- kdor se v nazoru, vedenju, videzu zelo razlikuje od drugih ali se mu to pripisuje
Zadetki iskanja
eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
Celotno geslo
eSSKJ
čudák čudáka samostalnik moškega spola [čudák]
Celotno geslo
eSSKJ
tôpo in topó prislov [tôpo] in [topó]
- 1. takó, da nima ostre konice, je zaobljeno
- 2. takó, da je prisoten, izražen nizek, zamolkel, neizrazit zvok
- 3. takó, da ga ni mogoče natančno določiti
- 4. takó, da je neobčutljiv za zunanje dražljaje, ne kaže volje, zavzetosti za kaj; SINONIMI: otopelo
- 4.1. takó, da se kaže, izraža taka neobčutljivost, brezvoljnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
brezčúten -tna -o prid.(ū)
1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz
2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik
// ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža
1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz
2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik
// ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža
- brezčútno prisl.:
brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop
SSKJ²
brezdánjost -i ž (ā)
knjiž. značilnost brezdanjega: brezdanjost prepada / strmoglaviti v brezdanjost globino / brezdanjost časa / pesn. omamna brezdanjost življenja
// pesn. neskončnost, neizmernost2: sence so se gubile v brezdanjost; strmeti v brezdanjost
knjiž. značilnost brezdanjega: brezdanjost prepada / strmoglaviti v brezdanjost globino / brezdanjost časa / pesn. omamna brezdanjost življenja
// pesn. neskončnost, neizmernost2: sence so se gubile v brezdanjost; strmeti v brezdanjost
SSKJ²
nègíben -bna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī)
ki se ne giblje, ne premika: biti, ležati, postati negiben; stal je negiben kot kip / negiben izraz, obraz / negibna soparica nad vasjo; negibno morje
// ki se ne more gibati, premikati: negiben bolnik / negibni prsti negibljivi
● pesn. negibna noč tiha, mirna; knjiž. negibna usoda nespremenljiva; knjiž. v naše negibno življenje je prinašal razvedrilo enolično, monotono
ki se ne giblje, ne premika: biti, ležati, postati negiben; stal je negiben kot kip / negiben izraz, obraz / negibna soparica nad vasjo; negibno morje
// ki se ne more gibati, premikati: negiben bolnik / negibni prsti negibljivi
● pesn. negibna noč tiha, mirna; knjiž. negibna usoda nespremenljiva; knjiž. v naše negibno življenje je prinašal razvedrilo enolično, monotono
- nègíbno prisl.:
negibno ležati, stati; negibno strmeti v kaj
SSKJ²
nèprisében -bna -o prid. (ȅ-ẹ̄)
ki ni priseben: včasih je bila neprisebna / gledala je vanj z neprisebnimi očmi
// knjiž. nezavesten: bolnik je še vedno nepriseben
ki ni priseben: včasih je bila neprisebna / gledala je vanj z neprisebnimi očmi
// knjiž. nezavesten: bolnik je še vedno nepriseben
- nèprisébno prisl.:
neprisebno odgovarjati; neprisebno strmeti v koga
SSKJ²
neskônčnost -i ž (ó)
1. značilnost, lastnost neskončnega: neskončnost prostora; bistvo, pojem neskončnosti / ekspr. neskončnost pokrajine / ekspr. neskončnost samote
2. neskončen prostor: točka v neskončnosti / ekspr. strmeti v neskončnost vesolje
3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neskončnosti, v neskončnost izraža zelo visoko stopnjo glede na trajanje: piskanje lokomotive se je ponavljalo do neskončnosti; v neskončnost ne boš tega delal; pogovori se vlečejo v neskončnost
1. značilnost, lastnost neskončnega: neskončnost prostora; bistvo, pojem neskončnosti / ekspr. neskončnost pokrajine / ekspr. neskončnost samote
2. neskončen prostor: točka v neskončnosti / ekspr. strmeti v neskončnost vesolje
3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neskončnosti, v neskončnost izraža zelo visoko stopnjo glede na trajanje: piskanje lokomotive se je ponavljalo do neskončnosti; v neskončnost ne boš tega delal; pogovori se vlečejo v neskončnost
