Fran > SSKJ

1. 1. hiter, kratek in sorazmerno močen: sunkovit gib, premik
2. 2. pri katerem se pojavljajo sunki: sunkovita vožnja / sunkovit veter veter v sunkih, s sunki
3. 3. kratkotrajen, močen in v presledkih ponavljajoč se: sunkovit smeh / sunkovito dihanje
   // nenaden in močen: sunkovita bolečina / sunkovita obremenitev

sunkovíto prisl.: sunkovito dvigniti, se ustaviti; sunkovito izgovorjene besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. sunkovit premik, gib zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: trzaji vek / trzaji telesa pri jecljanju; trzaji umirajočega; trzaji in krči
   // nehoteno sunkovito skrčenje mišice, mišic: trzaji na obrazu / trzaji mišice
2. 2. kratek, sunkovit poteg: trzaj uzde, vrvice
   ♦ voj. trzaj orožja sunkovit premik orožja ob strelu v nasprotni smeri od izstrelka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. navadno s skrčenim kazalcem udarjati po vratih, izražajoč prošnjo za vstop: nekdo trka; narahlo, odločno trkati / trkati na okno, vrata / ni trkal, počasi je odprl vrata in vstopil potrkal; ekspr. kaj trkaš tako pozno s trkanjem kličeš
2. 2. narahlo udarjati po čem, navadno z določenim namenom: trkati s petami ob tla; trkati z nožem po krožniku; trkati s svinčnikom po mizi / detel s kljunom trka po deblu / ekspr. dež trka na šipe
   // delati, da kaj večkrat zapovrstjo pride v sunkovit dotik s čim: prijel ju je za lase in trkal njuni glavi
   ♦ etn. trkati pirhe s trkljanjem pirha prizadevati si zadeti druge pirhe
   // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotikati kozarcev drugih: trkali so in si nazdravljali / trkati na zdravje
3. 3. premikajoč se večkrat zapovrstjo priti v sunkovit dotik: krogle na balinišču so trkale druga ob drugo; privezani čolni so trkali ob pomol / vešče so trkale v žarnico se zaletavale
4. 4. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa; strkavati: trkati prah z listov; trkati sneg s škornjev
5. 5. napadati z glavo, rogovi: kozliček trka; ovni se trkajo / pazi, ta ovca trka
6. 6. ekspr., v zvezi z na prizadevati si vzbuditi kaj: trkati na čustva, poštenost ljudi; trkati na slovensko narodno zavest / trkati na srce, vest koga
   ● knjiž. dan trka na okno, okna dani se; pog., ekspr. ali te luna trka zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno; nar. fantje so hodili trkat vasovat k dekletom; trkati na vrata ekspr. lakota, zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; ekspr. to vprašanje trka na vrata naših učiteljev to vprašanje bodo morali rešiti učitelji; publ. vi trkate na odprta vrata zahtevate to, prosite za to, kar je že dano; ekspr. njemu ni treba trkati na nobena vrata vse mu uredijo drugi; ekspr. zaman je trkal pri sosedih prosil; bibl. trkajte in se vam bo odprlo vztrajna prošnja je uslišana

tŕkati se ekspr., v zvezi z na, po  z rahlim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz sem to storil, se je trkal na prsi, po prsih; tebi tukaj malo manjka, se je trkal po čelu; trkal se je po žepu, da ima še dosti denarja
● ekspr. ponosno se je trkal na svoje prsi se je hvalil, bahal; ekspr. nič se ne trkaj na prsi, zdaj je prepozno ne izražaj obžalovanja

trkáje: hodil je, trkaje s peto ob tla

trkajóč -a -e: trkajoč s palico, je vstopil; druga ob drugo trkajoče krogle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. navadno s skrčenim kazalcem udariti po vratih, izražajoč prošnjo za vstop: samo enkrat je trknil in pritisnil na kljuko; brezoseb. nekajkrat je trknilo / tiho trkniti na okno
2. 2. narahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: trkniti s prstom po tobačnici / trknil ga je s komolcem narahlo sunil
   // narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim: prijel je svoj kozarec in trknil ob njenega / trknila je jajce ob mizo, da se je ubilo
   // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega: trknili so in izpili; trknil je z nevesto / trkniti na zdravje
3. 3. premikajoč se priti v sunkovit dotik: krogla je trknila ob kegelj; pri obratu sta se trknila / trknil je z glavo ob šipo / vešča je trknila v žarnico se je zaletela
4. 4. napasti z glavo, rogovi: oven ga je hotel trkniti

