Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
stŕm2 -a -o tudi prid., stŕmejši (r̄ ŕ)
ki se na kratki razdalji hitro vzpenja: strm breg, klanec; strme skalne stene; pot je zelo strma; strmo pobočje / strm hrib; njivo imajo na strmem svetu
// glede na določeno ravnino zelo nagnjen: po strmih stopnicah se je povzpel na podstrešje; hiša je imela strmo streho; krivulja v diagramu je strma / strm pristanek, vzlet letala; vzpon je bil strm
● 
ekspr. strm dvig cen velik; ekspr. ošinil jo je s strmim pogledom ostrim, predirljivim; ekspr. narediti strmo kariero hitro zelo napredovati, uspeti
♦ 
vet. strma stoja nepravilna drža zadnjih nog z močno iztegnjenim skočnim sklepom
    stŕmo tudi strmó prisl.:
    pot se strmo dviga; strmo je gledala vanj; spustil se je strmo navzdol; letala so skušala pristajati čim bolj strmo; sam.: hiša stoji na strmem
SSKJ²
spúščati -am nedov. (ú)
1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega: spuščati in dvigati ročico pri stroju; kladivo se mehanično spušča / spuščati rolete, zastor; na ladji spuščajo sidro / spuščati navzdol
// delati, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: ženske so druga za drugo spuščale otroke na tla; žerjav spušča zaboje na ladjo
// delati, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spuščala bombe; spuščati krsto v grob; jamar se spušča v jamo; seno se po jašku spušča v hlev
2. delati, da kaj kam pride: spuščati žitne snope v mlatilnico; spuščati mrzel zrak v sobo / spuščati električni tok skozi napeljavo
// delati, da se kaj začne premikati po čem: spuščati hlode po drči / otroci spuščajo milne mehurčke; spuščati zmaja
3. delati, da kdo lahko kam pride, gre: spuščati ljudi v dvorano; ne spuščaj neznancev v hišo; spuščati koga mimo, naprej / spuščati tekmovalce na progo
● 
vso to banalnost spušča v svoje pesmi v svojih pesmih opisuje banalne, vsakdanje stvari; evfem. lahkoživka je in spušča fante k sebi ima z njimi spolne odnose; ekspr. spuščati mostove, proge v zrak razstreljevati jih
♦ 
vet. spuščati samca (k samici) peljati samico k samcu zaradi oploditve
    spúščati se 
    1. premikati se z višjega mesta, položaja na nižjega: drug za drugim so se spuščali na tla / spuščati se po stopnicah v klet
    // premikati se navzdol: dim se je spuščal k tlom; letalo se spušča; prsi so se ji dvigale in spuščale / s težavo se je spuščal po melišču / alpinisti so se spuščali po petsto metrov na dan
    // premikajoč se po zraku prihajati na določeno (nižje) mesto: vrane se spuščajo na travnik / helikopterji so se drug za drugim spuščali na ravnico so pristajali na ravnici
    2. biti čedalje nižji v določeni smeri: cesta se začne spuščati v ostrih zavojih / proga se neopazno spušča / voda se v brzicah spušča v dolino teče; steza se spušča po obronku gozda poteka
    // razprostirati se, biti kje, navadno nižje od okolice: gozd se spušča v dolino; sadovnjak se spušča do hiše; pobočje se strmo spušča je strmo
    3. pojavljati se, nastopati na površini: na dolino se spušča megla / knjiž. večerne sence se že spuščajo
    // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak se spušča; na zemljo se spušča noč noči se
    4. ekspr., v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spuščati se v nevarnost / spuščati se v ljubezenske avanture
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: spuščati se v beg, tek; spuščati se v boj s sovražnikom / rad se spušča v pogovor se pogovarja / spuščati se v politiko
    ● 
    knjiž. sonce se že spušča že zahaja; spuščati se v podrobnosti navajati podrobnosti; ekspr. v ta problem se ne spuščaj ne ukvarjaj se z njim
    spuščáje :
    spuščaje se po hribu navzdol
    spuščajóč -a -e:
    spuščajoč tovor po vrvi; spuščajoč se po snežišču, je padel; strmo se spuščajoče pobočje; 
prim. izpuščati
SSKJ²
spustíti -ím dov., spústil (ī í)
1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti svetilko nad mizo / spustiti dvižni most, zapornice; spustiti sidro; rolete, zavese še malo spusti / spustiti dvignjeno roko
// narediti, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti otroka na tla; žerjav je spustil tovor na ladjo
// narediti, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spustila bombe; spustiti kovanec v avtomat; spustiti krsto v grob; jamar se je spustil v jamo
