Fran > SSKJ

1. 1. premikati se, dotikajoč se podlage s telesom: kača, polž leze; gosenica leze po listu; po poti lezejo deževniki; pren., ekspr. temen oblak leze čez sonce
   // premikati se tako, da je telo zelo blizu podlage: mravlja leze; čebele lezejo po satu; muha leze po šipi / tiger leze proti svoji žrtvi se plazi
   // navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami: lesti izpod postelje, s skale; lesti skozi okno; previdno je lezel v vodo / gledati otroka, kako hitro leze / lesti čez ograjo, na drevo plezati
2. 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi, navadno tudi s težavo premikati se: veslali so proti toku, zato je čoln samo lezel; vlak leze po strmini / prihuljene postave so lezle iz teme; bolnik leze od postelje k mizi; skupina planincev leze proti vrhu; upognjen pod težkim bremenom leze navkreber / ko je začutil nevarnost, je njegova roka previdno lezla proti orožju / kazalec leze proti dvanajsti; sonce leze višje in višje; pren. njegov pogled je lezel po obrazih prisotnih
   // počasi teči, polzeti: znojne kaplje mu lezejo po čelu; solza leze po licu / reka leze po ravnini
3. 3. ekspr. hoditi, iti: kadar je mogel, je lezel v mesto; kaj pa lezeš tja, če si bolan; lezeš kot polž zelo počasi
   // lesti po vseh štirih
4. 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom prodirati, riniti iz česa ali v kaj: žebelj leze iz deske; kol pod težkimi udarci počasi leze v tla / prva travica že leze iz zemlje
   // počasi v majhni količini, stopnji prihajati: iz vseh razpok je lezla voda / ekspr. jutranja svetloba leze skozi nizka okna / mraz leze v sobo, v telo
5. 5. navadno s prislovnim določilom počasi se premikati s prvotnega, navadnega mesta: naramnica ji leze z rame; nahrbtnik mu leze na stran; hlače lezejo dol / ne maram nositi te rute, ker leze
6. 6. s prislovnim določilom večati področje svojega delovanja, vplivanja: mraz mu leze po hrbtu; prijetna toplota leze po telesu; utrujenost leze po žilah; bolečina v nogi leze višje in višje
   // rastoč pokrivati vedno večjo površino: slak leze čez plot; bršljan leze po razvalinah
7. 7. ekspr., navadno v zvezi z v počasi se bližati čemu (slabemu): poletje že leze v jesen; mož že leze proti sedemdesetemu letu / ali ne vidiš, da lezeš v nesrečo / lesti v dolgove; bolj in bolj so lezli v revščino
8. 8. ekspr. počasi minevati: ure lezejo; čas leze po polževo
   ● ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; ekspr. od presenečenja so mu oči lezle iz jamic gledal je z vedno bolj izbuljenimi očmi; ekspr. gledali so, kako na obzorju vedno bolj leze iz morja gorata obala so najprej vidni vrhovi obale, nato pa vsa; ekspr. sonce leze izza hriba vzhaja, za hrib zahaja; ekspr. zelenje že leze proti vrhu hriba tudi drevje, ki raste bolj blizu vrha, že zeleni; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; ekspr. tak je, da pred težavami leze na kup postaja malodušen; ekspr. molčal je in kar lezel na kup, vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti se je držal sključeno; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati zravnano; šalj. pijača mu že leze v glavo opijanja se, postaja pijan; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo; ekspr. cesta se vijuga po dolini in leze v hrib se vzpenja; ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; šalj. to vino je tako, da leze v lase je močno; ekspr. mož leze v leta počasi se stara; pog., ekspr. lesti komu v zadnjico, nekam, vulg. v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; žarg. učenec komaj leze težko izdeluje v šoli; pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od vreči ali metati: zmotil ga je med metom; met kamna čez reko / s prvim metom ni zadel / kazenski, prosti met; met na koš / vsakemu kockarju so bili dovoljeni trije meti / ta rokoborec obvladuje različne mete / po treh metih se keglji postavijo lučajih
   ♦ fiz. navpični met gibanje, pri katerem leti telo v navpični smeri; vodoravni met gibanje, pri katerem odleti telo v vodoravni smeri
   // razdalja, ki se doseže pri metu, metanju: njegov drugi met je bil dolg
2. 2. mn., šport. atletska disciplina, pri kateri se po določenih pravilih meče disk, kladivo, kopje, suva krogla: danes so na sporedu meti / z rodilnikom: met diska, kladiva; zmagati v metu kopja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo: kam drži, pelje ta pot; pot se cepi; pot se vzpenja; krčiti, narediti pot; popravljati pot; to pot dobro poznam; prečkati pot; v temi so zgrešili pot; umaknil se je avtomobilu, in stopil s poti; iti čez pot; deblo leži čez pot; stati na poti, ob poti; iti, peljati se po poti; s potjo, ki so jo obnovili, so bili ljudje zadovoljni; blatna, ovinkasta, strma, široka pot; krajša in daljša pot do mesta; pot je prehodna, prevozna / dovozna pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto; gozdna pot; javna, zasebna pot; kolovozna pot kolovoz; peš pot pešpot; planinska pot; sprehajalna pot / najprej sta hodila skupaj, nato pa je vsak odšel svojo pot po svoji poti
2. 2. del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega: določiti, poiskati pot do morja; puščice so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid; prometne poti / voda si je izdolbla pot; utrli so si pot skozi džunglo / ženska jim je kazala pot jih je vodila, usmerjala; prijatelji so mu naredili pot skozi množico / zagraditi, zapreti pot komu onemogočiti mu prehod; prepovedana pot prepovedan prehod; ta vozila imajo prosto pot prost prehod
   // s prilastkom ta del ozemlja, prostora
   1. a) glede na način, značilnosti premikanja: pomorska, rečna pot; vodna pot / plovne poti; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom
   2. b) glede na namen, cilj premikanja: kurirska pot; oskrbovalna pot; tihotapska pot; trgovske poti / jantarska pot po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo
      // Pohod po poteh partizanske Ljubljane množična politično-športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945
      // možnost za premikanje iz enega kraja v drugega: tu ni več nobene poti
3. 3. s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja: ladja potrebuje za to pot več dni; več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal / srečala sta se na pol poti do doma
4. 4. gibanje, premikanje iz enega kraja v drugega ali od enega mesta, točke do drugega
   1. a) z določenim namenom, ciljem: pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; med potjo so prepevali; službena pot; pot nazaj; dnevnik poti; hrana za na pot / pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; ekspr. pot se jim vleče zdi se jim, da traja veliko časa
      // ima neko pot na sodišče; nalagati si nepotrebne poti / vso pot sta molčala; odposlanci so že na poti; zmeraj je na poti / pot ga je ogrela hoja
      // po poti jesti med potjo
      // kot vljudnostna fraza: kam vas pelje pot; srečno pot
   2. b) v določeni smeri, črti: satelit se je utiril na pot okoli zemlje; navidezna pot sonca
      // navidezna črta, smer, ki se opiše s takim gibanjem, premikanjem: pot, ki jo naredi telo pri takem gibanju, je krivulja; krogu podobna pot; pot v obliki loka / sklenjena pot, po kateri teče električni tok
5. 5. fiz. razdalja, ki jo preide gibajoče se telo: pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; izračunati pot jadrnice med dvema obratoma; gibanje po najkrajši poti / pot impulza; razmerje med časom in dolžino poti
6. 6. nav. ekspr., navadno s prilastkom proces, delovanje, ki omogoča nastop, uveljavljanje ali dosego česa: samostojna pot v socializem; pot do uspeha je dolga; pot od prve pobude do uprizoritve ni bila lahka; pot za kruhom ga je vodila po svetu / knjiž. pokazal je narodu pot k svobodi; preprosta miselna pot / razvojna pot besede razvoj
7. 7. v zvezi odpreti, utreti pot omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla nova pot na morje / ta uspeh mu je utrl pot v svet
   // publ. omogočiti nastop, uveljavitev: odpreti pot naprednim idejam; novi način dela si je utrl pot / gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot klasiki je začelo uprizarjati klasična dela; utreti pot marksizmu
8. 8. nav. ekspr. način, sredstvo za dosego česa: ne vidim druge poti za reševanje tega problema; predlagal je dve poti za pomiritev sprtih strank / hitro je našel pot iz zadrege / druge poti ni možnosti
   // v prislovni rabi: rešiti spor po diplomatski poti; po kakšni poti si to izvedel kako; priti do česa po nepošteni poti; po tej poti ne boste nič dosegli tako, na tak način; publ. doseči sporazum po poti dolgotrajnih pogajanj z dolgotrajnimi pogajanji
9. 9. ekspr., s prilastkom delovanje, udejstvovanje: svojo umetniško pot je začel v majhnem podeželskem gledališču; odločil se je za uporniško pot / prizadeval si je spraviti ga na pošteno, pravo pot / to so nedoumljiva pota usode usoda
10. 10. ed., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: to pot mu je uspelo; še nikoli niso bili tako prijazni kakor to pot; star.: pridem drugo pot drugič, drugikrat; vsako pot vsakič, vsakokrat; zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat
    ● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; ekspr. z bičem mu je pokazal pot ga je napodil, nagnal; nar. vzhodno posoditi komu pot spremiti ga; iti za njegovim pogrebom; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; ekspr. ne bom ti več hodil na pot ne bom te več oviral pri tvoji dejavnosti, delu; ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. stvar je na dobri poti, da uspe veliko možnosti je; ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; tam je slavna božja pot romarska cerkev; iti na božjo pot romanje; ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; vznes. odšel je na zadnjo pot umrl je; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; ekspr. ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko poti je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; ekspr. s to zadevo imam sama pota z urejanjem te zadeve imam veliko opravkov, dela; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
    ♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; alp. nezavarovana pot brez klinov in žičnih vrvi; anat. dihalne poti deli dihal, po katerih prihaja zrak v pljuča; limfne poti limfne žile, mezgovnice; živčna pot živčna vlakna, po katerih prehaja vzburjenje; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; šah. izsiliti kmetu prosto pot; prim. napoti, spoti, spotjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. ki je v skladu
   1. a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo
   2. b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno
   3. c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata
      // ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje
2. 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav
3. 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen
4. 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne
   ● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični
   ♦ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak

pravílno 
1. 1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905)
2. 2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. s sekanjem narediti dva dela: kol je bil predolg, zato ga je presekal; presekati vrv, žebelj; presekati s sekiro; presekati palico na dvoje; podolgem, prečno presekati; pren., ekspr. blisk preseka nebo
2. 2. s sekanjem narediti odprtino, zarezo v kaj: s sekiro presekati led; po nesreči presekati parket / ostra črepinja mu je presekala podplat / padel je in si presekal ustnico
3. 3. ekspr. preiti kaj navadno podolgovatega: tisti dan smo presekali ekvator / ladja preseka zaliv
4. 4. nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj podolgovatega: tam cesta preseka železniško progo
   // biti speljan, voditi čez kaj sploh: potok preseka travnik in se izliva v reko; nova sled je presekala snežno pobočje / nova cesta bo presekala njegovo kmetijo bo speljana tako, da jo bo delila na dvoje
5. 5. ekspr. ustaviti, prekiniti: šefov nenadni prihod je presekal pogovore; presekal je njeno pritoževanje z nervoznim gibom / že vem, kaj hočeš, je presekal njegove besede / krik je presekal tišino
   ● ekspr. bolečina ji je presekala telo se je nenadoma pojavila v visoki stopnji, v močni obliki; ker se mu je mudilo, je presekal ovinek šel je po krajši poti, naravnost; ekspr. presekati komu pot preprečiti, onemogočiti mu prehod; preprečiti, onemogočiti uresničitev kakega dejanja; presekati stavo z udarcem roke razdeliti na dvoje podani roki pri stavi in s tem narediti stavo veljavno; ekspr. presekati gordijski vozel z odločnim, drznim posegom rešiti zapleteno, težko rešljivo zadevo ali vprašanje; presekati dolino s prekopom narediti po njej prekop
   ♦ gozd. presekati sestoj narediti v sestoju preseko; s sečnjo zelo preredčiti sestoj; mat. presekati razdeliti telo z ravnino; med. presekati z enkratnim udarcem z ostrim orodjem ločiti stik

