Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
škólnik -a m (ọ̑) nar. vzhodno učitelj: v razred je stopil novi školnik
// organist: školnik je orglal
SSKJ
šólmošter -tra m (ọ̄) star. učitelj: v vas je prišel nov šolmošter
SSKJ
šólnik -a m (ọ̑) 
  1. 1. knjiž. učitelj, profesor, zlasti izkušen: bil je šolnik in narodni buditelj
  2. 2. publ. učitelj, prosvetni delavec: dolžnosti in pravice šolnikov
SSKJ
šómošter -tra m (ọ̄) star. učitelj: bil je šomošter; šomoštri in dohtarji
SSKJ
tečájnik -a m (ȃ) 
  1. 1. udeleženec tečaja: znanje tečajnikov
  2. 2. geogr. vzporednik 66,5° severne in južne geografske širine: področje ob tečajniku; povratnik in tečajnik / južni, severni tečajnik
  3. 3. nar. primorsko tečaj, nasadilo: sneti vrata s tečajnikov
    ♦     šol. učitelj tečajnik prva leta po 1945 učitelj, poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju
SSKJ
telovádba -e ž (ȃ) 
  1. 1. telesne vaje za razvijanje, ohranjevanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti: utrjevati telo s telovadbo; jutranja, vsakodnevna telovadba; telovadba na prostem / ortopedska, rekreacijska telovadba / hoditi k telovadbi; pren. miselna, računska telovadba
    ♦     šport. orodna telovadba; parterna ali talna telovadba
  2. 2. žarg., šol. telesna vzgoja: drugo uro imajo učenci telovadbo; učitelj telovadbe
    ●     ekspr. da so priplezali na vrh gore, so morali pokazati pravo telovadbo spretnost
SSKJ
teoretizírati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. razmišljati, razpravljati o čem kot teoretik: v zadnji razpravi avtor teoretizira o zgodovinskem romanu / strokovnjaki teoretizirajo o graditvi plavajočega letališča
  2. 2. ekspr. abstraktno, neživljenjsko razpravljati o kaki stvari: ker je učitelj preveč teoretiziral, ga učenci niso razumeli
SSKJ
tísti -a -o zaim. (ȋ) 
  1. I. v pridevniški rabi
    1. 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
      1. a) razmeroma oddaljena: tisti človek tam je moj profesor; vidite, za tistim gozdom na desni leži vas; dajte mi tisti kovček z zgornje police, prosim
      2. b) glede na drugo bolj oddaljena: ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša; odprite tisto okno, to se ne da odpreti / to dekle spredaj dobro poznam, tisto za njo pa vidim prvič
        // izraža, da se govoreči na njem, pred njim ne nahaja: ta del ceste ni asfaltiran, tisti, ki pelje skozi vas, pa je; vsak otrok bi rad imel strica v daljni deželi. V tisti deželi je vse lepo
    2. 2. izraža, da je kaj časovno odmaknjeno od časa govorjenja o njem: rad se je spominjal tistega nastopa, ki mu je prinesel prvo mesto; tista kretnja, kako si je obrisal solze, ga je ganila; se spomnite tiste povodnji pred dvema letoma / bil je trden mož in tisti čas še gospodar tedaj; leteli so nad mestom, tisti dan je bila megla; v jeseni je bil doma en dan in od tistega dne ga ni bilo več; pomeril je in tisti hip, trenutek je počilo takoj nato; meteor se je zasvetil in v tistem trenutku ugasnil; star. tisto pot je igral le zase tistikrat, takrat; ekspr. ujezil se je in pri tisti priči odšel takoj (tedaj)
    3. 3. izraža, da se je o osebi ali stvari že prej pripovedovalo: to so tisti delavci, ki so sekali ob progi; spet je prišel tisti fant, ki vas je iskal dopoldne; ekspr. rad bi, da bi mi popravili tisti hlev, saj veste; ne pozabite mi prinesti tisto knjigo; vprašati sem vas hotel, kako je s tisto vašo zadevo
      // poudarja omejenost na osebo ali stvar, določeno navadno z odvisnim stavkom: tisti delavci, ki opravljajo fizično delo, morajo imeti izdatnejšo hrano; pospeševali bodo razvoj tistih dejavnosti, ki so življenjsko pomembne / ekspr.: pisma so pisana s tisto njemu lastno vnemo; v njem je bilo polno življenja, tiste zdrave kmečke razigranosti in dovtipnosti
    4. 4. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja nejevoljo: teta pride na obisk. O, tista sitnica; ti pa tisto tvoje prepričanje
      // poudarja pomen besede, na katero se veže: še tisto malo drobiža ni zapravil; zaradi tistih nekaj dinarjev sta se sprla; tistih nekajkrat, ko sem ga srečal, je bilo premalo, da bi se spoznala
    5. 5. star. isti: kar mu je učitelj povedal, je ponovil s tistimi besedami / govorila sta en in tisti jezik / zjutraj sta šla in se še tisti dan vrnila
      ●       ni več tista, kakršna je bila taka, takšna
  2. II. v samostalniški rabi
    1. A) 
      1. 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
        1. a) razmeroma oddaljeno: poglej, tisti tam je naš znanec
        2. b) glede na drugo bolj oddaljeno: poglejte vrhove, ti so še v soncu, tisti pa že zaviti v oblake
      2. 2. izraža osebo ali stvar, kot jo določa navadno odvisni stavek: rad je smešil tiste, ki se imajo navado bahati; vsi so prišli, tudi tisti od daleč; blagor tistemu, ki je zdrav; misli na tiste, ki stradajo; pomaga naj tisti, ki more / volja je tista, ki mu pomaga živeti / kdor je delal, tisti je dobil plačilo
      3. 3. ekspr. izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vanjo tisti, kako se že piše; ste slišali tiste na sestanku; Janez in tista se dobro razumeta; rad pije tisto, saj veste vino; samo na tisto mislita na spolne odnose
        // ugotoviti morajo, kdaj se je tisti in tisti zaletel z avtomobilom ta in ta
    2. B) 