tŕknjen -a -o pog.  omejen, neumen: trknjen je, da mu verjame; malo trknjena ženska / kot podkrepitev ne grem, saj nisem trknjen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarec ga je zadel v tilnik; ekspr. udarci so padali z vseh strani; odbijati, prestrezati udarce; stisniti pest za udarec; umikati se pred udarci; z enim udarcem ga je pobil na tla; boleč udarec; močen, rahel, silovit udarec; udarec po glavi je bil smrten; udarec pri boksu / dajati, dobivati udarce
   // sunkovit dotik predmeta z drugim predmetom: udarec kose ob kamen; poškodba tkiva zaradi udarca
   // glas ob takem dotiku: slišati udarce; enakomerni udarci ure; kratek, zamolkel udarec / prisluškovati udarcem srca bitju, utripom
   // ob napovedi časa ob udarcu na gong bo ura pet
2. 2. glagolnik od udariti: udarec kemblja, kladiva, sekire; udarec ptičjih peruti; povratni udarec napete vrvi; udarci kopit ob tla; udarci po kovini, lesu; udarec s palico, z roko / udarec strele
3. 3. hiter, silovit vojaški napad: vzdržati sovražnikove udarce; udarec v bok je nasprotnika presenetil
4. 4. navadno s prilastkom nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa; udar: vodni, zračni udarec
   // nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo: udarec mraza, vročine
5. 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga nenadoma zelo prizadene: doživeti hud, težek udarec; moralni, politični udarec; vdano nositi udarce usode, življenja / duševni udarec / pretil jim je finančni udarec; zadati dogmatizmu odločilni udarec
   ● očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; ekspr. to je udarec s kolom po glavi brezobzirna zavrnitev; ekspr. ves njegov napor je bil udarec v prazno zaman; publ. pasti, priti pod udarec zakona morati podrediti svoje delovanje zakonu
   ♦ šport. delfinski udarec sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina; direktni pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej, nizki udarec prepovedani udarec nižje od pasu; začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim: s polnim kozarcem trčiti ob steklenico / trčiti z glavo v šipo / pri pozdravu je trčil s petama
   // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega: trčili so in izpili; trčil je z vsemi pri mizi / trčiti na zdravje nevesti / kot poziv trčimo
2. 2. premikajoč se priti v sunkovit dotik: krogli sta trčili in se odbili; ob vstopu je trčil z glavo ob podboj; pri obratu sta se trčila / pog. lokomotiva se je ustavila in vagoni so trčili skupaj / kosa je trčila ob kamen zadela, udarila
   // udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo: mopedist je trčil v avtobus / osebni avtomobil je trčil v tovornjak; vlaka sta trčila; čelno trčiti / preh., pog. spet je trčil avtomobil poškodoval
3. 3. ekspr. naleteti na, srečati: ob robu gozda so trčili na srno; v gledališču je trčil na znanca / pog. po naključju sta trčila skupaj se nepričakovano srečala
   // trčiti ob nerazumevanje, na ovire, težave
   ● ekspr. nekaj časa je potrpela z njo, potem sta pa trčili se sporekli, sprli; pog. trčiti ob paragraf ravnati v nasprotju z zakonom, določbo; ekspr. midva bova še trčila se bova spopadla, spoprijela

tŕčen -a -o 
1. 1. deležnik od trčiti: avtomobil je bil že trčen; trčeno jajce se je razlilo
2. 2. pog. omejen, neumen: trčen je, da ji še verjame; zdel se ji je trčen; malo trčena ženska / trčen filozof čudaški
   // kot podkrepitev saj nisem trčen, da bi šel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. narediti kaj nekoliko prekrito s čim sipkim, drobnim: potresti razvaljano testo z rozinami; potresti jagode s sladkorjem / potresi še malo moke in daj meso v pečico / ptičkom potresti proso natresti
   // potresti cesto s peskom nasuti, posuti
2. 2. narediti, da se kaj sunkovito, hitro nekajkrat premakne, navadno sem in tja: prijel je uro in jo potresel; veter je potresel veje / potresti hruško / potresel jo je za ramo stresel
   // kot psovka strela ga potresi
   // narediti hiter, sunkovit gib: potresel je z glavo / dekleta so potresla z lasmi
   ● zastar. materina smrt jo je zelo potresla pretresla, presunila; publ. domačini so večkrat potresli mrežo dali gol; potresel jo je za lase povlekel; knjiž. prišli so pome, je potresel z glasom rekel s tresočim glasom

