aktuálen -lna -o prid., aktuálnejši (ȃ)
1. trenutno pomemben ali zanimiv, sodoben: aktualni dogodki, problemi; aktualna politika; aktualno vprašanje / njegovi članki so aktualni; drama je še vedno aktualna / zadeva je postala aktualna nujna, važna
2. dejanski, stvaren: aktualna in potencialna vrednost
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
Pravopis
SSKJ²
filistêjec -jca m (ȇ)
knjiž. filister: bil je stvaren, v življenju uspevajoč filistejec; zmerja jih s filistejci
knjiž. filister: bil je stvaren, v življenju uspevajoč filistejec; zmerja jih s filistejci
SSKJ²
fízičen -čna -o prid. (í)
1. nanašajoč se na človeški organizem, telesen: fizični napor mu škodi; imeti dobro fizično kondicijo; njegove fizične potrebe so majhne; fizična zmogljivost, zrelost / ekspr. do tistega človeka je čutila nepremagljiv fizičen odpor; ob tem je začutil prav fizično bolečino / biti fizični delavec; fizično delo / evfem. fizično obračunavanje pretep, tepež / fizična ljubezen čutna, spolna / fizični dražljaj
// nanašajoč se na življenje, obstoj ljudi: podjarmljenemu ljudstvu je grozila nevarnost fizičnega iztrebljenja
2. stvaren, predmeten: fizični obseg proizvodnje; fizični produkt; fizični svet
3. star. fizikalen: fizično telo / fizični zvezek
♦ geogr. fizična geografija geografija, ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji; fizična karta karta, ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; pravn. fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; šport. fizična kultura telesna kultura
1. nanašajoč se na človeški organizem, telesen: fizični napor mu škodi; imeti dobro fizično kondicijo; njegove fizične potrebe so majhne; fizična zmogljivost, zrelost / ekspr. do tistega človeka je čutila nepremagljiv fizičen odpor; ob tem je začutil prav fizično bolečino / biti fizični delavec; fizično delo / evfem. fizično obračunavanje pretep, tepež / fizična ljubezen čutna, spolna / fizični dražljaj
// nanašajoč se na življenje, obstoj ljudi: podjarmljenemu ljudstvu je grozila nevarnost fizičnega iztrebljenja
2. stvaren, predmeten: fizični obseg proizvodnje; fizični produkt; fizični svet
3. star. fizikalen: fizično telo / fizični zvezek
♦ geogr. fizična geografija geografija, ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji; fizična karta karta, ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; pravn. fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; šport. fizična kultura telesna kultura
- fízično prisl.:
fizično delati; tega fizično ne zdržim; fizično prizadet človek
● večkrat se je koga fizično lotil ga je pretepel, udaril
Celotno geslo
Frazemi
hláden Frazemi s sestavino hláden:
bíti hláden do kóga, delováti kot hládna pŕha, dočákati hládno pŕho, doživéti hláden túš, doživéti hládno pŕho, hláden kàkor léd, hláden kot léd, hláden kot smŕt, hládna krí, [kot] hláden túš, kot hládna pŕha, ohraníti hládno krí, ostáti hláden, ostáti hláden do kóga, pripráviti kómu hládno pŕho, tó je [kot] hláden túš, učinkováti kot hládna pŕha
bíti hláden do kóga, delováti kot hládna pŕha, dočákati hládno pŕho, doživéti hláden túš, doživéti hládno pŕho, hláden kàkor léd, hláden kot léd, hláden kot smŕt, hládna krí, [kot] hláden túš, kot hládna pŕha, ohraníti hládno krí, ostáti hláden, ostáti hláden do kóga, pripráviti kómu hládno pŕho, tó je [kot] hláden túš, učinkováti kot hládna pŕha
SSKJ²
SSKJ²
konkréten -tna -o prid., konkrétnejši (ẹ̑)
1. s čuti zaznaven, predmeten, stvaren; ant. abstrakten: trditev je dokazal s konkretnimi podatki; govori o konkretnem svetu našega podeželja / konkretna oblika sodelovanja / v konkretnem primeru ne gre za to v tem, danem / konkretno mišljenje
♦ ekon. konkretno delo delo, s katerim se ustvarjajo uporabne vrednosti; glasb. konkretna glasba glasba, ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta; jezikosl. konkretni samostalniki
// nazoren, jasen: govornikovo konkretno izražanje / to je pokazal na konkretnem primeru / pri pojasnjevanju je bil zelo konkreten
2. izdelan, izoblikovan: bil je brez konkretnega načrta; konkreten predlog; konkretne naloge; odgovarjal je na konkretna vprašanja / publ. zavzeti konkretno stališče
1. s čuti zaznaven, predmeten, stvaren; ant. abstrakten: trditev je dokazal s konkretnimi podatki; govori o konkretnem svetu našega podeželja / konkretna oblika sodelovanja / v konkretnem primeru ne gre za to v tem, danem / konkretno mišljenje
♦ ekon. konkretno delo delo, s katerim se ustvarjajo uporabne vrednosti; glasb. konkretna glasba glasba, ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta; jezikosl. konkretni samostalniki
// nazoren, jasen: govornikovo konkretno izražanje / to je pokazal na konkretnem primeru / pri pojasnjevanju je bil zelo konkreten
