katáster -tra m (á)
uradni seznam zemljišč s podatki o parcelah: izdelati, napraviti kataster; meriti zemljišča za kataster / odmeriti davek na osnovi katastra / zemljiški kataster / pog. iti na kataster v katastrski urad
// s prilastkom uradni popis določene stvari, objektov na določenem območju in načrt njihove razporeditve: gozdni, vodni kataster; kataster cest, lovišč / kataster davčnih zavezancev uradni seznam, popis
♦ pravn. davčni kataster uradni seznam tistega, kar je potrebno za ugotovitev davčnih zavezancev in davčne osnove; zgod. terezijanski kataster za davčne namene narejen kataster v času vladanja Marije Terezije
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
načín -a m (ȋ)
1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika / publ. slikati v realističnem načinu slogu / z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov
2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja
a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek; na noben način noče iti z nami; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne
b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu
// v zvezi na vsak način poudarja
c) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način
č) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo; tega denarja je parcela na vsak način vredna
● pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako študiral kot zdaj; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo
♦ gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; glasb. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način; jezikosl. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina
1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika / publ. slikati v realističnem načinu slogu / z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov
2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja
a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek; na noben način noče iti z nami; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne
b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu
// v zvezi na vsak način poudarja
c) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način
č) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo; tega denarja je parcela na vsak način vredna
● pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako študiral kot zdaj; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo
♦ gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; glasb. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način; jezikosl. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina
SSKJ²
nàdpreglèd -éda m (ȁ-ȅ ȁ-ẹ́)
zdravstvena in administrativna kontrola bolnika, pri kateri se ugotavlja upravičenost do nadaljnjega bolniškega staleža: pri nadpregledu so mu podaljšali bolniški dopust še za en mesec
// v stari Avstriji pregled pri zdravniku specialistu glede na ugotovitev naborne komisije: pri nadpregledu je bil določen za službo brez orožja
zdravstvena in administrativna kontrola bolnika, pri kateri se ugotavlja upravičenost do nadaljnjega bolniškega staleža: pri nadpregledu so mu podaljšali bolniški dopust še za en mesec
// v stari Avstriji pregled pri zdravniku specialistu glede na ugotovitev naborne komisije: pri nadpregledu je bil določen za službo brez orožja
SSKJ²
nájdenje -a s (ā)
glagolnik od najti; najdba: najdenje ukradene umetnine / najdenje pravilne rešitve / najdenje lastnega jaza
// knjiž. ugotovitev, odkritje: razlagati človeško psiho, njene blodnje in najdenja
glagolnik od najti; najdba: najdenje ukradene umetnine / najdenje pravilne rešitve / najdenje lastnega jaza
// knjiž. ugotovitev, odkritje: razlagati človeško psiho, njene blodnje in najdenja
SSKJ²
nèznánstven -a -o prid.(ȅ-ȃ)
ki ni znanstven: neznanstvena metoda, trditev, ugotovitev / neznanstvena raven predavanja jih je razočarala
ki ni znanstven: neznanstvena metoda, trditev, ugotovitev / neznanstvena raven predavanja jih je razočarala
- nèznánstveno prisl.:
neznanstveno razpravljati o čem
SSKJ²
nikákor in nikàkor člen. (ȃ; ȁ) v nikalnih stavkih