SSKJ²
otopéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. postati manj občutljiv za zunanje dražljaje: vsi čuti so mu otopeli; za bolečine je že otopel
2. izgubiti voljo, zanimanje za kaj: zaradi prestanega gorja je otopela; od neprestanega dela pri stroju je že skoraj otopel / duševno otopeti
// pojaviti se v manjši meri, v manj izraziti obliki: ni čudno, da so mu v takem okolju otopela čustva / čut dolžnosti, odgovornosti mu je otopel; vest jim je že čisto otopela
3. postati top, manj oster: ostri robovi kamenja so hitro otopeli
1. postati manj občutljiv za zunanje dražljaje: vsi čuti so mu otopeli; za bolečine je že otopel
2. izgubiti voljo, zanimanje za kaj: zaradi prestanega gorja je otopela; od neprestanega dela pri stroju je že skoraj otopel / duševno otopeti
// pojaviti se v manjši meri, v manj izraziti obliki: ni čudno, da so mu v takem okolju otopela čustva / čut dolžnosti, odgovornosti mu je otopel; vest jim je že čisto otopela
3. postati top, manj oster: ostri robovi kamenja so hitro otopeli
- otopèl in otopél -éla -o:
ostali so neprizadeti, otopeli; čustveno otopel človek; otopel za lepoto; prisl.: otopelo strmeti predse
SSKJ²
strmênje -a s (é)
1. glagolnik od strmeti: od strmenja v sliko so ga začele boleti oči; ure brezupnega strmenja v temo
2. knjiž. začudenje, občudovanje: njegov obraz je izražal strmenje; spis je vzbujal strmenje in smeh obenem / od strmenja je kar obstal
1. glagolnik od strmeti: od strmenja v sliko so ga začele boleti oči; ure brezupnega strmenja v temo
2. knjiž. začudenje, občudovanje: njegov obraz je izražal strmenje; spis je vzbujal strmenje in smeh obenem / od strmenja je kar obstal
SSKJ²
strméti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. gledati, navadno nepremično: strmeti predse, v tla; molče, osuplo, srepo, topo, zamaknjeno strmeti / ekspr. za njo je strmelo mnogo pogledov
2. biti negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: poslušali so ga in strmeli; strmel je ob surovem vedenju svojega očeta; strmeti od groze, začudenja; tako se je spremenil, da je kar strmela / strmel je nad njeno prijaznostjo njena prijaznost ga je zelo presenečala, osupljala; presenečeno, začudeno je strmel nad tem odkritjem
● ekspr. visok vrh strmi v nebo štrli; ekspr. žarometi so strmeli proti nebu bili obrnjeni, usmerjeni
1. gledati, navadno nepremično: strmeti predse, v tla; molče, osuplo, srepo, topo, zamaknjeno strmeti / ekspr. za njo je strmelo mnogo pogledov
2. biti negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: poslušali so ga in strmeli; strmel je ob surovem vedenju svojega očeta; strmeti od groze, začudenja; tako se je spremenil, da je kar strmela / strmel je nad njeno prijaznostjo njena prijaznost ga je zelo presenečala, osupljala; presenečeno, začudeno je strmel nad tem odkritjem
● ekspr. visok vrh strmi v nebo štrli; ekspr. žarometi so strmeli proti nebu bili obrnjeni, usmerjeni
- strmé knjiž.:
strme ga je občudovala; poslušala jo je, strme v tla
- strmèč -éča -e:
sedela je, strmeč skozi okno; strmeče oči; prisl.: strmeče so jo poslušali
SSKJ²
SSKJ²
štrléti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. biti, stati v položaju pravokotno na podlago, stran od česa: pogladil si je lase, da mu ne bi štrleli; ušesa mu štrlijo / veje dreves štrlijo na vse strani; vlakna na tkanini štrlijo pokonci / pod nosom mu štrlijo brki / ovratnik pri obleki štrli od vratu se ne prilega vratu
2. segati bolj daleč od sosednje stvari: zgornja ustnica štrli čez spodnjo; brada mu štrli naprej / bil je tako suh, da so mu štrlela rebra zelo / žima štrli iz blazine; lasje štrlijo izpod rute
// segati nad okolico: zadaj so štrleli visoki vrhovi gor / dimniki so štrleli v nebo
