Fran > SSKJ

1. 1. ki ima zmerno visoko temperaturo: od sonca topel zid; čaj je še topel; pomiti s toplo vodo / topel dan; toplo vreme / imeti tople roke / topli obrok obrok iz sveže kuhanih toplih jedi; postreči s toplimi jedmi z jedmi, ki se jedo kuhane in neohlajene
   // topli izvir, vrelec izvir, vrelec, ki ima povprečno letno temperaturo navadno višjo od povprečne letne temperature kraja
   // ki vzbuja, povzroča občutek toplote: topla postelja; toplo stanovanje; toplo pomladansko sonce
2. 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: topla obleka, odeja / topla greda
3. 3. ki vsebuje, izraža prijaznost, naklonjenost: topel nasmeh, pozdrav, stisk roke; prirediti gostu topel sprejem; hvaležen mu je bil za tople besede / topel človek / topel dom; toplo družinsko okolje / toplo čustvo
   // ekspr. ugoden, prijeten: zaznati topel vonj sveže pečenega kruha; pevka ga je očarala s toplim in mehkim glasom / tople jesenske barve
   ● pog. topli bratec homoseksualec; tople barve rdeča, rumena, rjava barva; ekspr. novico ji je še toplo nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila
   ♦ agr. topli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju segreje; gastr. topli sendvič nahitro opečen sendvič; geogr. zmerno topli pas območje z zmernim podnebjem, ki leži med polarnim in tropskim pasom; grad. topli pod obloga iz plastične folije, podložene z debelo tkanino, klobučevino; lov. topla sled sled, pri kateri je dah še ohranjen v zraku; med. topli obkladek; topla obloga; meteor. topla fronta; teh. toplo kovanje, valjanje kovanje, valjanje s poprejšnjim segrevanjem; zool. nestalno topla kri kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice; stalno topla kri kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice

topló in tôplo prisl.: toplo se obleči; toplo pozdraviti, sprejeti koga; sonce toplo sije; toplo stisniti roko; toplo rjav odtenek / v povedni rabi: v sobi je prijetno toplo; toplo mu je ob takih spominih
● ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, za to vas zelo prosim