presékati se ekspr.  s sekanjem česa ovirajočega priti kam: skozi goščavo smo se presekali do ceste

presékan -a -o: govoril je s presekanim glasom pretrganim; stava je presekana; zračnica je presekana deset centimetrov na dolgo; prisl.: presekano se zasmejati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. rel. zaradi popolnosti vreden češčenja: Bog je svet / sveti [sv.] Duh tretja božja oseba; sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef
   // sveta brata Ciril in Metod
   // ki je v zvezi z Bogom, svetniki, verskimi obredi: sveti kraji; sveti ostanki relikvije; sveta pesem, podoba; poljubiti sveta tla / (sveti) krst prvi od sedmih zakramentov katoliške cerkve; sveti oče papež; (sveti) sinod v pravoslavni cerkvi najvišji kolektivni upravni, izvršni organ; (sveta) maša; sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi; sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov; sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve
2. 2. v zvezi sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno židovske vere: brati, razlagati sveto pismo / sveto pismo nove, stare zaveze
3. 3. ki se časti kot božansko bitje, bog: sveti bik, hrošč; sveti hrast; indijske svete krave
   // ki je v zvezi z bogovi, kultom, verskimi obredi: sveti kamen; jezik svetih knjig / sveta gora Olimp; romati v sveto mesto v Meko
   // sveto število
4. 4. ekspr. ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bil je svet in pobožen mož / njegovo življenje je bilo sveto / delati se svetega
5. 5. ekspr., v povedni rabi ki ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ta kraj je zanj svet; zakon jim je bil svet in nedotakljiv; izgubil je vse, kar mu je bilo sveto
6. 6. ekspr. ki se pojavlja v veliki stopnji: sveti mir; bližal se je s svetim strahom zelo spoštljivo; obšla ga je sveta groza; sveto spoštovanje
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je naša sveta dolžnost, pravica; sveta resnica / sveta vojna proti fašizmu upravičena
   // kot vzklik o sveta preproščina
   ● ekspr. vidita se na (vsake) svete čase malokdaj, poredkoma; v krščanskem okolju (sveti) križ božji, pa začnimo izraža prošnjo za uspeh pri delu; šalj. dolg ti bo plačal o svetem nikoli nikoli; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; sveta noč v krščanstvu noč pred božičem; ekspr. sveta nebesa, kako je lepo izraža začudenje, navdušenje; ekspr. nič mu ni sveto pri svojem ravnanju nima pomislekov
   ♦ med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; zgod. sveta aliansa ali sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem; zool. sveti ibis tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopica

svéto stil. svetó prisl.: sveto obljubiti, trditi, verjeti; sveto živeti; biti sveto prepričan
● ekspr. za sveto ne bi mogel tega reči z vso gotovostjo

svéti -a -o sam.: vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; družina je zanjo nekaj svetega
♦ rel. Najsvetejše posvečena hostija, sveto rešnje telo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. ki ob delovanju sile nanj ne spremeni svoje oblike: dela sta povezana s togim drogom; toga prema; krila letala niso popolnoma toga / togi spoj; toga zveza med elementi
   // ki se nerad, težko upogiba, pregiba: togi lasje; tog papir; togo blago
2. 2. težko, počasneje gibljiv: togi prsti; tog vrat; od dolgega sedenja je postal ves tog; od mraza toge noge / togi gibi; toga drža telesa
3. 3. ki ni sposoben prilagajati se času, razmeram: tog človek; po značaju je zelo tog / togi predpisi; toga politika; togo, neživljenjsko stališče
   // ki izraža, kaže nesproščenost, (pre)veliko zadržanost: tog nastop; togo vedenje
4. 4. ki glede na izrazna sredstva ne kaže velike pestrosti, izoblikovanosti: togo pisarniško izražanje; dogajanje v filmu je preveč togo / geometrijsko toga razporeditev
   ♦ avt. toga obesa obesa, ki je v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru; fiz. togo telo telo, ki pod vplivom sile ne spremeni svoje oblike; mehanika togih teles; tekst. toga igelnica