1. izraža zanikanje kakršnegakoli načina: tega nikakor ne morem urediti, ne tako ne drugače / to nikakor še ni dokaz
2. poudarja
a) zanikano trditev, ugotovitev: ponoči nikakor ne gre v gozd; nikakor ga nisem mogel prepričati, ne zlepa ne zgrda / nikakor ne gre pretiravati s hvalo
b) prepričanost o neprimernosti, neutemeljenosti česa: te pohvale nikakor nisem vreden; ta prijaznost nikakor ni dokaz njegove dobrote / hudoben ni, nikakor ne; ali si spet zamudil? Nikakor ne, še ni osem
1. izraža zanikanje kakršnegakoli načina: tega nikakor ne morem urediti, ne tako ne drugače / to nikakor še ni dokaz
2. poudarja
a) zanikano trditev, ugotovitev: ponoči nikakor ne gre v gozd; nikakor ga nisem mogel prepričati, ne zlepa ne zgrda / nikakor ne gre pretiravati s hvalo
b) prepričanost o neprimernosti, neutemeljenosti česa: te pohvale nikakor nisem vreden; ta prijaznost nikakor ni dokaz njegove dobrote / hudoben ni, nikakor ne; ali si spet zamudil? Nikakor ne, še ni osem
SSKJ²
obrázec -zca m (ȃ)
1. list z okvirnim tekstom in rubrikami za ustrezne podatke: izpolniti obrazec; tiskan obrazec; blok obrazcev / davčni obrazec; obrazec za osebne podatke
2. z dogovorjenimi znaki izraženi odnosi, zakonitosti med stvarmi ali pojmi: izpeljati obrazec; svojo ugotovitev je zapisal v obliki obrazca
// mat. v matematični obliki podano pravilo za računanje: obrazec za ploščino lika / matematični obrazec
3. predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene: izgovarjati čarovne obrazce; zarotitveni obrazci; obrazec za prisego
// ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa: obrazec obrednih pesmi
● zastar. v knjigi so obrazci iz vaškega življenja podobe, slike
♦ geom. distančni obrazec za računanje razdalje med dvema točkama v koordinatnem sistemu; lit. metrični obrazec; rel. molitveni, spovedni obrazec
1. list z okvirnim tekstom in rubrikami za ustrezne podatke: izpolniti obrazec; tiskan obrazec; blok obrazcev / davčni obrazec; obrazec za osebne podatke
2. z dogovorjenimi znaki izraženi odnosi, zakonitosti med stvarmi ali pojmi: izpeljati obrazec; svojo ugotovitev je zapisal v obliki obrazca
// mat. v matematični obliki podano pravilo za računanje: obrazec za ploščino lika / matematični obrazec
3. predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene: izgovarjati čarovne obrazce; zarotitveni obrazci; obrazec za prisego
// ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa: obrazec obrednih pesmi
● zastar. v knjigi so obrazci iz vaškega življenja podobe, slike
♦ geom. distančni obrazec za računanje razdalje med dvema točkama v koordinatnem sistemu; lit. metrični obrazec; rel. molitveni, spovedni obrazec
SSKJ²
očétovski -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na oče 1: to je njegova očetovska dolžnost; očetovska ljubezen, skrb; zlorabljati očetovsko oblast / je zelo očetovski / sosedu je dal očetovski nasvet / očetovski prednik prednik po očetu
♦ pravn. očetovska pravda pravda za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva; soc. očetovsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po očetu
nanašajoč se na oče 1: to je njegova očetovska dolžnost; očetovska ljubezen, skrb; zlorabljati očetovsko oblast / je zelo očetovski / sosedu je dal očetovski nasvet / očetovski prednik prednik po očetu
♦ pravn. očetovska pravda pravda za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva; soc. očetovsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po očetu
- očétovsko prisl.:
očetovsko opominjati; po očetovsko skrbeti za koga; biti očetovsko dober
SSKJ²
oznánjenje1 -a s (ā)
glagolnik od oznaniti: oznanjenje Pasteurjevih ugotovitev so pozdravili vsi znanstveniki
glagolnik od oznaniti: oznanjenje Pasteurjevih ugotovitev so pozdravili vsi znanstveniki
SSKJ²
poskúsiti -im tudi poizkúsiti -im dov., poskúšen tudi poizkúšen (ú ȗ)
1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka
a) za uresničitev dejanja: poskusil je dvigniti kamen, odpreti vrata; ptico je poskusil ujeti; večkrat je poskusil preplezati steno; poskusiti rešiti nalogo / obkoljeni so poskusili prebiti obroč; poskusi prijazneje ravnati z njim; elipt.: poskusiti nemogoče; poskusiti samomor / kot grožnja samo poskusi, pa boš videl
b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskusi gibati s prsti, hoditi / poskusiti kaj pomensko opredeliti
2. narediti kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti, stanja: poskusi ta vijak, če je pravi; poskusil je, če je vrv dovolj napeta / voda ni mrzla, kar poskusi / hotel je poskusiti svoje moči preizkusiti
3. narediti kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: poskusili so novo cepivo / poskusiti uporabnost nove iznajdbe
4. nav. ekspr. spoznati, ugotoviti kaj ob lastnih doživetjih: to vedo najbolje tisti, ki so sami poskusili; poskusil je, kaj je ljubezen / vi niste poskusili, kaj je siromaštvo niste bili sami siromašni
● ekspr. v življenju je marsikaj poskusil pretrpel; ekspr. nihče si ni upal poskusiti gore s te strani iti, plezati na goro; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; ekspr. vse je poskusil, da bi jo pridobil zelo se je trudil, si prizadeval; ekspr. poskusiti še ni greh če kdo naredi kaj neprimernega zaradi potrebne izkušnje, ni to nič hudega
1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka
a) za uresničitev dejanja: poskusil je dvigniti kamen, odpreti vrata; ptico je poskusil ujeti; večkrat je poskusil preplezati steno; poskusiti rešiti nalogo / obkoljeni so poskusili prebiti obroč; poskusi prijazneje ravnati z njim; elipt.: poskusiti nemogoče; poskusiti samomor / kot grožnja samo poskusi, pa boš videl
b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskusi gibati s prsti, hoditi / poskusiti kaj pomensko opredeliti
2. narediti kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti, stanja: poskusi ta vijak, če je pravi; poskusil je, če je vrv dovolj napeta / voda ni mrzla, kar poskusi / hotel je poskusiti svoje moči preizkusiti
3. narediti kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: poskusili so novo cepivo / poskusiti uporabnost nove iznajdbe
4. nav. ekspr. spoznati, ugotoviti kaj ob lastnih doživetjih: to vedo najbolje tisti, ki so sami poskusili; poskusil je, kaj je ljubezen / vi niste poskusili, kaj je siromaštvo niste bili sami siromašni
● ekspr. v življenju je marsikaj poskusil pretrpel; ekspr. nihče si ni upal poskusiti gore s te strani iti, plezati na goro; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; ekspr. vse je poskusil, da bi jo pridobil zelo se je trudil, si prizadeval; ekspr. poskusiti še ni greh če kdo naredi kaj neprimernega zaradi potrebne izkušnje, ni to nič hudega
- poskúsiti se tudi poizkúsiti se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom
izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: poskusiti se v pesništvu; kot samouk se je poskusil tudi v tiskarskem poslu / novinarji so se poskusili v smučanju so tekmovali / poskusil se je tudi kot dramatik
SSKJ²
poskúšati -am tudi poizkúšati -am nedov. (ú)
1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka
a) za uresničitev dejanja: poskušal je odnesti vrečo, odpreti vrata; poskušal je zibelko narediti sam / večkrat je že poskušal zbežati / poskuša govoriti razločno; poskušala se je vesti naravno / elipt.: otrok poskuša prve korake; najprej je poskušal zlepa
b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskušal je gibati s prsti, hoditi / poskušal je močna železna vrata, ali se dajo odpreti
2. delati kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti: poskušal je žice, če so dovolj napete
3. delati kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: poskušati zdravilo na ljudeh / ekspr. hodili so poskušat zdravilno moč vrelca preizkušat / poskušati vina pokušati
1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka
a) za uresničitev dejanja: poskušal je odnesti vrečo, odpreti vrata; poskušal je zibelko narediti sam / večkrat je že poskušal zbežati / poskuša govoriti razločno; poskušala se je vesti naravno / elipt.: otrok poskuša prve korake; najprej je poskušal zlepa
