Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
grmíčav -a -o prid. (í) grmičast: grmičava rast rastline / grmičav svet
SSKJ
grmíšče -a s (í) svet, porasel z grmovjem: melioracija grmišč in pašnikov
SSKJ
grmóvnat -a -o prid. (ọ̑) porasel z grmovjem: grmovnat svet
SSKJ
gróbljast -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na grobljo: tam je svet razdrapan in grobljast / hodila sta po strmem, grobljastem plazu
SSKJ
grozôten -tna -o prid. (ó) grozen: grozoten prizor; godile so se grozotne stvari / povratek čez snežišče je bil grozoten; grozotno mučenje / zbežal je v grozotnem diru; popil je grozotno množino kave; gre za grozotne razdalje / sledil je grozoten molk poln groze
    grozôtno prisl.: svet se mu zdi grozotno majhen
SSKJ
grúščnat -a -o prid. (ȗ) poln grušča: gruščnat svet; gruščnata pot; gruščnato pobočje; gruščnata tla / gruščnate plasti ki so iz grušča
SSKJ
hagiolóški -a -o prid. (ọ̑) knjiž. svet, svetosten, nabožen: hagiološko čustvovanje
SNB
halloween -a cit. [hêlou̯in] m (ȇ)
noč med 31. oktobrom in 1. novembrom, ko se zlasti otroci, mladi oblečejo v kostume, navadno čarovniške, in v izdolbene, izrezljane buče vstavljajo sveče; noč čarovnic: Na prvi leseni stopnici in na vrhu lesene ograje stopnišča sta na halloween ali noč čarovnic že čakali votli in mrtvaško izrezljani buči E ← škot. agl. Halloween, skrajšano iz Allhallow-even 'večer vseh svetnikov' iz all 'vsi' + stagl. hallow 'svet' + even(ing) 'večer'
SSKJ
heróičen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. herojski: heroičen boj; heroično dejanje / heroični homerski svet
SSKJ
híšen -šna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hišo: hišni prag, vogel / hišni gospodar, lastnik / hišna dela; manjša hišna popravila / hišna centralna kurjava / povabili so vse hišne prijatelje / hišni pes pes, ki se goji v stanovanju, zlasti za družbo, zabavo; hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši; hišni svet izmed stanovalcev izvoljen samoupravni organ; hišni telefon; hišni zdravnik; hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les; hišna pomočnica gospodinjska pomočnica; hišna številka; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišna vrata glavna, vhodna vrata hiše, zgradbe
● iron. v stanovanju je našel hišnega prijatelja ženinega ljubimca; ekspr. v razpredelnico je napisal same hišne številke izmišljene, neprave
♦ zool. hišni pajek pajek, ki prede lijakaste mreže po kotih, Tagenaria domestica; hišna miš
SSKJ
hósta -e ž (ọ̑) 
  1. 1. z drevjem strnjeno porasel svet; gozd: kupil je poslopje, njive, travnike in hosto; šel je v hosto delat / hrastova hosta; hosta mladih gabrov
    ●     pog. bil je v hosti pri partizanih
    // drevje, ki raste strnjeno skupaj: hosta zarašča pašnik / sekati hosto
  2. 2. goščava, gošča: v hosti si je strgal obleko
  3. 3. nar. suhljad, dračje: pobirati hosto; podkuriti s hosto; naročje hoste
SSKJ
hríb -a m (í) 
  1. 1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib
    // mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom
  2. 2. ekspr., redko, z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja
    ●     star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
SSKJ
húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 
  1. 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo
  2. 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka
  3. 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze
  4. 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud
  5. 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje
  6. 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko
    // huda ura neurje
  7. 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm
    // hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus
    // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec
    ●     star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
    ♦     čeb. huda gniloba
    hudó 
    1. 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno
    2. 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo
    3. 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico
      ●       hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti
    húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim
SSKJ
ideálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit: idealen človek, fant / idealni nagibi, nameni; njegove idealne misli so se razblinile
  2. 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen: idealen učenec / letošnji sneg je za smuko idealen / idealna prilika za napad; vreme je za izlet idealno / idealna ljubezen popolnoma skladna; ki se ne ozira na materialne koristi
  3. 3. knjiž. ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen: idealni svet; Platonova idealna država
    ♦     fiz. idealni plin plin, katerega tlak bi bil pri konstantni temperaturi natančno obratno sorazmeren s prostornino; jur. idealni delež delež, ki pripada komu, ne da bi se stvar v resnici razdelila; zal. idealna avtorska pola avtorska pola, ki se ujema s tiskovno
    ideálno prisl.: imeli smo se idealno; o vsem je sodil idealno; pog., ekspr. voda je idealno čista zelo
SSKJ
idealístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na idealiste ali idealizem: idealistično prizadevanje mladine; idealistično stališče / idealistični svetovni nazor; idealistični pogled na svet; idealistična filozofija
♦ filoz. idealistični monizem; idealistična estetika
    idealístično prisl.: misliti, ravnati idealistično
SSKJ
idealízem -zma m (ī) 
  1. 1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih: to je bridko razočaralo njegov idealizem; goreč idealizem; ekspr. kačurjevski idealizem; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma
  2. 2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje: pristaš idealizma; idealizem in materializem
    ♦     filoz. objektivni idealizem ki trdi, da se svet idej da spoznati; subjektivni idealizem ki trdi, da se svet idej ne da spoznati; um. idealizem umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo
SSKJ
ílovnat -a -o prid. (í) 
  1. 1. bogat z ilovico: ilovnat svet; trda ilovnata tla / ilovnata zemlja
  2. 2. ki je iz ilovice: ilovnata koča / ilovnati izdelki glinasti
    // ekspr. bili so oblečeni v srajce ilovnate barve
    ílovnato prisl.: ilovnato rumen
SSKJ
iluzionízem -zma m (ī) 
  1. 1. knjiž. lastnost, značilnost človeka, ki se vdaja iluzijam: iluzionizem mladih bohemov
  2. 2. um. umetnostna smer, ki si prizadeva ustvariti prostorski videz: mojstri iluzionizma
    ♦     filoz. subjektivni idealistični nauk, da je svet samo človeška predstava in iluzija; Schopenhauerjev iluzionizem
SSKJ
imanénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž.  
  1. 1. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji: spoznati imanentne lastnosti knjižnega jezika; vprašanje imanentne protislovnosti med enakostjo in izborom / to je v imanentnem interesu države
    // z dajalnikom značilen, tipičen: to je njim imanentno; družba se razvija po sebi imanentnih zakonih; hrepenenje je imanentno človeški naravi
  2. 2. ki ocenjuje kak nauk, teorijo s stališča tega nauka, teorije: imanentna kritika
    ♦     filoz. imanentna filozofija filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti
SSKJ
imanentízem -zma m (ī) 
  1. 1. filoz. filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti: fizikalizem in imanentizem
  2. 2. knjiž., redko lastnost, značilnost imanentnega: imanentizem sveta
Število zadetkov: 860