tógo prisl.: togo se držati česa; togo prikloniti se, sedeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. ki (dobro) vzdrži pritisk, delovanje zunanjih sil: trden grad, most; trden jez; hiša ima trdne temelje; trdna stavba; trdno obzidje / trdni čevlji močni, trpežni; pren. trdni temelji za mir
   // ki se težko pretrga, loči: trden papir; trdna nit, tkanina / most ni dovolj trden za tako težo / trden šiv, vozel / trdna povezava, pritrditev; pren. trdne prijateljske vezi
   // sposoben vzdržati negativne vplive: trden politični položaj / trden ugled; trdno zdravje
2. 2. ki obdrži svojo prostornino in obliko, če nanj ne deluje prevelika sila: plini, tekočine in trdne snovi / odstraniti trdne delce iz tekočine / trdno gorivo / trdna, tekoča in plinasta zgradba zemlje
   // sprijet, zbit: beton ni dovolj trden; nabiti ilovico, da bo bolj trdna
3. 3. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo; močen: trdno okostje / trdno orodje
   // ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: trdna država, vojska; trdna organizacija
4. 4. ki ima veliko telesno moč, odpornost: prileten, a trden moški; trden kot dren / ima še trdne noge
   // sposoben prenašati duševne napore: trden, zanesljiv človek; biti moralno trden / trdna osebnost / trden značaj
5. 5. navadno v povedni rabi ki ne omahuje: kljub prepričevanju je ostal trden; biti trden v svojih sklepih, sodbah / tekmovalec, učenec ni trden
   // ki izraža neomahljivost: odgovoriti s trdnim glasom; stopati s trdnim korakom
6. 6. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trden dokaz; trdno dejstvo / trdne norme; trdna načela, pravila / nova razlaga, teorija še ni trdna / ta letnica ni trdna gotova, zanesljiva
   // ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trdna vera; trdno prepričanje
   // ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede uresničitve, izpolnitve: trden sklep; trdna obljuba, odločitev / trdno upanje
7. 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trden dotik, stisk / trden spanec / trdna noč; trdna tema popolna
   ● ekspr. trden kmet bogat, premožen; ekspr. biti trden v matematiki dobro jo obvladati; ekspr. v nogah ni bil nič kaj trden bil je negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; redko trdne cene določene, nespremenljive; redko proti ognju trdno steklo odporno; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; ekspr. nima trdnih tal pod nogami se ne zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega
   ♦ ekon. trdna valuta valuta, katere vrednost se ne spreminja; etn. (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; fiz. trdno telo telo iz trdne snovi; fiz., kem. trdno agregatno stanje

tŕdno tudi trdnó prisl.: trdno se držati načel; trdno kaj namestiti, pritrditi; trdno se koga okleniti; trdno skleniti, upati, verjeti; trdno stati; trdno zaspati; biti trdno povezan s kom; biti trdno prepričan o čem; trdno sprijeta snov; trdno zavezana vreča / za trdno obljubiti, vedeti zatrdno
● star. iti trdno za kom tik, tesno; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; sam.: glede tega si nisem na trdnem tega ne razumem popolnoma; o tem ne vemo nič trdnega nimamo zanesljivih podatkov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od treti trem: trenje orehov; trenje peska pod kolesi / medsebojno trenje dveh hrapavih površin / trenje lanu s trlicami / ob koncu trenja priredijo gostijo teritve
2. 2. fiz. pojav, da se podlaga upira premikanju telesa po njej s silo, ki je nasprotna smeri premikanja: premagovati, zmanjševati trenje; proučevati trenje; trenje med vrtečim se in mirujočim delom ležaja / kotalno trenje pri kotaljenju kakega telesa; koeficient trenja količina, ki pove, s kolikšno silo se podlaga upira, ko se po njej premika telo s stalno hitrostjo; sila trenja sila, s katero deluje podlaga na gibajoče se telo in katere smer je nasprotna smeri gibanja telesa
3. 3. nav. ekspr. spor, nesoglasje: odpravljati medsebojna trenja; med njima je prišlo do trenja; nazorska, politična trenja; trenja v stranki / pogajanja so potekala brez večjih trenj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila
   // ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil
   // s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla
   // lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale
2. 2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se
   // z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati
   // polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal
4. 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo
5. 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko
6. 6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja
   // delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi
7. 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
8. 8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
   ● ekspr., redko težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
   ♦ agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo

lomíti se 
1. 1. biti lomljiv: koruzni kruh se lomi / lasje, nohti se mu lomijo
2. 2. ekspr. pripogibati se, zvijati se: ponižno je pozdravljal in se lomil v pasu; tako so se smejali, da so se kar lomili / lomiti se od smeha, v joku, v smehu
3. 3. biti ostro ukrivljen: črta se lomi; reka se lomi; cesta se lomi navzdol; rov se ostro lomi / topol meče dolgo senco, ki se lomi ob zidu
   ♦ fiz. svetloba, zvok se lomi spreminja smer pri prehodu v drugo snov
4. 4. knjiž., ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se lomi; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; njegova upornost se lomi / lomiti se v sebi
   ● glas se mu je lomil od ganjenosti, razburjenja govoril je pretrgano, s prekinitvami; ekspr. ob tujem izrazu se mu je lomil jezik težko ga je izgovarjal; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize; ekspr. dve uri sem se lomil po tistem kamenju (težko) hodil

lomèč -éča -e: jokala je, lomeč (si) roke; plaz se vali v dolino, lomeč smreke kot bilke; stal je v zadregi, lomeč v roki vžigalico; pokanje lomečega se ledu