2. izdelan, izoblikovan: bil je brez konkretnega načrta; konkreten predlog; konkretne naloge; odgovarjal je na konkretna vprašanja / publ. zavzeti konkretno stališče
- konkrétno prisl.:
konkretno misliti; konkretno povej, koga misliš; sam.: izvedela ni nič konkretnega
Celotno geslo
Etimološki
konkrẹ̑ten -tna prid.
Pleteršnik
Celotno geslo
Frazemi
króžnik Frazemi s sestavino króžnik:
iméti kàj na króžniku, ponújati [kómu kàj] [vsè] na króžniku, prinášati [kómu kàj] [vsè] na króžniku, prinêsti [kómu kàj] [vsè] na króžniku
iméti kàj na króžniku, ponújati [kómu kàj] [vsè] na króžniku, prinášati [kómu kàj] [vsè] na króžniku, prinêsti [kómu kàj] [vsè] na króžniku
SSKJ²
meritóren -rna -o prid. (ọ̑) knjiž.
1. bistven, odločilen: za marsikoga še zmerom meritorno mnenje o njem je izrekel že Cankar / meritorno sodbo prepuščamo bralcem končno
// tehten, vreden upoštevanja: izšla je meritorna študija / meritoren poznavalec atomske energije
2. dejanski, stvaren: formalno in meritorno ugotavljanje resničnega stanja
♦ pravn. meritorna odločba, sodba odločba, sodba, s katero se odloči o bistvu, utemeljenosti tožbe, obtožbe
1. bistven, odločilen: za marsikoga še zmerom meritorno mnenje o njem je izrekel že Cankar / meritorno sodbo prepuščamo bralcem končno
// tehten, vreden upoštevanja: izšla je meritorna študija / meritoren poznavalec atomske energije
2. dejanski, stvaren: formalno in meritorno ugotavljanje resničnega stanja
♦ pravn. meritorna odločba, sodba odločba, sodba, s katero se odloči o bistvu, utemeljenosti tožbe, obtožbe
- meritórno prisl.:
meritorno odločajo samo vodstva posameznih strank; meritorno poseči v razpravo
SSKJ²
načín -a m (ȋ)
1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika / publ. slikati v realističnem načinu slogu / z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov
2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja
a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek; na noben način noče iti z nami; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne
b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu
// v zvezi na vsak način poudarja
c) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način
č) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo; tega denarja je parcela na vsak način vredna
● pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako študiral kot zdaj; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo
♦ gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; glasb. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način; jezikosl. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina
1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika / publ. slikati v realističnem načinu slogu / z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov
2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja
a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek; na noben način noče iti z nami; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne
b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu
// v zvezi na vsak način poudarja
c) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način
č) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo; tega denarja je parcela na vsak način vredna
● pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako študiral kot zdaj; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo
♦ gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; glasb. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način; jezikosl. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina
SSKJ²
nazóren -rna -o prid., nazórnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki vsebuje elemente, ki povečujejo dojemljivost, razumljivost: navesti nazoren primer za svojo trditev; nazorna razlaga; nazorno izražanje, podajanje, pripovedovanje / da bi bil bolj nazoren, si je pomagal s kretnjami
♦ šol. nazorni pouk pouk, pri katerem se učencem stvarno, jasno prikažejo stvari, ki se obravnavajo
2. s čuti zaznaven, resničen, stvaren: nazorna predstava o čem; to je nazorna slika o razvojnih težnjah tovarne / nazorno mišljenje
1. ki vsebuje elemente, ki povečujejo dojemljivost, razumljivost: navesti nazoren primer za svojo trditev; nazorna razlaga; nazorno izražanje, podajanje, pripovedovanje / da bi bil bolj nazoren, si je pomagal s kretnjami
♦ šol. nazorni pouk pouk, pri katerem se učencem stvarno, jasno prikažejo stvari, ki se obravnavajo
2. s čuti zaznaven, resničen, stvaren: nazorna predstava o čem; to je nazorna slika o razvojnih težnjah tovarne / nazorno mišljenje
- nazórno prisl.:
nazorno govoriti o čem; razstava nazorno kaže rast tovarne; nazorno si predstavljati stvari; nazorno izražene misli
SSKJ²
nèstváren -rna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
