ogníti se ógnem se in ôgnem se dov. (ī ọ́, ó)
1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: ogniti se pešca; ogniti se avtomobilu / fant se je ognil s ceste na travnik umaknil
// napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: ogniti se sošolcem; ekspr. vedno se ga ogne v velikem loku / s pogledom se ga je ognila
2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogniti se udarcu
// napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogniti se težkega dela
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogniti se odgovoru, plačilu
3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogniti se nesporazumu; ogniti se vojni
4. ekspr. ne uporabiti: ogniti se neprimernega izraza
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
ogovoríti -ím dov., ogovóril; nam. ogovôrit in ogovorít (ī í)
z besedo, stavkom začeti pogovor: ogovoriti dekle; ogovoril je vsakega, ki ga je srečal; ni si ga upal ogovoriti; lepo, prijazno ogovoriti; ogovoriti po nemško / dober dan, ga je ogovoril pozdravil
// v nagovoru, ogovoru uporabiti naslov: ogovoril ga je z gospod / ogovoriti koga z imenom
z besedo, stavkom začeti pogovor: ogovoriti dekle; ogovoril je vsakega, ki ga je srečal; ni si ga upal ogovoriti; lepo, prijazno ogovoriti; ogovoriti po nemško / dober dan, ga je ogovoril pozdravil
// v nagovoru, ogovoru uporabiti naslov: ogovoril ga je z gospod / ogovoriti koga z imenom
- ogovorjèn -êna -o:
ogovorjena oseba; sam.: ogovorjeni je molčal
SSKJ²
ohlápen -pna -o prid., ohlápnejši (á ā)
1. ki ni tesno okrog telesa: ohlapen črn plašč; ohlapna bluza; obleka je bila v pasu ohlapna / ohlapen kroj
2. ki je brez napetosti, čvrstosti: ohlapna koža; ohlapne obrazne mišice / njene roke so bile ohlapne
3. nav. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: ohlapna disciplina, morala / ta pojem je precej ohlapen; ohlapna zgradba povesti / imel je ohlapen odnos do vsega
// netočen, neustrezen: ohlapen prevod; uporabiti ohlapen termin / ta pisatelj ima ohlapen jezik
1. ki ni tesno okrog telesa: ohlapen črn plašč; ohlapna bluza; obleka je bila v pasu ohlapna / ohlapen kroj
2. ki je brez napetosti, čvrstosti: ohlapna koža; ohlapne obrazne mišice / njene roke so bile ohlapne
3. nav. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: ohlapna disciplina, morala / ta pojem je precej ohlapen; ohlapna zgradba povesti / imel je ohlapen odnos do vsega
// netočen, neustrezen: ohlapen prevod; uporabiti ohlapen termin / ta pisatelj ima ohlapen jezik
- ohlápno prisl.:
ohlapno zavezan pas
SSKJ²
okorístiti se -im se dov., okoríščen (í ȋ)
pridobiti si zlasti gmotne ugodnosti: zaradi svoje moči se je lahko okoristil; iskal je priložnost, da bi se okoristil / okoristiti se z gradnjo železnice, lovom / publ.: okoristiti se z izkušnjami drugih uporabiti jih; okoristiti se s slabostmi ljudi izrabiti jih, izkoristiti jih
pridobiti si zlasti gmotne ugodnosti: zaradi svoje moči se je lahko okoristil; iskal je priložnost, da bi se okoristil / okoristiti se z gradnjo železnice, lovom / publ.: okoristiti se z izkušnjami drugih uporabiti jih; okoristiti se s slabostmi ljudi izrabiti jih, izkoristiti jih
SSKJ²
okràs -ása m (ȁ á)
1. kar kaj polepša, okrasi: njen najlepši okras so bili lasje; na zvezde so gledali kot na okras nebesnega oboka / krila so pri plesu plahutala, okrasi so cingljali okraski, nakit
// celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi: okras okrog vrat / okras iz niza listov, v obliki venca / rastlinski okras na listini ornament
2. glagolnik od okrasiti: uporabiti slike za okras prostorov / zanemarjeno pročelje hiši ni v okras
1. kar kaj polepša, okrasi: njen najlepši okras so bili lasje; na zvezde so gledali kot na okras nebesnega oboka / krila so pri plesu plahutala, okrasi so cingljali okraski, nakit
// celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi: okras okrog vrat / okras iz niza listov, v obliki venca / rastlinski okras na listini ornament
2. glagolnik od okrasiti: uporabiti slike za okras prostorov / zanemarjeno pročelje hiši ni v okras
SSKJ²
oplóden -dna -o prid. (ọ̄)
v zvezah: fiz. oplodni reaktor jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo; gozd. oplodna sečnja sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje; postopna sečnja
v zvezah: fiz. oplodni reaktor jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo; gozd. oplodna sečnja sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje; postopna sečnja
SSKJ²
opréti oprèm dov., opŕl (ẹ́ ȅ) navadno v zvezi z na
1. dati, postaviti kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti roke na mizo, ob kolena
// narediti, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpreti: bolnika sta oprla dva moža / opreti strop z oporami
2. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: opreti sodbo na ugotovljena dejstva; znanstvenik se je v svoji raziskavi oprl na najnovejše izsledke
1. dati, postaviti kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti roke na mizo, ob kolena
// narediti, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpreti: bolnika sta oprla dva moža / opreti strop z oporami
2. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: opreti sodbo na ugotovljena dejstva; znanstvenik se je v svoji raziskavi oprl na najnovejše izsledke
- opréti se
1. prijeti se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: začutila je, da se ji vrti v glavi, zato se je oprla nanj
// postaviti se v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti se na komolce; opreti se na palico; z roko se je oprla ob rob mize
2. dobiti pomoč, podporo: v težavah se lahko opre nanj; opri se nase
- opŕt -a -o:
na palico oprt starec; izjava je oprta na dejstva; gospodarstvo, oprto na težko industrijo
SSKJ²
osónčiti -im dov. (ọ́ ọ̑)
obdati s sončno svetlobo: sonce je osončilo drevored; pren., ekspr. smehljaj mu je osončil obraz
obdati s sončno svetlobo: sonce je osončilo drevored; pren., ekspr. smehljaj mu je osončil obraz
- osónčen -a -o:
ustavil se je na osončeni jasi
● lepo osončen obraz zagorel; uporabiti bolj osončen prostor za bivanje bolj sončen
SSKJ²
osvetlíti -ím dov., osvétli in osvêtli; osvétlil (ī í)
1. narediti, povzročiti, da postane kaj svetlo, vidno: razstavljene kipe in slike so osvetlili z reflektorji; petrolejka je medlo osvetlila sobo / blisk je za hip osvetlil pokrajino; pren., ekspr. nasmeh ji je osvetlil obraz
// oskrbeti s svetlobo: osvetliti voz; letališče so osvetlili z velikimi neonskimi svetilkami; stanovanjske prostore so dobro osvetlili
2. z brisanjem, drgnjenjem narediti, da se kaj sveti, blešči: s krpo osvetliti kozarce, porcelan, okno / namazana tla je osvetlila s klobučevino
3. nav. ekspr. nazorno, izčrpno opisati, prikazati kaj: pisatelj je v umetniški obliki osvetlil tragedijo Pohorskega bataljona; kritično osvetliti neuspeh; osvetliti problem od vseh strani / nekatere nejasnosti bo treba še osvetliti pojasniti; podatki so stanje dobro osvetlili ponazorili
4. fot. dopustiti učinkovanje svetlobe na film, ploščo pri fotografiranju ali filmanju: premalo je osvetlil / osvetliti film, ploščo
● knjiž., ekspr. s pesmijo si je osvetlila težke dni jih naredila lepše, bolj vesele
♦ geom. uporabiti točko v funkciji svetila, ki s povzročenimi sencami daje objektu plastičen videz
1. narediti, povzročiti, da postane kaj svetlo, vidno: razstavljene kipe in slike so osvetlili z reflektorji; petrolejka je medlo osvetlila sobo / blisk je za hip osvetlil pokrajino; pren., ekspr. nasmeh ji je osvetlil obraz
