Zadetki iskanja
Pleteršnik
tẹ́kavka, f. 1) die Läuferin, Mur.; — 2) noge tekavke, die Lauffüße, Cig. (T.); — 3) krava, katera se pogostoma poja, Kr.-Valj. (Rad); (prim. tekati se).
Pleteršnik
SSKJ²
tekljáti -ám nedov. (á ȃ)
ekspr. tekati z majhnimi, kratkimi koraki: otrok veselo teklja; skakljati in tekljati / miš je tekljala okrog
ekspr. tekati z majhnimi, kratkimi koraki: otrok veselo teklja; skakljati in tekljati / miš je tekljala okrog
Celotno geslo
Kostelski
Vorenc
ter vez., F83, discurrere, ſem ter tám tekati, okuli tékati; et tamen, ter vender; huc illuc, ſem ter tám; jactatus, -a, -u, ſem ter tja verṡhen; palimpsestus, -ti, pergamen, ali oſlova koṡha ṡa piſſanîe, ter lahku ṡbriſſanîe; paulatim, po malim, pozhaſſi, ṡdai ter ṡdai, li ṡzhaſſom; puerascere, vekſhe ter vekſhe déte perhajati; subinde, vzhaſſi, vzhaſſi ter vzhaſſi; submonere, ṡdai ter ṡdai opominati, vzhaſſi opominati; subservire, poſluṡhiti, ṡdai ter ṡdai poſluṡhiti; vacillare, ſe ſpotikati, ſem ter ke s'nogami ṡaplétati, ſe ſpotikovati, zviblati
Celotno geslo
Megiser
ter veznik
Celotno geslo
Megiser
tja prislov
Pleteršnik
vȋnək 1., -nka, m. der Bug, die Krümmung, Jan., C., Valj. (Rad); v vinke tekati = sem in tja tekati, C.; — der Umweg, Guts.-Cig., Jan.; — der Umschweif, der Kunstgriff, Cig., Jan., C.; — prim. ovinek.
Celotno geslo
Kostelski
SSKJ²
vrtogláviti -im nedov. (á ȃ) knjiž.
1. povzročati, da je kdo vrtoglav: visok pritisk ga vrtoglavi; vonj te rastline vrtoglavi ljudi in živali
2. s prislovnim določilom opotekaje se premikati, hoditi: bolnica vrtoglavi k oknu
// neenakomerno, neurejeno se gibati v zraku: pajek vrtoglavi med nitmi mreže / letalo vrtoglavi z neba; listi vrtoglavijo proti zemlji neurejeno vrteč se padajo
// brez cilja, reda, nepremišljeno se gibati, tekati sem in tja: otroci vrtoglavijo po dvorišču / množice vrtoglavijo sem in tja / metulj vrtoglavi nad vrtnicami
3. ravnati nespametno, nepremišljeno: sosedje še bolj vrtoglavijo kot mi / le pleši in vrtoglavi, dokler si še mlad počni neumnosti
4. povzročati, da je kdo zmeden: njegovo govorjenje jih vrtoglavi / vrtoglaviti dekle
1. povzročati, da je kdo vrtoglav: visok pritisk ga vrtoglavi; vonj te rastline vrtoglavi ljudi in živali
2. s prislovnim določilom opotekaje se premikati, hoditi: bolnica vrtoglavi k oknu
// neenakomerno, neurejeno se gibati v zraku: pajek vrtoglavi med nitmi mreže / letalo vrtoglavi z neba; listi vrtoglavijo proti zemlji neurejeno vrteč se padajo
// brez cilja, reda, nepremišljeno se gibati, tekati sem in tja: otroci vrtoglavijo po dvorišču / množice vrtoglavijo sem in tja / metulj vrtoglavi nad vrtnicami
3. ravnati nespametno, nepremišljeno: sosedje še bolj vrtoglavijo kot mi / le pleši in vrtoglavi, dokler si še mlad počni neumnosti
4. povzročati, da je kdo zmeden: njegovo govorjenje jih vrtoglavi / vrtoglaviti dekle
SSKJ²
vrtorépiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž.
1. vrteč rep hoditi, letati: v kletki je vrtorepila sraka
// iti sploh: saj sam ne veš, kam vrtorepiš
2. vrteč rep zaradi izražanja naklonjenosti hoditi, tekati: pes vrtorepi okrog gospodarja
// ekspr. dobrikati se, prilizovati se: vrtorepil je, da sem bil v zadregi; toliko časa se je vrtorepil okoli njega, da mu je odpustil
// ekspr. izmikati se, izvijati se: kaj vrtorepiš, povej naravnost
1. vrteč rep hoditi, letati: v kletki je vrtorepila sraka
// iti sploh: saj sam ne veš, kam vrtorepiš
2. vrteč rep zaradi izražanja naklonjenosti hoditi, tekati: pes vrtorepi okrog gospodarja
// ekspr. dobrikati se, prilizovati se: vrtorepil je, da sem bil v zadregi; toliko časa se je vrtorepil okoli njega, da mu je odpustil
// ekspr. izmikati se, izvijati se: kaj vrtorepiš, povej naravnost
Celotno geslo
Sinonimni
vsèvprék nač. prisl.
