- 1. manjši vlak, zlasti za prevoz turistov
- 1.1. temu podobno cestno vozilo; SINONIMI: cestni vlak, turistični vlak
- 2. igrača, ki predstavlja vlak
- 3. enostaven ples, pri katerem plesalci tvorijo premikajočo se kolono
ETIMOLOGIJA: ↑vlak
Zadetki iskanja
Celotno geslo
eSSKJ
vlákec vlákca samostalnik moškega spola [wlákəc]
ETIMOLOGIJA: ↑vlak
ETIMOLOGIJA: ↑vlak
SSKJ²
vpíti2 vpíjem nedov., vpìl (í ȋ)
1. zelo glasno govoriti: otroci vpijejo na dvorišču; ker je naglušen, mu je treba vpiti na uho; vpila je za njimi, pa je niso slišali; ekspr. vpiti na ves glas, na vse grlo zelo; pog. vpije kot jesihar zelo / vpili so drug čez drugega; vpiti na pomoč
// na tak način izražati jezo, nejevoljo: v službi je tiho, doma pa vpije; jezno, srdito vpiti; spet vpije na otroke / ne dovolim, da kdo vpije name, nad menoj
2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: jesenske barve so vsak dan bolj vpile / iz časopisov vpijejo same slabe novice
// pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: krivice vpijejo do neba, v nebo / siromaštvo v revnih četrtih kar vpije
3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: kmetija vpije po sodobnejši opremi; ulice vpijejo po čistoči / kri vpije po maščevanju; srce vpije po ljubezni
1. zelo glasno govoriti: otroci vpijejo na dvorišču; ker je naglušen, mu je treba vpiti na uho; vpila je za njimi, pa je niso slišali; ekspr. vpiti na ves glas, na vse grlo zelo; pog. vpije kot jesihar zelo / vpili so drug čez drugega; vpiti na pomoč
// na tak način izražati jezo, nejevoljo: v službi je tiho, doma pa vpije; jezno, srdito vpiti; spet vpije na otroke / ne dovolim, da kdo vpije name, nad menoj
2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: jesenske barve so vsak dan bolj vpile / iz časopisov vpijejo same slabe novice
// pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: krivice vpijejo do neba, v nebo / siromaštvo v revnih četrtih kar vpije
3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: kmetija vpije po sodobnejši opremi; ulice vpijejo po čistoči / kri vpije po maščevanju; srce vpije po ljubezni
- vpijóč -a -e:
vpijoč je hodil po cesti; vpijoče barve; v nebo vpijoča krivica; prisl.: vpijoče prikazati revščino; sam.:, bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha
Jezikovna
Začetnica pri poimenovanjih kriminalnih združb: »Kavaški klan«
V občilih se dvojnično pojavljata obe začetnici mafijskih klanov, mala in velika: kavaški/Kavaški klan; škalarjski/Škaljarski klan.
Ali bi morali ta imena obravnavati kot občna ali kot lastna?
SP 2001 za npr. kukluksklan predvideva malo začetnico (to deluje nenavadno, saj je opredeljen kot teroristična organizacija), E-pravopis pa že z veliko Kukluksklan, drugi zgledi so klan krokodila, klan orla.
So razlike med "ustanovitvenim" poimenovanjem kriminalne združbe in poimenovanji, s katerimi mediji poimenujejo združbo, ali je razloček v vrsti organizacije oz. združbe?