lómljen -a -o: lomljena vrsta hiš / lomljeni kamen; lomljeni oklepaj iz dveh ležeči črki V podobnih znakov; lomljena črta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. energija, ki se sprošča pri gorenju, razkrajanju snovi, trenju: toplota segreje telo; pri gorenju se sprošča toplota; dovajati, meriti, oddajati, prevajati toploto; delovanje, prehajanje, pridobivanje toplote
2. 2. zmerno visoka temperatura: toplota dobro dene, se prileže; pomladanska toplota; prijetna toplota / občutek toplote / nekatere bakterije se razmnožujejo pri sobni toploti sobni temperaturi
3. 3. lastnost, značilnost toplega: toplota od sonca segretega zidu / toplota pomladnih dni / toplota postelje / toplota volne / človeška toplota; toplota besed, čustev; toplota družinskega okolja / toplota jesenskih barv
4. 4. ekspr. prijetno, ugodno počutje: po telesu se mu razliva toplota
   ♦ fiz. izparilna toplota; latentna toplota ki jo telo dobiva ali oddaja pri prehajanju iz enega agregatnega stanja v drugo, ne da bi se mu pri tem spremenila temperatura; utajena, prikrita toplota; sežigna toplota ki jo pri sežigu v danih okoliščinah odda 1 kg goriva; specifična toplota; strjevalna toplota ki se sprosti pri strjevanju; talilna toplota; strojn. prenosnik toplote naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti
   // zviti rep
2. 2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte
   // z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj
3. 3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha
   // skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati
   // izviniti: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili
4. 4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil
   // prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila
6. 6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo
7. 7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl
   // povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo
   ● ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila

zvíti se 
1. 1. premakniti telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv se zvije; zvil se je pod odejo in zaspal; zviti se kot kača / jež se zvije v klobčič
2. 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se: cesta se zvije čez hrib, skozi gozd; pot se zvije med hišami / dim se zvije navzgor
3. 3. priti v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske so se na soncu zvile; zviti se od vročine; vrata so se zvila
   ● solata se zvije v glave naredi glave; ekspr. slepec se je zvil v praprot zvijajoč se zlezel; ekspr. zvil se je v dve gubé dobil je sključeno držo

zvít -a -o 
1. 1. deležnik od zviti: zvit list, papir; zviti prsti; zvit vrat; zvita deska, pločevina; zvite ustnice; v klobčič zvita žival
2. 2. ki zna z iznajdljivostjo, spretnim prikrivanjem doseči svoj namen: on je zvit človek; zvit kot kača, lisjak; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
   // ekspr. zvita lisica
   // ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, spretno prikrivanje: zvit nasmeh; zvite besede, misli; zvito dejanje, vprašanje
   ● ekspr. imeti zvite lase skodrane; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
   ♦ film. zviti film (filmski) zvitek za fotografske aparate srednjega formata; lov., vet. zviti rep prašiča, psa rep, ki je zavit nad hrbtom; prisl.: zvito govoriti, pogledati; zvito se nasmehniti; zvito nastavljena zanka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. cevast organ, po katerem teče kri ali limfa: žila nabrekne, poči, se zamaši; prerezati, prevezati, stisniti žilo; dati injekcijo v žilo; kri kroži, se pretaka po žilah; debele žile; vratna žila; žila na zapestju; poapnenje žil; utrip žile / potipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce; ekspr.: vino poživlja žile telo; toplota se mu je razlila po žilah občutil je toploto po telesu
   // krvne žile
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom dar, sposobnost: ima pesniško žilo; prirojena trgovska žila
   // nagnjenje, potreba: pretepaška žila se mu je umirila
3. 3. bot. vrvasto razporejeni skupki celic v listu in steblu, ki prevajajo organske snovi in vodo z rudninskimi snovmi, raztopljenimi v njej: listne, stebelne žile; značilen potek žil v listu; razporeditev žil v steblu
4. 4. tanka nepravilna plast v kamnini iz drugače obarvanih ali drugih mineralov: žile v marmorju; črn kamen z belimi žilami
   // navadno s prilastkom nahajališče česa v zemlji: bogata premogova žila; priti do vodne žile
   // petr. telo kamnine ali rude, ki ima obliko plošče: navpična, vodoravna rudna žila; vodna žila za vodo prepustna plast z večjo količino vode med dvema neprepustnima plastema; zlata žila kremenova žila, ki vsebuje zrna zlata
5. 5. publ., navadno s prilastkom pomembna prometna pot: glavno mestno žilo omejujeta dva trga / ceste, železniške proge, reke so najpomembnejše prometne žile
6. 6. plast trdega tkiva v mesu: odstraniti žile in maščobo od mesa / ekspr. napel je vse žile, da bi ga prepodil mišice, kite
7. 7. del moškega spolovila nekaterih sesalcev: bikova žila; žila jelena
   // nar. močen korobač iz posušene bikove žile; bikovka, žilavka: pretepsti koga z žilo / bikova žila
   ● star. vse žile je napenjal, da bi si izboljšal položaj sile; prerezati si žile usmrtiti se, poskusiti se usmrtiti s prerezom žil; star. delati na vse žile na vse pretege; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. kri ji je zastala, zledenela v žilah od strahu zelo se je prestrašila
   ♦ anat. koronarna žila ki v obliki venca obdaja srce; limfna žila po kateri se pretaka limfa; (žila) dovodnica; bot. listna žila; elektr. žila posamična žica v kablu, vodniku s pripadajočo izolacijo in morebitno dodatno opremo; med. krčna žila bolezensko razširjena (žila) dovodnica; zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; aritmija žile; zool. žile žili podobne tvorbe v krilih žuželk, ki jim dajejo oporo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od odbiti: odboj žoge / odboj valov je bil izredno močen / knjiž. te poteze moderne so nastale kot odboj na tedanji pozitivizem odpor
2. 2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odboj svetlobe, zvoka
   // pojav, da telo deluje na drugo telo z odbojno silo: odboj istoimenskih električnih nabojev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza
   // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri
2. 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja
   // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala
3. 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe
4. 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja
   // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora
5. 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin
   ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo
   ♦ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: konj stresa grivo; stresati hruško, jablano; šipe so se stresale od grmenja; vihar se zaganja v kočo, da se kar stresa / stresal ga je, da bi ga prebudil; stresati koga za ramo / pri pozdravu stresati komu roko / jok, smeh mu stresa telo; brezoseb. stresa ga ob misli na prizore, ki jih je videl; stresati se od groze, strahu
   // delati hitre, sunkovite gibe: stresati z glavo
   // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza jo stresa / mraz ga stresa (po hrbtu)
2. 2. ekspr. pojavljati se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom stresa dolino; kriki so stresali ozračje
3. 3. s tresenjem spravljati kam kaj sipkega, drobnega: stresati grozdje v čeber, krompir na kup; stresati orehe; ekspr. oblaki stresajo dež in točo na polje
   // redko raztresati: stresati papirčke po tleh; košara je prepolna, zato se jabolka stresajo
4. 4. s tresenjem odstranjevati: stresati drobtine s prta; veter stresa liste, sadeže z drevesa / stresati pepel s cigarete otresati
   // s tresenjem delati, da na čem ni več določene stvari: stresati prt; ne stresajte rjuh skozi okno
   ● ekspr. stresati dovtipe, šale praviti, pripovedovati; ekspr. stresati jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. letnice, podatke je kar iz rokava stresal znal jih je povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; ekspr. stresati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. že spet stresa sitnost sitnari; ekspr. stresati smeh zelo se smejati; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno

