Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
skládati -am nedov. (ȃ)
1. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: skladati deske, drva / skladati na kup; skladati v kopo, skladovnico / skladati stvari v kovček zlagati
2. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: skladati opere / skladatelj veliko sklada
// star. ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: skladati pesmi, povesti / skladati verze
    skládati se 
    biti tak, da s čim drugim sestavlja
    a) urejeno, prijetno celoto: barve se lepo skladajo; ta hiša se ne sklada z okolico
    b) logično urejeno celoto: ta izjava se ne sklada z njegovimi prejšnjimi trditvami / prepis se sklada z izvirnikom se ujema
    ●     fant in dekle se skladata se ujemata, se razumeta; državna in narodnostna meja se ne skladata se prostorsko ne pokrivata, nista isti; zastar. sreča se sklada iz malenkosti sestoji; s sogovornikom se ne sklada se ne strinja
SSKJ²
sklàd skláda m (ȁ á)
1. debelejša plast kamnine, trdne snovi: na skalnatem pobočju so bili skladi lepo vidni; apnenčasti skladi; sklad premoga / premiki zemeljskih skladov
2. navadno s prilastkom kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: sklad se je podrl; skladi knjig, papirja / vreče moke zlagati v sklade / plavajoči ledeni skladi
3. denarna sredstva, določena, zbrana za kak namen: povečati sklad; sklad za obnovo porušenih vasi / denar redno prihaja v sklad / nagrada Prešernovega sklada; dobiti štipendijo iz Titovega sklada v socializmu za štipendiranje mladih delavcev in delavskih otrok / upravni odbor sklada / vzajemni sklad premoženje velikega števila oseb, ki je naloženo zlasti v vrednostne papirje in ki ga upravlja posebna denarna ustanova
4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: obnavljanje knjižnega sklada v knjižnici; vse te vrednote sodijo v kulturni sklad človeštva
5. v zvezi biti v skladu biti tak, da s čim drugim sestavlja
a) urejeno, prijetno celoto: hiša ni v skladu z okolico
b) logično urejeno celoto: njegovo govorjenje ni v skladu z njegovim prepričanjem; predpisi so v skladu z zakonom
// v zvezi spraviti v sklad uskladiti: spraviti v sklad govorjenje in ravnanje; spraviti nove predpise v sklad z zakoni
● publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; publ. ravnati v skladu z navodili po navodilih; knjiž. barvni skladi barvne kombinacije; ekspr. mogočni gorski skladi gore; knjiž. sklad zvokov ubranost; star. sklad med čustvi in razumom skladnost
♦ agr. cepljenje v sklad cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; ekon. skladi čisto premoženje delovne organizacije; investicijski sklad; Mednarodni monetarni sklad mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem; poslovni, rezervni sklad; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; geol. jurski skladi; papir. sklad približno 1000 kg papirja; pravn. premoženjski sklad; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine
SSKJ²
uredíti -ím dov., urédil (ī í)
1. narediti, da pride kaj v določen red: urediti gradivo, znamke; urediti glede na vrednost; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv
♦ mat. urediti enačbo narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu
// v zvezi z v narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek
2. narediti, da pride kaj v stanje
a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti grobove; urediti zanemarjen park; urediti si lase, obleko; zgodaj je vstal, se uredil in odšel; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu
b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode
c) ki ustreza potrebam, predpisom: urediti uradne knjige, sezname
3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo: v naši ulici so uredili novo trgovino; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico preurediti
4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti
5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose
// z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red: urediti koledar; urediti pisavo, pravopis
6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom
7. ekspr. narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu: urediti svoja čustva, misli; vtisov s potovanja si še nisem uredil
8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti: stvar, zadevo je treba urediti; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti, ekspr. račune; urediti spor, vprašanje rešiti, odpraviti / glede plačila uredi z blagajnikom; koliko sem dolžen? Bova že uredila bova že poravnala, boš že plačal / urediti formalnosti opraviti
// narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo: uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko
    uredíti se 
    priti v stanje, skladno s pravili, zahtevami: razmere v državi, gospodarstvu so se uredile / njihovi medsebojni odnosi so se uredili
    // priti v stanje, kot se želi, mora biti: zadeva se je uredila / nesoglasja so se uredila; vprašanje njegove pokojnine se še ni uredilo
    ●     vreme se je uredilo izboljšalo in ustalilo; ekspr. rad bi se uredil, pa ga razganja sla po življenju rad bi zaživel v skladu z družbenimi, moralnimi pravili; knjiž. v stari hiši sta se kar udobno uredila namestila
    urejèn -êna -o
    1. deležnik od urediti: lepo urejen park; živeti v skromnih, a urejenih razmerah; ne skrbi, stvar je urejena; abecedno, časovno urejen; urbanistično urejen kraj
    ●     vojaščino imam urejeno v zvezi z njo nimam obveznosti
    ♦     mat. urejena množica
    2. ki se drži določenega reda, pravil: urejen človek; idejno, moralno urejen; prisl.: urejeno izgledati
SSKJ²
zmêsti2 zmêdem tudi zmésti zmédem dov., zmêdel in zmédel zmêdla tudi zmédel zmédla, stil. zmèl zmêla tudi zméla (é; ẹ́)
1. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: nove ideje so zmedle mladino; pijača, ženska ga je popolnoma zmedla; načrtno zmesti koga / ekspr. časopisi so mu zmedli glavo, pamet; misli so se ji zmedle; brezoseb. v glavi se mu je zmedlo / to jim je zmedlo pojme o poštenosti
// povzročiti, da kdo navadno za krajši čas ne more urejeno, pravilno misliti, ravnati: njegov gib, pogled jo je zmedel; z vprašanji zmesti govornika
2. povzročiti, da kaj ni več urejeno: zmesti prejo; pri branju so se mu vrste zmedle / ekspr. koraki so se jim zmedli
● ekspr. zmesti komu načrte, pog. štrene preprečiti komu njegove načrte; zmesti komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne
    zmêsti se, tudi zmésti se
    navadno za krajši čas ne moči urejeno, pravilno misliti, ravnati: zmesti se pred kom; ni se dal zmesti; za hip, ekspr. do kraja se je zmedel
    zméden -a -o
    1. deležnik od zmesti: bili so zmedeni in prestrašeni; zmedena glava, pamet; zaradi takih idej je mladina zmedena; duševno zmeden
    2. ki vsebuje, izraža neurejene, nepravilne misli, predstave: zmeden pogled; njihovi pojmi so zmedeni / zmedene kretnje; prisl.: zmedeno govoriti; zmedeno tekati sem in tja
SSKJ²
plezalíšče -a s (í)
prostor za plezanje, navadno športno: vsak dan uživa v skalah plezališča v Ospu; dostop do plezališča / naravno plezališče ki je urejeno v naravi, ne na umetnih stenah; ledno plezališče ki je urejeno na zaledenelih površinah
SSKJ²
ujémati -am nedov. (ẹ̑)
(uspešno) loviti: ujemati žoge / pajki ujemajo muhe / ekspr. uho ujema različne glasove
    ujémati se 
    1. biti tak, da s čim drugim sestavlja
    a) urejeno, prijetno celoto: barve se ujemajo; glasovi pevcev so se lepo ujemali / njihovi gibi, koraki so se ujemali
    b) logično urejeno celoto: podatki, trditve se ujemajo; oblačila igralcev so se dobro ujemala s časom in krajem dogajanja; njegova dejanja se ne ujemajo z njegovim nazorom / njihov nenadni prihod se ni ujemal z načrtom
    2. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobje kolesa se ujemajo; izbokline se morajo ujemati z vboklinami
    3. biti drug drugemu enak
    a) po obliki, velikosti: trikotnika se ujemata v dveh stranicah in kotu med njima
    b) po zvočnosti: v pesmi se glasovi na koncu vrstic navadno ujemajo
    c) količinsko: računi, številke se ujemajo; ponudba se ujema s povpraševanjem
    č) vsebinsko: prepis se ujema z izvirnikom; poročila se glede tega, v tem ujemajo / vse se ujema: ime, letnica, kraj – prav on je
    4. biti s čim drugim prostorsko, krajevno isti: območji teh dveh pojavov se ujemata; slovenska narodnostna meja se ne ujema z državno
    5. pojavljati se, biti v (približno) istem času: koledarska jesen se ujema z jesenskim vremenom / dogodka se časovno ujemata
    6. biti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v takem odnosu, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: z ženinimi starši se dobro ujema / ujemati se po navadah, značaju
    7. biti s kom enakega, zelo podobnega mnenja, mišljenja: glede vrednosti dela se kritiki ujemajo; v nečem pa smo se ujemali: hoteli smo pravičnejši svet; z njim se v glavnih trditvah ujemamo / ujemati se v mnenju, nazoru
    // zastar. soglašati, strinjati se: molče se je ujemal z ostalimi / naročniki se z odločitvijo niso ujemali
