Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
tôlči tôlčem [tou̯činedov., tôlci tôlcite in tolcíte; tôlkel tôlkla (ó)
1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo; tolči po bobnu, vratih; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo; od jeze tolči po mizi; tolči s kladivom; žolna tolče s kljunom po deblu; pri plesu je s petami tolkel ob tla; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo
2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
a) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper; tolči v možnarju; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt
b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe
c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu
3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati / ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša
4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja; tolči koga s pestjo
// pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče
5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča; toča tolče po strehi, šipah
6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče
7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber
8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom; tolči s krili
9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče; srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče
10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona; tolči sovražnika iz zasede
// silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala
11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela
12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino
13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče; slabo, za silo tolče nemščino
// govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko
14. ekspr. živeti, shajati2laže bi tolkli, če bi imel redno delo; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
● 
ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
♦ 
etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje
    tôlči se 
    1. ekspr., v zvezi z na, po z močnim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: tolkel se je po prsih in se hvalil, kaj je napravil; vse to sem sam zaslužil, se je tolkel po denarnici / nič takega niste naredili, da bi se lahko tolkli po prsih hvalili
    2. ekspr. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: nekaj borcev se še tolče; tolči se za svobodo; tolči se s sovražnikom; junaško se tolči
    // zelo si prizadevati za kaj: tolči se za prvo mesto; že dolgo se tolčejo, da ne bi odpuščali delavcev
    3. ekspr. biti v nasprotju s čim; biti se: njegovo mnenje se je tolklo z mnenji drugih / barve se tolčejo niso skladne
    4. ekspr., navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: z večjimi dohodki bi se lažje tolkla / s težavo se tolče skozi življenje
    ● 
    ekspr. zaradi tega se boste še tolkli po glavi se boste kesali; to boste še obžalovali; ekspr. nič se ne tolci po prsih, je že prepozno ne izražaj obžalovanja
    tôlčen -a -o:
    poti so nasipali s tolčenim kamenjem; tolčena smetana stepena smetana
     
    um. tolčeni baker izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne podobe
SSKJ²
vétrnik -a m (ẹ̑knjiž.
1. vetrolov: soba pri vetrniku
2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: narediti vetrnik v strehi
● 
knjiž. obleči vetrnik vetrovko; nar. z vetrnikom očistiti žito z vejalnikom
♦ 
glasb. zaboj v orglah s stisnjenim zrakom, na katerem stojijo piščali, za vsak manual ali pedal najmanj ena; sapnica; teh. vetrovnik
SSKJ²
zamaševáti -újem nedov. (á ȗ)
mašiti: vsako leto znova zamašujejo luknje na strehi / odpadki zamašujejo odtočne kanale
SSKJ²
zašklopotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́ekspr.
1. dati odsekane, navadno enakomerne glasove zaradi udarcev, delovanja: kosilnice so zašklopotale
2. dati kratke, votle glasove pri udarjanju ob kaj: dež je zašklopotal po strehi / puška je zašklopotala
// povzročiti take glasove: zašklopotati s težkimi škornji
SSKJ²
zaškrabljáti -ám dov. (á ȃ)
1. z glodanjem povzročiti rahle, neizrazite glasove: za omaro je zaškrabljala miš
// ekspr. povzročiti rahle, neizrazite glasove sploh: v vratih je zaškrabljal ključ
2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročiti rahle, votle glasove: dež je zaškrabljal po strehi
SSKJ²
zatréskati -am dov. (ẹ̄)
1. brezoseb. povzročiti močne poke ob razelektritvi ozračja: nenadoma je zabliskalo in zatreskalo
2. ekspr. dati močne, rezke glasove: zatreskali so rafali; zunaj zatreskajo granate, puške
3. ekspr. silovito zaloputniti: oče jezno zatreska z vrati / zatreskale so naoknice
4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: po strehi so zatreskali kostanji
5. ekspr. silovito vreči: zatreskal je torbo v kot
    zatréskati se ekspr.