ki ni stvaren: stvarni in nestvarni predmeti / v govorjenju je precej nestvaren; nestvarne želje / ekspr. živi v nestvarnem svetu / nestvarni podatki neresnični
ki ni stvaren: stvarni in nestvarni predmeti / v govorjenju je precej nestvaren; nestvarne želje / ekspr. živi v nestvarnem svetu / nestvarni podatki neresnični
- nèstvárno prisl.:
nestvarno govoriti
SSKJ²
objektíven -vna -o prid., objektívnejši (ȋ)
1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje
// neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni
2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna
3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo
// ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu
♦ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril
1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje
// neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni
2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna
3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo
// ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu
♦ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril
- objektívno prisl.:
govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv
Pleteršnik
SSKJ²
oblák -a m (ȃ)
1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki
♦ meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta
// ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma
2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih
// velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk
● ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem
1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki
♦ meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta
// ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma
2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih
// velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk
● ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem
SSKJ²
otipljív -a -o prid., otipljívejši (ī í)
1. ki se da otipati: otipljiv izrastek na kosti; bula je otipljiva; to je resnica, otipljiva kakor kamen
// ekspr. snoven, stvaren: poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive; zanj obstaja samo to, kar je otipljivo
2. ekspr. lahko ugotovljiv, zaznaven: prvi otipljivi rezultati, uspehi; njegov namen je otipljiv; ta napaka, razlika je prav otipljiva
// prepričljiv, jasen: otipljiv dokaz, primer / otipljiv načrt uresničljiv
● ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; ekspr. v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv nazoren
1. ki se da otipati: otipljiv izrastek na kosti; bula je otipljiva; to je resnica, otipljiva kakor kamen
// ekspr. snoven, stvaren: poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive; zanj obstaja samo to, kar je otipljivo
2. ekspr. lahko ugotovljiv, zaznaven: prvi otipljivi rezultati, uspehi; njegov namen je otipljiv; ta napaka, razlika je prav otipljiva
// prepričljiv, jasen: otipljiv dokaz, primer / otipljiv načrt uresničljiv
● ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; ekspr. v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv nazoren
- otipljívo prisl.:
otipljivo dokazovati, pripovedovati; sam.: nič otipljivega niso našli
SSKJ²
práktičen -čna -o prid., práktičnejši (á)
1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje
// stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje
2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje
// ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna
3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo
// ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo
4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične
5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja
♦ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; jezikosl. praktična stilistika veda o čim bolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo
1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje
// stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje
2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje
// ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna
3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo
// ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo
4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične
5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja
♦ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; jezikosl. praktična stilistika veda o čim bolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo
- práktično
prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle
// v členkovni rabi izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal
// v členkovni rabi poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 48
Dostopnost