2. narediti, da kaj kam pride: spustiti vodo na mlinsko kolo; spustiti mrzel zrak v sobo
// narediti, da se kaj začne premikati po čem: spustiti čoln po vodi, hlod po drči / otroci so spustili zmaja / spustiti ladjo v vodo
3. narediti, da kdo lahko kam pride, gre: spustiti koga skozi vrata; ni ga spustil v hišo; stopil je s poti in ga spustil mimo; spustiti naprej, noter / spustiti tekmovalca na start
4. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: spustiti cene; dohodki so se zelo spustili / temperatura zraka se je spustila pod ničlo; pog. živo srebro se je globoko spustilo
● 
zastar. gospodar ga ni spustil v mesto pustil; ekspr. spustiti bunker v zrak razstreliti ga; ekspr. spustil je svoje kosti na klop sedel je; pog. spustiti krilo, obleko podaljšati krilo, obleko tako, da se odstrani rob; ekspr. spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; publ. spustiti tovarno v obratovanje, pogon narediti, da začne obratovati, delati; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; pog. spustiti koga skozi dopustiti, da kdo opravi izpit, izdela razred, čeprav ne obvlada snovi; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; ekspr. pri ceni mu je malo spustil znižal je ceno
♦ 
vet. spustiti samca (k samici) povzročiti, narediti, da samec oplodi samico
    spustíti se 
    1. premakniti se z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti se na tla / spustiti se pod vodno gladino; pren. spustiti se na trdna tla resničnosti
    // premakniti se navzdol: letalo se je hitro spustilo; helikopter se je spustil prenizko; spustiti se na tisoč petsto metrov nadmorske višine; alpinisti se vsak dan spustijo za petsto metrov
    // premikajoč se po zraku priti na določeno (nižje) mesto: race se proti večeru spustijo na jezero; v vinograd se je spustila jata škorcev / zaradi megle se letalo ni moglo spustiti pristati
    2. začeti se premikati navzdol: spustiti se s padalom; spustiti se po klancu, strmini
    3. spremeniti položaj v smeri navzdol: za ovinkom se proga spusti / cesta se v ostrih zavojih spusti v dolino / pobočje se strmo spusti je strmo
    4. pojaviti se, nastopiti na površini: na dolino se je spustila megla / knjiž. sence so se že spustile
    // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: nenadoma se je spustil mrak; na zemljo se je spustila noč znočilo se je
    5. ekspr., v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spustiti se v nevarnost, tveganje / spustiti se v ljubezensko avanturo
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: konj se je spustil v dir, tek; spustiti se v beg zbežati; spustiti se v boj začeti se bojevati / spustiti se v jok, klepet / spustiti se v politiko začeti politično delovati
    ● 
    ekspr. sonce se je spustilo za goro je zašlo; ekspr. spustiti se na kolena poklekniti; star. spustiti se na dolgo, nevarno pot oditi, odpraviti se; ekspr. dostojanstveno se je spustil na stol, v naslanjač je sedel; ekspr. žal mu je, da se je spustil v to zadevo da se je je lotil; evfem. spustila se je s prvim moškim, ki ji je bil všeč imela je spolni odnos, spolne odnose z njim; ekspr. predaleč se je spustil, da bi se sedaj lahko umaknil preveč je naredil, žrtvoval za stvar
    spustívši zastar.:
    stopil je s poti, spustivši žensko naprej
    spuščèn -êna -o:
    most je že spuščen; spuščen zastor; zapornice niso spuščene; spuščeno sidro; 
prim. izpustiti
SSKJ²
viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í)
1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
 
šport. viseti na bradlji, drogu
// nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
// biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem
2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se / ekspr. z neba visijo oblaki
// segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel
3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
// biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk
6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
// delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
// v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi
7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
// biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom
8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
● 
šah. žarg. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar
    visé knjiž.:
