Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
obraníti in obrániti -im dov. (ī á) 
  1. 1. odvrniti napad: vojakom je uspelo obraniti most; obraniti mesto pred napadalci; obraniti grad s topovi; obraniti se sovražnika / le s težavo se je obranila nadlegovalca
    // zavarovati, zaščititi: obraniti otroka pred mrazom, star. mraza; obraniti se pred infekcijo
  2. 2. dokazati pravilnost ideje, mnenja: obraniti svoje stališče; te trditve ni mogel znanstveno obraniti
    ●     hlev je zgorel, hišo pa so obranili rešili pred požarom; publ. obraniti naslov prvaka znova pridobiti naslov prvaka; publ. obraniti pridobitve osvobodilnega boja ohraniti
    ♦     šol. obraniti disertacijo pred komisijo opraviti zagovor disertacije; šport. obraniti enajstmetrovko pri nogometu preprečiti kazenski strel na gol z razdalje enajst metrov
SSKJ
oddáti -dám dov., 2. mn. oddáste in oddáte; oddál (á) 
  1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: oddati blago stranki, ključ vratarju, pismo naslovniku / oddati skupino drugemu vodiču / oddati v najem, zakup dati
    // napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: oddati lokal; oddati sobo podnajemniku / oddati delo na licitaciji najboljšemu ponudniku
  2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vsi, ki imajo orožje, ga morajo takoj oddati / oddati energijo, toploto / rastlina odda dosti vode izloči
    // krompirja nimajo več, so že vsega oddali prodali, razdali
    // oddati hčer
  3. 3. napraviti, da kaj pride na določeno mesto: oddati glasovalne listke; oddati nalogo; oddati prošnjo
    // napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom; dati: oddati otroka v rejo; oddati žival v zakol / oddati pisma na pošto / oddati prtljago v garderobo
  4. 4. narediti, da kaj nastane in prehaja, potuje v okolico: oddati ozek curek svetlobe
  5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: oddati signal; oddati strel / oddati glas za koga glasovati zanj
    ♦     fiz. oddati elektron; ptt oddati brzojavko izročiti jo pošti za posredovanje naslovniku; posredovati s telegrafskim aparatom naslovni pošti
    oddán -a -o: šteti oddane glasovnice; soba je oddana
    ●     pog. je že oddana zaročena, poročena; bila je oddana za vse plese za vse plese je imela plesalca; ekspr. njeno srce je oddano je že zaljubljena
SSKJ
odjékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. ponoviti se kot odmev: strel je odjeknil od hribov
    // dati kratek, oster glas: v tovarni je odjeknila močna eksplozija
  2. 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku postati predmet razpravljanja v javnosti: kritika je glasno odjeknila v književnem svetu / dogodek je silovito odjeknil v njej
    ●     knjiž. pisateljeva ljubezen do glasbe je odjeknila v njegovih delih je pustila sled, se pokazala
SSKJ
odméti odmém dov. (ẹ́ ẹ̑) nar., navadno kot deležnik na -l odjekniti: strel je odmel; kriki so odmeli po vsej hiši / koraki so že zdavnaj odmeli utihnili
SSKJ
oglasíti se -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ī í; ī á) 
  1. 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati
    // ptič se je oglasil z ostrim glasom
    // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem
  2. 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili
  3. 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi
  4. 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest
  6. 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem
    ●     nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil
SSKJ
oglušíti -ím dov., oglúšil (ī í) s svojo glasnostjo povzročiti, da kdo (skoraj) ne sliši: ropot ga je oglušil; granate so nas popolnoma oglušile
// povzročiti, da se kaj ne sliši: grapa je oglušila strel; pren., ekspr. skušal je oglušiti glasove srca
SSKJ
ónkrajen tudi ónkrájen -jna -o prid. (ọ̑; ọ̑-ȃ) 
  1. 1. knjiž., redko onstranski: onkrajni svet
  2. 2. star. drugi, nasproten: strel se razlega po skalovju onkrajnega brega
SSKJ
oplázen -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na oplazenje: oplazna svetloba / oplazni strel
SSKJ
oplazíti in opláziti -im, in opláziti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) 
  1. 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila
    // nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini
  2. 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata
    // nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap
  3. 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste
  4. 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil
  5. 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive
SSKJ
oróžje -a s (ọ̑) 
  1. 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena
    // artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja
    ●     ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik
    ♦     šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje
SSKJ
petêlin -ína m (é í) 
  1. 1. kokošji samec: petelin kikirika, poje; zaklati petelina; hodil je po vasi kakor petelin ponosno, bahavo; drži se kot petelin na gnoju / lov na petelina na divjega petelina
    // šalj., kot podkrepitev res je, tristo petelinov
  2. 2. petelinu podoben predmet, ki kaže smer vetra: veter je premaknil, zavrtel petelina na strehi; pločevinast, pozlačen petelin
  3. 3. ekspr. kdor se hitro razburi, stepe: prijatelji so komaj pomirili bojevita petelina; družba mladih, vročekrvnih petelinov / kot nagovor ti petelin ti, še tepel bi se rad
    // kdor domišljavo, oblastno govori, se vede: za oba mlada petelina se niso dosti menili; poznam te štabne peteline / ne bodi tak petelin
  4. 4. ekspr., navadno s prilastkom ogenj, požar: na strehi se je pokazal ognjeni, rdeči petelin / goreči petelin se je preselil še na sosednjo hišo
  5. 5. vzvod mehanizma za sprožitev udarne igle pri ročnem strelnem orožju: napel je petelin(a) in sprožil / držati prst na petelinu imeti orožje pripravljeno na strel; pritisniti na petelina sprožiti, ustreliti
  6. 6. obrt. ploščati del plinske, vodovodne pipe, s katerim se suka stožec za odpiranje ali zapiranje dotočne cevi: obrniti petelin(a) / odpreti petelin(a)
    ●     nar. petelin ga je izpel po ljudskem verovanju napovedal njegovo smrt; petelini so že odpeli, ko je vstal v kmečkem okolju zdanilo se je že; ekspr. posaditi, spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; star. pomenkovati se do drugih petelinov do zgodnjega jutra; ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; bojni petelini v nekaterih deželah petelini, ki se gojijo, dresirajo za medsebojne boje; galski petelin podoba petelina kot simbol Francije
    ♦     lov. petelin zunanja napenjalna priprava pri lovski puški, navadno ob strani, ki pritisne na udarno iglo; (divji) petelin brusi, kleplje; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; mali petelin ruševec; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans
SSKJ
póčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) 
  1. 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
    // povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
    // s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
    // ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil
  2. 2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
  3. 3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
  4. 4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
  5. 5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
    ●     star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo
    póčiti se pog., ekspr.  
    1. 1. sesti: počiti se v naslanjač
    2. 2. spreti se, stepsti se: spet sta se počila
    póčen -a -o: počen kozarec, vrč; počena deska; počeno jajce
    ●     ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič
SSKJ
podkadíti -ím dov., podkádil; podkajèn (ī í) obdati z dimom zlasti z namenom, da se kaj odstrani: podkaditi muham, polhu v duplini / podkaditi perilo z brinovimi jagodami z dimom tlečih brinovih jagod
● ekspr. temu človeku je treba podkaditi ga ostro zavrniti; žarg., lov. zajcu je le podkadil strel nanj je bil prenizek
    podkadíti se s smiselnim osebkom v dajalniku  čutiti se užaljenega, zameriti: podkadilo se mu je, ker smo bili z vami prijazni
SSKJ
podréti -drèm in -dêrem dov., stil. poderó; podríte in poderíte; podŕl (ẹ́ ȅ, é) 
  1. 1. s silo narediti, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla: podreti drevo, drogove; podreti keglje / živina je podrla plot; domine so se podrle / ekspr.: zaletel se je vame in me skoraj podrl; na prehodu za pešce ga je podrl avtomobil povozil, poškodoval
    // ekspr. ustreliti, ubiti: podreti medveda; podrl je več sovražnikovih vojakov / podrl ga je strel iz puške
  2. 2. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: plaz je podrl vse hiše v vasi; kozolec so podrli; most se je podrl / podreti skladovnico drv / streha na hiši se je podrla
    // odstraniti z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: podreti zidarski oder / podreti šotor / podreti stojnice
  3. 3. sparati: podreti obleko / podreti jopico
  4. 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: podreti ravnotežje / podreti komu upanje, veselje; brezoseb. v njej se je nekaj podrlo
  5. 5. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: podrl je ves učinek nastopa; podreti komu ugled
    // redko razveljaviti: podreti pogodbo; podreti zaroko
  6. 6. ekspr. čustveno zelo prizadeti: žalostna novica ga je podrla / skrbi so jo skoraj podrle
    ●     ekspr. že kozarec vina ga podre hitro se opije; ekspr. podreti mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; publ. podreti rekord preseči; vulg. veliko žensk je že podrl spolno občeval z njimi; otr. dojenčku se je kupček podrl spahnilo se mu je; ekspr. pri sosedovih se je peč podrla rodil se jim je otrok; ekspr. zaradi tega se svet ne bo podrl se ne bo zgodilo nič hudega; ekspr. ne grem, pa če se svet podre nikakor ne grem