    ♦     jezikosl. ravnati se po kakem stavčnem členu v spolu, sklonu, številu in osebi; pridevnik se ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in številu
    ujemajóč -a -e:
    ujemajoči se gibi; ne ujemajoči se liki; barvno ujemajoči se deli
SSKJ²
skláden1 -dna -o prid., skládnejši (á)
1. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: skladna celota; ima lepo, skladno postavo / skladen razvoj gospodarstva
// ki s čim drugim sestavlja
a) urejeno, prijetno celoto: z užitkom poslušati skladne glasove pevcev; barve vzorca so skladne / siva barva je skladna z večino drugih barv
b) logično urejeno celoto: njegov nauk je skladen / duhovno, notranje skladen človek
2. za katerega je značilno medsebojno razumevanje: živela sta v skladnem, srečnem zakonu; odnosi v delovni skupnosti so skladni / skladna družina
3. v zvezi z z ki ima prav take lastnosti, značilnosti, kot so določene, se pričakujejo glede na izbrano merilo urejenosti, pravilnosti: gospodarski razvoj je skladen s sprejetimi resolucijami; z dosedanjimi pojmovanji premalo skladna razlaga; njegova dejanja so skladna z govorjenjem
4. zastar. zložljiv: skladni stoli; skladna miza
♦ geom. lika sta skladna lika sta enaka po obliki in velikosti
    skládno prisl.:
    delovati skladno; skladno razvit; ravnati skladno s predpisi
SSKJ²
ubráti ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é)
1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja
a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor
b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila
// star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove
2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro
3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel
4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom
// hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati
5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema
6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi
7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače
● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega
    ubráti se 
    priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi
    ubrán -a -o
    1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje
    2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra
    3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano
SSKJ²
pokóren -rna -o prid., pokórnejši (ọ́ ọ̄)
1. navadno z dajalnikom ki se podreja oblasti, gospostvu koga: pokorni podložniki; biti pokoren staršem; tujcem niso hoteli biti pokorni; biti komu pokoren kot pes zelo, brezpogojno / biti pokoren očetovim ukazom; pokorni so zakonom / star., kot vljudnostna fraza sluga pokoren
2. ki vsebuje, izraža tako podrejanje: s pokornim nasmeškom je izpolnjeval vse ukaze
    pokórno prisl.:
    pokorno nosi težko breme; pokorno mu je služil / star., kot vljudnostna fraza pokorno javljam, da je vse urejeno
SSKJ²
rítem -tma m (í)
1. enakomerno, urejeno pojavljanje značilnih elementov v delovanju, poteku česa: motiti ritem; biološki ritem pri človeku, v naravi; srčni ritem; ritem dihanja, hoje, plesa, valovanja; čut za ritem / ritem rok pri delu; utrujajoči ritem strojev / ritem letnih časov; ritem poskokov / držati ritem; priti v ritem / skakati, veslati v ritmu; noč in dan si sledita v stalnem ritmu
// potek, dogajanje česa glede na pogostnost, način pojavljanja teh elementov: deklamacija je prešla v hitrejši ritem; počasen, poskočen ritem; ritem stavka / ritem današnjega življenja se mu zdi prehiter
// hitrost poteka, dogajanja česa: ritem dela, rasti, razvoja / živahen južnjaški ritem mesta / publ.: narkomanija se širi z ritmom, ki zahteva odločno ukrepanje; z oslabljenim pomenom potekati v hitrem ritmu hitro
2. publ. enakomerno pojavljanje vidnih elementov česa: ritem oblik; ritem okenskih odprtin na pročelju
3. glasb. glasbena prvina, ki temelji na odnosih tonov glede na trajanje in poudarek: na koncu skladbe se ritem spremeni; melodija, harmonija in ritem / plesni ritem; sinkopirani ritem / udarjati ritem
// skupina tonov, sestavljena glede na trajanje in poudarek: ritmi črnske glasbe / dvodelni, trodelni ritem; jazzovski ritem; ritem sambe, tanga, valčka / napisati skladbo v ritmu polke
● publ. ljubitelji modernih ritmov skladb zabavne glasbe z izrazitim ritmom
4. lit. urejeno pojavljanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov glede na pomensko vrednost besed v stavku: verzni ritem; ritem pesmi; ritem in metrum / jambski ritem; rastoči ritem pri katerem so poudarki na koncu govorne enote; svobodni ritem pri katerem ni stalnih poudarkov; vezani ritem pri katerem so poudarki stalni