// oskrbeti s svetlobo: osvetliti voz; letališče so osvetlili z velikimi neonskimi svetilkami; stanovanjske prostore so dobro osvetlili
2. z brisanjem, drgnjenjem narediti, da se kaj sveti, blešči: s krpo osvetliti kozarce, porcelan, okno / namazana tla je osvetlila s klobučevino
3. nav. ekspr. nazorno, izčrpno opisati, prikazati kaj: pisatelj je v umetniški obliki osvetlil tragedijo Pohorskega bataljona; kritično osvetliti neuspeh; osvetliti problem od vseh strani / nekatere nejasnosti bo treba še osvetliti pojasniti; podatki so stanje dobro osvetlili ponazorili
4. fot. dopustiti učinkovanje svetlobe na film, ploščo pri fotografiranju ali filmanju: premalo je osvetlil / osvetliti film, ploščo
● knjiž., ekspr. s pesmijo si je osvetlila težke dni jih naredila lepše, bolj vesele
♦ geom. uporabiti točko v funkciji svetila, ki s povzročenimi sencami daje objektu plastičen videz
- osvetljèn -êna -o:
premalo osvetljen film; slabo osvetljen položaj; medlo osvetljen prostor; osvetljene izložbe; osvetljena ploskev
SSKJ²
osvežílec -lca m (ȋ)
priprava s sredstvom za osvežitev česa, zlasti zraka: uporabiti osvežilec prostorov
priprava s sredstvom za osvežitev česa, zlasti zraka: uporabiti osvežilec prostorov
SSKJ²
podkláda -e ž (ȃ)
1. predmet, ki se da, položi pod kak drug predmet, da ga ohranja v določenem položaju: uporabiti kamen za podklado
♦ les. tram, na katerem ležijo hlodi; navt. kratko bruno, postavljeno pod dno ladje v doku ali na navozu
2. star. temelj: podklada hiše / šolstvo naj bi bilo podklada gospodarskemu razvoju
1. predmet, ki se da, položi pod kak drug predmet, da ga ohranja v določenem položaju: uporabiti kamen za podklado
♦ les. tram, na katerem ležijo hlodi; navt. kratko bruno, postavljeno pod dno ladje v doku ali na navozu
2. star. temelj: podklada hiše / šolstvo naj bi bilo podklada gospodarskemu razvoju
SSKJ²
podlága -e ž (ȃ)
1. predmet, snov glede na predmet, snov, ki je neposredno na njem: odlepiti znamko od podlage; telo pritiska na podlago; gladka, lesena podlaga / uporabiti revijo za podlago pri pisanju
2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: to odkritje je podlaga sodobne genetike; ustava je podlaga vsej zakonodaji / njegova govorica ima očitno narečno podlago / gimnazija daje dobro podlago za študij na univerzi predhodno znanje / pisati na podlagi izkušenj; trgovati na podlagi sporazuma
// kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: mir je podlaga blaginje; ustvariti podlago za hitrejši gospodarski razvoj / časopis nima trdne finančne podlage; materialna podlaga šolstva se je okrepila
// kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je podlaga naših zahtev; dati filozofsko podlago moderni kritiki / ta sum nima podlage, je brez podlage je neupravičen, neutemeljen; za tako ravnanje ni nobene podlage razloga, vzroka
3. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem: podlaga je bela, rože pa so rdeče; s podlago barvno skladen vzorec
4. navadno s prilastkom bistvena sestavina: podlaga te tkanine je bombaž
5. agr. rastlina, na katero se cepi kaka druga rastlina: cepič se je dobro zrasel s podlago / drevesna, trsna podlaga
● pog. na dobro podlago se lahko veliko pije po obilni, dobri jedi; publ. dobiti čir na živčni podlagi zaradi živčnosti, razburjanja; zastar. svilena podlaga suknjiča podloga; na dvajset centimetrov podlage je zapadlo pol metra snega že zapadlega, ležečega snega
♦ ekon. zlata podlaga v nekaterih državah zlato emisijske banke, ki bi s svojo vrednostjo lahko nadomestilo izdani denar
1. predmet, snov glede na predmet, snov, ki je neposredno na njem: odlepiti znamko od podlage; telo pritiska na podlago; gladka, lesena podlaga / uporabiti revijo za podlago pri pisanju