3. ekspr. biti zelo poudarjeno izražen: vzgojna misel preveč štrli iz besedila
● ekspr. ta učenec štrli iz drugih je drugačen, boljši od drugih
4. nar. strmeti: štrlel je v vrata in čakal, da se odprejo
1. biti, stati v položaju pravokotno na podlago, stran od česa: pogladil si je lase, da mu ne bi štrleli; ušesa mu štrlijo / veje dreves štrlijo na vse strani; vlakna na tkanini štrlijo pokonci / pod nosom mu štrlijo brki / ovratnik pri obleki štrli od vratu se ne prilega vratu
2. segati bolj daleč od sosednje stvari: zgornja ustnica štrli čez spodnjo; brada mu štrli naprej / bil je tako suh, da so mu štrlela rebra zelo / žima štrli iz blazine; lasje štrlijo izpod rute
// segati nad okolico: zadaj so štrleli visoki vrhovi gor / dimniki so štrleli v nebo
3. ekspr. biti zelo poudarjeno izražen: vzgojna misel preveč štrli iz besedila
● ekspr. ta učenec štrli iz drugih je drugačen, boljši od drugih
4. nar. strmeti: štrlel je v vrata in čakal, da se odprejo
- štrlèč -éča -e:
štrleče ličnice; štrleča skala
SSKJ²
SSKJ²
uročíti -ím dov., uróčil (ī í)
1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: uročiti kravo, da ne daje mleka; uročiti otroka / uročiti sosedovim konjem neubogljivost z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost / uročiti s hvalo, pogledom
2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: dekle ga je uročilo; govornik je čisto uročil poslušalce / njena lepota ga je uročila / ta ženska mu je uročila pamet
// navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: ostro ga je gledal, da bi ga uročil / uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom
1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: uročiti kravo, da ne daje mleka; uročiti otroka / uročiti sosedovim konjem neubogljivost z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost / uročiti s hvalo, pogledom
2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: dekle ga je uročilo; govornik je čisto uročil poslušalce / njena lepota ga je uročila / ta ženska mu je uročila pamet
// navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: ostro ga je gledal, da bi ga uročil / uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom
- uročèn -êna -o:
uročenega človeka rada boli glava; biti uročen od njene lepote; gledati, poslušati kakor uročen; prisl.: uročeno poslušati, strmeti
SSKJ²
zabôsti -bôdem dov., zabôdel in zabódel zabôdla, stil. zabòl zabôla (ó)
1. s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabosti z iglo v meh
// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: ko je prenehala šivati, je zabodla iglo v blazinico; zabosti risalni žebljiček v desko
2. s potiskom noža, bodala zlasti v srce ubiti, umoriti: v jezi je zabodel soseda; pogledala me je, kot bi jo zabodel
1. s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabosti z iglo v meh
// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: ko je prenehala šivati, je zabodla iglo v blazinico; zabosti risalni žebljiček v desko
2. s potiskom noža, bodala zlasti v srce ubiti, umoriti: v jezi je zabodel soseda; pogledala me je, kot bi jo zabodel
- zabôsti se
s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: trn se mu je zabodel v prst; globoko se zabosti
● ekspr. njegov pogled se je zabodel vanjo ostro, strogo jo je pogledal
- zabodèn -êna -o
1. deležnik od zabosti: našli so ga zabodenega; pog. gleda kakor zaboden vol zelo neumno ali začudeno
2. ekspr. zelo neumen ali začuden: zaboden pogled; prisl.: zabodeno strmeti predse; nikar tako zabodeno ne glej
Sprotni slovar slovenskega jezika
vlógati nedovršni glagol
- objavljati videoposnetke o sebi, svoji dejavnosti, razmišljanju na spletnem mestu, navadno tako, da ima gledalec možnost komentiranja
Slovenski pravopis
Pravopis
Pravopis
Pravopis
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 58
Dostopnost