potrésen -a -o: cmoki, potreseni z orehi; z belim peskom potresena pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premakne, navadno sem in tja: veter strese veje; počilo je, da so se stresla okna / stresel ga je, da bi ga zbudil; stresti koga za ramo / pri pozdravu stresti komu roko / pog. elektrika ga je stresla; brezoseb. streslo ga je, ko je prijel za električno žico / jok ji je stresel telo; brezoseb. streslo ga je ob tej misli; stresti se od groze, strahu
   // narediti hiter, sunkovit gib: komaj opazno je stresel z glavo
   // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza mu je stresla ude / mraz ga je stresel (po hrbtu)
2. 2. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom je stresel pobočja; nenaden krik strese ozračje
3. 3. s tresenjem spraviti kam kaj sipkega, drobnega: stresti krompir na kup; stresti zrnje v vrečo / stresti polento na krožnik; stresti steljo pod živino
   // redko raztresti: spotaknila se je in stresla jagode
4. 4. s tresenjem odstraniti: stresti drobtine s prta; stresti sadeže z drevesa
   // s tresenjem narediti, da na čem ni več določene stvari: stresti obleko, prt
   ● ekspr. stresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. na fanta je stresel ploho kletvic s kletvicami je izrazil svojo jezo, nejevoljo; ekspr. stresel sem iz njega vse, kar me je zanimalo izvedel; ekspr. stresti kaj iz rokava povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; stresti koga za lase, za ušesa povleči; ekspr. zaklel je, da se je zemlja stresla zelo

strésti se ekspr.  izraziti svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se je stresel nanj; otroci ga ujezijo, potem se pa na ženo strese

strésen -a -o: stresen krompir; stresena krpa; prim. iztresti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: obrvi, ustnice mu trznejo; bolestno, nervozno trzniti / krak žabe je ob dotiku trznil / nekaj je trznilo v njej
   // nehoteno sunkovito se skrčiti: nobena mišica na obrazu mu ni trznila / brezoseb. na licih, obrazu mu je trznilo
   // v zvezi s s, z narediti sunkovit premik, gib s kakim delom telesa: trzniti z glavo, rameni / konj trzne s kožo
2. 2. preh. sunkovito, na kratko potegniti: trzniti vajeti / trzniti ribiško palico kvišku
   ● ekspr. avtomobil je trznil in odpeljal se sunkovito premaknil; žarg., šport. vratar ob golu ni niti trznil se ni niti premaknil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zdŕzniti knjiž.  povzročiti, da kdo naredi hiter, sunkovit gib, premik: ploskanje ga je zdrznilo; včasih ga zdrzne strah / zdrzniti z rameni stresti, trzniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od zgibati2: prestrašiti se ob zgibu zavese; rahel zgib listja / pozdravil ga je z zgibom glave; z odločnim zgibom ramen je ponudbo odklonil
2. 2. premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega, zlasti kratkotrajen: narediti zgib z roko; rahel, sunkovit zgib; bolečine se ob vsakem zgibu povečajo / zgib mišic
   // tak premik, s katerim se kaj izraža: pazil je na najmanjši zgib na njenem obrazu
3. 3. vzgib: pesniku manjka čustvenih zgibov / zgib razuma, srca
4. 4. del telesa ob sklepu; pregib: namazati kožo ob zgibu; v zgibu ga boli / kolenski, komolčni zgib
5. 5. mesto, kjer je kaj zganjeno, upognjeno: zravnati zgib; oster zgib; cev je na zgibu počila
   // knjiž. guba: poravnati zgibe na prtu / globoki zgibi na obrazu
6. 6. strojn. naprava, ki prenaša vrtenje ene gredi na drugo, pri čemer se lahko nagib med gredema spreminja: mazati zgib z oljem / kardanski zgib priprava za prenos vrtilnega gibanja med gredema, ki tvorita topi kot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. kratek, sunkovit, navadno tišji glas: polagoma so vzdihljaji in jecljaji ponehali
2. 2. ekspr. kar je nerodno, slabo izraženo: vsi vaši literarni poskusi so le revni jecljaji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. z močnim sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: ko je pojedel, je odsunil krožnik / odsuniti napadalca; odsunil je njeno roko
   // z močnim sunkom spraviti z določenega mesta, položaja: odsuniti naoknice, vrata; odsuniti zapah / vrgel je knjigo na tla in jo odsunil z nogo / odsuniti kapo višje na čelo potisniti
2. 2. knjiž. narediti sunkovit gib: udaril je s petami in odsunil z glavo navzgor / odsuniti zgornji del telesa

odsúniti se knjiž.  odriniti se: odsunil se je in splaval navzgor; močno se odsuniti; odsuniti se kot vzmet