SSKJ²
zagáta1 -e ž (ȃ)
star. ozek prostor, kraj: zagata med hišama / mestne ulice in zagate ozke ulice; zagata brez izhoda ozka slepa ulica
♦ geogr. na koncu zaprta ozka dolina med gorami
star. ozek prostor, kraj: zagata med hišama / mestne ulice in zagate ozke ulice; zagata brez izhoda ozka slepa ulica
♦ geogr. na koncu zaprta ozka dolina med gorami
Pravopis
zagozdíti -ím in zagózditi -im dov. zagózdil -íla in zagózdil -a, nam. zagozdít/zagozdìt in zagózdit; zagozdênje in zagózdenje; drugo gl. gozditi (í/ȋ í; ọ́; ọ̑) kaj z/s čim ~ vrata s koščkom lesa; ~ kamen pod kolo; poud. Ulice so zagozdili tovornjaki |naredili neprehodne|
zagozdíti se -ím se in zagózditi se -im se (í/ȋ í; ọ́; ọ̑) ~ ~ pri plezanju iz luknje
zagozdíti se -ím se in zagózditi se -im se (í/ȋ í; ọ́; ọ̑) ~ ~ pri plezanju iz luknje
Celotno geslo
eSSKJ
zájec zájca samostalnik moškega spola [zájəc]
FRAZEOLOGIJA: buden kot zajec, množiti se kot zajci, poskusni zajec, postreliti koga kot zajce, potegniti zajca iz klobuka, spoznati se na kaj kot zajec na boben, teči kot zajec, ugotoviti, v katerem grmu tiči zajec, ustreliti koga kot zajca, Skoraj ni še nikoli zajca ujel., V tem grmu tiči zajec.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. zajęcь, hrv., srb. zȇc, rus. zájac, češ. zajíc < pslov. *zajęcь < ide. *g'hōi̯-en-ko- ‛mali skakač’, sorodno z litov. žáisti ‛skakati’, arm. ji ‛konj’, stind. háya-, iz *g'hei̯- ‛živahno se gibati, skakati’ - več ...
- 1. sesalec z velikimi uhlji in dolgimi zadnjimi nogami; primerjaj lat. Lepus
- 1.1. samec te živali
- 1.2. meso te živali kot hrana, jed
- 2. sesalec s krajšimi uhlji in krajšimi zadnjimi nogami, ki koplje rove, navadno udomačen; primerjaj lat. Oryctolagus cuniculus; SINONIMI: kunec
- 2.1. meso te živali kot hrana, jed
- 3. podoba, ki predstavlja sesalca z velikimi uhlji in dolgimi zadnjimi nogami
- 4. priprava za sezuvanje čevljev, sestavljena iz manjše deske z dvema rogljema in podpore
- 6. manj formalno tekač, ki drugim tekačem narekuje tempo teka
- 7. ekspresivno kdor je bojazljiv, strahopeten ali se mu to pripisuje
FRAZEOLOGIJA: buden kot zajec, množiti se kot zajci, poskusni zajec, postreliti koga kot zajce, potegniti zajca iz klobuka, spoznati se na kaj kot zajec na boben, teči kot zajec, ugotoviti, v katerem grmu tiči zajec, ustreliti koga kot zajca, Skoraj ni še nikoli zajca ujel., V tem grmu tiči zajec.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. zajęcь, hrv., srb. zȇc, rus. zájac, češ. zajíc < pslov. *zajęcь < ide. *g'hōi̯-en-ko- ‛mali skakač’, sorodno z litov. žáisti ‛skakati’, arm. ji ‛konj’, stind. háya-, iz *g'hei̯- ‛živahno se gibati, skakati’ - več ...
Jezikovna
Zapis imena ulice: »Šmarješke Toplice«
Zanima me, kakšen je pravilen zapis imena ulice Šmarješke toplice ali Šmarješke Toplice.
SSKJ²
zapoznélec -lca [zapoznelca in zapozneu̯ca] m (ẹ̑)
knjiž. kdor ostane, se zadrži kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: ulice so bile prazne, zadnji zapoznelci so hiteli domov
// kdor naredi kaj pozneje kot drugi; zamudnik: zapoznelci v uvajanju moderne tehnologije
● knjiž. bil je otrok zapoznelec starši so bili ob njegovem rojstvu že razmeroma stari
knjiž. kdor ostane, se zadrži kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: ulice so bile prazne, zadnji zapoznelci so hiteli domov
// kdor naredi kaj pozneje kot drugi; zamudnik: zapoznelci v uvajanju moderne tehnologije
● knjiž. bil je otrok zapoznelec starši so bili ob njegovem rojstvu že razmeroma stari
Čebelarstvo
SSKJ²
zatŕpati -am dov. (r̄) nav. ekspr.