SSKJ²
vóljen2 in volján vóljna -o tudi -ó prid., vóljnejši (ọ́ ȃ ọ̄)
1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati: pregnesti kit, da postane voljen; voljna šiba; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi
// ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: voljni lasje; voljno blago; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip
2. v povedni rabi, z nedoločnikom ki ima voljo, je pripravljen za kaj: biti voljen delati, pomagati; niso voljni spreminjati kaj; elipt.: če si voljen, pa začniva; naj bo, je rekel voljen
3. nar. pripraven1, sposoben: iskati pridne in voljne delavce; biti voljen za vse
4. nar. mil, blag: imeti voljen glas / voljna zima; voljno vreme
● zastar. biti na vsem voljnem svetu sam popolnoma sam; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; zastar. biti voljen svojih križev voljno, vdano jih nositi; ekspr. jezik je postal pesniku voljno orodje lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel; nar. žganje je voljno (za piti) uležano, ne ostro
    vóljno tudi voljnó prisl.:
    voljno izpolnjevati ukaze; voljno trpeti / voljno kot povelje izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto; na mestu voljno izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po lastni volji, sproščeno
    ●     pog. zadeva je zame končana in voljno poudarja dokončnost dejstva
SSKJ²
vráčati -am nedov. (ā ȃ)
1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi
3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, od koder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
● ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen
    vráčati se 
    1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo
    ●     rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
    // spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko
    2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje
    3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam
    4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase
    5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača
    // prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest
    vračajóč -a -e:
    zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se
    vráčan -a -o:
    vračan dolg; vračana ljubezen
SSKJ²
ávtorski -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na avtorje: avtorske korekture; objava avtorskega dela / avtorski honorar; avtorska pogodba / avtorska agencija ustanova, ki se ukvarja z zastopanjem in posredovanjem avtorskih pravic
♦ biblio. avtorsko kazalo kazalo, urejeno po imenih avtorjev; pravn. avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; avtorsko pravo pravo, ki ureja pravice avtorjev; tisk. avtorska pola enota za merjenje obsega avtorskega dela zaradi obračuna honorarja, trideset tisoč grafičnih znakov; zal. avtorski izvodi izvodi, ki jih dobi avtor ob izidu svojega dela zastonj
SSKJ²
blagovít -a -o prid. (ȋ)
star. ki prinaša blaginjo, blagor: blagovite socialne reforme / urejeno in blagovito življenje
SSKJ²
funkcionálnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost funkcionalnega: funkcionalnost izdelka, prostora, stanovanja; funkcionalnost vseh sestavin v delu / naselje je urejeno po načelih funkcionalnosti
SSKJ²
higiéničen -čna -o prid.(ẹ́)
nanašajoč se na higiena 2: higienične razmere / stanovanje je higienično
    higiénično prisl.:
    higienično urejeno naselje
SSKJ²
kazálo -a s (á)
1. seznam poglavij, sestavkov, v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani: knjiga nima kazala / abecedno kazalo
2. zastar. podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene podatke; kazalec: pogledal je na kazalo ure
♦ biblio. avtorsko kazalo urejeno po imenih avtorjev; imensko, stvarno, vsebinsko kazalo; navt. krmilno kazalo priprava na poveljniškem mostu, ki kaže položaj krmila; teh. oljno, vodno kazalo priprava, ki kaže višino olja, vode v posodi
SSKJ²
nasledíti -ím dov., naslédi in naslêdi; naslédil (ī í)
1. knjiž. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo; zamenjati, slediti: ne ve se, kdo bo nasledil kralja, mojstra, predsednika / naslediti koga na vodilnem mestu / po očetu je nasledil urejeno gospodarstvo
2. publ. priti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: uničene freske je nasledil mozaik / pohvalo je nasledila še večja prizadevnost
3. knjiž. podedovati: naslediti očetovo premoženje / barvo oči je nasledila po materi
♦ pravn. neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene pravice
SSKJ²
nò2 medm. (ȍ)
I.