tôpli -a -o sam.: popiti kaj toplega; toplo mu dobro dene; obšel ga je spomin na nekaj toplega in domačega; umaknil se je na toplo; prijetno mu je na toplem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. naravna prozorna tekočina brez barve, vonja in okusa: voda hlapi, kaplja, teče, zmrzne; snov, ki vpija vodo; bistra, čista, kalna, motna voda; mrzla, topla voda; gladina vode; za vodo neprepustna plast; v vodi topna snov / jezerska, morska, rečna voda; ob izlivu reke v morje se mešata sladka in slana voda
   // ta tekočina, ki se uporablja v industriji, gospodinjstvu: voda vre; čistiti, črpati, greti, natakati vodo; piti vodo; sladkati, soliti vodo; zajemati vodo iz vodnjaka; kuhati na vodi, v vodi; potešiti žejo z vodo; razredčiti mleko z vodo; postana, sveža voda; voda za hlajenje motorja; voda za kuhanje, napajanje, pranje; kozarec, vedro vode; poraba vode; zbiralnik vode / odpadna voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi; pitna voda; sanitarna, tehnološka voda / hruškova voda v kateri so se kuhale (suhe) hruške
2. 2. tudi mn. ta tekočina kot reka, jezero, morje: voda dere, klokota, šumlja; voda izvira pod hribom; vode naraščajo, upadajo; vode s tega ozemlja odtekajo v isto morje; regulirati vode v nižini; zajeziti vodo; iti v vodo; bresti po vodi; globoka, plitva voda; žuborenje vode; mlin na vodo; ob vodi živeča ptica; prevoz, promet po vodi / podzemeljske, površinske vode; ribolovna voda v kateri je dovoljen ribolov; stoječe vode naravne vode v kotanjah, vdolbinah, zlasti velikih; tekoče vode naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike; zdravilne vode / smučanje na vodi drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln
3. 3. ta tekočina kot osnovna sestavina sadežev, plodov: iztisniti vodo iz kumar; nekateri sadeži imajo veliko vode
4. 4. poljud. tekočina, ki jo izločajo ledvice; seč: otrok ni mogel zadržati vode; pregledati vodo / bolniku se voda zapira ima težave z odvajanjem seča
   // vodi podobna telesna tekočina sploh: voda mu je zalila pljuča; v kolenu ima vodo
5. 5. navadno s prilastkom vodna ali vodi podobna raztopina, ki se uporablja kot sredstvo za nego, razkuževanje zlasti kože: dišeča, lasna voda; kolonjska voda raztopina eteričnih olj v razredčenem alkoholu za odišavljanje; ustna voda; voda za britje
   ● pog. voda ima danes majhen pritisk zaradi nizkega tlaka vode v vodovodni cevi slabo teče iz pipe, cevi; ekspr. s svojimi nauki jim kali vodo povzroča zmedo, nejasnost; ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; evfem. tišči ga na vodo opraviti mora malo potrebo; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; ekspr. mnogo vasi je pod vodo je poplavljenih; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. pa smo spet prijadrali v mirnejše vode položaj, pogovor se je spet pomiril; publ. teritorialne vode teritorialno morje; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje; iti čez devet gorá in devet vodá v pravljicah zelo daleč; ekspr. še dosti vode bo preteklo, preden boš ti zrastel še veliko časa bo minilo; knjiž. sta olje in voda se ne razumeta dobro; se sovražita; počutiti se kot riba v vodi ugodno, prijetno; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. voda se učisti, ko tri kamne preteče tekoča voda se zelo hitro učisti; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. ta človek ni ne krop ne voda nima izrazitih lastnosti, značilnosti; knjiž. vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči; star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
   ♦ fiz. destilirana voda; anomalija vode lastnost vode, da ima pri štirih stopinjah največjo gostoto; gastr. sladkorna voda prekuhana sladkana voda z dodatkom začimb; geogr. arteška voda ki se nabira pod neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; danja, izdanja voda; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; podtalna ali talna voda ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; geol. juvenilna voda ki nastane iz magme in pride prvič v obtok; gozd. kapaciteta tal za vodo sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; nevtralne vode; kem. voda spojina vodika in kisika; klorirana voda; kristalna voda ki je v kristalu vezana na molekule; mehka voda ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; težka voda v kateri je težki vodik; trda voda ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kozm. brezova, koprivna voda; med. bolnika žene na vodo prepogosto si mora izpraznjevati mehur; burova voda ki se uporablja zlasti za odpravljanje otekline; med., vet. plodova voda ki obdaja plod v maternici; meteor. meteorna voda; min. mineralna voda ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi; petr. termalna voda naravna topla ali vroča voda; strojn. napajalna voda ki jo črpalka potiska v parni kotel; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
   // ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite
2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
   // knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
   // kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
   // ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
   // glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek
3. 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
   // precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk
4. 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
   // ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo
5. 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
6. 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
7. 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
8. 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
9. 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
   1. a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
   2. b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
   3. c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
      ● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
      ♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro

dôbro 
1. 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
2. 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
   // ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
   // star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil
3. 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
4. 4. v povedni rabi izraža
   1. a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
   2. b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
   3. c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
   4. č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
5. 5. nav. elipt. izraža
   1. a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
   2. b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
6. 6. v medmetni rabi izraža
   1. a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
   2. b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
   3. c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
      ● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
      ♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro

dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: mudi se mi, stranke me čakajo; čakal te ne bom, pohiti; pacienti čakajo zdravnika; dolgo je čakal na avtobus; čaka jo na postaji / čakati v vrsti za vstopnice
   ♦ lov. šel je čakat lisico
   // živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo: čaka ugodne prilike, ugodno priliko; čaka na odgovor; diplomiral je in zdaj čaka na službo; čaka, da bo operiran / ne čakaj na tujo pomoč ne zanašaj se, ne računaj nanjo; vsi so čakali, da bo tudi on kaj rekel; pren. prošnje čakajo na rešitev
   // navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: težko čaka pomladi; komaj čakajo, da prideš; vsa v strahu čaka, kaj bo; pren. polje čaka dežja
2. 2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: nič ne ukrene, kar čaka; udari ga, kaj čakaš; čakati s kosilom; z otvoritvijo ceste še čakajo; dolgo čaka s plačilom / gradnja vodovoda še čaka se še ni začela
3. 3. biti v prihodnosti namenjen, določen za koga: čakajo jih še težke naloge; ne ve, kaj ga še čaka; nič dobrega ga ne čaka; čaka jih žalostna usoda / iti moram, delo me čaka; vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; tam ga čaka sreča tam bo srečen
   // biti pripravljen, gotov za koga: kosilo vas čaka na mizi; topla soba ga čaka / vlaki čakajo na odhod
4. 4. pog. biti dolgo uporaben, užiten: zimska jabolka čakajo; ta jed ne čaka
   ● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; dekle ga je čakalo se ni poročilo z drugim; to delo ne more čakati je neodložljivo; ekspr. upniki ne čakajo zahtevajo plačilo ob dogovorjenem času; ekspr. na to boš še dolgo čakal to se verjetno ne bo zgodilo; tega najbrž ne boš dosegel; pog. pri mojem bratu čakajo bratova žena je noseča; ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; preg. kdor čaka, dočaka