2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: to odkritje je podlaga sodobne genetike; ustava je podlaga vsej zakonodaji / njegova govorica ima očitno narečno podlago / gimnazija daje dobro podlago za študij na univerzi predhodno znanje / pisati na podlagi izkušenj; trgovati na podlagi sporazuma
// kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: mir je podlaga blaginje; ustvariti podlago za hitrejši gospodarski razvoj / časopis nima trdne finančne podlage; materialna podlaga šolstva se je okrepila
// kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je podlaga naših zahtev; dati filozofsko podlago moderni kritiki / ta sum nima podlage, je brez podlage je neupravičen, neutemeljen; za tako ravnanje ni nobene podlage razloga, vzroka
3. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem: podlaga je bela, rože pa so rdeče; s podlago barvno skladen vzorec
4. navadno s prilastkom bistvena sestavina: podlaga te tkanine je bombaž
5. agr. rastlina, na katero se cepi kaka druga rastlina: cepič se je dobro zrasel s podlago / drevesna, trsna podlaga
● pog. na dobro podlago se lahko veliko pije po obilni, dobri jedi; publ. dobiti čir na živčni podlagi zaradi živčnosti, razburjanja; zastar. svilena podlaga suknjiča podloga; na dvajset centimetrov podlage je zapadlo pol metra snega že zapadlega, ležečega snega
♦ ekon. zlata podlaga v nekaterih državah zlato emisijske banke, ki bi s svojo vrednostjo lahko nadomestilo izdani denar
SSKJ²
podlóžek -žka m (ọ̑)
1. navadno manjša priprava za podlaganje: izdelovati podložke; podložiti omaro s podložki; gumijast, papirnat podložek / podložki za kozarce / nositi jerbas na podložku vrh glave na svitku
// kar se podloži sploh: dati pod vročo skledo podložek / uporabiti kos lesa, revijo za podložek
// knjiž. pladenj: strežnik je prinesel pijačo na srebrnem podložku
2. jajce ali jajcu podoben predmet, ki se položi kokoši v gnezdo, da tam (še) nese: kokoš je strla podložek; uporabiti pokvarjeno jajce za podložek
3. nar. primorsko otrok, nezrel človek: ta podložek nas pa ne bo učil, kaj je prav
♦ obrt. blazinica iz vate, kosov tkanine, ki se prišije na notranjo stran ramen oblačila; tisk. železna ali svinčena plošča, na katero se pritrdi kliše; žel. priprava iz dveh z drogom povezanih cokli podobnih delov za preprečevanje premikanja vagona v določeno smer
1. navadno manjša priprava za podlaganje: izdelovati podložke; podložiti omaro s podložki; gumijast, papirnat podložek / podložki za kozarce / nositi jerbas na podložku vrh glave na svitku
// kar se podloži sploh: dati pod vročo skledo podložek / uporabiti kos lesa, revijo za podložek
// knjiž. pladenj: strežnik je prinesel pijačo na srebrnem podložku
2. jajce ali jajcu podoben predmet, ki se položi kokoši v gnezdo, da tam (še) nese: kokoš je strla podložek; uporabiti pokvarjeno jajce za podložek
3. nar. primorsko otrok, nezrel človek: ta podložek nas pa ne bo učil, kaj je prav
♦ obrt. blazinica iz vate, kosov tkanine, ki se prišije na notranjo stran ramen oblačila; tisk. železna ali svinčena plošča, na katero se pritrdi kliše; žel. priprava iz dveh z drogom povezanih cokli podobnih delov za preprečevanje premikanja vagona v določeno smer
SSKJ²
podrešétina tudi podrešêtina -e ž (ẹ̑; ȇ)
agr. kar se izloči pri čiščenju (žita) skozi rešeto: uporabiti podrešetino za krmo
agr. kar se izloči pri čiščenju (žita) skozi rešeto: uporabiti podrešetino za krmo
SSKJ²
poigráti -ám dov. (á ȃ)
krajši čas igrati (na glasbilo): samo včasih še poigra na citre; malo poigrati na harmoniko
krajši čas igrati (na glasbilo): samo včasih še poigra na citre; malo poigrati na harmoniko