1. izraža spodbudo, poziv: no, le pojdi; no, reci kaj; no, na dan z besedo; daj roko, no; tiho, no / no, kaj boš povedal; no, bomo začeli; no, kaj; no? je vprašal / no – in? je vprašal in zazehal
2. izraža zadovoljnost pri ugotovitvi: no, to je urejeno; no, vidiš, saj gre; no, torej; no, no, to si dobro povedal; no, no, mu je pritrjeval
3. izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev: no, pa naj bo po vašem; no, da, pa jutri; pog.: no, ja, bomo pa tako naredili; no, ja, kaj hočemo, počasi gre
4. izraža nejevoljo, zavrnitev: no, glej jo, kako je nepotrpežljiva; no, zdaj pa imate tisto čudovito cesto; no, ali nisem rekel, da boš vse zmešal; no, veste kaj, tako pa ni treba govoriti; no, no, že dobro, preveč je te hvale
● ekspr. no, pa imamo izraža nejevoljo, jezo zaradi posledic prejšnjega ravnanja; ekspr. no, zdaj smo pa tam izraža spoznanje o težavnosti nastalega položaja
5. izraža obotavljanje, pomislek: no, da, morda je tako; no, nekako bo že šlo; no, bomo videli; to je, no, kako bi rekel, precej nerodno
6. izraža podkrepitev trditve: no, to bi bil hud, če bi te slišal; no, tako hudo pa spet ni; no, res nisem vedel; no, seveda; pog. a vi ste – no, saj smo vas pričakovali
7. v vezniški rabi navezuje na prej povedano in izraža prehod k drugačni misli: če bo tako, no, potem bo žalostno; hotela je proč, no, in zdaj je res odšla; no, prav, bom pa povedal / piše se tudi brez vejice no pa lahko noč / zaradi tega sem polemike vajen. No, kar me pri polemikah zanima, je dognati resnico
II. v členkovni rabi, navadno z velelnikom, zapostavljen
1. izraža nejevoljo, nestrpnost, zavrnitev: daj mi no mir; nehaj no že s svojim sitnarjenjem; povej no, kaj misliš; pustite jo no z nami; naj jim no pove po pravici / bodite no pametni; bežite no; dajte no, tega ne verjamem; ne nori no; nikar no tako obupano ne glej
2. izraža presenečenje, začudenje: glej ga no, si že tu; poglejte si no, kaj so napravili
SSKJ²
normálen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen: normalen razvoj bolezni, organizma; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave
// ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno
// ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi; kot vsako normalno dekle je rada plesala; spolno normalen
2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre; tam je prepir normalna stvar vsakdanja
3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji
4. miren, urejen: v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose
● ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen
♦ film. normalni film film, širok 35 mm; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0 °C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič; šol. normalna šola nekdaj normalka; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic
    normálno 
    1. prislov od normalen: srce mu bije normalno; normalno se gibati, vesti; normalno osoljen
    2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli; malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika – kar je popolnoma normalno – ne ve nič o njej; sam.: to je nekaj normalnega
Število zadetkov: 79