Fran > SSKJ²

svéž -a -e prid. (ẹ̑ ẹ̄)
1. dobljen, pripravljen pravkar ali pred kratkim in še ni izgubil svojih bistvenih dobrih lastnosti: svež kruh; sveža hrana; sveža jajca; v hladilniku je meso dolgo ostalo sveže / sveže rože / dišalo je po svežih ribah; spati v svežem senu
// tak, kot se pridela: juha iz svežih paradižnikov; sveže in kisle kumare; suho in sveže sadje
// ki vsebuje še veliko vlage: svež les; krmiti živino s svežo krmo; veje so bile še sveže / ta rastlina potrebuje sveža tla
2. ki še ni uporabljen, izrabljen: dovajati svež zrak; prinesti svežo vodo; obleči sveže perilo / svež gnoj; presaditi rože v svežo prst / ekspr. poslati v boj sveže enote
3. pravkar ali pred kratkim narejen: svež beton; slikati na svež omet; svež premaz / barva je še sveža se še ni posušila / ostala sta sama ob svežem grobu
// nastal na novo, pred kratkim: svež madež; sveži sledovi v snegu; prelom je še svež; sveža rana / ekspr.: svež gledališki dogodek; sveži vtisi; sveža številka časopisa / ekspr. sveže prijateljstvo / ekspr.: sveže novice; poročila so še zelo sveža
4. ekspr. drugačen od prejšnjega, ustaljenega: sveži tokovi v umetnosti; sveže misli, pobude / sveža snov za pogovor
5. ekspr. ki je prijetnega, mladostnega videza: svež moški; sveža deklica; zdela se mu je sveža bolj kot kdaj prej
// navadno v povedni rabi ki je duševno in telesno zdrav in se dobro počuti: ostal je svež in veder kljub velikim naporom; duševno svež / ob tej uri sem še svež še nisem zaspan
// ki izraža duševno in telesno zdravje in dobro počutje: svež obraz; njena polt je sveža in gladka / imel je svež glas poln, zvonek / svež videz
6. ekspr. razmeroma dobro viden, izrazit: sveže barve; sveže zelenje gozdov
7. nav. ekspr. prijetno hladen: zapihal je svež veter; svež gorski zrak / sveže poletje; jutra so še sveža hladna
● ekspr. rad uporablja sočne, sveže izraze nove, še ne veliko uporabljane; ekspr. ta sestavek je svež prišel v knjigo takoj, ko je bil napisan; ekspr. spomin na ta dogodek je še svež ta dogodek še ni pozabljen; prijetno svež vonj dezodoranta osvežujoč
♦ agr. sveži sir sir, ki ni zorjen in ima sorazmerno velik odstotek vode v brezmastni snovi; sveža klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane samo kratek čas užitna, dobra

svéže prisl.:
sveže kuhana svinina; bil je sveže obrit / kot opozorilo pozor, sveže pleskano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

dejáti1 dêjem dov., tudi dém; 2. mn. dêjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; dêj in dèj; dejál (á ȇ) navadno kot deležnik na -l
1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi / po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali
2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti2: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža
a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
● nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

bíster -tra -o prid., bístrejši in bistrêjši (í ī)
1. ki ima precejšnjo stopnjo prozornosti: bistra tekočina; voda v potoku je bistra in mrzla; ko se je gošča sesedla, je postalo vino bistro / knjiž., ekspr. bistra popoldanska svetloba
2. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bister človek, učenec; zbral je najbistrejše duhove svojega časa / ima bister razum, um / bister odgovor / fant je bistre glave, pog. ima bistro glavo je bister, nadarjen
3. hiter, uren2, živahen: bistri potoki; knjiž. bister vranec / bistri pogledi njenih oči / ne pojdem še spat, sem še bister nezaspan, svež
● čeprav je pil, je imel bistro glavo je mogel misliti, presojati; nič ni ušlo njenim bistrim očem vse je opazila

bístro prisl.:
bistro gleda, misli; bistro je uganil bistvo stvari

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

díhati -am stil. díšem nedov. (í ȋ)
1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala
● evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev
// preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo
// izdihavati: ne dihaj vame
2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo
3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča
// uspevati, shajati2: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati
4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost
5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto

diháje :
bolnik leži težko dihaje

dihajóč -a -e:
naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

fín -a -o prid., finêjši (ȋ)
1. ki se vede v skladu z družabnimi pravili in se izbrano oblači: opraviti ima s samimi finimi ljudmi; vstopila je fina dama / preveč je fin, da bi to rekel rahločuten, obziren / fino govorjenje, vedenje / iron. fine metode
// nav. ekspr. ki je iz višjih slojev družbe: fina družina; išče samo fino družbo
2. pog., s širokim pomenskim obsegom ki je višje, bolj izbrane vrste; boljši, izbran: kadi le fine cigarete; pripravila je same fine jedi; fina blaga; fino pecivo / kuha zelo fino kavo okusno; pri njih dobite res fino sadje dobro, kvalitetno / fin vonj / kakšen fin zrak je tukaj čist, svež; fina kombinacija barv zelo ustrezna, lepa; to je res fina šala duhovita, domiselna
3. lepo, nežno oblikovan: ima fin obraz; fine roke / fine linije; fina pisava / fina dlaka; fina polt gladka, mehka
// zelo natančno, podrobno izdelan: fini izdelki domače obrti; fina risba / fina izdelava / fina mehanika finomehanika; fino brušenje brušenje, pri katerem dobi predmet dokončno velikost in obliko ter gladko površino
// zelo občutljiv, izostren: s finim ženskim čutom je vse prav hitro uganila / fina ironija
4. zelo droben, zelo tanek: fini prašni delci; fini kamenčki; fina vlakenca / fin pesek; fina moka
♦ grad. fini omet omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene

fíno 
1. prislov od fin: fino se oblačiti, vesti; fino oblikovane ustnice; fino zmlet pesek
2. pog. izraža visoko stopnjo, intenzivnost: fino se je udaril / fino so se zabavali
3. pog., v členkovni rabi izraža navdušeno pritrjevanje: fino, vsi smo za ta predlog

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

móker môkra -o stil. -ó prid. (ó ó)
1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino; ant. suh: mokri čevlji, lasje; moker rokav; pesek je bil vedno bolj moker in težek; mokra brisača, cunja, obleka; cesta je mokra in spolzka; strehe so mokre; mokra drva nerada gorijo; vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro; bil je premražen in moker; biti moker do kolen; ekspr. moker do kože premočen; moker od dežja, potu, rose; obraz, moker od solz; moker kakor miš zelo / slikati na moker omet svež omet / evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo
// ekspr. znojen: obrisati si mokro čelo, lice; od napora je postal moker
// ekspr. solzen: mokro oko / ozrla se je z mokrim pogledom / spominjati se česa z mokrim očesom v joku
2. ki ima veliko vlage, mokrote: moker svet; mokri travniki; mokra tla / moker mraz, veter, zrak
3. nav. ekspr. deževen: mrzel in moker april; mokra jesen; mokre jesenske noči; mokro jutro, poletje, vreme
4. teh. pri katerem se uporablja tekočina: moker tisk; mokro brušenje, čiščenje
● zastar. mokri brat vinski brat, pijanec; publ. mokri element voda; moker sneg mehek, topeč se; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; pog. je še moker pod nosom, za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; publ. mokra arena tekmovalni plavalni bazen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno
♦ adm. mokri žig žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; elektr. mokri člen galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki; friz. mokro britje britje, pri katerem se obraz namaže z milnico; grad. mokra montaža montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material; kem. mokra destilacija ločitev snovi in topila z izparitvijo topila; obrt. mokra roba lončarski izdelki; teh. mokra barva

môkro tudi mokró prisl.:
mokro gledati; pločnik se mokro sveti / v povedni rabi: na vrtu je še mokro; imeti mokro v čevljih
● ekspr. v sodu je še mokro je še vino

môkri -a -o, v predložni zvezi môkri in mókri sam.:
iz mokrega so se vzdigovale megle; na mokrem sedeti; potovati po suhem in po mokrem po kopnem in po vodi; otrok je v mokrem; sejati v mokrem; v mokrem steza ne drži