    vise na veji se gugati viseč
    visèč -éča -e:
    telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
     
    viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
     
    gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka
SSKJ²
zakipéti -ím dov., zakípel (ẹ́ í)
1. zaradi močnega vretja se dvigniti: juha, mleko zakipi; brezoseb. v loncu je zakipelo
2. ekspr. zaradi določene sile se strmo dvigniti, pri čemer nastane vretju podobno gibanje: ob eksploziji voda zakipi / valovi zakipijo
// strmo se dvigniti, vzpeti: v daljavi zakipijo v nebo stolpnice / gozdovi zakipijo do zasneženih grebenov
3. ekspr. na hitro pojaviti se v veliki meri: na travnikih je zakipela pomlad / v njem je zakipelo divje sovraštvo
// doseči zelo visoko stopnjo določenega duševnega stanja: od razburjenja je zakipel / v meni je zakipela kri / srce ji zakipi v močni ljubezni
4. ekspr. razjeziti se, razburiti se: ni zakipel, le užaljeno je molčal / tako ne gre, je zakipel
SSKJ²
nágel -gla -o [nagəu̯prid., náglejši (á)
1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času; hiter: ta konj je nagel; nagel kot blisk, kot misel
// ki ima veliko hitrost: nagla hoja, ježa / star. iti naglih korakov mimo; z naglim korakom vstopiti / biti nagel v kretnjah / industrijski razvoj ni dovolj nagel / nagel tempo; publ. nagla pot k splošnemu napredku je odprta / nagla jetika hitra jetika
2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo; hiter: nagla peka
3. nav. ekspr. ki nastopi v razmeroma kratkem času; hiter: želi si nagle obogatitve; nagla zaostritev spora / potrebna je nagla odločitev, rešitev / nagla odjuga je povzročila poplavo / njegov nagli odhod je vse presenetil nepričakovani, nenadni / nagla smrt
4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki reagira hitro in navadno nepremišljeno: potrpi z njim, saj veš, kako nagel človek je; trmast in nagel / nagel v sodbi / ne zamerite vsake nagle besede nepremišljene, izrečene v razburjenju
● 
pog. je nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. samo nagle pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil
♦ 
pravn. naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev
    náglo 
    1. prislov od nagel: čas naglo beži; naglo govoriti, stopati; izvoz naglo narašča; naglo se razvijati, spreminjati / pobočja se naglo spuščajo v dolino strmo, na kratki razdalji
    2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja; hitro: odgovarjati morate naglo, toda točno; naglo pokličite zdravnika, sicer bo umrl; naglo, naglo, da ne bo prepozno
    // izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko se vrne oče, bo tega naglo konec; ogenj so naglo pogasili; ne misli se še tako naglo umakniti v pokoj; njemu ne zmanjka tako naglo besed / naglo odskočiti, ustaviti, se zgoditi; sam.: umreti na naglem na hitro; 
prim. nanaglo
SSKJ²
obíti1 -ídem dov., obšèl obšlà obšlò tudi obšló (í)
1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil
// hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon
2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal
3. potujoč priti na več mest kakega območja: obšli smo vso Evropo / obiti svet
4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost
● 
publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane
SSKJ²
prelomíti -lómim dov. (ī ọ́)
1. z lomljenjem razdeliti na dva dela: prelomiti vejo / prelomiti po sredi / prelomiti palico na dvoje
2. nav. ekspr. ne izpolniti tega, kar je bilo dogovorjeno, obljubljeno, rečeno: prelomila je besedo, obljubo, prisego / prelomiti pogodbo, pravila, zakon prekršiti
3. publ., z orodnikom narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati in se začne kaj novega, drugačnega: prelomiti s starimi navadami, preteklostjo; prelomil je z vsem, kar ga je vezalo nanjo; dokončno so prelomili s starim načinom življenja / z njim je prelomil nima več zveze z njim / pisatelj je prelomil s tradicijo našega pripovedništva
♦ 
pravn. prelomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; rel. prelomiti post
    prelomíti se 
    1. zaradi sile, pritiska ne biti več (popolnoma) zraščen, skupaj: macesen se je prelomil čez sredo; pod težo snega se je veja prelomila / na tem mestu se noga malokdaj prelomi
    2. ekspr., v zvezi z v (nenadoma) preiti v kaj drugega: tu se je breg iz strmine prelomil v položno pobočje / glas se ji je v grlu prelomil v pretresljiv jok / poletje se hitro prelomi v jesen nagne