strésati se ekspr.  izražati svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se stresa nad njo; v službi ima težave, doma se pa stresa

stresáje: stresaje z glavo, mu je segel v besedo

stresajóč -a -e: jokal je, stresajoč glavo; nebo in zemljo stresajoč grom; telo stresajoč smeh; prim. iztresati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. I. v pridevniški rabi
   1. 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga
      1. a) v (neposredni) bližini govorečega: poglejte, čigav je ta nož; odprite ta zaboj, prosim; popazite nekoliko na to malo deklico / kam naj denem to torbo; za kaj rabite to orodje / sprejmite, prosim, to darilo; izvolite, to pecivo smo pripravili prav za vas / vidite, ta fant, ki stoji pred vami, vas je rešil / knjiž., ekspr. včeraj sem sedel na tem istem stolu prav tem
      2. b) glede na drugo govorečemu najbližja: pojdite po tej poti, ona druga je prestrma; odidite skozi ta vrata tu, tista tam so zaklenjena / tega mladeniča spredaj poznam osebno, tistega v drugi vrsti po videzu, onega za njim pa sploh ne / kar to srajco bom vzel, druge mi niso všeč
         // izraža, da se govoreči nahaja na njem, pred njim: danes bomo ostali na tem bregu reke, jutri jo bomo pa prebredli; v tej deželi sem zdaj prvič; v tej sobi se ustavimo, da si ogledamo razstavljene predmete / ta stran hriba je sončna, druga pa osojna / ta stran tkanine je enobarvna, druga pa vzorčasta
   2. 2. izraža, da kaj poteka, obstaja v času govorjenja o njem: prej je skočil slabo, ta skok se mu je pa posrečil; to pesem res lepo pojejo; glej, to vajo dela res dobro / ta predsednik je dosti boljši od prejšnjega / v tem vremenu ne moremo jadrati / star. ta čas ti res ne morem pomagati zdaj; ta hip bom šel; še ta večer se bo vrnil nocoj; ekspr. ta ura se pa vleče; to leto hiše ne bo dokončal letos
      // pri datiranju 10. tega meseca [t.m.]
      // izraža, da je kaj glede na drugo najbližje času govorjenja: to pomlad se bo oženil; to pot je uspel; v tej vojni je bilo dosti žrtev; to noč je bil potres nocoj
      // kdo pa je ta fant, ki je šel pravkar mimo
   3. 3. izraža, da se o osebi ali stvari pravkar pripoveduje: tuje letalo je neopazno preletelo deželo. Ta dogodek je vse vznemiril; ni hotel izpolniti povelja, čeprav je veliko tvegal. Ta pogumni nastop je druge presenetil; veliko sem vam že pripovedoval o njej: to dekle je dobra športnica in uspešna študentka / bilo je že sedem. Ob tej uri so otroci navadno še spali / publ.: zidamo nov zdravstveni dom. Boste kaj prispevali v ta namen za to; gospodinjila je dobro in v tem oziru ji ni mogel ničesar očitati glede tega, v tej stvari; ni jih hotel vznemirjati, iz tega razloga se ni poslovil zaradi tega
      // ekspr. najmlajši je bil najbolj ubogljiv, zdaj ji pa prav ta otrok dela največ skrbi; knjiž., ekspr. hišo so sprva nameravali podreti, zdaj bodo pa to isto hišo obnovili prav to
   4. 4. izraža, da je kaj določeno z navajanjem, naštevanjem: sprejeli so te sklepe: odbor se sestaja enkrat mesečno, za vsako odločitev je potrebno soglasje večine in o njegovem delu bo obveščena javnost; ob slovesu jim je rekel te besede: želim, da si med seboj pomagate
   5. 5. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja
      1. a) nejevoljo: le kod hodi ta natakar; mnogo hudega so mi prizadejali ti sosedovi; povejte temu vašemu vratarju, naj bo bolj vljuden; če bi me le ta glava nehala boleti / oh, ta mladina, zmeraj kaj hoče / ta presneti sneg; ta grda babnica, spet ga je ogoljufala
      2. b) občudovanje, presenečenje: ta fant, kako moško vam stopa; ta otrok, koliko že zna / ta zrak, kako se diha
         // poudarja pomen besede, na katero se veže: ta revež mu ne bo kos; to knjižico boš pa že prebral; še to malo mi hočejo vzeti / mnogo stvari je bilo sumljivih: ta čudni mir, to osvetljevanje z reflektorji
   6. 6. ekspr., v zvezi ta in ta, ta pa ta ki je znan, a se noče, ne more natančneje imenovati: vrnili se bodo ta in ta dan; ta in ta številka avtomobila
   7. 7. ekspr., v zvezi ta ali oni, ta in oni izraža poljubnost oseb ali stvari: na ulici srečam tega in onega znanca; pojavljati se v tej ali oni obliki
      ● star. še ta dan je ni pozabil še zdaj, do danes; star. za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma kar se tega tiče, v tem primeru; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako študiral kot zdaj; ekspr. iti s tega sveta umreti; ekspr. on ni za ta svet ima nestvarne, zanesenjaške nazore; ekspr. pri tej priči moraš iti takoj (zdaj)
2. II. v samostalniški rabi
   1. A) 
      1. 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, ki je
         1. a) v (neposredni) bližini govorečega: vidite, ta, ki stoji pred vami, vas je rešil; kakšna lepa srajca, to bom kupil
         2. b) glede na drugo govorečemu najbližja: oglej si te fante. Ta na levi je znan košarkar, oni drugi za njim pa prvak v plavanju
            // izraža prostor, na katerem, pred katerim se govoreči nahaja: vse sobe so lepe, vendar je ta najlepša / obe strani tkanine sta pravi, le da je ta bolj gladka
      2. 2. izraža to, kar poteka, obstaja v času govorjenja: prva vožnja se mu ni posrečila, ta je odlična, po tej ni mogoče pričakovati boljše; prejšnja služba ni bila dobra, s to sem pa zadovoljen / prejšnji teden sem bil bolan, ta pa že lahko delam
         // izraža to, kar je glede na drugo najbližje času govorjenja: prejšnje vojne so bile hude, ta pa je bila najhujša / vsako noč dobro spim, to pa nisem mogel / kdo je ta, s katerim si pravkar govoril
      3. 3. izraža osebo ali stvar, o kateri se pravkar pripoveduje: doma živi samo še oče. Ta je že precej star; zdravnik je tako naročil, in ta že ve, kaj je prav; doživel je nesrečo, vendar o tej ni hotel govoriti; prvi potresni sunek je bil močen, po tem, za tem je bilo več šibkih za njim; ob cesti stoji hiša, za to je dvorišče za njo