1.
izraža položaj, dogajanje v neurejeno večkrat križajočih se smereh; izraža neurejenost potekanja česa
SINONIMI:
vse križem, vsenavzkriž, knj.izroč. navprek, knj.izroč. vsenavzkrižem, ekspr. vsepočez, knj.izroč. vseprek
2.
izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi
SINONIMI:
3.
ekspr. izraža, da dejanje vključuje raznovrstne predmete brez izbire, omejitve
SINONIMI:
SSKJ²
SSKJ²
zdivjáti -ám dov. (á ȃ)
1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo; neobrezane trte zdivjajo
2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi
3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi
4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja; požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba; nad mestom je zdivjal silen vihar
1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo; neobrezane trte zdivjajo
2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi
3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi
4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja; požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba; nad mestom je zdivjal silen vihar
- zdivján -a -o:
zdivjan človek; zdivjani poganjki; zdivjana čreda; zdivjana reka;
Celotno geslo
Kostelski
SSKJ²
zmêsti2 zmêdem tudi zmésti zmédem dov., zmêdel in zmédel zmêdla tudi zmédel zmédla, stil. zmèl zmêla tudi zméla (é; ẹ́)
1. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: nove ideje so zmedle mladino; pijača, ženska ga je popolnoma zmedla; načrtno zmesti koga / ekspr. časopisi so mu zmedli glavo, pamet; misli so se ji zmedle; brezoseb. v glavi se mu je zmedlo / to jim je zmedlo pojme o poštenosti
// povzročiti, da kdo navadno za krajši čas ne more urejeno, pravilno misliti, ravnati: njegov gib, pogled jo je zmedel; z vprašanji zmesti govornika
2. povzročiti, da kaj ni več urejeno: zmesti prejo; pri branju so se mu vrste zmedle / ekspr. koraki so se jim zmedli
● ekspr. zmesti komu načrte, pog. štrene preprečiti komu njegove načrte; zmesti komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne
1. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: nove ideje so zmedle mladino; pijača, ženska ga je popolnoma zmedla; načrtno zmesti koga / ekspr. časopisi so mu zmedli glavo, pamet; misli so se ji zmedle; brezoseb. v glavi se mu je zmedlo / to jim je zmedlo pojme o poštenosti
// povzročiti, da kdo navadno za krajši čas ne more urejeno, pravilno misliti, ravnati: njegov gib, pogled jo je zmedel; z vprašanji zmesti govornika
2. povzročiti, da kaj ni več urejeno: zmesti prejo; pri branju so se mu vrste zmedle / ekspr. koraki so se jim zmedli
● ekspr. zmesti komu načrte, pog. štrene preprečiti komu njegove načrte; zmesti komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne
- zmêsti se, tudi zmésti se
navadno za krajši čas ne moči urejeno, pravilno misliti, ravnati: zmesti se pred kom; ni se dal zmesti; za hip, ekspr. do kraja se je zmedel
- zméden -a -o
1. deležnik od zmesti: bili so zmedeni in prestrašeni; zmedena glava, pamet; zaradi takih idej je mladina zmedena; duševno zmeden
2. ki vsebuje, izraža neurejene, nepravilne misli, predstave: zmeden pogled; njihovi pojmi so zmedeni / zmedene kretnje; prisl.: zmedeno govoriti; zmedeno tekati sem in tja
SSKJ²
zrojíti -ím stil. zrójim dov., zrójil stil. zrôjil (ī í, ọ́)
ekspr. glasno se razjeziti, razburiti: ker so slabo naredili, je zrojil; zrojiti nad kom / dajte že mir, je zrojil
● knjiž. Kranjska čbelica je zrojila izšla; ekspr. hčere še ne bodo tako hitro zrojile postale nemirne zaradi zanimanja za moške; kot ose so zrojili okoli njega začeli jezno, razdraženo tekati, skakati v velikem številu
ekspr. glasno se razjeziti, razburiti: ker so slabo naredili, je zrojil; zrojiti nad kom / dajte že mir, je zrojil
● knjiž. Kranjska čbelica je zrojila izšla; ekspr. hčere še ne bodo tako hitro zrojile postale nemirne zaradi zanimanja za moške; kot ose so zrojili okoli njega začeli jezno, razdraženo tekati, skakati v velikem številu
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »
Število zadetkov: 97
Dostopnost