    // nenadoma prenehati obstajati: ljubezen v njej se je prelomila / družinski mir se je prelomil
    ● 
    ekspr. na ovinku se cesta prelomi strmo spusti navzdol; ekspr. sredi govora se mu je glas prelomil nenadoma ni mogel več govoriti; knjiž., ekspr. pri tem delu se je njegova postava prelomila k tlom bil je zelo sključen, nagnjen naprej; ekspr. stopnišče se je dvakrat prelomilo imelo je dva vmesna presledka, podesta; ekspr. glej, da se pri delu ne prelomiš da se preveč ne izčrpaš; ekspr. služabnik se je trikrat prelomil v pasu globoko priklonil
    prelómljen -a -o:
    prelomljena kost; prelomljena palica; prelomljena prisega; prelomljen posredi
SSKJ²
prilepíti in prilépiti -im, tudi prilépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑)
1. z uporabo lepila pritrditi kako stvar na drugo: prilepiti plakat; prilepiti znamko na pismo / samica prilepi jajčeca na vodne rastline pritrdi; pren., ekspr. prilepiti komu politično etiketo
// pritrditi v elektronski dokument besedilo, element od drugod: v ciljnem oknu je postavil kurzor na mesto, kamor je nameraval prilepiti besedilo
// ekspr. močno pritisniti: prilepiti obraz na hladno šipo; ob prvih strelih so se prilepili k tlom
2. ekspr. dodati, pridati zlasti kaj nepotrebnega: prilepiti igri idejo; govornik je prilepil uvodnim mislim tudi snovno razporeditev govora / na osnovno zgodbo je prilepil vrsto filozofskih razmišljanj
3. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; dati: prilepiti komu klofuto, poljub
● 
ekspr. zaradi zelene barve so avtobusom prilepili vzdevek zelenci so jih imenovali; ekspr. prilepiti oči, pogled na koga začeti ga nepremično gledati; ekspr. krik, ukaz ga je prilepil na mesto je povzročil, da se ni ganil, premaknil
    prilepíti se in prilépiti se, tudi prilépiti se
    1. s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago: blato se mu je prilepilo na čevlje; mokra obleka se je prilepila na telo; sedi, kakor bi se prilepil na stol nepremično; dolgo / z lovkami se prilepiti na plen se prisesati / ekspr. hiše so se prilepile ob strmo pobočje stojijo ob strmem pobočju
    2. ekspr. nepovabljen, nezaželen se pridružiti: prilepiti se družbi; na cesti se mu je prilepil sumljiv moški / na ulici se je prilepil nanj detektiv ga je začel vztrajno zasledovati; prilepiti se na kolesarja pred seboj začeti vztrajno voziti tik za njim
    ● 
    ekspr. prilepile so se še druge težave dodatno so se pojavile; ekspr. prilepil se je nanjo in se ga ne more znebiti začel si je vztrajno prizadevati za njeno naklonjenost; ekspr. prilepiti se komu za pete hoditi tik za njim; slediti mu v neposredni bližini; biti pogosto v njegovi družbi proti njegovi volji
    prilépljen -a -o:
    na pobočje prilepljena vas; slabo prilepljena znamka; ta ideja je drami prilepljena; prilepljeno besedilo je označeno z rumeno
SSKJ²
sénčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
1. povzročati, delati, da je kaj v senci: senčiti gredo; mlade rastline je potrebno senčiti
2. knjiž. dajati, delati senco: visoki kostanji senčijo dvorišče / velika ruta ji je senčila obraz zasenčevala; senčiti si oči z dlanjo; pren. noben sum ni senčil te podobe
// zastirati, zakrivati: težke zavese senčijo okno / senčiti luč
3. z uporabo različnih, navadno temnejših tonov iste barvne osnove dosegati plastičen videz predmeta: senčiti neosvetljene ploskve; senčiti z barvami, s svinčnikom
4. v zvezi z oči, veke nanašati ličilo: senčiti veke s pastelnimi barvami; oči si močno senči
● 
knjiž. skrbi ji senčijo obraz so opazne, vidne
    sénčiti se ekspr.
    biti, nahajati se v senci: nikogar ni, da bi se senčil pod lipo / onkraj ceste se je senčilo strmo pobočje
SSKJ²
spénjati2 -am nedov. (ẹ̑)
knjiž. dvigati, iztegovati: spenjati roke proti balkonu / spenjati glavo kvišku
    spénjati se 
    vzpenjati se, dvigati se: planinci so se spenjali po pobočju / spenjati se po lestvi, stopnicah / konj hrza in se spenja / spenjati se na prste / bršljan se spenja po drevesu / dim se spenja proti stropu; ptica se spenja pod nebo / ekspr. pobočje se strmo spenja / ekspr. nad pokrajino se spenja modro nebo
    spenjajóč -a -e:
    spenjajoč se na hrib, se je utrudil; spenjajoči se konji
SSKJ²
vésiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑nar.
1. obešati: vesiti perilo / vesiti upornike
2. upogibati, povešati: veter vesi veje / breme vesi ramena k tlom
3. imeti, držati v visečem položaju: vesiti noge čez rob voza
    vésiti se 
    1. obešati se: otroci plezajo in se vesijo po vejah / ranjenec se vesi na tovariša / vesiti se okrog hiše biti, zadrževati se
    2. viseti: z vej se vesijo šopi češenj / steber se vesi na levo je nagnjen
    3. povešati se, nagibati se: cvetje se že vesi / strehe se strmo vesijo / vesiti se nad jamo sklanjati se / sonce se vesi za goro zahaja / na ljudi se vesi strah lega
SSKJ²
čêlo2 -a s (é)
1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje
2. sprednji, začetni del
a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino
b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo
3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde
4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije
● 
gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi
♦ 
arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
SSKJ²
naslánjati -am nedov. (ā)
dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani; naslanjati brado, komolce na mizo; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovo
    naslánjati se 
    1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati se z rokami na mizo; naslanjati se na ograjo, steno / na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico
    2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: jezero se na severu naslanja na hribe; zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje / ti prostori se naslanjajo na vežo
    // biti, nahajati se na kakem območju, navadno na večji površini: mesto se naslanja na južno stran hriba
    3. publ., s prislovnim določilom biti odvisen: njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha; optimizem se naslanja na povečanje izvoza; gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga / naslanjati se na zgodovinske vire
    4. publ., navadno v zvezi z na imeti, dobivati pomoč, podporo: ta stranka se naslanja na delavce / naslanjati se na lastne sile
    ● 
    ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival
    ♦ 
    jezikosl. predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto
    naslanjáje star.:
    naslanjaje se na brata, je prišepal do doma
    naslanjajóč -a -e:
    spal je, naslanjajoč glavo na mizo; naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke
SSKJ²
navpík prisl. (ȋ)
izraža gibanje ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode; navpično: postaviti kol navpik; navpik štrleče skale; sonce stoji skoraj navpik nad nami / ekspr. pasti navpik v prepad / plamen švigne navpik; noži s konicami navpik
 
nar. zbežati po bregu navpik strmo navzgor
SSKJ²
odsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. s sekanjem odstraniti: odsekati vejo s sekiro; kakor bi odsekal, je nehal govoriti nenadoma / za kazen so mu odsekali prst
 
ekspr. zanjo bi si dal odsekati glavo vse bi žrtvoval za njene koristi; zelo jo ima rad
// s sekanjem odstraniti del česa: palico na koncu odsekaj; kost je prevelika, malo jo odsekajte
// s sekanjem ločiti od večje količine: odsekati velik kos mesa
2. ekspr. ustaviti, prekiniti: na kratko odsekati vprašanja vsiljivih novinarjev / ne morem, je odsekala pogovor
// nenadoma prenehati: odsekal je govor in za trenutek pomolčal / odsekati gib
3. ekspr. na kratko, odločno reči, odgovoriti: kaj bi se bal, je odsekal
    odsékan -a -o
    1. deležnik od odsekati: odsekan gib, smeh; odsekana zelnata glava; odsekana palica; strmo odsekana skala
    2. kratek in ostro izrečen: odsekani stavki; poslušati odsekana povelja / odsekani klici / odsekani koraki; prisl.: odsekano se gibati; odsekano reči, ukazati
SSKJ²
opírati1 -am nedov. (ī ȋnavadno v zvezi z na
1. dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice; opirati komolce na mizo
// delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpirati: ranjenca sta opirala dva borca; opiral ga je z levico / na strmini so morali opirati voz
2. imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče: svojo prošnjo opiram na naslednje; opirati trditev na že znana dejstva; opirati se na znanstvena spoznanja / sodba se opira na izpovedi prič