čakáje: sedeli so po klopeh, čakaje, da pridejo na vrsto

čakajóč -a -e: ustavil se je, čakajoč na signal; čakajoči potniki; sam.: tudi jaz sem bil med čakajočimi; prim. čakaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. področje, kjer se spopadata sovražni vojski: poslali so ga na fronto; zaledje in fronta / fronta se pomika proti središču države; držati, prebiti, utrditi fronto / fronta je razpadla; oskrbovati fronto / pasti na fronti
   // publ., s prilastkom področje delovanja, udejstvovanja: ofenziva nasprotnikov se razvija na ideološki fronti; zboljšati stanje na naši kulturni fronti
2. 2. s prilastkom skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj: vključiti se v enotno delavsko, nacionalno fronto; fronta demokratičnih sil za osvoboditev / ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
3. 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, črta: čoln drsi pred fronto ladij; za belimi ovčicami na zahodu je temna fronta oblakov
4. 4. star. prednja stran (stavbe), pročelje: hiša je s fronto obrnjena na ulico; fronta palače
5. 5. meteor., navadno v zvezi atmosferska fronta mejno področje med zračnima gmotama, ki se razlikujeta zlasti po temperaturi, vlagi, oblačnosti: atmosferska fronta se pomika iznad Atlantika proti Evropi / hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; topla fronta del atmosferske fronte, kjer se nariva topel zrak
   ● boriti se na dveh frontah biti dejaven na dveh različnih področjih; ekspr. podpreti, premagati koga na celi fronti popolnoma, v celoti; publ. znajti se na skupni fronti imeti skupen cilj; publ. lotiti se boja proti nepismenosti na široki fronti vsepovsod
   ♦ gled. odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; soška fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. kar sprejema organizem zaradi snovi, potrebnih za rast in obstoj, ali te snovi: dajati hrano otroku; iskati, prebavljati, uživati hrano; nasuti pticam hrane; prijemati hrano z nožicami; dolgo vzdrži brez hrane; živali se hranijo z rastlinsko, živalsko hrano; kašasta, tekoča hrana; kuhana, surova hrana / lišaj je poglavitna hrana severnih jelenov; žganci so njegova najljubša hrana jed; madeži od hrane jedi, jestvin
   // kar je pripravljeno kot jed za redno dnevno uživanje: kuhati, pripravljati hrano; hoditi po hrano v menzo; gostilna je znana po dobri hrani; dietna, izdatna, kalorična hrana; lahka hrana lahko prebavljiva; težka hrana težko prebavljiva; domača, gostilniška, kmečka hrana; hrana za bolnike / dajati, nuditi stanovanje in hrano redne dnevne obroke hrane; imeti hrano pri starših; abonirati se na hrano; biti zadovoljen s hrano / ima neredno hrano prehrano
   // suha, topla hrana
   // kar se potrebuje zlasti za prehranjevanje ljudi: preskrbeti hrano za zimo; nekatere države pridelajo dovolj hrane doma; zaloge hrane / pripraviti hrano za na pot
2. 2. ekspr. kar naj spodbuja, razvija: manjvrednostni občutek je lahko hrana za razne prestopke
   ● pog. dela ob svoji hrani delodajalec mu ne daje hrane; biti na hrani v gostilni uživati redne dnevne obroke hrane v gostilni; imeti koga na hrani dajati mu redne dnevne obroke hrane; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb; ekspr. knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana vsak dan moraš brati, študirati
