svetoválec -lca [svetovau̯ca tudi svetovalca] m (ȃ)
1. kdor z (na)sveti usmerja, vodi: bil je njihov prijatelj in svetovalec; izbrati si koga za svetovalca; dober, preudaren svetovalec
// navadno s prilastkom kdor daje (na)svete, strokovna mnenja: sodeloval je pri tem projektu kot svetovalec; priložnostni, stalni jezikovni svetovalec; imajo novega modnega, pravnega, umetniškega svetovalca
♦ ped. poklicni svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri izbiri najustreznejšega poklica; šol. pedagoški svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol
2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: biti imenovan za svetovalca / posebni svetovalec predsednika; samostojni svetovalec; svetovalec ministra za kulturo
3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: napredoval je v svetovalca / sodni svetovalec sodni svetnik
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
svétnik1 -a m (ẹ̑)
1. s prilastkom najvišji naslov za strokovnega, znanstvenega delavca v znanstvenih ustanovah, na visokih šolah: postal je raziskovalni svetnik; biti izvoljen za strokovnega, znanstvenega svetnika
2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: je svetnik in ravnatelj šole; kot starejši zaslužni delavec je bil imenovan za svetnika / sodni svetnik; nekdaj samostojni svetnik
3. navadno s prilastkom član kolektivnega organa upravljanja v določenih ustanovah, delovnih organizacijah, državni upravi: občinski svetniki so opozorili na nepravilnosti; državni, mestni, občinski svetnik; odločitev, razprava svetnikov / izvoljeni svetniki; opozicijski svetnik / občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti
4. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: imenovati svetnike / dvorni, finančni, ministrski, sodni, vladni svetnik; njegov oče je bil tajni svetnik / deželnosodni svetnik v stari Avstriji sodnik senata deželnega sodišča
● zastar. bil jim je dober svetnik svetovalec
♦ rel. konzistorialni svetnik škofov svetovalec
1. s prilastkom najvišji naslov za strokovnega, znanstvenega delavca v znanstvenih ustanovah, na visokih šolah: postal je raziskovalni svetnik; biti izvoljen za strokovnega, znanstvenega svetnika
2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: je svetnik in ravnatelj šole; kot starejši zaslužni delavec je bil imenovan za svetnika / sodni svetnik; nekdaj samostojni svetnik
3. navadno s prilastkom član kolektivnega organa upravljanja v določenih ustanovah, delovnih organizacijah, državni upravi: občinski svetniki so opozorili na nepravilnosti; državni, mestni, občinski svetnik; odločitev, razprava svetnikov / izvoljeni svetniki; opozicijski svetnik / občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti
4. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: imenovati svetnike / dvorni, finančni, ministrski, sodni, vladni svetnik; njegov oče je bil tajni svetnik / deželnosodni svetnik v stari Avstriji sodnik senata deželnega sodišča
● zastar. bil jim je dober svetnik svetovalec
♦ rel. konzistorialni svetnik škofov svetovalec
SSKJ²
odnòs -ôsa m (ȍ ó)
1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu
2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri nekaterih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi
b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi
// v zvezah: odnosi z javnostmi in odnosi z javnostjo načrtovano in usmerjano komuniciranje med organizacijo in javnostjo z namenom doseganja medsebojnega razumevanja, uresničevanja skupnih interesov: odnosi z javnostmi so del poslovne strategije podjetij; svetovalec za odnose z javnostmi; agencija za oglaševanje in odnose z javnostmi
c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose
3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten
4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa
● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje
5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na
♦ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; mat. odnos med množicama; pravn. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama
1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu
2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri nekaterih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi
b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi
// v zvezah: odnosi z javnostmi in odnosi z javnostjo načrtovano in usmerjano komuniciranje med organizacijo in javnostjo z namenom doseganja medsebojnega razumevanja, uresničevanja skupnih interesov: odnosi z javnostmi so del poslovne strategije podjetij; svetovalec za odnose z javnostmi; agencija za oglaševanje in odnose z javnostmi
c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose
3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten
4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa
● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje
5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na
♦ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; mat. odnos med množicama; pravn. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama
SSKJ²
konzistoriálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na konzistorij: konzistorialno delo / konzistorialni svetnik škofov svetovalec
nanašajoč se na konzistorij: konzistorialno delo / konzistorialni svetnik škofov svetovalec
SSKJ²
pedagóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na pedagoge ali pedagogiko: pedagoški poklic; pedagoški tečaj; ima dolgoletno pedagoško prakso; pedagoško delo / pedagoški delavci / pedagoška analiza izobraževalnega dela; pedagoška razprava; pedagoška revija / pedagoška akademija, gimnazija; pedagoško-znanstvena enota na fakulteti / tako ravnanje ni pedagoško
♦ ped. pedagoški eros duhovna ljubezen vzgojitelja do učenca, gojenca, izvirajoča iz težnje in potrebe po vzgajanju; pedagoški naturalizem pedagoška smer, ki si prizadeva prilagajati vzgojo otrokovi naravi; šol. pedagoški svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol; pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove; pedagoška smer študija smer študija, ki usposablja za pedagoško delo; prosvetno-pedagoška služba nekdaj strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu
nanašajoč se na pedagoge ali pedagogiko: pedagoški poklic; pedagoški tečaj; ima dolgoletno pedagoško prakso; pedagoško delo / pedagoški delavci / pedagoška analiza izobraževalnega dela; pedagoška razprava; pedagoška revija / pedagoška akademija, gimnazija; pedagoško-znanstvena enota na fakulteti / tako ravnanje ni pedagoško
♦ ped. pedagoški eros duhovna ljubezen vzgojitelja do učenca, gojenca, izvirajoča iz težnje in potrebe po vzgajanju; pedagoški naturalizem pedagoška smer, ki si prizadeva prilagajati vzgojo otrokovi naravi; šol. pedagoški svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol; pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove; pedagoška smer študija smer študija, ki usposablja za pedagoško delo; prosvetno-pedagoška služba nekdaj strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu
- pedagóško prisl.:
biti pedagoško izobražen; pedagoško koristne igrače
SSKJ²
SSKJ²
smérnik -a m (ẹ̑)
1. plastičen količek s svetlobnimi odbojniki za označevanje cestnega roba: postaviti smernik / avtomobil je zaneslo v obcestni smernik
2. zastar. tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj; kažipot: postaviti smernik
3. avt. smerokaz, smerni kazalec: vključiti smernik
● knjiž., ekspr. dolgo je bil njihov smernik svetovalec, vodnik
♦ grad. opečni zidak, podolžno položen v zid
1. plastičen količek s svetlobnimi odbojniki za označevanje cestnega roba: postaviti smernik / avtomobil je zaneslo v obcestni smernik
2. zastar. tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj; kažipot: postaviti smernik
