váški1 -a -o prid. (ā) nanašajoč se na vas: vaške hiše / vaška krčma, šola; vaško pokopališče / vaški pašnik; vaška mlaka / vaški reveži; vaški trgovec, učitelj; nekdaj vaški župan; slabš. vaška klepetulja / vaški odbor; vaška skupnost / star. vaška srenja prebivalci vasi
♦ zgod. vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
SSKJ
SSKJ
SSKJ
ríhtar -ja m (í)
- 1. star. sodnik: pripeljati koga pred rihtarja
- 2. zgod., ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja vaški poglavar, župan: tako je odločil rihtar / vaški rihtar
♦ etn. rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
SSKJ
življênjski -a -o prid. (ē)
- 1. nanašajoč se na življenje:
- a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost
// izboljšanje življenjskih razmer; življenjsko okolje - b) življenjski cilj, smisel; življenjska filozofija; življenjska modrost, resnica; življenjske vrednote; življenjsko spoznanje; življenjsko vprašanje / življenjski nazor nazor o vprašanjih konkretnega vsakdanjega življenja, ravnanja
// življenjsko geslo, vodilo / ekspr. njena življenjska zgodba - c) življenjski optimizem; življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja; doživeti življenjski uspeh; življenjska izkušnja, stiska / vaški življenjski ritem; kompozicija zgodbe poudarja življenjsko verjetnost
- č) njegovi življenjski načrti; izbirati si življenjski poklic / življenjski tovariš / povprečna življenjska doba prebivalstva; nagrada za življenjsko delo
- d) veliki življenjski stroški; zadovoljevanje življenjskih potreb; življenjske potrebščine / življenjska raven
- a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost
- 2. navadno v povedni rabi ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ta človek je zelo življenjski / pouk naj bo življenjski; obravnavanje tega vprašanja ni bilo življenjsko
● ekspr. to je za človeštvo življenjskega pomena odločilnega, bistvenega; publ. življenjska doba izdelka doba trajanja; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila
♦ biol. življenjski prostor prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; filoz. življenjski elan ali življenjska sila ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij; jur. življenjsko zavarovanje zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja; soc. življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva
- življênjsko
- 1. prislov od življenjski: take primere je treba reševati življenjsko; življenjsko nevaren padec smrtno nevaren; biti življenjsko zavarovan
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: denar življenjsko potrebujemo; stvar ga je življenjsko zanimala; življenjsko pomembno vprašanje
SSKJ
preizkúšati -am tudi preskúšati -am nedov. (ú)
- 1. z uporabo ugotavljati ustreznost, učinkovitost česa: preizkušati motorje; novo zdravilo še preizkušajo / preizkušati učinkovitost strupa
// delati kaj, da se ugotovi stopnja- a) določene duševne, telesne lastnosti: preizkušati svojo moč, reflekse, vzdržljivost; vaški fantje so se večkrat preizkušali v moči / ne preizkušaj njegove zvestobe
- b) določene lastnosti česa: preizkušati trdoto kamnov / preizkušati vzorce mleka glede na okus, vonj
- c) česa sploh: preizkušati hitrost pisanja na pisalni stroj / znanje učencev sproti preizkuša preverja
// delati kaj, da se ugotovi resničnost, pravilnost česa: preizkušati rezultate
- 2. delati, povzročati, da postane kdo utrjen, izkušen v čem: kandidate temeljito preizkušajo / ekspr. življenje jih trdo preizkuša
// nav. ekspr. prizadevati si ugotoviti mnenje, ravnanje koga: preizkušali so ga na vse načine, vendar je ostal trden / ne preizkušaj me ne izzivaj me, ne draži
● ekspr. ostra burja je preizkušala njihove suknje zelo je pihala; ekspr. začel je preizkušati strune igrati
- preizkušajóč tudi preskušajóč -a -e: igral se je s škarjami, preizkušajoč njihovo ostrino
- preizkúšan tudi preskúšan -a -o: preizkušan človek; z uspehi vsakega dneva preizkušana pot
SSKJ
proletariát -a m (ȃ)
- 1. v kapitalizmu delavski razred: izkoriščati, organizirati proletariat; razredni boj med proletariatom in buržoazijo / industrijski, kmečki, obrtniški proletariat; mestni, vaški proletariat
♦ polit. diktatura proletariata oblika politične oblasti delavskega razreda v prehodnem obdobju od kapitalizma k socializmu - 2. ekspr. ljudje, ki nimajo večjega premoženja: niso je sprejeli v svojo družbo, ker je izhajala iz proletariata
SSKJ
starešína -e tudi -a m (í)
- 1. vodja družbene skupnosti: izbrati, odstaviti starešino; stal je pred mrkim, sivolasim starešino / plemenski, rodovni, vaški starešina
// vodja kake skupnosti sploh: fantje so izbrali svojega starešino / starešina taborniškega odreda polnoleten tabornik, ki predstavlja in vodi taborniški odred - 2. voj. vojaška ali civilna oseba, ki v oboroženih silah opravlja poveljniško ali kako drugo vodilno funkcijo: starešina enote; odnosi med vojaki in starešinami / aktivni, vojaški starešine; nižji, višji starešina / Zveza rezervnih vojaških starešin