   ♦ biol. rastlinska hrana rudninske snovi, iz katerih rastlina gradi organske snovi; biol., kem. beljakovinska hrana; med. dietetična hrana; rib. talna hrana ki jo ribe dobijo na dnu ali v vodi; zračna hrana ki jo ribe dobijo iz zraka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. dajanje (dela) telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: po kopeli se dobro počuti; ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; kopeli v morju / zdravnik mu je predpisal kopeli / mrzla, topla kopel; sedeča kopel v sedežni kopalni kadi; zdravljenje z morskimi, peščenimi kopelmi
   // s prilastkom izpostavljanje (dela) telesa delovanju zraka, sonca, pare zaradi zdravljenja, krepitve: pripraviti parno kopel; sončna, zračna kopel
   ● vznes. prišel je iz krvave kopeli hudega, težkega boja
2. 2. zastar. toplice, zdravilišče: ženo in otroka je poslal v kopel; zelo obiskana kopel / palače s kopelmi kopališči
   ♦ agr. peščena, prašna kopel v pesku, prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu; fot. kopel kemična raztopina za razvijanje filma; fiksirna kopel v kateri se kemično odstrani za svetlobo občutljiva snov z neosvetljenih delov filma; razvijalna kopel v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma; kem. kopel navadno tekočina, v kateri se s potapljanjem kemično in fizikalno obdelujejo trdne snovi, ali tak postopek; med. blatna kopel; teh. elektrolitna kopel ki vsebuje elektrolit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. manjši obrok hrane, ki se jé sredi dopoldneva ali popoldneva: dati delavcem malico; postreči z malico / za malico je imel, pojedel sendvič in jabolko / dopoldanska, popoldanska malica; šolska malica; topla malica / zdaj so na, pri malici malicajo
   // po malici je pridno delal
   ● ekspr. to jaz naredim za malico zelo lahko, brez večjega truda
2. 2. nar. kos, košček: Jera je takoj odrezala malico kruha, ga zavila v predpasnik, zadela motiko in odšla (F. Finžgar)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: zunaj piha; imeli smo sončno vreme, vendar je precej pihalo; pihati v sunkih / zapri vrata, pod noge mi piha čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
   // veter piha; v obraz ji je pihala topla večerna sapa
2. 2. iztiskati zrak skozi priprta, našobljena usta, navadno z določenim namenom: pihati v ogenj, žerjavico; močno pihati; pihati in puhati / pihati cigaretni dim v zrak; pihati si toplo sapo v premrle roke / pihati skozi nos; ekspr. to je pihal, ko je šel v hrib hitro dihal, sopihal
   // s pihanjem
   1. a) odstranjevati: pihati prah, smeti z mize
   2. b) hladiti, ohlajati: pihati vročo juho; pihaj, da se ne opečeš
   3. c) lajšati bolečine: pihala mu je krvaveči prstek
3. 3. dajati, oddajati enakomeren tok zraka: kalorifer piha topel zrak
4. 4. s pihanjem izražati navadno strah, občutek ogroženosti: mačka je začela pihati; jezno pihati
   // ekspr. izražati jezo, nejevoljo, sovražnost: žena že ves dan piha proti njemu / pihati od jeze, togote, zavisti / jezen je, da kar piha zelo je jezen
5. 5. igrati (na) pihalni instrument: godci so začeli pihati in piskati / piha na orglice, redko v trobento
6. 6. obrt., v zvezi pihati steklo s steklarsko pipo oblikovati kroglico steklene mase v steklarski izdelek: že več let piha steklo
   ● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. vlak je pihal proti goram peljal; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; žarg., avt. voznik je moral pihati opraviti poskus z alkotestom; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati drug veter razmere so se spremenile; ekspr. ne boš (nam) kaše pihal delal težav v kaki stvari, se vmešaval; pog., ekspr. pihati dekletu na dušo, srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; pog., ekspr. dolgo mu je pihal na dušo, pa zaman mu prigovarjal, ga prepričeval; ekspr. po gadje je pihala zelo je bila jezna