3. avt. smerokaz, smerni kazalec: vključiti smernik
● knjiž., ekspr. dolgo je bil njihov smernik svetovalec, vodnik
♦ grad. opečni zidak, podolžno položen v zid
SSKJ²
škôfov tudi škófov -a -o prid. (ó; ọ́)
nanašajoč se na škofa: škofova pridiga / škofov namestnik, svetovalec
nanašajoč se na škofa: škofova pridiga / škofov namestnik, svetovalec
SSKJ²
vezír -ja m (ī) zlasti v fevdalni Turčiji
1. visok državni funkcionar: sultanovo posvetovanje z vezirji / veliki vezir glavni sultanov svetovalec
2. sultanov pokrajinski namestnik: vezir v Bosni
1. visok državni funkcionar: sultanovo posvetovanje z vezirji / veliki vezir glavni sultanov svetovalec
2. sultanov pokrajinski namestnik: vezir v Bosni
SSKJ²
vrstníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vrstnike ali vrstništvo: vrstniška pomoč; vrstniške skupine; vrstniško nasilje / vrstniško svetovanje svetovanje, pri katerem sta svetovalec in svetovanec približno iste starosti oziroma pripadata isti socialni skupini
nanašajoč se na vrstnike ali vrstništvo: vrstniška pomoč; vrstniške skupine; vrstniško nasilje / vrstniško svetovanje svetovanje, pri katerem sta svetovalec in svetovanec približno iste starosti oziroma pripadata isti socialni skupini
SSKJ²
kážipót -a m (ȃ-ọ́)
tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj: postaviti kažipot; ob cesti stoji lesen kažipot
// ekspr. svetovalec, vodnik2: dolgo je bil njegov kažipot; pren. priročnik nam bo dober kažipot po literaturi
tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj: postaviti kažipot; ob cesti stoji lesen kažipot
// ekspr. svetovalec, vodnik2: dolgo je bil njegov kažipot; pren. priročnik nam bo dober kažipot po literaturi
SSKJ²
móder2 -dra -o prid., modrêjši tudi módrejši (ọ́)
1. knjiž. sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati; preudaren, pameten: moder človek, svetovalec; moder mož; on je najmodrejši med njimi; modro dekle; iron. tega je krivo tvoje modro vodstvo; moder v govorjenju; modrejši si, kot sem mislil; moder kot Salomon zelo; modrejši si od mene; postal si modrejši in starejši / ekspr. modra pamet / ekspr. dali so ga v šole, da bi postal moder izobražen
● ekspr. če ga ne poznaš, verjemi, da je modra glava, da ima modro glavo da je pameten človek; spet je za eno izkušnjo modrejši spet si je pridobil izkušnjo
// ki vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: hvaležen mu je bil za modre nauke; njegov nasvet se mu je zdel moder; modra sodba; njegova beseda je vedno modra; modro mnenje / modra politika / modro kmetijstvo
2. nar. resen, zadržan: zakaj si tako moder / moder obraz; modra drža / z modrimi voli je lahko oral sam mirnimi, poslušnimi
1. knjiž. sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati; preudaren, pameten: moder človek, svetovalec; moder mož; on je najmodrejši med njimi; modro dekle; iron. tega je krivo tvoje modro vodstvo; moder v govorjenju; modrejši si, kot sem mislil; moder kot Salomon zelo; modrejši si od mene; postal si modrejši in starejši / ekspr. modra pamet / ekspr. dali so ga v šole, da bi postal moder izobražen
● ekspr. če ga ne poznaš, verjemi, da je modra glava, da ima modro glavo da je pameten človek; spet je za eno izkušnjo modrejši spet si je pridobil izkušnjo
// ki vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: hvaležen mu je bil za modre nauke; njegov nasvet se mu je zdel moder; modra sodba; njegova beseda je vedno modra; modro mnenje / modra politika / modro kmetijstvo
2. nar. resen, zadržan: zakaj si tako moder / moder obraz; modra drža / z modrimi voli je lahko oral sam mirnimi, poslušnimi
- módro prisl.:
modro se držati, govoriti, živeti; vse je modro premislil
- módri -a -o sam.:
modri se je hitro znašel; kamen modrih po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; sedem modrih grški misleci in državniki v dobi pred Sokratom; moška in modra je ta; dokaj modrih je povedal modrih misli