    opírati se 
    1. držati se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: vso pot se je opiral nanj
    // biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: stal je pri mizi in se z rokami opiral nanjo; opirati se na palico, ob palico
    2. nav. ekspr. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: zadnja stran hiše se opira na strmo pobočje
    3. imeti, dobivati pomoč, podporo: tudi v nesreči se lahko opira nanj / opirati se na lastne sile, sposobnosti
    opiráje :
    sedel je, žalostno opiraje glavo v dlan; pisati o stvari, opiraje se na dejstva; stopal je počasi, opiraje se na palico
    opirajóč -a -e:
    stal je, opirajoč se na gorjačo; na poskuse opirajoče se raziskave
SSKJ²
osténje -a s (ẹ̑)
knjiž. več sten, stene: ostenje je obloženo s keramičnimi ploščami; leseno ostenje hiše / ostenje in dno posode / ostenje črevesja, želodca / plezati v ostenju; strmo ostenje; južno ostenje Skute
♦ 
um. ploskev, ki v debelini stene omejuje odprtino oken, vrat
SSKJ²
pádati -am nedov. (ā ȃ)
1. zaradi izgube ravnotežja, opore prihajati
a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: opotekal se je in padal; padati na obraz, naprej, vznak / drevesa so padala z velikim truščem; brazde so pri oranju lepo padale
b) z višjega mesta: pri hoji po vrvi so sprva padali; ptice so zaradi mraza padale z vej / zavitki so mu padali iz naročja
// večkrat prenehati biti nameščen kje: stekelce pri očalih mu pada iz okvira; naramnica mu pada z rame / listje že pada z drevja odpada
2. premikati se v smeri navzdol zaradi lastne teže: v sanjah se mu je zdelo, da pada; podoba pastirja, ki pada v prepad; gledal je snežinke, kako se v vetru dvigajo in padajo; padati z veliko hitrostjo
// premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol zaradi lastne teže
a) pojavljati se: preden se je ulila ploha, so padale le debele kaplje; na tem mestu pada kamenje; vulkanski prah pada včasih tako na gosto, da se zmrači / v tem letnem času pogosto pada toča; sodra pada; dopoldne je padal dež je deževalo; v hribih bo padal sneg bo snežilo / brezoseb. kaže, da bo padalo deževalo
b) prihajati kam: jabolka padajo na cesto in se obtolčejo; na mesto so padale bombe; seme pada na preorano zemljo / ekspr. čebele so težko obložene padale na brado so sedale, se spuščale; saje padajo na tla se usedajo
// udarjati, zadevati: kaplje so padale po dežniku; ekspr. če bi solze padale po trdi skali, bi se omehčala / ekspr.: palica je padala po njegovem hrbtu; trde pesti so padale po njem; brezoseb. padalo je po glavi, hrbtu, rokah; pren., ekspr. težko padajo njegove besede
3. pojavljati se, nastopati na površini: svetloba pada na mizo; njegova senca je padala na pesek / zavese so bile spuščene, da sonce ne bi padalo v sobo sijalo / ponoči pada rosa
// z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: v tem času že začne padati slana; ekspr. na zemljo pada noč noči se
4. pog. nepričakovano, nenapovedano prihajati: v sobo so padali drug za drugim kakor brez uma / pisma s fronte so le poredkoma padala v našo hišo
5. biti v položaju v smeri navzdol: črni brki mu padajo čez ustnice; dolgi lasje so ji padali na ramena
// navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padajo; narediti zavesi dvojni rob, da lepše pada
6. biti čedalje nižji v določeni smeri: pot je začela padati; planota proti jugu rahlo pada / ekspr. strmo pobočje pada v sotesko
7. manjšati se, zniževati se, navadno v precejšnji meri: zračni pritisk pada; njegov vpliv pada; zanimanje za knjigo je začelo padati / cene padajo; kvaliteta izdelkov pada / obisk pada / publ. dolar pada vrednost dolarja se manjša / publ. kulturno padati postajati manj kulturen
// prihajati na nižji ton, manjšo glasnost: pesem je padala in naraščala; glas ji je postopoma padal
// s prislovnim določilom prihajati v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: padal je čedalje globlje; nasprotniki naše države so padali vse nižje in nižje
8. biti drug za drugim osvojen, vdajati se: mesta so padala skoraj brez odpora / zaradi izdaj so padale tudi javke
