kônec1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó)
1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu
b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer
// navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas
3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnišnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki
4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti / šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo
b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda
// navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa
č) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec / ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec
d) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več / ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica / gong je označil konec dvoboja / publ. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka / ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel / kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec
e) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt
// ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo / s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada / z njim gre h koncu umrl bo
5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti
6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali / na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen / star. storiti hud konec umreti nasilne smrti / v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec
7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca
8. v členkovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
9. v členkovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav popolnoma, čisto
// poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca
10. navadno v členkovni zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
13. v členkovni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed
// z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec
● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto evrov te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca1
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
línčati -am dov. in nedov. (ȋ)
zlasti v ameriškem okolju ubiti krivca, osumljenca takoj, brez zakonitega sojenja: pobesnela množica ga je hotela linčati / ekspr. linčali me bodo, ko bodo to brali
zlasti v ameriškem okolju ubiti krivca, osumljenca takoj, brez zakonitega sojenja: pobesnela množica ga je hotela linčati / ekspr. linčali me bodo, ko bodo to brali
SSKJ²
píhniti -em dov. (í ȋ)
1. iztisniti zrak skozi priprta, našobljena usta, navadno z določenim namenom: pihniti skozi luknjo v cev; močno pihniti / pihniti dim / pihnil je luč in odšel spat
// s pihom odstraniti: pihniti prah z mize
2. s pihom izraziti navadno strah, občutek ogroženosti: mačka jezno pihne in skoči na okno
// ekspr. izraziti jezo, nejevoljo, sovražnost: poberi se, je jezno pihnila
3. pog., ekspr. ustreliti, ubiti: pihnil je lepega gamsa; nekoga je pihnil, pa so ga zaprli
● pog., ekspr. ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; vzbuja občudovanje zaradi kakega dejanja, uspehov; pog., ekspr. hotel jo je pihniti čez mejo oditi ilegalno v tujino; ekspr. pihne na moje besede ne upošteva jih
1. iztisniti zrak skozi priprta, našobljena usta, navadno z določenim namenom: pihniti skozi luknjo v cev; močno pihniti / pihniti dim / pihnil je luč in odšel spat
// s pihom odstraniti: pihniti prah z mize
2. s pihom izraziti navadno strah, občutek ogroženosti: mačka jezno pihne in skoči na okno
// ekspr. izraziti jezo, nejevoljo, sovražnost: poberi se, je jezno pihnila
3. pog., ekspr. ustreliti, ubiti: pihnil je lepega gamsa; nekoga je pihnil, pa so ga zaprli
● pog., ekspr. ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; vzbuja občudovanje zaradi kakega dejanja, uspehov; pog., ekspr. hotel jo je pihniti čez mejo oditi ilegalno v tujino; ekspr. pihne na moje besede ne upošteva jih
SSKJ²
pobíti1 -bíjem dov., pobìl (í ȋ)
1. drugega za drugim ubiti: vseh ne bodo pozaprli in pobili
2. povzročiti smrt, navadno živali: pobil je nekaj medvedov in volkov / obtožena je s sekiro pobila svojega moža ubila, umorila
3. z udarci spraviti iz pokončnega položaja: s pestjo ga je pobil na tla
● ekspr. pobili so ga skoraj do mrtvega zelo so ga pretepli
4. drugega za drugim razbiti: pobiti kozarce; pobili so jim vsa okna