pihajóč -a -e: močno pihajoč veter

píši -te: ekspr. piši me v uho, vulg. v rit izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; nizko pišite me nekam s svojim tožarjenjem ne maram vas več poslušati; prim. vritmepiši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled drži k vodi; sled se je izgubila; v rosni travi se poznajo sledi; iskati, najti sled; živina pušča sled parkljev v blatu; sneg je zabrisal vse sledi; jasna, stara, sveža sled; lisičja, zajčja sled; vijugasta sled; zavorna sled; sled koles, konjskih kopit; sled velikih nog; sled v vlažnem pesku, snegu / iti po sledi
   // nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: prsti storilca so na koži žrtve pustili vidne sledi / na obrazu se ji pozna sled mučne nespečnosti / otroci so vrteli bakle in občudovali žareče sledi
   // kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: za ilegalca so izbrali priimek, ki naj bi zabrisal sled za njim / preiskave so jih pripeljale na pravo, ekspr. vročo sled; zmešati komu sled
2. 2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: te odločitve bodo zapustile globoko sled v našem družbenem življenju / v Prešernovih pesmih je mnogo sledi ljudske pesmi
3. 3. navadno s prilastkom še obstoječi majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: komaj še opaziš kako sled razvalin
4. 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: vsaka sled čustev v njem je že ugasnila; to je v njej ubilo še zadnjo sled ljubezni; nikjer ni najmanjše sledi zelenja
   ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. na njenem obrazu se pozna sled časa postarala se je; ekspr. govornik je izgubil pravo sled ni znal nadaljevati; ekspr. vse to je šlo mimo otroka brez velike sledi ni zelo vplivalo nanj; ekspr. priti zvijači na sled odkriti jo; tihotapcem so že dolgo na sledi po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so tihotapci
   ♦ elektr. zvokovna sled; lov. pes izdela sled; prijeti sled; mrzla, topla sled; psih. spominska sled domnevna biokemična sprememba v živčnih celicah, ki jo zapusti dražljaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo
2. 2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv
3. 3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje
4. 4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin
5. 5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo
6. 6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov
7. 7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije
8. 8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo
   ● vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno
   ♦ fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. majhna krajevna oddaljenost: prilagoditi oči za gledanje na bližino ali daljavo / tu se že čuti bližina mesta
   // kraj, prostor, ki je blizu: ogledati si iz bližine; nikogar ni v bližini; čakati v bližini; neposredna bližina
   // navzočnost, prisotnost, družba: njegova bližina jo je spravljala v zadrego; pogrešal je njeno bližino
2. 2. majhna časovna oddaljenost: plaši ga bližina smrti
3. 3. knjiž. kakršnokoli prijazno razmerje, duhovna sorodnost: njegova topla človeška bližina; avtorjeva bližina s filozofijo eksistencializma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. prostor za prekajevanje mesa; prekajevalnica: vzeti gnjat iz dimnice; obesiti meso v dimnico
2. 2. nekdaj glavni stanovanjski prostor z odprtim ognjiščem v koroški kmečki hiši: spati v dimnici; prostorna dimnica je bila pozimi prijetno topla
   ♦ žel. podaljšek kotla pri parni lokomotivi, v katerega vodijo cevi za odvajanje dima iz kurišča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. vzdušje, ki je značilno za dom in mirno, skladno družinsko življenje: motiti domačnost; prisrčna, tiha, topla domačnost; njihovo stanovanje je polno domačnosti in topline / v majhnem mestu ima občutek domačnosti / ni mu všeč šefova domačnost do podrejenih
2. 2. knjiž. kar je značilno za ožjo domovino: pisatelj je želel premakniti našo književnost iz domačnosti; v prevod je vključil več neposrednih izrazov naše domačnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. knjiž. soba, navadno manjša: prebeliti izbo; povabil ga je v svojo izbo; gosposka, majhna, mračna, topla izba / podstrešna izba
2. 2. nar. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši; hiša: vsa družina se je zbrala v izbi / prednja izba
