Zadetki iskanja
SSKJ
SSKJ
SSKJ
kadíti -ím nedov., kajèn (ī í)
- 1. vdihavati in izdihavati dim kake tleče snovi, zlasti tobaka: prižgal si je cigareto in kadil; že ves večer kadi; kaditi opij, tobak / kaditi cigareto, cigaro / za skednjem smo dečki kadili suh srobot / ne kadi in ne pije; strastno kaditi; ponudil mu je zavojček cigaret: kadite? Hvala, ne kadim; ekspr. ali se pri vas doma kadi? ali pri vas doma kadite; kadi ko Turek veliko, pogosto
// z nedoločnikom odvaditi se kaditi / kot opozorilo kaditi prepovedano - 2. povzročati, da se dela, razširja dim: v vinogradu kadijo / v krščanskem okolju ob praznikih so kadili po hiši, kašči in hlevu; kaditi s kadilnico / ekspr. kamin, peč kadi se kadi; žarg., avt. avto kadi iz izpušne cevi prihaja gost dim
- 3. izpostavljati delovanju dima, zaradi konzerviranja; prekajevati: kaditi meso / kaditi sode z žveplom žveplati
- 4. ekspr., z dajalnikom izražati komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: vsi kadijo novemu županu; zdaj mi pa že preveč kadiš; drug drugemu (si) kadita / star. kadil ne bom več vaju brez preudarka (F. Prešeren)
- kadíti se
- 1. delati, oddajati dim: peč se kadi; mokra drva so tlela in se kadila
// delati, oddajati hlape: kislina se kadi / žganci se kadijo v skledi - 2. brezoseb. izraža razširjanje, obstoj dima, hlapov v zraku, prostoru: iz dimnika, iz peči se kadi; iz lonca, od živine se kadi / ekspr. v sobi se je kadilo, da so nas pekle oči
// izraža razširjanje, obstoj drobnih delcev v zraku: poškropila je tla z vodo, da se pri pometanju ne bi kadilo; za drvečo čredo se je kadilo / ekspr. na skednju se je kadilo (od) plev, prahu bilo je zelo veliko plev, prahu
● ekspr. dež, sneg se kadi (močno) dežuje, sneži z vetrom; ekspr. bežal je, tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. kolne, laže, da se kar kadi zelo
- kadèč -éča -e: kadeč cigareto, se je udobno zleknil; iz kadečih se loncev je prijetno dišalo; počasi je srebal kadečo se kavo; kadeča se kislina
SSKJ
kléti kólnem [u̯n] nedov., kolníte tudi kólnite; klél; nam. klét in klèt (ẹ́ ọ́)
- 1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: navadil se je kleti; vozniki so vpili in kleli; kolne kot Turek zelo; ekspr. klel je, da se je vse bliskalo zelo
// hudič! je potihem klel - 2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: klela je njegovo žlahto / kolne dan, ko se je rodil / vola je s hudičem klel zmerjal, psoval
♦ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali stvareh
- kléti se redko prisegati, zaklinjati se: na čast, pri vseh svetnikih se ti kolnem, da ni bilo res; zaman se je klel, da je nedolžen
- kolnèč -éča -e in kolnóč -a -e zastar.: vrnil se je pijan in kolneč; policaj je kričal na kolneče moške
- klét -a -o star. preklet: kleta usoda
● zastar. naš kleti sovražnik nespravljiv, zaklet
SSKJ
preklínjati -am nedov. (í)
- 1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: preklinjati se je odvadil; vpili so in preklinjali; preklinja kot Turek zelo; ekspr. preklinjal je, da je kar treskalo zelo
- 2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: domačini so jih preklinjali / preklinja dom, ves svet; preklinjati svojo usodo
- preklinjáje: preklinjaje vso pot, je prišel do vasi
- preklinjajóč -a -e: vrnil se je pijan in preklinjajoč; preklinjajoči moški
SSKJ
sovrážnik -a m (ȃ)
- 1. kdor ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: ta človek je njegov sovražnik; nimam sovražnikov; ekspr. smrtni, zagrizen sovražnik; prijatelj in sovražnik / pes in mačka sta si sovražnika / osebni, politični sovražnik
- 2. s prilastkom kdor je usmerjen, deluje proti koristim česa: biti sovražnik domovine, revolucije / ta država je naš sovražnik; star. avstrijske dežele je spet ogrožal dedni sovražnik — Turek / sovražnik napredka, svobode / notranji, zunanji sovražniki države; ekspr. boj proti razrednemu sovražniku proti sovražnikom delavskega razreda
// kdor čuti odpor, veliko nenaklonjenost do česa: biti sovražnik nasilja; sovražnik omahljivosti in popustljivosti / je sovražnik žensk - 3. nasprotna stran v oboroženem spopadu, vojni: sovražnik je vdrl v državo; ne vdati se sovražniku; napasti, premagati sovražnika; spopad s sovražnikom / publ. potopiti, sestreliti sovražnika sovražno ladjo, letalo
// kot povelje sovražnik s čela, za — boj
// pripadnik te strani: pet sovražnikov je bilo ubitih, drugi so se umaknili - 4. ekspr., s prilastkom kar ovira, preprečuje zlasti kaj pozitivnega: tako malomaren odnos je sovražnik uspeha
- 5. ekspr., s prilastkom kar povzroča velike težave, škodo: ta bolezen je še vedno naš največji sovražnik; potresi, suša in drugi sovražniki človeštva / dvom je sovražnik pravega veselja
● ekspr. tega ne privoščim niti največjemu sovražniku nikomur; evfem. on ni sovražnik alkohola rad pije alkoholne pijače
SSKJ
túrban -a m (ȗ)
- 1. v muslimanskem okolju moško pokrivalo iz dolgega platnenega traku, ki se ovije okoli glave: Turek s pisanim turbanom na glavi; turban in fes
- 2. temu podobno žensko pokrivalo: na glavi je imela svilen turban
// ekspr. kar je temu pokrivalu podobno sploh: kite ima spletene v nekak turban
SSKJ
túrek -rka m (ú) bot. užitna goba z oranžno rdečim klobukom in belim betom z rjavimi ali črnimi luskami, Leccinum: nabirati turke / brezov turek
SSKJ
Število zadetkov: 9
Dostopnost