    zaljubiti se: zatreskati se v sošolko; preveč, zelo se zatreskati; prvič se zatreskati
    zatréskan -a -o:
    zatreskan je, zato ji vse spregleda; vsa dekleta so zatreskana vanj
SSKJ²
zráčnik -a m (ȃ)
odprtina, luknja za zračenje: narediti, zapreti zračnik; zračniki v strehi; odvod sopare v zračnik
SSKJ²
žvrgljáti -ám nedov. (á ȃ)
star. žgoleti: ptiči so žvrgljali na strehi / deklici sta veselo žvrgljali
SSKJ²
káčka -e ž (ȃ)
nar. trikotno prirezani konec slemena pri dvokapni strehi; (strešni) čop1:
SSKJ²
karaván tudi caravan -a [karavánm (ȃ)
1. osebni avtomobil, katerega karoserija se razlikuje od navadne po do konca zadnjega dela podaljšani strehi: v karavanu je za zadnjimi sedeži še veliko praznega prostora / opel karavan
2. tur. stanovanjska prikolica: udoben karavan z mizico in posteljama; v prid. rabi: karoserija v karavan izvedbi
SSKJ²
nápa1 -e ž (á)
1. grad. naprava nad štedilnikom za odvajanje sopare ali prečiščevanje zraka: montirati, postaviti napo; bakrena, jeklena napa / napa s filtrom / kuhinjska napa
2. nar. zahodno strehi podoben nadzidek nad odprtim ognjiščem za odvajanje dima: pobeliti, sezidati napo / postaviti lonec na napo polico na napi / sušiti meso pod napo
SSKJ²
ôslica2 -e ž (ónar. vzhodno
1. kopa, kopica1oslica slame na dvorišču / spravljati seno, slamo v oslice / oslica drv skladovnica
2. lesena ali zidana odprtina na strehi gospodarskega poslopja, skozi katero se spravlja seno:
SSKJ²
pristréšen -šna -o prid. (ẹ̑)
ki je, se nahaja pri strehi: pristrešni zid
● 
zastar. pristrešno okno podstrešno
SSKJ²
sarkofág -a m (ȃ)
lesena, kamnita, kovinska skrinja s ploščatim, strehi podobnim pokrovom in bogatimi okraski, reliefi: truplo so mumificirali in položili v sarkofag; egipčanski, rimski sarkofagi / kamnit, kovinski, marmornat sarkofag
// tej skrinji podoben spomenik: k sarkofagu so položili venec
SSKJ²
snegolòv -ôva m (ȍ ō)
ograja na strehi, ki zadržuje sneg: namestiti, popraviti snegolov
SSKJ²
stréhast -a -o prid.(ẹ́)
podoben strehi: iz stene so moleli strehasti previsi
    stréhasto prisl.:
    metulj s strehasto zloženimi krili
SSKJ²
strelovòd -óda m (ȍ ọ́)
ozemljena kovinska priprava navadno na strehi za varovanje pred delovanjem strele: hiša ima strelovod; okvara na strelovodu
SSKJ²
žléb -a tudi -á tudi m, mn. žlebôvi tudi žlébi (ẹ̑)
1. podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi: žleb pušča; pritrditi žlebove; žleb iz pločevine, plastične snovi / strešni žleb
// strešna odtočna cev: deževnica lije iz žlebov; splezati po žlebu do drugega nadstropja / odtočni žleb
// podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, po kateri priteka, odteka tekočina: speljati studenčnico po žlebu do kmetije / mlinski žleb; odtočni žleb iz svinjaka
// podolgovata naprava z dvignjenimi robovi za spuščanje, sipanje česa: spuščati opeko po lesenem žlebu / koleščka tečeta po visečem žlebu; zbiralni žleb pri mlatilnici
// kar je temu podobno sploh: upognil je papir tako, da je nastal žleb / zviti jezik v žleb
2. nar. jasli: privezati živino k žlebu; položiti seno v žleb / kamnit, lesen žleb
3. podolgovata vdolbina v pobočju, nastala zaradi toka vode, plazov: plezati po žlebu; žleb v gorski steni
// večja, podolgovata vdolbina v zemeljskem površju: pot pelje po žlebu; pasti živino v žlebu; gozd, vas v žlebu / žleb potoka, reke
4. podolgovata vdolbina, širša zareza v površini česa sploh: dolbsti, vrezati žleb; krožen, prečen, spiralast žleb; žlebovi na stebru, v puškini cevi; žleb pri dogi; kolut z žlebom na obodu / kadunjast, klinast, trapezast žleb / žamet z ozkimi žlebovi rebri / žlebovi kolesnic
♦ 
agr. cepljenje v žleb cepljenje, pri katerem se zarezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage; anat. žleb podolgovata vdolbina na kosti, organu, površju telesa; med. strelni žleb površinska rana zaradi oplaznega strela; metal. žleb za žlindro del plavža, po katerem se izpušča žlindra; teh. žleb del pisalnega stroja z gumijastimi valjčki na robovih, ki držijo vloženi papir
Število zadetkov: 78