- 3. starejši moški, ki vodi potek svatbe: starešina je nazdravil nevesti / prosil ga je za starešino
// nar. vzhodno (poročna) priča: biti za starešino nevesti
SSKJ
zbòr zbôra m (ȍ ó)
- 1. večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim namenom: zbor so pozdravili predstavniki vseh strank; nastopil je pred velikim zborom poslušalcev; sodil mu je zbor petih sodnikov / zbral se je ves mestni, vaški zbor vsi meščani, vaščani; ekspr. s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori
- 2. navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem: zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave; konferenca profesorskega, učiteljskega zbora / diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi
// upravni organ družbenopolitične skupnosti: seja vseh zborov skupščine / republiški, zvezni zbor voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko; zbor republik in pokrajin - 3. skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj: zbor je zapel dve pesmi; voditi velik zbor; vabiti k zboru nove pevce; solisti in zbor / cerkveni, šolski zbor; mladinski, otroški zbor / peti pri zboru, v zboru / žarg. hoditi, iti k zboru na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora
// pevski zbor - 4. s prilastkom skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj: baletni zbor vadi; harmonikarski, tamburaški zbor; zbor deklamatorjev, recitatorjev
// ekspr. skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh: v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor; zvezdni zbor na nebu - 5. sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa: zbor bo v veliki dvorani, na prostem; zbor je trajal tri ure; zbor se začne ob enajsti uri; udeležiti se zbora; odpreti, voditi zbor; iti, vabiti na zbor; govoriti na zboru / letni, ustanovni zbor; tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti
// v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni letni občni zbor; občni zbor društva - 6. prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno mesto, ki je izhodišče za začetek česa: zbor izletnikov, tekmovalcev; določiti čas in kraj zbora / začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej
// šport., voj. postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev: vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču; znak za zbor / taborniki, vojaki so se postavili v zbor; stati v zboru / kot povelje zbor, je ukazal dežurni - 7. v prislovni rabi, v zvezi z v vsi naenkrat: učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru / zdravo, je v zboru pozdravil ves razred / ekspr. iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe
♦ jur. sodni zbor; zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zbor proizvajalcev do 1963 dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v proizvodnji, prevozništvu, trgovini; zbor volivcev sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih predstavniki pomagali reševati; lit. zbor skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže vanj; muz. mešani, moški, ženski zbor; polit. državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah; rel. cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge; zgod. deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; prisl.: muz. zbor označba za petje celotnega zbora vsi (skupaj)
SSKJ
župàn1 -ána m (ȁ á)
- 1. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja predstojnik občine: dolžnosti in pravice župana; trg je imel dekana in župana / mestni, vaški župan
- 2. pog. predsednik skupščine občine, mesta: sestanek je vodil župan; izvoliti župana; imenovati koga za župana / celjski, ljubljanski župan; šišenski župan
- 3. v nekaterih državah predstojnik mestne uprave: celovški, nabrežinski, tržaški župan
- 4. v zvezi veliki župan od 1924 do 1929 predstojnik državne uprave v določeni oblasti: veliki župan mariborske oblasti
♦ zgod. predstojnik župe ali organ zemljiškega gospostva
SSKJ
drobíž -a m (í)
- 1. denar manjše vrednosti, navadno kovanci: pripravite drobiž; plačati z drobižem; drobiž in debeliž; za sto dinarjev drobiža; pren. majhni narodi so bili često drobiž za barantanje med velikimi
● ekspr. zdaj pa ima iz krajcarja drobiž je še na slabšem kot prej
// ekspr. denar sploh: nikoli ni brez drobiža; to pa stane precej drobiža - 2. ekspr. majhni otroci: okrog mlaja se je zbral ves vaški drobiž; imel je polno hišo drobiža / psica je ljubosumno varovala svoj drobiž mladiče
- 3. ekspr. kar je drobno, majhno: jabolka so slaba, sam drobiž; prodajal je najrazličnejši gospodinjski drobiž drobnarije; literarni drobiž krajši sestavki
SSKJ
fànt fánta m, im. mn. fántje stil. fánti (ȁ á)
- 1. dorasel mlad moški, ki še ni poročen: fantje pojejo na vasi; lep, mlad, postaven fant; vaški fantje; fantje in možje; pravice fantov; vasovanje fantov / ekspr. saj si že cel fant / na fanta ostriženo dekle z moško frizuro; tako čudna je, vede se kot fant
// ekspr. neporočen moški sploh: je še fant; vse življenje je ostal fant; star fant