         // publ. ima brata. Le-ta je sodnik
      4. 4. ekspr. izraža osebo ali stvar, kot jo določa odvisni stavek: kdor ne dela, ta ne zasluži plačila
      5. 5. ekspr. nadomešča izpostavljeni stavčni člen v vlogi osebka ali predmeta: sin, ta je šele prebrisan; kruh, tega imam rad; vina, tega se ne brani
      6. 6. ekspr., v zvezi ta in ta, ta pa ta izraža osebo ali stvar, ki je znana, a se noče, ne more natančneje imenovati: mi smo ti in ti in hočemo to in to; igralec ta in ta je bil odličen / pog. on je za vas številka ta pa ta in nič drugega
      7. 7. ekspr., v zvezi ta ali oni, ta in oni izraža poljubne osebe ali stvari: ta ali oni se je že zmotil; govorili so o tem in onem
   2. B) 
      1. 1. izraža navadno še ne prepoznano stvar v bližini govorečega, na katero se navadno usmerja pozornost koga: katera rastlina je to; to je fant, o katerem sem vam pripovedoval; kaj to ropota? Toča pada / to je moj brat, to pa moj prijatelj
         // izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: to, kar se nabira na šipi, so vodni hlapi; to, da se telo giblje okoli osi, se imenuje vrtenje; za to, kar se je zgodilo, še niso našli razlage; bal se je zlasti tega, da bi se vozilo pokvarilo; obljubil mi je tudi to, da bo delo opravil pravočasno; želi si samo to, da bi bil zdrav / kaznovan je bil zaradi tega, ker je škodo povzročil iz malomarnosti; na vrh so hoteli kljub temu, da niso imeli dobre opreme
         // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja trditev: lepo je to, da mu pomagaš; da bi delal, to mu ni všeč; to, kar ste rekli, za nas ni novo; govoriti, to ni težko / hitro se razburi. To ni dobro
         // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja besedo, na katero se veže: če je kdo potreben pomoči, potem je to on; ni mogel hoditi tako hitro, kot bi to rad
      2. 2. izraža pravkar povedano: otroci kričijo in ropotajo, to ga zelo moti; ekspr. ustanoviti je hotel podjetje, vendar iz tega ni bilo nič / kaj boš delal popoldne? Zakaj me to sprašuješ / fant je zdrav. Glede tega ste lahko brez skrbi; otrok je bil dosti bolan. Menili so, da se zaradi tega slabše razvija zato; ranjen je bil, pa se je kljub temu rešil izraža nasprotje s prej povedanim; branili so mu, vendar se je kljub temu odločil za ta poklic / podjetje je takrat dobro uspevalo. To, publ. temu pa že dolgo ni tako
         // izraža, kar je določeno z navajanjem, naštevanjem: rad bi vam rekel to: hvaležen sem vam za sodelovanje; to je rekel in odšel / še to: načrta ne bom spreminjal
      3. 3. v zvezi to je, to se pravi uvaja drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: prišel je sam, to je [tj.] brez družine in sorodnikov; poznam ga, to se pravi, vem le, kako mu je ime
         ● pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta mož je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; ta je (pa) ekspr. ta je pa bosa to ni res, to je izmišljeno; ekspr. ta je pa res debela ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna; ekspr. ta je pa dobra česa takega nisem pričakoval; to mi ni všeč; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. soseda je dobra gospodinja. Ta pa, ta izraža pritrjevanje; ekspr. mislite, da se bodo delavci uprli. To ravno ne izraža zanikanje s pridržkom; ekspr. veseljak je. To pa, to izraža pritrjevanje; ekspr. je že popravil avto? Saj to je tisto, še začel ga ni poudarja zanikanje prej povedanega; ekspr. vlak ima zamudo. Samo to, samo tega se še manjka to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; star. mrzlo je bilo, da nikoli tega zelo; knjiž. nedolgo (od) tega je živel tukaj pred kratkim; publ. ni znano, kaj je na tem če je res in koliko je res; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak da ga izboljšamo ni naš cilj; pog. otroci so premalo na zraku, v tem je stvar to je glavna težava; preg. kdor laže, ta krade lažnivemu človeku se pripisuje tudi tatvina
3. III. v vezniški rabi
   1. 1. v dopustnih odvisnih stavkih, v zvezi kljub temu da čeprav: kljub temu da je star, še dela; ni mu pomagal, kljub temu da bi mu lahko
   2. 2. navadno v zvezi poleg tega, zraven tega za izražanje dodajanja k prejšnjemu: dela v tovarni, poleg tega pa študira; zamuja in zraven tega je len / ekspr. v sobi je mrzlo in povrhu tega še temno
   3. 3. v zvezi zaradi tega za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja; zato: zmanjkalo jim je kurjave, zaradi tega bodo prenehali kuriti; vzdržljiv je in spreten, zaradi tega so ga sprejeli
   4. 4. z vejico, v zvezi in to za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: kupil je novo knjigo, in to pesmi; prišlo je dosti ljudi, in to starih, mladih pa tudi otrok
   5. 5. v zvezi v tem ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka godi skoraj istočasno z dejanjem nadrednega: v tem ko se je posvetilo, je počilo
   6. 6. v protivnem priredju, v zvezi s tem da za izražanje omejevanja; vendar: prišel bo, s tem da bo malo zamudil
   7. 7. v protivnem priredju, v zvezi kljub temu za izražanje nasprotja s prej povedanim: bila je bogata, kljub temu ni mogla dobiti ženina; prim. le členek, potem, predtem, ta člen, taisti, tale, to, zatem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta: danes ni še ničesar užil; užiti preveč piva, žganja / užiti kapljice, tablete; s hrano je užil tudi strup zaužil
2. 2. uporabiti kaj za zadovoljitev svojih potreb: svojega bogastva ni mogel, znal užiti / ekspr. užiti telo, ustnice koga
3. 3. biti deležen česa: užiti čast, sramoto; užil je malo materine ljubezni; v življenju je užil veliko hudega
   // imeti, doživeti čustva, občutke tega, kar izraža določilo: užiti velik strah, veselje / takega mraza v življenju še ni užil občutil
   // užiti nekaj lepih dni
   ● zastar. ves denar je užil sam porabil; knjiž. v tem kraju sem užil mladost preživel