3. 3. nar. podstrešje: skriti se na izbi; stopnice na izbo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. vir umetne svetlobe: luč brli, gori, plapola, sveti, ugasne; luči migotajo; luči se prižigajo, ugašajo; luč me slepi, zastri jo; pogasiti vse luči; prižgi luč; ugasniti, upihniti luč; brleča luč; ekspr. morje pisanih luči / cesto razsvetljujejo električne, neonske, plinske luči; reklamne luči; signalne luči; stikalo za luč; žarg.: dolge ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej, kratke luči ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; na semaforju se prižge, sveti rdeča, zelena luč / pog.: zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč; iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
   // v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti; pren., ekspr. v njegovi duši je gorela luč; ta ljubezen je bila edina luč, ki je svetila v njegovo življenje
   // priprava, ki prižgana oddaja svetlobo; svetilka: kupiti novo luč; postaviti luč na mizo; kdo je razbil luč; luč je bila prižgana, a zastrta s papirjem / namizna, stoječa, stropna luč; luč na olje / ed., star. cepiti luč trske za razsvetljavo
   // pog. električna napeljava, električna energija: hribovske vasi so dobile luč; plačati račune za luč in plin
2. 2. kar omogoča, da so predmeti vidni; svetloba: luč pojema; stal je tako, da mu je luč sijala na obraz; še v zadnjem oknu je ugasnila luč; knjiž., ekspr. luč lije skozi okno na cesto; bleda, močna luč; knjiž. mehka, ostra luč; slepeča, topla luč; soba je polna luči; ekspr. mesto se je kopalo v morju luči; luč in tema / pog., v povedni rabi samo v eni hiši je bila luč; v prvem nadstropju so imeli še luč, zato je pozvonil / dnevna, jutranja luč; naravna, umetna luč; neonska luč; sončna luč / ob, pri močni luči se zenica stisne; ker slabo vidi, ne sme brati pri luči pri umetni svetlobi; pogledati predmet proti luči tako, da svetloba pada nanj ali ga presvetljuje; pren., ekspr. luč je zmagala nad temo
3. 3. ekspr., v povedni rabi bister, pameten človek: biti največja luč v razredu; on ni kaka posebna luč; med svojimi kolegi je veljal za luč
4. 4. vznes. pozitivne vrednote: sovražil je temo in ljubil luč; prinesti ljudem luč
   // duševno stanje glede na te vrednote: to je zgodba srca, ki ni moglo do luči; biti ožarjen od notranje luči
5. 5. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: luč upanja je ugasnila; zagorela je luč svobode; prižgati luč resnice; luč bratovske ljubezni; luč omike, razuma, spoznanja
6. 6. s prilastkom izraža, da je kdo (videti) tak, kot določa prilastek: nastopajoči so se predstavili v najboljši luči; afera meče nelepo luč nanj; končno se je pokazal v pravi luči; to je vrglo slabo luč na vodstvo podjetja
   // navadno v zvezi z gledati, videti izraža odnos do česa, kot ga določa prilastek: zdaj jih gledam v drugi luči; gledati kaj v lepi luči; videti vse v rožnati luči; ekspr. ljudi prikazuje v črni luči / publ.: postaviti problem v novo luč; prikazati kaj v luči marksizma
   ● knjiž. luč v njegovih pričakujočih očeh je ugasnila njegove oči niso več izražale pričakovanja; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo luč držali umrl bo; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; pog. na luči si mi, mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; star. sam sebi je, stoji na luči si škoduje; ekspr. hrepeneti po luči po spoznanju, jasnosti; ekspr. dvorana je bila vsa v lučih v njej je gorelo mnogo luči; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; vznes. nebeške luči zvezde; knjiž. lepo razporejena luč na sliki svetlejša mesta; star. zvoniti večno luč avemarijo; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; vznes. sin je bil luč njenih oči imela ga je zelo rada; ekspr. luč njegovih oči je ugasnila oslepel je; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; star. krogla mu je upihnila luč življenja bil je ustreljen; knjiž., ekspr. ta izjava je prinesla nekaj luči v problem jasnosti; moški plešejo okoli nje kot vešče okrog luči si vztrajno prizadevajo pridobiti si njeno ljubezensko naklonjenost; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja
   ♦ avt. parkirne luči; zavorne luči; elektr. ritmična luč ki sveti v presledkih v določenem ritmu; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju; gled. odrska luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; rel. večna luč ki neprestano gori pred tabernakljem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. ki ni stalen, ni trajen: ta mir je zelo nestalen; funkcija predsednika je nestalna / njegov položaj je precej nestalen
2. 2. ki se lahko, hitro menja: v takem nestalnem vremenu ni pametno hoditi v hribe / njegovo razpoloženje je zelo nestalno / nemiren in nestalen človek je neuravnovešen