b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskušal je gibati s prsti, hoditi / poskušal je močna železna vrata, ali se dajo odpreti
2. delati kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti: poskušal je žice, če so dovolj napete
3. delati kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: poskušati zdravilo na ljudeh / ekspr. hodili so poskušat zdravilno moč vrelca preizkušat / poskušati vina pokušati
- poskúšati se tudi poizkúšati se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: poskuša se v pesništvu / poskušal se je tudi kot dramatik, igralec / v ribniku so se poskušale prve žabe so se oglašale
- poskušajóč tudi poizkušajóč -a -e:
padel je, poskušajoč zaustaviti sovražno enoto
SSKJ²
preudárek -rka m (ȃ)
glagolnik od preudariti: ta ugovor zahteva preudarek / dati kaj v preudarek; to je sklenil po daljšem, temeljitem preudarku / govoriti brez preudarka; ravnati po lastnem preudarku
// knjiž. sklep, ugotovitev: spis vsebuje veliko tehtnih preudarkov; upoštevati preudarek sodišča
♦ pravn. svobodni preudarek pravica javnega organa, sodišča, da iz več pravno mogočih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu
glagolnik od preudariti: ta ugovor zahteva preudarek / dati kaj v preudarek; to je sklenil po daljšem, temeljitem preudarku / govoriti brez preudarka; ravnati po lastnem preudarku
// knjiž. sklep, ugotovitev: spis vsebuje veliko tehtnih preudarkov; upoštevati preudarek sodišča
♦ pravn. svobodni preudarek pravica javnega organa, sodišča, da iz več pravno mogočih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu
SSKJ²
protokólen -lna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na protokol: protokolna ugotovitev / protokolni ceremonial
nanašajoč se na protokol: protokolna ugotovitev / protokolni ceremonial
SSKJ²
skúšati -am tudi izkúšati -am nedov. (ú)
1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka
a) za uresničitev dejanja: skušati koga dvigniti, vreči na tla; skušati odpreti vrata / skušali so zbežati; skušal se mu je izmakniti, izviti / skušati doseči soglasje; skušati koga pomiriti, pregovoriti; skušati popraviti napako; skušal je prikriti nezadovoljstvo; skušati razumeti
b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: skušal je gibati s prsti, hoditi, vstati
2. nav. ekspr. namenoma povzročati, da kdo stori, izjavi zlasti kaj takega, kar mu škodi: vedel sem, da me skušajo, zato sem mirno odgovoril; skušati prijatelja / zakaj skušaš mojo potrpežljivost
♦ rel. hudič ga skuša
// prizadevati si ugotoviti mnenje, ravnanje koga: gestapovci so ga že večkrat skušali, pa se ni izdal / ne skušaj me preveč ne izzivaj me, ne draži
3. star. doživljati, čutiti: skušati ljubezen, žalost; zdaj vem in skušam, kakšni so ljudje; v življenju je marsikaj skušal
● star. ne skušaj boga ne izpostavljaj se nevarnosti; star. prijatelja skušaš v nesreči spoznaš; star. potipal je plot, kakor bi skušal, če ni preperel poskušal, preizkušal
1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka
a) za uresničitev dejanja: skušati koga dvigniti, vreči na tla; skušati odpreti vrata / skušali so zbežati; skušal se mu je izmakniti, izviti / skušati doseči soglasje; skušati koga pomiriti, pregovoriti; skušati popraviti napako; skušal je prikriti nezadovoljstvo; skušati razumeti
b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: skušal je gibati s prsti, hoditi, vstati
2. nav. ekspr. namenoma povzročati, da kdo stori, izjavi zlasti kaj takega, kar mu škodi: vedel sem, da me skušajo, zato sem mirno odgovoril; skušati prijatelja / zakaj skušaš mojo potrpežljivost
♦ rel. hudič ga skuša
// prizadevati si ugotoviti mnenje, ravnanje koga: gestapovci so ga že večkrat skušali, pa se ni izdal / ne skušaj me preveč ne izzivaj me, ne draži
3. star. doživljati, čutiti: skušati ljubezen, žalost; zdaj vem in skušam, kakšni so ljudje; v življenju je marsikaj skušal
● star. ne skušaj boga ne izpostavljaj se nevarnosti; star. prijatelja skušaš v nesreči spoznaš; star. potipal je plot, kakor bi skušal, če ni preperel poskušal, preizkušal
- skúšati se tudi izkúšati se star.