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

okópati1 tudi okopáti -am in -ljem dov. (ọ́ á ọ́)
v vodi odstraniti umazanijo s telesa: okopati bolnika, otroka; okopati se v topli vodi; mesto je bilo, kakor bi se okopalo v svetlem soncu / ekspr. rože so se okopale v jutranji rosi; pren., ekspr. okopati vsako misel v studencu modrosti

okópan -a -o:
bil je okopan in svež; v soncu okopane hiše

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

ozónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na ozon: ozonska koncentracija; ozonske poškodbe na rastlinah / po nevihti je bilo čutiti svež zrak ozonskega vonja / ozonski alarm v poletni vročini alarm zaradi povišane količine prizemnega ozona, ki draži dihala in oči / ozonski plašč, sloj, ščit ozonska plast; ozonska luknja območje tanjšanja ozonske plasti zaradi onesnaževanja s plini, zlasti freoni; ozonska plast plast v Zemljini stratosferi na višini 25–50 km z visoko koncentracijo ozona, ki absorbira večino ultravijoličnega sevanja Sonca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

pomladánski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na pomlad: prvi pomladanski dan; pomladanski meseci / pomladansko cvetje / pomladanska dela / pomladanski čas / pomladansko gnezdo prašičev
// nav. ekspr. značilen za pomlad: sonce je že kar pomladansko, čeprav je še zima / pomladanske obleke; pomladansko deževje / prišla je vsa pomladanska pomladansko oblečena; razigrana, dobre volje
♦ astron. pomladansko enakonočje enakonočje 21. marca; bot. pomladanski hrček strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra esculenta; pomladanski žafran rastlina z vijoličastimi cveti, ki rastejo iz gomolja, Crocus neapolitanus; gozd. pomladanski les redkejša plast lesa v letnici; zgodnji les

pomladánsko prisl.:
pomladansko oblečen; pomladansko svež

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

snég -á m (ẹ̑)
1. padavine v obliki snežink: sneg naletava, je ponehal; pog. sneg gre sneži; v hribih bo padal sneg bo snežilo; burja nosi sneg; dež s snegom; dež in sneg / verjetno bo spet sneg; kaže na sneg; ekspr. diši po snegu / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: ne stoj na snegu; les so spravljali tudi v snegu in mrazu
// te padavine kot bela snov na podlagi, zemlji: sneg kopni, se tali, se udira; sonce topi sneg; gaziti sneg, po snegu; kidati sneg; otresti sneg s plašča; drevje se je polomilo zaradi snega; avtomobil je obtičal v snegu; hribi so pokriti s snegom; sipek, trd sneg; svež sneg; knjiž. bleščeč, lesketajoč se sneg; sneg je na površini zmrznjen / stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; južen sneg razmehčan, topeč se; moker sneg; plazovit sneg ki se (rad) loči, odtrga od celote; puhasti sneg; večni sneg ki stalno pokriva površje zemlje / mn., knjiž. visoki snegovi so začeli kopneti
2. stepen beljak: umešati sneg / beljakov sneg
● ekspr. sneg se kadi (močno) sneži z vetrom; ekspr. sneg se ponuja začenja rahlo snežiti; drva so pripravili do snega do zime; publ. zimske počitnice so preživeli na snegu vse počitnice so se smučali, sankali; knjiž., ekspr. ekspedicija je bila izgubljena v snegu in ledu v pokrajini, pokriti s snegom in ledom; šport. žarg. sneg je hiter dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; pog. sneg na ekranu svetle, migotajoče pike na televizijskem zaslonu zaradi šibkega vhodnega signala; marčev sneg je siromakov gnoj
♦ alp. gnili sneg otajan, star sneg, ki se seseda; jamičasti sneg z jamicami, ki nastajajo zaradi taljenja snega; geogr. ločnica večnega snega višinska ali polarna meja, onstran katere sneg nikoli ne skopni; meteor. južni sneg ki pada pri temperaturi okoli 0 °C