// nav. 3. os. povzročiti škodo na kulturnih rastlinah: toča je pobila žito / toča je pobila polja, po vinogradih; brezoseb. letos jim je vse pobilo
5. zanikati, ovreči: pobil je vse njegove trditve; pobiti z dokazi / pobiti komu dvome / ekspr. sogovornika je pobil
6. povzročiti, da postane kdo nerazpoložen, žalosten: ta misel ga je pobila; s svojim govorjenjem ga je še bolj pobila
1. drugega za drugim ubiti: vseh ne bodo pozaprli in pobili
2. povzročiti smrt, navadno živali: pobil je nekaj medvedov in volkov / obtožena je s sekiro pobila svojega moža ubila, umorila
3. z udarci spraviti iz pokončnega položaja: s pestjo ga je pobil na tla
● ekspr. pobili so ga skoraj do mrtvega zelo so ga pretepli
4. drugega za drugim razbiti: pobiti kozarce; pobili so jim vsa okna
// nav. 3. os. povzročiti škodo na kulturnih rastlinah: toča je pobila žito / toča je pobila polja, po vinogradih; brezoseb. letos jim je vse pobilo
5. zanikati, ovreči: pobil je vse njegove trditve; pobiti z dokazi / pobiti komu dvome / ekspr. sogovornika je pobil
6. povzročiti, da postane kdo nerazpoložen, žalosten: ta misel ga je pobila; s svojim govorjenjem ga je še bolj pobila
- pobíti se
pri padcu, udarcu poškodovati se, raniti se: otrok je padel in se pobil; pobiti se po glavi
- pobít -a -o:
bil je utrujen in pobit; pobite živali; pobita polja; prisl.: pobito hoditi
SSKJ²
pogubíti -ím dov., pogúbil (ī í)
1. drugega za drugim izgubiti: otroci so ji pogubili vse pletilke; že več rokavic je pogubil; pri selitvi se je več stvari pogubilo / pogubil je že skoraj vse zobe
● ekspr. hotel se je neopazno pogubiti oditi
2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo deležen velike moralne ali materialne izgube, škode: ljubezen ga je pogubila; s svojim dejanjem ga je pogubil; zaradi pijače se bo pogubil
♦ rel. pogubiti človeka povzročiti, da je človek obsojen na večno trpljenje po smrti
3. star. ubiti, usmrtiti: pogubili so ga; dati koga pogubiti
1. drugega za drugim izgubiti: otroci so ji pogubili vse pletilke; že več rokavic je pogubil; pri selitvi se je več stvari pogubilo / pogubil je že skoraj vse zobe
● ekspr. hotel se je neopazno pogubiti oditi
2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo deležen velike moralne ali materialne izgube, škode: ljubezen ga je pogubila; s svojim dejanjem ga je pogubil; zaradi pijače se bo pogubil
♦ rel. pogubiti človeka povzročiti, da je človek obsojen na večno trpljenje po smrti
3. star. ubiti, usmrtiti: pogubili so ga; dati koga pogubiti
- pogubljèn -êna -o:
pogubljeni dežniki; bil je pogubljen
SSKJ²
pospráviti -im dov. (á ȃ)
1. dati kaj na določeno, pravo mesto: pospraviti igrače, knjige / pospraviti krožnike na polico; perilo je pospravila v omaro; vedno mora sama pospraviti za otroki; nikoli ne pospravi za seboj
// narediti, da je kaj urejeno, počiščeno: pospraviti mizo, sobo; pospravil je po dvorišču
// dati kaj stran, proč, da ni napoti: iz sobe so pospravili vse odvečne stole; pospravi knjige z mize, bomo kosili
2. spraviti pridelek s polja: letos so zelo zgodaj pospravili krompir; seno so pospravili še v suhem vremenu; vse so že pospravili z njiv
3. ekspr. pojesti: pospravil je že dva zrezka, pa je bil še lačen; z velikim tekom je pospravil skledo žgancev; hlastno sta pospravila sadje
4. pog., ekspr. ubiti, usmrtiti: hvalil se je, koliko jih je med vojno pospravil
● naše moštvo je pospravilo ves izkupiček je zmagalo; pog. na mesec pospravi dva milijona porabi, zapravi; ekspr. tat je pospravil vso zlatnino vzel, ukradel; ekspr. pospravi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi; ekspr. če nočeš ubogati, kar pospravi svoje kovčke pojdi, odidi
1. dati kaj na določeno, pravo mesto: pospraviti igrače, knjige / pospraviti krožnike na polico; perilo je pospravila v omaro; vedno mora sama pospraviti za otroki; nikoli ne pospravi za seboj
// narediti, da je kaj urejeno, počiščeno: pospraviti mizo, sobo; pospravil je po dvorišču
// dati kaj stran, proč, da ni napoti: iz sobe so pospravili vse odvečne stole; pospravi knjige z mize, bomo kosili
2. spraviti pridelek s polja: letos so zelo zgodaj pospravili krompir; seno so pospravili še v suhem vremenu; vse so že pospravili z njiv
3. ekspr. pojesti: pospravil je že dva zrezka, pa je bil še lačen; z velikim tekom je pospravil skledo žgancev; hlastno sta pospravila sadje
4. pog., ekspr. ubiti, usmrtiti: hvalil se je, koliko jih je med vojno pospravil