odsúnjen -a -o: zapah je odsunjen; ekspr. odsunjena vrata v ograji odprta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. s tresenjem odstraniti s česa: otresti prah z obleke; otresti sadje z drevja; z vej se je otresel sneg / otresti pepel s cigarete / otresti krpo; otresti plašč; otresel je zasnežene veje
2. 2. nav. ekspr. narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja: vola sta otresla z glavo; kokoš se je otresla in pila naprej / otresti z ramo zmigniti, skomigniti
   ● ekspr. tega fanta pa niso otresli s tepke je bister, prebrisan; otresti jezo na koga, nad kom stresti; star. otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko

otrésti se 
1. 1. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo odide, se oddalji: otresti se nezaželenega gosta; komaj se je otresla spremljevalca znebila
   // narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresti se bolezni; otresti se strahu, žalosti / otresti se neprijetnih misli, skrbi / otresel se je vseh dolžnosti, obveznosti / ne more se otresti starih navad
2. 2. zastar. odgovoriti, reči: ne grem, se je otresel
   ● star. spet se je otresla nanj ga je ozmerjala, oštela; ekspr. sovražnikov so se otresli so jih premagali, uničili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. v sunku se premakniti: voda zavalovi in pljuskne; val je visoko pljusknil / blato je pljusknilo na vse strani
   // nav. ekspr. dati kratek, tleskajoč glas ob takem premiku: v steklenici je pljusknilo vino; voda je pljusknila
   // z udarcem po tekočini povzročiti kratek, tleskajoč glas: od časa do časa pljuskne veslo; riba je glasno pljusknila / ekspr. kamen je pljusknil v jezero padel
2. 2. slišno udariti, zadeti ob kaj: val pljuskne ob breg
   // v sunku se razliti, izteči: iz vrča pljuskne mleko; val je pljusknil čez krov, na krov; pren., ekspr. v sobo pljuskne val smeha
3. 3. preh. povzročiti sunkovit premik tekočine: pljuskniti olje v posodi
   // na tak način politi, izliti: vina ni spil, raje ga je pljusknil pod mizo; pljuskniti v koga vedro vode
   ● vsa kri ji je pljusknila v glavo udarila; ekspr. tako ga je pljusknil s široko dlanjo, da se je zvalil po tleh udaril

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. v sunku se premakniti: voda v tolmunu je visoko pljusnila
   // nav. ekspr. dati kratek, tleskajoč glas ob takem premiku: vino v steklenici je pljusnilo
   // z udarcem po tekočini povzročiti kratek, tleskajoč glas: v temi pljusne veslo; pljusniti z repom
2. 2. slišno udariti, zadeti ob kaj: val pljusne ob čoln; pren., ekspr. na ušesa mu pljusne val smeha
   // v sunku se razliti, izteči: mleko je pljusnilo čez rob; pazi, da ti voda ne pljusne za vrat
3. 3. preh. povzročiti sunkovit premik tekočine: pljusniti olje v posodi
   // na tak način politi, izliti: pljusnil mu je kislino po rokah
   ● v obraz ji je pljusnila rdečica udarila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. v sunku dati, oddati hiter, močen tok zraka, dima: meh je samo nekajkrat puhnil / puhniti dim, vroč zrak
   // pojaviti se, nastopiti v sunku: para puhne iz lonca; iz peči je puhnila vročina / ekspr. burja je mrzlo puhnila po dolini / v obraz mu je puhnil soparen zrak
2. 2. izdihniti zrak tako, da se zaprte ustnice hitro, sunkovito odprejo: namesto da bi puhnil, je pihnil / puhniti v koga cigaretni dim
3. 3. s sunkovitim izdihom izraziti nezadovoljstvo, sovražnost: mačka puhne proti psu in zbeži; medvedka jezno puhne / ekspr. ženska ni nič odgovorila, samo jezno je puhnila
4. 4. ekspr. zdrveti, skočiti, da nastane močen, sunkovit premik zraka: mimo je puhnil avtomobil / žabe so puhnile v vodo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. hiter, sunkovit premik, navadno sem in tja: nenaden tresljaj jo je prebudil; komaj zaznavni tresljaji letala; tresljaji strune na violini; tresljaji zemlje
2. 2. rahla sprememba v višini, jakosti v kratkih časovnih presledkih: komaj slišni tresljaji glasu; pren., ekspr. čutili so se še tresljaji gospodarske krize
   ♦ teh. blažilec tresljajev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

1. 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
   // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
   // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč
2. 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
3. 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
4. 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
5. 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
6. 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
   // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
   // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva
7. 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
8. 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
9. 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
10. 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
    // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči
11. 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati
    // udariti po sadjevcu začeti ga piti
12. 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
13. 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
14. 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
    ● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko

udáriti se 
1. 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo
   // v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja
2. 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
   // spopasti se: študenti so se udarili s policijo

udárjen -a -o 
1. 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
2. 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen
3. 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.