užíti se zastar.  naužiti se: užiti se veselega življenja

užít -a -o: užita hrana; užito veselje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. nebesno telo, ki kroži okoli zemlje: čas, ko je luna v celoti osvetljena; raziskovati luno; oddaljenost lune od zemlje; polet na luno / v astronomiji: nastanek Lune; Luna in drugi planeti
   // to nebesno telo glede na osvetljenost: luna sije, vzide, zaide, ekspr. plava po jasnem nebu; svetla, pesn. bleda luna; žarki lune; obraz kakor luna okrogel, širok
   // luna raste viden je vedno večji del njene površine; nar. mlada luna mlaj; polna luna ko je vidna vsa njena površina; ob polni luni v času, ko je vidna vsa njena površina; nar. stara luna zadnji krajec
2. 2. pesn. mesečina: luna lije v sobo / pri luni se je sprehajal po polju
3. 3. star. (lunin) mesec: to je bilo pred tremi lunami
   ● poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; hodi, kot bi ga luna nosila zamišljeno, neprisebno, raztreseno; pog., ekspr. ali te luna trka zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. lajati v luno nemočno groziti, onemoglo zmerjati; ekspr. ali živiš na luni, ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven
   ♦ astr. Jupitrove lune sateliti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. koščena ali rožena ploščica, ki varuje telo rib, plazilcev: odstraniti, ostrgati ribi luske; telo kače je pokrito z luskami / ribje luske
2. 2. bot. list nezelene barve, ki varuje nežne dele rastline ali vsebuje hranilne snovi: luske se odpirajo, odpadajo / brstne luske ki varujejo brste
3. 3. ploščat delček česa: od kamna odklati lusko; led v obliki lusk / milne luske; luske suhe kože delčki poroženele povrhnjice
   ♦ alp. luska skalna plošča, ki se na enem koncu drži stene; bot. krovna luska ki pokriva del plodne luske; plodna luska list cveta s semeni pri iglavcih; min. luska zelo tanka plast rudnine, ki se da odklati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.