      1. 1. izraža navadno še ne prepoznano, od govorečega razmeroma oddaljeno stvar, na katero se navadno usmerja pozornost koga: kaj je tisto? Tisto tam so ovce; tisto ni bil grom, ampak nekaj drugega
        // izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: mir je tisto, kar si najbolj želi; pozabil je še tisto, kar se je naučil v šoli / ali veste o njem tisto, kako se je zdravil
      2. 2. izraža znan, časovno odmaknjen dogodek, pojav: kaj hočemo, tisto takrat se je zgodilo proti naši volji / ekspr. tisto, da je zavrgel sina, ga preganja to
        // pomeril je in v tistem sprožil hkrati, takoj nato; pred dvema letoma ga je obiskala in po tistem je ni več videl
        ●         ekspr. ima me za eno od tistih za lahkoživo žensko; star. tista, da ponoči ne mara ven, je malo čudna tisto; ekspr. zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto poudarja trditev; kmetijo je dobro uredil. Gospodar je, tisto pa, tisto izraža pritrditev; pog. lepo ste nas postregli, zelo ste se potrudili. Dajte no, kaj bi tisto izraža rahlo zavrnitev; preg. tistega pesem poje, čigar kruh je govori v korist tistega, ki mu daje zaslužek, ga preživlja
SSKJ
tišína -e ž (í) stanje brez glasov, šumov: tišina je bila popolna; nastala, ekspr. zavladala je tišina; tišina je dolgo trajala; prekiniti tišino; tišino je pretrgalo brnenje letala; ekspr. vas se je pogreznila v tišino; v tišini sliši, kako ji bije srce; globoka, velika tišina; ekspr. gluha, grobna tišina; ekspr. mrtva globoka, popolna, smrtna tišina popolna; tišina noči / v tišini parka se je zaslišal korak
// stanje brez hrupa, govorjenja: v razredu je nastala tišina; kratka, mučna tišina; popolna, ekspr. stroga tišina; delati v tišini; ekspr. nastala je taka tišina, da bi slišal šivanko pasti zelo velika
// kot vzklik tišina, je zavpil učitelj
● ekspr. raziskovati svet tišine podvodni svet; svet gluhonemih
SSKJ
točkováti -újem nedov. in dov. (á ȗ) 
  1. 1. izražati vrednost česa s točkami: točkovati rezultate tekmovanja / učitelj naloge točkuje; vsak odgovor se točkuje
  2. 2. ocenjevati določeno lastnost česa s točkami: komisija je začela točkovati stanovanja; točkovati po pravilniku
    ●     to tekmovanje se točkuje tudi za evropsko prvenstvo v njem dosežene točke se upoštevajo tudi v evropskem prvenstvu
    točkován -a -o: visoko točkovano delovno mesto
SSKJ
továriš -a m (ȃ) 
  1. 1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem
    // oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš
    // oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš
  2. 2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: miličniku se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner
    // ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone
    // oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši
    // oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči
  3. 3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let
  4. 4. naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra
    // pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši
  5. 5. žarg., šol. učitelj, profesor: tovariš je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino
    ●     zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika
SSKJ
trikótnik -a m (ọ̑) 
  1. 1. geom. lik, ki ima tri kote: načrtati trikotnik; stranica trikotnika / enakostranični trikotnik; ostrokotni, pravokotni, topokotni trikotnik; sferični ali sferni trikotnik del površja krogle, omejen s tremi loki velikih krogov krogle
  2. 2. priprava za delanje, risanje ravnih črt v obliki pravokotnega trikotnika: vleči črte s trikotnikom; lesen, plastičen trikotnik; ravnilo, šestilo in trikotnik / izmeriti s trikotnikom
  3. 3. kar je po obliki podobno takemu liku: otroci se učijo s pomočjo krogcev, kvadratov in trikotnikov / pojesti trikotnik sira / znamenje v obliki trikotnika
    // trikotna ploskev: travnat trikotnik med cestami; zadrževati se v trikotniku Ribnica—Kočevje—Žužemberk
    ●     bermudski trikotnik področje Atlantskega oceana med Bermudi, Portorikom in Florido; ekspr. ljubezenski trikotnik mož, žena, moževa ljubica; mož, žena, ženin ljubimec
    ♦     astr. Trikotnik ozvezdje na severnem nebu s tremi svetlimi zvezdami; Južni trikotnik ozvezdje na južnem nebu s tremi svetlimi zvezdami; poletni trikotnik lik, ki ga sestavljajo tri zelo svetle zvezde poletnega neba: Atair, Vega in Deneb; avt. varnostni trikotnik prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim se označita vozili med vleko; fiz. trikotnik sil s katerim se sestavljajo sile ali se razstavlja sila; lingv. samoglasniški trikotnik sestav samoglasnikov v obliki trikotnika; muz. trikotnik triangel; navt. kurzni trikotnik pravokotni enakokraki trikotnik iz prozorne snovi z vtisnjeno stopinjsko lestvico za določanje položaja ladje; navigacijski (sferni) trikotnik s podatki opazovanja, meritev in časa sestavljen trikotnik za določanje položaja ladje po astronomski navigaciji; ped. didaktični trikotnik učenec, učna vsebina in učitelj; šah. pravilo trikotnika pravilo, po katerem se premika kralj po trikotniku treh polj, kadar se hoče v končnici prepustiti poteza nasprotnemu kralju
SSKJ