nèstálno prisl.: nestalno zaposlen delavec
♦ zool. nestalno topla kri kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: položiti, prilepiti oblogo; lesena, marmorna obloga; obloga fasade; obloga v peči / stropna, talna obloga; toplotna, zaščitna obloga
   // navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh: na drevju se je naredila ledena obloga; odstraniti sluzasto oblogo z vrvi / podkožna maščobna obloga
2. 2. jed, s katero se okrasi glavna jed: gobe, servirane kot obloga k mesu
3. 3. med. predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: zdraviti z oblogami; topla, vlažna obloga / blatna obloga
4. 4. redko oblaganje: končati oblogo
   ♦ avt. obloga del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut; med. obloga belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih; zobna obloga kar se nabere na zobeh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. rahlo pihati: pihljala je topla večerna sapica; od juga je začelo rahlo pihljati
2. 2. preh., redko pahljati: z robcem je pihljala obraz

pihljajóč -a -e: toplo pihljajoč veter

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.

1. 1. ki se ne spreminja, ne spremeni: stalni izdatki; stalne cene; vzdrževati stalno temperaturo in vlažnost zraka / stalno vreme dalj časa enako; dalj časa lepo; stalen značaj uravnovešen; beseda je dobila stalno pisno podobo ustaljeno
   // sestavljen iz vedno istih stvari, oseb: imeti stalen repertoar; čaj iz stalne mešanice; razstaviti stalno zbirko / stalna družba; stalno omizje
2. 2. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: stalne naloge; vzeti koga v stalno oskrbo; pravica do stalne paše; stalna zaposlitev / ustanoviti stalno komisijo; odpreti stalno avtobusno progo; dobiti stalno gledališče / stalna konferenca mest; potrdilo o stalni nesposobnosti
   // ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo na določenem mestu: postaviti stalen bivak; stalni mejni prehodi; stalne naprave; stalna vesoljska postaja / stalni prebivalci kraja / stalni gostje gostje, ki se mudijo, ostanejo kje dalj časa
   // ki je, obstaja brez konca: na svetu ni nobena reč stalna / redko stalne barve obstojne
3. 3. ki traja brez prekinitve, prekinitev: čutiti stalno bolečino v prsih; živeti v stalni negotovosti; stalna potreba po kisiku; biti pod stalnim nadzorstvom
   // ekspr. zelo pogost, pogosten: naveličati se stalnih opominov; stalni prepiri ga utrujajo; zaradi stalnega vetra ga je bolela glava; stalne pritožbe delavcev
4. 4. ki ga kdo ima, uporablja dalj časa, ob vsaki priložnosti: sesti na stalni prostor ob oknu; dobiti stalni sedež v gledališču / navesti stalno bivališče kraj, kjer se kdo naseli, da v njem stalno živi
   // ki je s kom v kakem odnosu dalj časa, ob vsaki priložnosti: stalni naročniki revije; stalni obiskovalci razstav / dati blago najprej stalnim odjemalcem, strankam
   ♦ anat. stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; ekon. stalna plača nekdaj plača, ki jo prejema oseba s stalno zaposlitvijo; fiz. stalni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajni magnet; stalna deformacija deformacija, pri kateri se telo ne vrne v prvotno obliko; lingv. stalni naglas naglas, ki nastopa vedno na istem mestu v besedi; stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; lit. stalna pesniška oblika pesniška oblika, ki se uporablja nespremenjena že dalj časa; lov. stalna divjad divjad, ki živi stalno v istem lovišču; mat. stalni člen člen, v katerem ne nastopa spremenljivka; stalna količina količina, ki ne spreminja svoje vrednosti; ptt stalna telefonska zveza telefonska zveza, ki se lahko uporablja ne glede na čas ali v času, ko ustrezna centrala ne dela; šol. stalni učitelj nekdaj učitelj z opravljenim strokovnim izpitom; vet. stalni zob zob, ki ne izpade več; voj. stalna vojska vojska, ki jo ima kaka država v mirnem času

stálno prisl.: ta drama je stalno na programu; stalno prebivati kje; stalno se pritoževati; stalno sodelovati
♦ zool. stalno topla kri kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice; sam.: v življenju ni nič stalnega; naseliti se za stalno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.