1. zatlačiti, zapolniti: za prevoz so med opeko zatrpali slamo / jetnike so zatrpali v barako; vse vojašnice so zatrpali z vojaki
2. zapolniti, popolnoma napolniti: avtomobili so zatrpali ulice; sobo so zatrpali s pohištvom; križišče se je popolnoma zatrpalo
1. zatlačiti, zapolniti: za prevoz so med opeko zatrpali slamo / jetnike so zatrpali v barako; vse vojašnice so zatrpali z vojaki
2. zapolniti, popolnoma napolniti: avtomobili so zatrpali ulice; sobo so zatrpali s pohištvom; križišče se je popolnoma zatrpalo
- zatŕpan -a -o:
hodnik je zatrpan z omarami
Pravopis
zatŕpati -am dov. -an -ana; zatŕpanje (ŕ; ȓ) poud. koga/kaj pri prevozu ~ slamo med porcelan |zatlačiti|; Ulice so zatrpali avtomobili |zapolnili|; poud. zatrpati kaj z/s kom/čim ~ sobo s pohištvom |(popolnoma) napolniti|
zatŕpati se -am se (ŕ; ȓ) poud. Križišče se je popolnoma zatrpalo |zapolnilo, zamašilo|
zatŕpati se -am se (ŕ; ȓ) poud. Križišče se je popolnoma zatrpalo |zapolnilo, zamašilo|
SSKJ²
zavezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z vrvico, trakom ali z deloma česa delati vozel
a) da se kaj zapre, stisne: zavezovati mapo; zavezovati vreče; zavezovati si čevlje / zavezovati endivijo povezovati liste posamezne rastline, da postanejo belo rumene barve
b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezovati kozarce z vloženim sadjem / zavezovati rano / zavezovati obsojencem oči
c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati otroku slinček; zavezovati si kravato, predpasnik / zavezovati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
// delati vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati pas, vezalke / zavezovati vrv na vejo
2. z izjavo, predpisom delati koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezoval je celo starše, da so o tem molčali
// s svojo vsebino delati koga dolžnega kaj storiti, delati: odlok zavezuje lastnike hiš, da očistijo sneg z ulice / publ. te zahteve nas zavezujejo h kvaliteti / moralno, pogodbeno koga zavezovati
1. z vrvico, trakom ali z deloma česa delati vozel
a) da se kaj zapre, stisne: zavezovati mapo; zavezovati vreče; zavezovati si čevlje / zavezovati endivijo povezovati liste posamezne rastline, da postanejo belo rumene barve
b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezovati kozarce z vloženim sadjem / zavezovati rano / zavezovati obsojencem oči
c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati otroku slinček; zavezovati si kravato, predpasnik / zavezovati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
// delati vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati pas, vezalke / zavezovati vrv na vejo
2. z izjavo, predpisom delati koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezoval je celo starše, da so o tem molčali
// s svojo vsebino delati koga dolžnega kaj storiti, delati: odlok zavezuje lastnike hiš, da očistijo sneg z ulice / publ. te zahteve nas zavezujejo h kvaliteti / moralno, pogodbeno koga zavezovati
- zavezováti se
z določeno izjavo se delati dolžnega kaj storiti, delati: zavezovati se z obljubami, s prisego; pisno se zavezovati / zavezovati se za preskrbo materiala / dov. zavezujem se, da bom tako ravnal
- zavezujóč -a -e:
odhitela je, zavezujoč si spotoma ruto; zavezujoča merila; sam.: to ni vendar nič zavezujočega
SSKJ²
zavíjati -am nedov. (í)
1. spreminjati smer svojega
a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
b) poteka: cesta, proga zavija
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi / zavijati oči, z očmi od jeze
4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto
5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
// ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati
1. spreminjati smer svojega
a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
b) poteka: cesta, proga zavija
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi / zavijati oči, z očmi od jeze
4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto
5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
// ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati
- zavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost
- zavijáje :
prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice
- zavijajóč -a -e:
tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene
Urbanizem
SSKJ²
zaživéti -ím dov., zažível (ẹ́ í)
1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela
2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela
3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov
// začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele
4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti
// s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo
5. ekspr. postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi
● knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil
1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela
2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela
3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov
// začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele
4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti
// s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo
5. ekspr. postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi
● knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil
Celotno geslo
ePravopis
SSKJ²
zgrníti in zgŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. strnjeno razprostreti: drevesa so zgrnila krošnje; nad lopo so se zgrnile veje
2. spraviti skupaj, na kup: zgrniti raztreseno seme / ekspr. vse to bogastvo so zgrnili starši in stari starši nakopičili / vzroke za stanje je zgrnil v nekaj stavkov strnil
3. star. zložiti: jezno je zgrnil svojo obleko in šel
● knjiž. nesreča je zgrnila nadenj zaničevanje zaradi nesreče so ga začeli zaničevati
1. strnjeno razprostreti: drevesa so zgrnila krošnje; nad lopo so se zgrnile veje
2. spraviti skupaj, na kup: zgrniti raztreseno seme / ekspr. vse to bogastvo so zgrnili starši in stari starši nakopičili / vzroke za stanje je zgrnil v nekaj stavkov strnil
3. star. zložiti: jezno je zgrnil svojo obleko in šel
● knjiž. nesreča je zgrnila nadenj zaničevanje zaradi nesreče so ga začeli zaničevati
- zgrníti se in zgŕniti se s prislovnim določilom
1. pojaviti se kje strnjeno v veliki količini: ogenj se je zgrnil od vseh strani; okrog njiju so se zgrnile sence; na nebo se zgrnejo oblaki / ekspr. nad mesto se je zgrnila tema stemnilo se je / na družino se je zgrnilo gorje
2. priti skupaj v velikem številu: otroci so se zgrnili okrog matere; k mizam so se zgrnili novi gostje; meščani so se zgrnili na ulice, pred magistrat
- zgŕnjen -a -o:
razpeti zgrnjeno platneno streho; na kup zgrnjeno žito
SSKJ²
zmagováti -újem nedov. (á ȗ)
1. v vojaškem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: vojska zmaguje; zmagovati s tanki / vojaško zmagovati
// v fizičnem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha: zmagovali so fantje iz sosednje ulice
// v spopadu sploh dosegati, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: zmagujemo: ne upajo si nas zapreti / zmagovati v prepirih
2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, dosegati najboljši rezultat: letos naši smučarji ne zmagujejo; zmagovati na velikih tekmovanjih; zmagovati s slabšimi kartami / ti avtomobili že dolgo zmagujejo
3. dobivati najvišje nagrade, biti razglašan za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagujejo družbenokritični filmi; take pesmi pogosto zmagujejo
4. na volitvah, glasovanju dobivati največ glasov: zmagujejo socialisti / zmagovati na volitvah
5. dobivati delo, službo, razpisano z natečajem: zmagujejo kandidati z višjo izobrazbo
6. ekspr. v kakem procesu se uveljavljati kot močnejši od česa drugega: zmaguje nasprotno stališče / zmagoval je oče v njem očetovska čustva so postajala vedno močnejša
7. preh., ekspr. izraža, da je kdo sposoben opraviti kaj zaradi duševnega ali telesnega preseganja zahtevnosti dela, nalog: zmagovati delo; nalog ne zmagujejo niti najboljši dijaki / težko zmagujemo izdatke krijemo; ne zmagujemo več obresti ne moremo jih plačevati; pevci komaj zmagujejo ta ton zadevajo, pojejo; dobro zmaguje vlogo nasilneža igra / konja sta pri oranju težko zmagovala ilovico vlekla plug po njej; dobro kolo lažje zmaguje klance jih prepelje, se vzpenja po njih / kmetija je velika, pa še nekako zmagujemo smo sposobni opraviti vse delo
8. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost jo zmaguje / kljub vsemu so jo zmagovale solze so ji tekle; vino me zmaguje postajam pijan, zaspan / brezoseb. zmagovalo ga je