// publ. izgubljati vpliv, veljavo, položaj: stare teorije padajo in nastajajo nove / rekordi padajo jih presegajo / politična nasprotja padajo izginjajo
9. biti drug za drugim ubit v boju: na fronti so padali možje in fantje / publ. v Gramozni jami so padali talci so streljali talce / ekspr. ljudje so padali od neke čudne bolezni umirali; zaradi insekticidov so čebele padale v rojih; padali so kot muhe
10. ekspr., navadno v zvezi s po ostro, grobo, žaljivo nastopati proti komu: ni mogel do besede, kar naprej so padali po njem / sovražniki so padali po naši deželi si jo prisvajali, jo napadali
11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: padajo očitki, da so ljudje premalo obveščeni; med streljanjem so glasno padali ukazi; padala so vprašanja vpraševali so / pog. padali so ukori dani so bili
12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža nastopanje stanja, kot ga nakazuje določilo: padati v apatijo; padal je v hude duševne krize; pog. zdelo se mu je, da pada v nezavest omedleva; publ.: padati v obup postajati obupan; iz dneva v dan pada v večjo odvisnost postaja bolj odvisen / publ. padati v napako delati napako
13. pog. večkrat priti na, biti na: državni prazniki padajo na različne dneve v tednu / njegovo bivanje v Franciji pada v čas okupacije v Franciji je bival med okupacijo
● 
pog. v prepirih so padale ostre besede bile izrečene; ekspr. za to bodo še glave padale bodo ljudi ubijali; ekspr. če ne boš ubogal, bo padalo boš tepen; ekspr. padati iz hajke v hajko doživljati pogostne hajke; ekspr. zadovoljiti se z drobtinami, ki padajo z bogatinove mize z dobrinami, ugodnostmi, ki so za tega, ki jih da, nekaj nepomembnega, odvečnega; pog. prišel bo, pa če bi ošpičene prekle padale z neba gotovo, zagotovo; vznes. fantje so padali v prerane grobove prezgodaj umirali; ekspr. te besede so mu padale v srce so ga prizadevale; pog. težke veke mu same od sebe padajo vkup postaja zelo zaspan
♦ 
mat. funkcija pada z večanjem neodvisne spremenljivke se odvisna spremenljivka zmanjšuje
    padáje knjiž.
    padajoč: padaje v prepad
    padajóč -a -e:
    padajoča in vzpenjajoča se cesta; padajoče kamenje; mehko padajoče tkanine
     
    jezikosl. padajoča intonacija nekdaj intonacija z upadajočim ali visokim tonskim potekom naglašenega zloga in s tonsko nižjim naslednjim nenaglašenim zlogom; mat. padajoče zaporedje števil; meteor. padajoči veter veter, ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko
SSKJ²
pognáti -žênem dov., stil. poženó (á é)
1. narediti, povzročiti, da kaj začne
a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
3. narediti, povzročiti:
a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
// narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
// začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
// ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
● 
drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano
    pognáti se 
    1. začeti se hitro premikati: pognal se je iz hiše, na cesto; s startne črte se je pognala zadnja skupina kolesarjev; po smučini se je pognal naslednji smučar; letalo se je pognalo navzgor / v steno so se pognali prvi alpinisti začeli plezati / pognati se v beg začeti bežati
    2. s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: pognati se s čolna na kopno; riba se je pognala za mušico; plavalec se je nekajkrat pognal in dosegel ponesrečenko / pognal se je na konja in ušel / ekspr. skakalec se je pognal sto metrov daleč je skočil
    3. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: dva orjaka sta se pognala name; pognal se je vanj in ga začel daviti
    4. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: steza se je strmo pognala v breg / stena pred njimi se je pognala v nebo
    ● 
    ekspr. kaj je rekel? so se nestrpno pognali vanj so ga nestrpno spraševali; ekspr. pesnik se je pognal v sam vrh slovenske književnosti se je uvrstil, ga je dosegel; ekspr. pognati se za reveže zavzeti se, postaviti se
    pognàl -ála -o:
    knjiž. iz tradicije pognala poezija
    pognán -a -o:
    pognan stroj; pognan od doma
Število zadetkov: 48