- poigráti se
1. krajši čas se udeležiti otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: poigrati se na dvorišču; malo se še poigraj / poigrati se z medvedkom; pren., ekspr. veter se je poigral z vejami
2. v zvezi s s, z nehoteno premakniti kaj in s tem izraziti zadrego, vznemirjenje: poigrati se z obeskom na verižici; poigral se je z uro in jo spravil v žep
3. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: malo se je poigrala s fantom / poigral se je z vestjo
● ekspr. zima se lahko še poigra in nasuje snega čeprav se zima že končuje, je lahko še sneg; publ. poigrati se z možnostmi, ki jih daje moda uporabiti jih v presenetljivih, nenavadnih kombinacijah; ekspr. usoda se je poigrala z njim doživel je nenavadne, nepričakovane stvari
SSKJ²
pojésti -jém dov., 2. mn. pojéste, 3. mn. pojedó tudi pojêjo; pojêj in pojèj pojêjte; pojédel pojédla, stil. pojèl pojéla (ẹ́)
1. končati jed, jedenje: pojedel je in odšel
// spraviti hrano, jed v želodec: pojesti jabolko, juho, kosilo; pojesti skledo solate
2. uporabiti, imeti za hrano, jed: drugi narodi pojedo dosti več rib
3. z grizenjem uničiti: ličinke so pojedle vse liste
// ekspr. porabiti, zmanjšati: veliko dohodka pojedo odplačila / (ves) dobiček je pojedla inflacija
● pog., ekspr. saj ti ne bom avtomobila pojedel, če ga gledam ga ne bom poškodoval, vzel; ekspr. pojesti besedo, obljubo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. saj ga bodo uši pojedle zelo ušiv je; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; ekspr. že dosti očetovega imetja si pojedel si porabil, zapravil; ekspr. tako lepa je, da bi jo človek kar pojedel zelo lepa je; ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. saj te ne bo nihče pojedel ti ne bo nihče storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; ekspr. pojesti boš moral še precej žgancev, da boš to zmogel postati boš moral precej starejši, močnejši; ekspr. z očmi so jo hoteli kar pojesti poželjivo so jo ogledovali; pog. imate kaj za pojesti hrane, jedi (zame); zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje
1. končati jed, jedenje: pojedel je in odšel
// spraviti hrano, jed v želodec: pojesti jabolko, juho, kosilo; pojesti skledo solate
2. uporabiti, imeti za hrano, jed: drugi narodi pojedo dosti več rib
3. z grizenjem uničiti: ličinke so pojedle vse liste
// ekspr. porabiti, zmanjšati: veliko dohodka pojedo odplačila / (ves) dobiček je pojedla inflacija
● pog., ekspr. saj ti ne bom avtomobila pojedel, če ga gledam ga ne bom poškodoval, vzel; ekspr. pojesti besedo, obljubo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. saj ga bodo uši pojedle zelo ušiv je; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; ekspr. že dosti očetovega imetja si pojedel si porabil, zapravil; ekspr. tako lepa je, da bi jo človek kar pojedel zelo lepa je; ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. saj te ne bo nihče pojedel ti ne bo nihče storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; ekspr. pojesti boš moral še precej žgancev, da boš to zmogel postati boš moral precej starejši, močnejši; ekspr. z očmi so jo hoteli kar pojesti poželjivo so jo ogledovali; pog. imate kaj za pojesti hrane, jedi (zame); zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje
- pojéden -a -o:
napol pojedena žemlja
SSKJ²
pokládanje -a s (ȃ)
glagolnik od pokladati: pokladanje sena; pokladanje in napajanje / uporabiti koruzno slamo za pokladanje za (živinsko) krmo / pokladanje desk čez potok
glagolnik od pokladati: pokladanje sena; pokladanje in napajanje / uporabiti koruzno slamo za pokladanje za (živinsko) krmo / pokladanje desk čez potok
SSKJ²
pôlstávek -vka [pou̯stavək] m (ȏ-ȃ)
1. jezikosl. stavek brez osebne glagolske oblike: uporabiti polstavek