● naše moštvo je pospravilo ves izkupiček je zmagalo; pog. na mesec pospravi dva milijona porabi, zapravi; ekspr. tat je pospravil vso zlatnino vzel, ukradel; ekspr. pospravi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi; ekspr. če nočeš ubogati, kar pospravi svoje kovčke pojdi, odidi
- posprávljen -a -o:
lepo pospravljena soba; žito je že pospravljeno
SSKJ²
SSKJ²
ubòj -ôja m (ȍ ó)
glagolnik od ubiti 1: zagrešiti uboj; biti obsojen zaradi uboja / uboj iz koristoljubja, ljubosumnosti; uboj na zahrbten način
♦ pravn. naklepni uboj naklepna povzročitev smrti človeka; umor; uboj na mah v močni razdraženosti
glagolnik od ubiti 1: zagrešiti uboj; biti obsojen zaradi uboja / uboj iz koristoljubja, ljubosumnosti; uboj na zahrbten način
♦ pravn. naklepni uboj naklepna povzročitev smrti človeka; umor; uboj na mah v močni razdraženosti
SSKJ²
SSKJ²
upleníti in upléniti -im dov. (ī ẹ́)
1. nasilno vzeti materialne dobrine: vojaki so uplenili veliko dragocenosti; upleniti orožje sovražniku
2. uloviti in ubiti drugo žival za hrano: lovec je zalotil kormorana, ko je ta ravno uplenil ribo; trop volkov je uplenil srno; množica mravelj lahko upleni tudi precej večje živali / volk občasno upleni tudi ovco
// lov. z orožjem, pastjo priti do divjadi: upleniti divjega petelina, srno
1. nasilno vzeti materialne dobrine: vojaki so uplenili veliko dragocenosti; upleniti orožje sovražniku
2. uloviti in ubiti drugo žival za hrano: lovec je zalotil kormorana, ko je ta ravno uplenil ribo; trop volkov je uplenil srno; množica mravelj lahko upleni tudi precej večje živali / volk občasno upleni tudi ovco
// lov. z orožjem, pastjo priti do divjadi: upleniti divjega petelina, srno
- uplénjen -a -o:
uplenjene bombe; uplenjena lisica
SSKJ²
zabôsti -bôdem dov., zabôdel in zabódel zabôdla, stil. zabòl zabôla (ó)
1. s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabosti z iglo v meh
// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: ko je prenehala šivati, je zabodla iglo v blazinico; zabosti risalni žebljiček v desko
2. s potiskom noža, bodala zlasti v srce ubiti, umoriti: v jezi je zabodel soseda; pogledala me je, kot bi jo zabodel
1. s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabosti z iglo v meh
// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: ko je prenehala šivati, je zabodla iglo v blazinico; zabosti risalni žebljiček v desko
2. s potiskom noža, bodala zlasti v srce ubiti, umoriti: v jezi je zabodel soseda; pogledala me je, kot bi jo zabodel
- zabôsti se
s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: trn se mu je zabodel v prst; globoko se zabosti
● ekspr. njegov pogled se je zabodel vanjo ostro, strogo jo je pogledal
- zabodèn -êna -o
1. deležnik od zabosti: našli so ga zabodenega; pog. gleda kakor zaboden vol zelo neumno ali začudeno
2. ekspr. zelo neumen ali začuden: zaboden pogled; prisl.: zabodeno strmeti predse; nikar tako zabodeno ne glej
SSKJ²
zatôlči -tôlčem [zatou̯či] dov., zatôlci zatôlcite in zatolcíte; zatôlkel zatôlkla (ó)
1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti v kaj tako, da ni višje od površine česa: zatolči zapognjeni žebelj v les / zatolči kol v zemljo zabiti
// s tolčenjem, udarjanjem trdno namestiti: zatolči toporišče v sekiro; zatolči veho v sod
2. nekajkrat slišno udariti: v gozdu je zatolkel detel; zatolči po mizi
3. ekspr. začeti močno biti, utripati: ob tem prizoru mu je zatolklo srce; brezoseb. v prsih mu je zatolklo
4. ekspr. z udarci ubiti: zatolči miš; zatolči s palico / zajeli so jih in jih zatolkli
5. pog. narediti, povzročiti, da kdo ne more (uspešno) delovati: zatolči mladega ustvarjalca / prevelika samokritičnost ga je zatolkla
● ekspr. zatolči koga v zemljo uničiti ga, onemogočiti ga
1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti v kaj tako, da ni višje od površine česa: zatolči zapognjeni žebelj v les / zatolči kol v zemljo zabiti
// s tolčenjem, udarjanjem trdno namestiti: zatolči toporišče v sekiro; zatolči veho v sod
2. nekajkrat slišno udariti: v gozdu je zatolkel detel; zatolči po mizi
3. ekspr. začeti močno biti, utripati: ob tem prizoru mu je zatolklo srce; brezoseb. v prsih mu je zatolklo
4. ekspr. z udarci ubiti: zatolči miš; zatolči s palico / zajeli so jih in jih zatolkli
5. pog. narediti, povzročiti, da kdo ne more (uspešno) delovati: zatolči mladega ustvarjalca / prevelika samokritičnost ga je zatolkla
● ekspr. zatolči koga v zemljo uničiti ga, onemogočiti ga
- zatôlčen -a -o:
žebelj, zatolčen v desko; fant je popolnoma zatolčen
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 52
Dostopnost