účen -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na učenje, pouk: učni pripomoček; učna knjiga; učne metode; učno-vzgojni proces / publ. dobiti novo učno moč novega učitelja; učne ustanove; učno osebje / učne delavnice do 1980 delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov; učna knjiga; učna ura časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut; eno učno mesto je prazno delovno mesto učitelja
// nanašajoč se na uk 2: učna pogodba
♦ ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; šol. učni čas trajanje pouka; učni jezik jezik, v katerem poteka pouk; učni korak osnovna snovna enota v programiranem učenju; učni načrt načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; učni predmet; učni program predmetnik in učni načrt; nezadostni, odlični učni uspeh; učna doba do 1980 predpisan čas za izučitev v poklicu; učna enota del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih urah; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu
SSKJ
učeník -a m (í) star. učitelj: učenik je stopil v razred; strog učenik / učenik govorništva / biti komu učenik in vzornik
♦ rel. Učenik in dvanajst apostolov Kristus kot verski učitelj svojih učencev
SSKJ
učênka -e ž (é) 
  1. 1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: v razredu je deset učenk; učenka četrtega letnika; učenke in študentke
    // ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu
    // do 1980 ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt: trgovske učenke / učenke v gospodarstvu
  2. 2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma
SSKJ
učítelj -a m (ȋ) kdor (poklicno) uči, poučuje: postati učitelj; učitelj in učiteljica / fakultetni, univerzitetni učitelj / zborovanje učiteljev
// kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen: učitelj in dva profesorja / učitelj fizike / kot nagovor tovariš učitelj
// kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesni učitelj; učitelj govorništva
// kdor uči, poučuje sploh: oče mu je bil najboljši učitelj / publ. veliki voditelj in učitelj ljudstva / ekspr. tudi radio je pomemben učitelj
● šalj. poleti bi bil učitelj, pozimi zidar rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je; knjiž. angelski učitelj Tomaž Akvinski
♦ rel. cerkveni učitelj naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja po evangeliju; šol. domači učitelj nekdaj ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; partizanski učitelj med narodnoosvobodilnim bojem kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju; potovalni učitelj nekdaj ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo; predmetni, razredni učitelj; stalni učitelj nekdaj z opravljenim strokovnim izpitom; strokovni učitelj ki poučuje strokovni predmet; učitelj pripravnik brez strokovnega izpita, ki opravlja delo pod vodstvom mentorja; učitelj tečajnik prva leta po 1945 poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju
SSKJ
učíteljček -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od učitelj: droben, mlad učiteljček / sanjaril je o karieri, nazadnje pa je samo učiteljček
SSKJ
učiteljeváti -újem nedov. (á ȗ) biti učitelj: v tem kraju učiteljuje že dvajset let
SSKJ
učíteljstvo -a s (ȋ) 
  1. 1. dejstvo, da je kdo učitelj: njegovo učiteljstvo se kaže tudi v pesmih / knjiž. moralno učiteljstvo / knjiž. zaradi bolezni se odreči učiteljstvu učiteljevanju
  2. 2. učitelji: strokovno izpopolnjevanje učiteljstva
SSKJ
učíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati
    // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino
  2. 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine
    // na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov
  3. 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja
  4. 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
  5. 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
  6. 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika
    učíti se 
    1. 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja
      // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje
      // učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
      // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet
    2. 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli
    3. 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti
    4. 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika
    5. 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše
      // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah
    6. 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
      ●       ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
      ♦       psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom
    učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole
    ♦     med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni
    učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli
    učèn -êna -o 
    1. 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam
    2. 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
      ●       nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
      // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave
    3. 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
    4. 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne
    5. 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni
    6. 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor
    7. 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki
Število zadetkov: 177