// ekspr. pogumen, odločen moški: fant, da mu ni para; pokaži se fanta - 2. doraščajoča oseba moškega spola: v razredu je več fantov kot deklet; golobrad fant; petnajstleten fant
// pog. sin: tudi fante je naučila hišnih del; ima same fante
// pog. vajenec: mojster ni prišel sam, ampak je poslal fanta - 3. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta: fant jo je pustil; tako mlada, pa ima že fanta; to je njen fant
- 4. nav. mn., pog., ekspr. osebe moškega spola, ki jih družijo skupni interesi: naši fantje so se na tekmovanju dobro držali / to so pošteni fantje moški sploh
// kot nagovor dajmo, fantje, pohitimo - 5. igralna karta z moško figuro: pikov fant
- 6. pog., v medmetni rabi izraža
- a) navdušenost, priznanje: fant, kako pojejo; fant, medalja mu ne uide
- b) nejevoljo, jezo: fant, si sitna; fant, sem ga polomil
● ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
SSKJ
jezíčnik -a m (ȋ)
- 1. knjiž., ekspr. jezičen moški: vaški jezičniki; kritiziranje jezičnikov / še pregovoril vas bo, jezičnik / zastar. slaven jezičnik govornik
- 2. lingv. zvočnik, tvorjen predvsem z jezikom: jezičniki in nosniki
// soglasnik, tvorjen z jezikom: ustničniki in jezičniki
SSKJ
kramaríja -e ž (ȋ)
- 1. nav. slabš. trgovina s cenenim, navadno drobnim blagom: odprl je majhno kramarijo; cigare je kupil v vaški kramariji
// trgovanje s cenenim, navadno drobnim blagom: lotil se je kramarije - 2. malo vredni drobni predmeti; krama: vso kramarijo je zložil predenj / kupil je samo kramarijo
SSKJ
očák -a m (á)
- 1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze
// nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov - 2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva
- 3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki
- 4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki
● zastar. oglejski očak patriarh
SSKJ
révček -čka m (ẹ̑)
- 1. ekspr. manjšalnica od revež: revčki so, še za kruh nimajo; vaški revčki / ta revček je že dolgo bolan / kot nagovor revček, kje te boli
- 2. slabš. neodločen, bojazljiv človek: od tega revčka res ne moreš pričakovati, da bi se komu uprl / kot psovka kaj boš ti, revček
SSKJ
révež -a m (ẹ̑)
- 1. reven človek: bili so taki reveži, da še za kruh niso imeli; revežem je razdelil nekaj obleke; vaški reveži / občinski revež nekdaj človek brez dohodkov, za katerega skrbi občina; pren. kulturni reveži
- 2. ekspr. sočutja, pomilovanja vreden človek: revež je bolan že tretje leto; reveže so spet pretepli / kot nagovor ti revež ti, kaj si moral prestati
● ekspr. duševni revež človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti; preg. če bi bil človek vedež, ne bi bil revež
SSKJ
trgóvec -vca m (ọ̄)
- 1. kdor se ukvarja s trgovanjem: domači trgovci in proizvajalci / potujoči trgovec; živinski trgovec; trgovec na debelo; trgovec z lesom, žitom
- 2. kdor poklicno dela v trgovini: vsi trije sinovi so trgovci; izučiti se za trgovca
- 3. kdor trguje in je lastnik trgovine: bil je posestnik in trgovec; mali, vaški trgovci
- 4. kdor je zaposlen v trgovskem podjetju: trgovci se pritožujejo, da ni dovolj premoga; sestanek bančnikov in trgovcev
● ekspr. v njem je bolj malo trgovca nima trgovskih lastnosti, ne zna pri delu zaslužiti
SSKJ
véščec -a [čəc] m (ẹ̄)
- 1. star. čarovnik: veščeci delajo točo
- 2. zastar. padar, mazač: vaški veščec mu je naredil zdravilo
♦ zool. veščec zelo strupena riba Indijskega in Tihega oceana, ki se zakopava do polovice telesa v morsko dno, Synanceia verrucosa; veščeci nočni metulji z močnim telesom in ozkimi, dolgimi prednjimi krili; somračniki; borov veščec somračnik, katerega gosenice živijo na iglavcih, Hyloicus pinastri
SSKJ
vodnják -a m (á)
- 1. zaprt prostor ali posoda, navadno v zemlji, za zbiranje, shranjevanje večjih količin pitne vode: kopati, vrtati, zidati vodnjak; zajemati vodo iz vodnjaka; globok vodnjak; vaški vodnjak; vodnjak s talno vodo / kraški vodnjak s kamnitim obodom; vodnjak na vedro in vreteno; vodnjak na vzvod; vodnjak z ročno črpalko
- 2. arhitektonsko zasnovan in plastično okrašen zbiralnik za vodo, navadno z vodometom: sredi trga stoji vodnjak; bronast, kamnit vodnjak / Robbov vodnjak
♦ geogr. arteški vodnjak; teh. zabiti vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami
SSKJ
vŕt -a m, mn. vrtóvi (ȓ ŕ)
- 1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt; urediti vrt; iti na vrt; delati na vrtu; lep, velik vrt; vaški vrtovi; uta na vrtu; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak
// ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt - 2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu; grajski, samostanski vrt / vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž., redko edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče
// ekspr. področje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti - 3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt
- 4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt; šolski vrt; živalski vrt
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »
Število zadetkov: 62
Dostopnost