9. preh., star. premagovati: zmagovati ovire, težave
1. v vojaškem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: vojska zmaguje; zmagovati s tanki / vojaško zmagovati
// v fizičnem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha: zmagovali so fantje iz sosednje ulice
// v spopadu sploh dosegati, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: zmagujemo: ne upajo si nas zapreti / zmagovati v prepirih
2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, dosegati najboljši rezultat: letos naši smučarji ne zmagujejo; zmagovati na velikih tekmovanjih; zmagovati s slabšimi kartami / ti avtomobili že dolgo zmagujejo
3. dobivati najvišje nagrade, biti razglašan za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagujejo družbenokritični filmi; take pesmi pogosto zmagujejo
4. na volitvah, glasovanju dobivati največ glasov: zmagujejo socialisti / zmagovati na volitvah
5. dobivati delo, službo, razpisano z natečajem: zmagujejo kandidati z višjo izobrazbo
6. ekspr. v kakem procesu se uveljavljati kot močnejši od česa drugega: zmaguje nasprotno stališče / zmagoval je oče v njem očetovska čustva so postajala vedno močnejša
7. preh., ekspr. izraža, da je kdo sposoben opraviti kaj zaradi duševnega ali telesnega preseganja zahtevnosti dela, nalog: zmagovati delo; nalog ne zmagujejo niti najboljši dijaki / težko zmagujemo izdatke krijemo; ne zmagujemo več obresti ne moremo jih plačevati; pevci komaj zmagujejo ta ton zadevajo, pojejo; dobro zmaguje vlogo nasilneža igra / konja sta pri oranju težko zmagovala ilovico vlekla plug po njej; dobro kolo lažje zmaguje klance jih prepelje, se vzpenja po njih / kmetija je velika, pa še nekako zmagujemo smo sposobni opraviti vse delo
8. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost jo zmaguje / kljub vsemu so jo zmagovale solze so ji tekle; vino me zmaguje postajam pijan, zaspan / brezoseb. zmagovalo ga je
9. preh., star. premagovati: zmagovati ovire, težave
- zmagujóč -a -e:
zmagujoča vojska
● publ. zmagujoči podvigi naših alpinistov zmagoviti, veliki
SSKJ²
zmanevrírati -am tudi izmanevrírati -am dov. (ȋ)
1. s spreminjanjem smeri, načina vožnje spraviti vozilo od kod, kam: zmanevrirati ladjo iz pristanišča; zmanevrirati avtomobil skozi ozke ulice
2. ekspr. s spretnostjo, zvijačnostjo spraviti koga od kod, kam: zmanevriral jo je iz sobe / zmanevrirali so ga v odbor
● ekspr. to zadevo je dobro zmanevriral s spretnostjo, zvijačnostjo opravil; prim. izmanevrirati
1. s spreminjanjem smeri, načina vožnje spraviti vozilo od kod, kam: zmanevrirati ladjo iz pristanišča; zmanevrirati avtomobil skozi ozke ulice
2. ekspr. s spretnostjo, zvijačnostjo spraviti koga od kod, kam: zmanevriral jo je iz sobe / zmanevrirali so ga v odbor
● ekspr. to zadevo je dobro zmanevriral s spretnostjo, zvijačnostjo opravil; prim. izmanevrirati
SSKJ²
zverížiti -im dov. (ī ȋ) ekspr.
1. narediti, povzročiti, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: vihar je zverižil drevo; zverižiti z udarcem; okensko krilo se je zverižilo / bolezen ga je zverižila / zverižiti ustnice
2. narediti vsebinsko nejasno, zapleteno: z mnogimi vstavki je zgodbo zverižil; misli so se mu zverižile
// vsebinsko nejasno, zapleteno povedati: zverižil je nekaj stavkov, pa ga ni nihče razumel / zverižil je nekaj pesmi
3. popačiti: zverižiti dejstva / zverižiti jezik / neprestani pritiski so ga moralno zverižili pokvarili, izpridili
1. narediti, povzročiti, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: vihar je zverižil drevo; zverižiti z udarcem; okensko krilo se je zverižilo / bolezen ga je zverižila / zverižiti ustnice
2. narediti vsebinsko nejasno, zapleteno: z mnogimi vstavki je zgodbo zverižil; misli so se mu zverižile
// vsebinsko nejasno, zapleteno povedati: zverižil je nekaj stavkov, pa ga ni nihče razumel / zverižil je nekaj pesmi
3. popačiti: zverižiti dejstva / zverižiti jezik / neprestani pritiski so ga moralno zverižili pokvarili, izpridili
- zverížen -a -o:
zverižene črke; zverižena slika mostu v vodi; zverižene stare ulice
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 8
- 9
- 10
- 11
- 12
- Naslednja »
Število zadetkov: 229
Dostopnost