskem svetu; nacionalna enota / politična, teritorialna, upravna enota; organizacijska enota; volilna enota / bojna, vojaška enota; oborožene enote naše države armada, vojska; spopad osvobodilnih enot z nasprotnikovimi četami; enota v topništvu / razvrstitev živali v sistematske enote
- 3. kar tvori, predstavlja funkcionalno celoto: plovna enota; stanovanjska enota / pomenska enota / stranka je skušala združiti v enoto delavstvo vseh narodov
♦ astr. astronomska enota povprečna razdalja Zemlje od Sonca; ekon. delovna enota organizacijska tvorba v gospodarski organizaciji ali ekonomski enoti, v kateri poteka kak delovni proces; denarna enota ki je izhodišče pri računanju zneskov; ekonomska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; najmanjša samoupravna enota v gospodarski organizaciji; gospodarska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; mat. istoimenske enote merske enote, ki imajo isto ime; ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev; voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote; zal. (založniška) enota celotna naklada kake knjige, letnika časopisa
- 1. koritasta priprava, v katero se daje krma za živino: privezati žival k jaslim; dati, nametati seno v jasli; betonske, lesene jasli; polne jasli / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje; pren., knjiž. vsak si je prizadeval priti do jasli
● ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; star. stranka je prešla iz opozicije k vladnim jaslim do donosnih služb, oblasti - 2. zlasti prva leta po 1945, navadno v zvezi otroške jasli ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok: ustanavljati otroške jasli / dati otroka v jasli v varstvo v vzgojno-varstveni zavod
- 3. šalj. postelja, ležišče: grožnja ga je takoj spravila iz jasli; biti v jaslih
- 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
// ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari - 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
- 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo - 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
- jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 8
- Naslednja »