ugotavljati, kdo je močnejši: fantje so se radi skušali; kdo bi se skušal z njim / skušala sta se v metanju
// tekmovati, kosati se: učenci se med seboj skušajo; skušali so se, kdo bo hitrejši; skušati se s kom pri košnji, v delu / letošnje vino se ne more skušati z lanskim
- skušáje tudi izkušáje:
hitel je, skušaje dohiteti tovariše
- skušajóč tudi izkušajóč -a -e:
premišljeval je, skušajoč se spomniti nekaterih podrobnosti
- skúšan tudi izkúšan -a -o:
skušan človek
SSKJ²
sónda -e ž (ọ̑)
1. priprava za merjenje, raziskovanje težko dostopnih, nedostopnih mest, območij: sonde se uporabljajo pri raziskovanju morskega dna, ozračja, vesolja / izstreliti sondo na luno, planet; jemati vzorce snovi s sondo / sonda pošilja podatke / merilna, meteorološka, vesoljska sonda; ultrazvočna sonda
2. med. paličica, cevka, ki se uporablja pri preiskovanju ali zdravljenju telesnih votlin, ran: potisniti sondo v želodec, žilo; s sondo izčrpati prebavni sok; ugotoviti globino rane s sondo; gumijasta, plastična sonda / maternična, želodčna sonda / medicinska sonda
// cevka, ki se potisne v želodec, da se bolnik po njej hrani: hraniti koga po sondi
3. vrtina, luknja v gradbeni element, tla, da se ugotovi stanje, lastnosti, sestava: narediti sonde v nosilne zidove gradu / izvrtati več tisoč metrov globoko sondo / naftne sonde
// arheol. izkop za ugotovitev najdišča: sonda je potrdila predvidevanja / arheološka sonda
● publ. umetnikove sonde na področju človeške duševnosti posamezne raziskave, razčlenitve
♦ alp. sonda dolga, sestavljiva palica za iskanje koga v plazu; elektr. potencialna sonda za merjenje električnega potenciala; voj. sonda naprava, ki opozarja na mine, radioaktivno sevanje
1. priprava za merjenje, raziskovanje težko dostopnih, nedostopnih mest, območij: sonde se uporabljajo pri raziskovanju morskega dna, ozračja, vesolja / izstreliti sondo na luno, planet; jemati vzorce snovi s sondo / sonda pošilja podatke / merilna, meteorološka, vesoljska sonda; ultrazvočna sonda
2. med. paličica, cevka, ki se uporablja pri preiskovanju ali zdravljenju telesnih votlin, ran: potisniti sondo v želodec, žilo; s sondo izčrpati prebavni sok; ugotoviti globino rane s sondo; gumijasta, plastična sonda / maternična, želodčna sonda / medicinska sonda
// cevka, ki se potisne v želodec, da se bolnik po njej hrani: hraniti koga po sondi
3. vrtina, luknja v gradbeni element, tla, da se ugotovi stanje, lastnosti, sestava: narediti sonde v nosilne zidove gradu / izvrtati več tisoč metrov globoko sondo / naftne sonde
// arheol. izkop za ugotovitev najdišča: sonda je potrdila predvidevanja / arheološka sonda
● publ. umetnikove sonde na področju človeške duševnosti posamezne raziskave, razčlenitve
♦ alp. sonda dolga, sestavljiva palica za iskanje koga v plazu; elektr. potencialna sonda za merjenje električnega potenciala; voj. sonda naprava, ki opozarja na mine, radioaktivno sevanje
SSKJ²
upovedovánje -a s (ȃ)
glagolnik od upovedovati: upovedovanje dogodkov, ugotovitev; načini upovedovanja
glagolnik od upovedovati: upovedovanje dogodkov, ugotovitev; načini upovedovanja
SSKJ²
zákon2 -óna tudi -a m (á ọ́; á)
1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, policist; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; dohodninski, zaščitni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
// ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
// splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega
3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
// kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja
4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
// ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon
5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon Nova, Stara zaveza
♦ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; pravn. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive
1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, policist; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; dohodninski, zaščitni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
// ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
// splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega
3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
// kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja
4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
// ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon
5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon Nova, Stara zaveza
♦ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; pravn. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive
SSKJ²
asertóričen -čna -o prid. (ọ́)
knjiž. ki izraža določno trditev, ugotovitev: asertorična prisega
♦ filoz. asertorična sodba sodba, v kateri se kaj ugotavlja, trdi
knjiž. ki izraža določno trditev, ugotovitev: asertorična prisega
♦ filoz. asertorična sodba sodba, v kateri se kaj ugotavlja, trdi
SSKJ²
domísel -sli [domisəu̯] ž (ȋ)
knjiž. ugotovitev, spoznanje: priti do novih domisli / pomirila ga je domisel, da lahko gre
knjiž. ugotovitev, spoznanje: priti do novih domisli / pomirila ga je domisel, da lahko gre
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »
Število zadetkov: 81
Dostopnost