Zanima me, ali je beseda natanko v povedi Letos mineva natanko 400 let od smrti Shakespeara prislov ali členek?
Zadetki iskanja
S kolegi se dostikrat obregnemo ob obliko ženske dvojine; prihajam namreč z Notranjske in v vsakdanji rabi slovenskega jezika uporabljam žensko obliko dvojine (npr. midve sve šle). Za ostale, iz drugih delov Slovenije, je taka raba dvojine nesprejemljiva, sama pa zagovarjam, da je uporaba ženske dvojine stvar narečne posebnosti. Recimo, moja babica prihaja iz okolice Vrhnike, kjer pa sploh uporabljajo posebno obliko dvojine, npr. midve bovi šle. Seveda vem, da taka uporaba slovnično ni pravilna, vendar me zanima, kakšen odnos ima npr. Inštitut Frana Ramovša do tovrstne oblike dvojine v pogovornem jeziku?
Zanima me, kako bi bi bilo najbolje sloveniti ime Averroes. V slovarju Svetokriškega lahko najdemo različico Averoj, ki pa se v rabi (kolikor je je) ni uveljavila. Osebno sem ji naklonjen, saj v sklanjatev ne vključi končnice, po drugi strani pa ni jasno, kateri sklanjatvi iz arabščine (najbrž prek španščine) prevzeto latinsko ime sploh sledi, zato tudi ni čisto jasno, kateri paradigmi slediti pri slovenjenju. Iz latinskih srednjeveških in humanističnih virov je možno razbrati več sklanjatev: Averroes, Averrois, Averroi, Averroem, Averroe (torej nekako po tretji latinski sklanjatvi), toda tudi npr. Averroes, Averroys, Averroy, Averroym, Averroy, kakor da bi se zgledovali po sklanjatvi grških imen na -es, ki so jo kljub pomanjkljivem znanju grščine poznali iz paradigme imena Sokrates. Po drugi strani pa je v romanskih jezikih zadnji zlog naglašen -- ne le v francoščini, kjer je to predvidljivo, temveč tudi v italijanščini (Averroè). V kakšno luč to meče odpah končnice pri slovenjenju Averoj?