    podŕt -a -o: podrt zid; podrto drevo; upanje še ni podrto
SSKJ
pókniti -em dov. (ọ́ ọ̑) narahlo počiti: suha vejica je poknila; brezoseb. v omari je poknilo / pokniti z bičem
// nar. počiti sploh: strel pokne / obroč je poknil
SSKJ
pólavtomátski -a -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȃ) 
  1. 1. ki ni popolnoma avtomatski: polavtomatski pralni stroj; polavtomatsko polnjenje
    ♦     ptt polavtomatska telefonska centrala centrala, pri kateri telefonist sprejme naročilo osebno, zaželeno zvezo pa vzpostavlja avtomatsko; voj. polavtomatska puška puška, ki se sama polni in prazni, mora pa se sprožiti za vsak strel posebej
  2. 2. ki poteka skoraj brez sodelovanja človekove volje, zavesti: njegovi gibi so postajali polavtomatski
SSKJ
pomériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: pomeriti prostor, zemljišče / hoteli so pomeriti globino vodnjaka
    // ugotoviti, določiti razsežnost telesnih delov za izdelavo oblačila: pomeriti dolžino obleke / pomeriti rokav
  2. 2. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomeriti čevlje, klobuk, obleko / pomerila je več puloverjev, a z nobenim ni bila zadovoljna
  3. 3. oceniti lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: lovec je pomeril in ustrelil; pomeriti s puško; dobro, slabo pomeriti / pomeriti v glavo / on je prvi pomeril name streljal
  4. 4. star. premeriti (z očmi): tujca je pomeril od nog do glave / sovražno jo je pomeril / pomeriti koga s prijaznimi očmi, pogledi
    ●     šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. pomeriti komu hlače natepsti ga; pog., ekspr. zamrmra in jo pomeri proti vratom gre, odide; šalj. spotaknila se je in pomerila pot padla
    pomériti se ekspr.  tekmovati, nastopiti: na turnirju so se pomerili naši najboljši igralci; pomeriti se v alpskem smučanju / na tekmovanju so pomerili svoje moči tudi plavalci
    ●     ekspr. pridi sem, da se pomeriva ugotoviva, kdo je močnejši
    pomérjen -a -o: dobro pomerjen strel; krilo je bilo hitro pomerjeno
    ●     ekspr. hlače ti stojijo, kakor bi bile tebi pomerjene zelo dobro
SSKJ
praskétniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) dati kratek, rezek glas: plamen sveče prasketne / ekspr. strel je prasketnil v noč
SSKJ
preletéti -ím dov., prelêtel (ẹ́ í) 
  1. 1. leteč priti čez kaj: jata ptic je preletela zaliv / letalo je preletelo gorovje / ekspr. blisk je preletel nebo je švignil čez nebo
  2. 2. leteč opraviti kako pot: ugotovili so, da je ptič preletel deset tisoč kilometrov / razdaljo med mestoma je letalo preletelo v petih urah / ta pilot je preletel že dva milijona kilometrov
  3. 3. pog. v teku
    1. a) priti z enega konca na drugega; preteči: deček je v nekaj trenutkih preletel travnik / v nekaj skokih je preletel stopnice
    2. b) opraviti kako pot: ubežnik je preletel petdeset metrov, ko ga je podrl strel
  4. 4. ekspr. narahlo se dotikajoč hitro preiti kaj: s prsti je preletel nekaj tipk klavirja / s čopičem preleteti po sliki
  5. 5. ekspr. hitro, za kratek čas se pojaviti: rdečica mu je preletela obraz / usmiljenje je preletelo njegovo srce
    // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ob takih besedah preleti človeka dvom; strah, veselje ga preleti / trepet je preletel njegovo telo
  6. 6. nav. ekspr. na hitro prebrati: preleteti časopisne naslove; nekatere novice je samo preletel, druge je pazljivo prebral
  7. 7. nav. ekspr., v zvezi preleteti z očmi, pogledom na hitro pogledati, pregledati: oficir je z očmi preletel vojakovo opremo / z očmi, pogledom je preletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim
  8. 8. nav. ekspr., v zvezi preleteti v mislih na hitro, v kratkem času premisliti, preudariti: preletel je v mislih mogoče posledice / v mislih je preletel vsebino govora na hitro obnovil, premislil
    ●     ekspr. vrtel je gumb pri radijskem aparatu in preletel nekaj tujih postaj hitro prešel, izpustil; ekspr. novica je v dobri uri preletela svet se je razvedela; knjiž., ekspr. ladja je preletela zaliv preplula z enega konca na drugega
    preletéti se leteč priti z enega mesta na drugo: vrabec se je preletel z drevesa na drevo / zdaj pa zdaj se je vrana preletela
    ●     nar. poletna nevihta se hitro preleti preide, mine; prim. preleteč
SSKJ
prepárati -am dov. (ȃ) 
  1. 1. navadno z vzdolžnim rezanjem, trganjem narediti, da kaj ni več celo: preparal je rokav in obvezal ranjenca / preparati živali trebuh / redko z lasnico je preparala ovitek pretrgala, raztrgala
  2. 2. ekspr. pretrgati, razdeliti: blisk za hip prepara temo / strel je že drugič nasilno preparal tišino
    prepáran -a -o: igrači je iz preparanega trebuha visela žima
Število zadetkov: 71