2. glasb. najmanjši oblikovni del skladbe, navadno v obsegu dveh taktov: fraza in polstavek
1. jezikosl. stavek brez osebne glagolske oblike: uporabiti polstavek
2. glasb. najmanjši oblikovni del skladbe, navadno v obsegu dveh taktov: fraza in polstavek
SSKJ²
pomèn -éna m (ȅ ẹ́)
1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu
♦ jezikosl. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose
// navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen
// navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo
2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede)
3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa
a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv
b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje državnega pomena
4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem
● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol
1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu
♦ jezikosl. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose
// navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen
// navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo
2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede)
3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa
a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv
b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje državnega pomena
4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem
● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol
SSKJ²
poméšati tudi pomešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. krajši čas mešati: pomešati polento; pomešati s kuhalnico, žlico / pomešati z roko po kupu fižola, pesku
2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: pomešati vino z vodo; dim se je pomešal z meglo / za kokoši je pomešala koruzo s pšenico
// dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: pomešala je svoje in njegove knjige; koze so se pomešale med ovce / pomešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: na izpitu je pomešal vse datume in kraje / pomešal je njegovo ime z imenom drugega znanca
// uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: v pogovoru je pomešal poljščino in češčino; nemške besede so se mu pomešale med slovenske
● ekspr. pomešal se je med zbrane ljudi in vzklikal dogovorjena gesla šel je, skril se je
1. krajši čas mešati: pomešati polento; pomešati s kuhalnico, žlico / pomešati z roko po kupu fižola, pesku
2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: pomešati vino z vodo; dim se je pomešal z meglo / za kokoši je pomešala koruzo s pšenico
// dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: pomešala je svoje in njegove knjige; koze so se pomešale med ovce / pomešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: na izpitu je pomešal vse datume in kraje / pomešal je njegovo ime z imenom drugega znanca
// uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: v pogovoru je pomešal poljščino in češčino; nemške besede so se mu pomešale med slovenske
● ekspr. pomešal se je med zbrane ljudi in vzklikal dogovorjena gesla šel je, skril se je
- poméšati se tudi pomešáti se
pojaviti se skupaj, istočasno: v njegovem pogledu sta se pomešala hudomušnost in naklonjenost do nje / njihovi glasovi so se pomešali
// dobiti značilnosti drug drugega: na tem območju sta se pomešali dve narečji
● priseljenci so se krvno pomešali z domačini so postali krvni sorodniki
- poméšan -a -o:
govoril je s hrvaškimi besedami pomešan jezik; rasno pomešani ljudje; to so pojmi, ki so med seboj čisto pomešani
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- ...
- 32
- Naslednja »
Število zadetkov: 629
Dostopnost