♦ rel. trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa
SSKJ²
samooblásten -tna -o prid. (á ā)
knjiž. ki ima neomejeno, samovoljno oblast: bil je svetovalec samooblastnega ruskega carja
// oblasten1, samovoljen: ima samooblastnega moža / direktorjevo samooblastno ravnanje
knjiž. ki ima neomejeno, samovoljno oblast: bil je svetovalec samooblastnega ruskega carja
// oblasten1, samovoljen: ima samooblastnega moža / direktorjevo samooblastno ravnanje
- samooblástno prisl.:
samooblastno se je vmešaval v državne posle
SSKJ²
spodbujeválec -lca [spodbujevau̯ca in spodbujevalca] m (ȃ)
1. kdor koga spodbuja: bil mu je spodbujevalec in svetovalec pri delu; spodbujevalec mladine
// kdor ali kar kaj spodbuja: glavni spodbujevalci gospodarstva, turizma; ključni, pomembni spodbujevalci napredka, rasti, razvoja / spodbujevalci kulturnega življenja / šport. spodbujevalec ritma športnik, ki spodbuja tempo teka na tekmovanjih / vonj in zvok sta močna spodbujevalca spominjanja; učinkoviti naravni spodbujevalci prebave
2. med., navadno v zvezi srčni spodbujevalec priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; (srčni) spodbujevalnik: vsaditev, vstavitev srčnega spodbujevalca; bolniki s srčnim spodbujevalcem
1. kdor koga spodbuja: bil mu je spodbujevalec in svetovalec pri delu; spodbujevalec mladine
// kdor ali kar kaj spodbuja: glavni spodbujevalci gospodarstva, turizma; ključni, pomembni spodbujevalci napredka, rasti, razvoja / spodbujevalci kulturnega življenja / šport. spodbujevalec ritma športnik, ki spodbuja tempo teka na tekmovanjih / vonj in zvok sta močna spodbujevalca spominjanja; učinkoviti naravni spodbujevalci prebave
2. med., navadno v zvezi srčni spodbujevalec priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; (srčni) spodbujevalnik: vsaditev, vstavitev srčnega spodbujevalca; bolniki s srčnim spodbujevalcem
SSKJ²
SSKJ²
vêlneški tudi wellneški -a -o [vêlneški] prid. (ȇ)
nanašajoč se na velnes: velneški gostje; velneški svetovalec, trener; velneška dejavnost; zdraviliška in velneška ponudba
nanašajoč se na velnes: velneški gostje; velneški svetovalec, trener; velneška dejavnost; zdraviliška in velneška ponudba
SSKJ²
definítor -ja m (ȋ)
rel. svetovalec, pomočnik predstojnika samostanskega reda: definitor v kapucinskem samostanu
rel. svetovalec, pomočnik predstojnika samostanskega reda: definitor v kapucinskem samostanu
SSKJ²
dvorján in dvorjàn -ána m (ȃ; ȁ á)
nekdaj vladarjev svetovalec, spremljevalec, ki živi stalno na dvoru: slavja se bo udeležil tudi kralj s svojimi dvorjani
nekdaj vladarjev svetovalec, spremljevalec, ki živi stalno na dvoru: slavja se bo udeležil tudi kralj s svojimi dvorjani
SSKJ²
konzultánt -a m (ā á)
kdor daje (na)svete, strokovna mnenja, svetovalec: konzultant v umetniških zadevah; pri podjetju je sodeloval kot konzultant
kdor daje (na)svete, strokovna mnenja, svetovalec: konzultant v umetniških zadevah; pri podjetju je sodeloval kot konzultant
SSKJ²
méntor -ja m (ẹ́)
kdor z nasveti, pojasnili usmerja, vodi mladega, neizkušenega človeka; vodja1, svetovalec: vprašati za nasvet svojega mentorja; mentor začetnikov / ta revija je mentor mladih pisateljev in pesnikov
// profesor, ki z nasveti, pojasnili usmerja, vodi študenta, predvsem pri pisanju zaključnega dela: mentor se ni strinjal z njenimi idejami
♦ agr. rastlina, s katero se vpliva na lastnosti novih križancev
kdor z nasveti, pojasnili usmerja, vodi mladega, neizkušenega človeka; vodja1, svetovalec: vprašati za nasvet svojega mentorja; mentor začetnikov / ta revija je mentor mladih pisateljev in pesnikov
// profesor, ki z nasveti, pojasnili usmerja, vodi študenta, predvsem pri pisanju zaključnega dela: mentor se ni strinjal z njenimi idejami
♦ agr. rastlina, s katero se vpliva na lastnosti novih križancev
Število zadetkov: 20
Dostopnost