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

vdihávati -am nedov. (ȃ)
1. zajemati zrak v pljuča pri dihanju: globoko, počasi vdihavati; vdihavati in izdihavati / ekspr. s polnimi pljuči je vdihaval svež zrak
// zajemati kaj sploh v pljuča pri dihanju: vdihavati dim, smrad, strup / zdravnik mu je svetoval vdihavati soparo inhalirati
2. ekspr. dajati, ustvarjati: lepota vdihava pesmi nesmrtnost / jutranja zarja je vdihavala drevju posebno lepoto

vdihavajóč -a -e:
globoko vdihavajoč cigaretni dim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

vdírati -am nedov. (ȋ)
1. deroč prihajati v kaj, premagujoč ovire: skozi razpoko je začel vdirati plin; v klet, rudniški rov vdira voda / v pljuča je vdiral svež zrak / ekspr. pesek jim je vdiral v nizke čevlje
2. z vojaško silo, bojem hitro prihajati na nasprotnikovo ozemlje: manjše enote so vdirale čez mejo; vdirati v sosednje države
3. na silo, s silo prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi vdirajo v avtomobile; vdirali so v bogate hiše
// na silo, s silo prihajati kam sploh: ker pogosto izgublja ključe, mora vdirati v lastno hišo / vdirati vrata na silo, s silo odpirati jih
4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga prihajati kam: pacienti so vdirali v ordinacijo; tako zgodaj ni hotel vdirati k njemu, v hišo / na njive vdira divjad / ni pustil, da bi kdo vdiral v njegovo življenje
5. ekspr. silovito pojavljati se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdirale bolezenske klice; izrojene celice vdirajo v zdravo tkivo / morje vdira na kopno / skozi okna je vdiral smrad / novi vplivi nezadržno vdirajo

vdirajóč -a -e:
vdirajoči mikroorganizmi; v klet vdirajoča voda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

vóhati -am nedov. (ọ̑)
1. z vohom zaznavati: vohati vonj po zažganem / vohati svež kruh; vohati pline
// biti sposoben zaznavati vonj: šakal voha mrhovino na velike razdalje / nepreh. kljub nahodu še dobro voha
2. s potegi zraka v nos in premikanjem nosnic, glave prizadevati si zaznati določen vonj: pes je vohal, pa ni nič zavohal; žival voha okrog posode; srna voha po zraku
3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov o delovanju, življenju koga: kar naprej voha, pa nič ne izve; vohati okoli sosedove hiše; vohati za ljudmi
4. ekspr. čutiti, slutiti: vohali so nesrečo; vohal je, da se bo zgodilo nekaj hudega / vohati sneg predvidevati, da bo začelo snežiti

vohajóč -a -e:
medved je vohajoč obhodil travnik; vohajoči psi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

číli -ja m (ȋ)
1. feferonu podobna sorta paprike ali njeni drobni koničasti pekoči plodovi: pridelovati čili; v posodi prepražimo sesekljano čebulo, ingver in čili; svež čili
2. začimba iz zmletih posušenih plodov te rastline: ščepec čilija; žlička čilija v prahu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

kvás -a m (ȃ)
1. snov iz kvasovk, navadno za vzhajanje testa: razdrobiti kvas; star, svež kvas; zamesiti testo brez kvasa, s kvasom / kupiti kos kvasa / tovarna kvasa / pivski kvas
// ekspr. kar daje spodbudo, moč: drobna misel postane kvas, potreben pri rojevanju idej / mladina je kvas revolucionarnega gibanja
● ekspr. dežela je sedaj v kvasu ima vse možnosti za uspeh, uveljavitev
2. navadno v ruskem okolju osvežilna pijača iz rži, kvasa in slada: poln vrč kvasa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

omèt -éta m (ȅ ẹ́)
na zid enakomerno nanesena malta: omet se kruši, odpada, poka; odstraniti, zgladiti omet; napeljava je pod ometom; omet je še svež / brizgani omet; notranji, stenski, stropni, zunanji omet
♦ arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet; grad. fini omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene; grobi omet iz debelejšega peska; prani omet iz pranega (umetnega) kamna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

oplèsk tudi oplésk -éska m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
tanka prevleka, ki nastane s pleskanjem: oplesk vhodnih vrat se lušči; svež oplesk / oljnati oplesk; pren., ekspr. avtor je dal meščanskemu nacionalizmu socialističen oplesk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

plèsk1 in plésk pléska m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
knjiž. tanka prevleka, ki nastane s pleskanjem; oplesk: plesk je že odpadel; svetel plesk sten; svež plesk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

predúh -a m (ȗ)
odprtina, luknja, odprta na obeh straneh: skozi preduh prihaja v jamo svež zrak / zračni preduh v predoru; preduh v peči
● zastar. vlak je zapeljal v preduh predor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

pripihljáti -ám dov. (á ȃ)
pihljajoč se pojaviti: z morja je pripihljal svež veter

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.