- 1. celota dejanj, ki izraža, kaže razpoloženje, odnos koga do ljudi, okolja: boječe, vljudno vedenje; človek uglajenega vedenja / poslovno, športno vedenje; pravila lepega vedenja
♦ šol. ocena iz vedenja
// celota dejanj, kretenj koga v določenem položaju: opazovati, posnemati vedenje koga; iz vedenja spoznavati mišljenje, razpoloženje koga / vedenje živali - 2. ekspr. kazanje, dokazovanje določenih lastnosti, značilnosti pri uporabi, delovanju: vedenje atomov
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati
// s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino - 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine
// na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov - 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja
- 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
- 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
- 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika
- učíti se
- 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja
// s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje
// učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
// prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet - 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli
- 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti
- 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika
- 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše
// prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah - 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
♦ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom
- učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole
♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni
- učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli
- učèn -êna -o
- 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam
- 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
● nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
// ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave - 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
- 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne
- 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni
- 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor
- 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki
- 1. nav. mn., raba peša način vedenja, navada: imel je to maniro, da me je onikal; lepe, prostaške, uglajene manire; na napako ga je opozoril z manirami izkušenega poslovnega človeka; človek prikupnih manir; človek z mestnimi manirami
// nav. ed. olikano, lepo vedenje: pozna se mu manira; nima manire; učiti koga manire; človek z manirami / poslovil se je, kot zahteva manira pravila lepega vedenja
● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan - 2. publ. pogosto se ponavljajoč način izražanja, zlasti v umetnosti, navada: mračni motivi so bili tedaj manira / posnemati tuje pesniške, slikarske manire način izražanja; ustvariti si svojo maniro / ti motivi so danes manira moda
// uporabljanje takega načina izražanja: v njegovih verzih prevladuje literarna manira / zaiti v maniro
- 1. glagolnik od vedeti: to je vredno vedenja; vedenje podrobnosti; želja po vedenju / redko narediti kaj brez vedenja koga vednosti
● zastar. dati komu na vedenje sporočiti komu; zastar. narediti z vedenjem zavestno, namerno - 2. kar kdo ve: poglobiti, razširiti svoje vedenje; vedenje ljudi o teh dogodkih je skromno; po mojem vedenju je to moralo biti prej
// kar se ve sploh: ta odkritja spreminjajo dosedanje vedenje o zgodovini
- a) glede na položaj, stanje: ustaliti meje / ustaliti notranji položaj države / ustaliti gospodarstvo
- b) glede na količino, vrednost: ustaliti cene; ustaliti temperaturo v prostoru / ustaliti vrednost denarja
- c) glede na rabo: ustaliti strokovne izraze; ustaliti pisavo; poimenovanje literarnih tokov se je ustalilo / tako ravnanje skušajo zdaj ustaliti; ta način se je že ustalil
- č) glede na vsebino, obliko: ustaliti svoje življenje; ustaliti določene oblike vedenja
- ustalíti se in ustáliti se
- 1. prenehati se spreminjati: njegov značaj se še ni ustalil / vreme se je ustalilo
// postati trajen: te navade so se ustalile že pred stoletji - 2. knjiž. (za stalno) se naseliti: ustalila sta se v dolini
● ekspr. fant je priden delavec, ni se pa še ustalil umiril, uravnovesil; star. v njej se je ustalil nemir postala je stalno nemirna, vznemirjena
- ustaljèn -êna -o in ustáljen -a -o: ustaljeni izrazi, pojmi; dnevni red je ustaljen; ustaljena navada; ustaljena pravila vedenja
● ekspr. življenje je teklo po ustaljenem tiru vsakdanje, brez večjih sprememb
♦ lingv. ustaljena raba besede
- 1. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: na spomeniku je razbral le še ime; list je popackan, zato se nekaterih besed ne da razbrati; s težavo je razbral napis / razbrati skrivnostne znake
● knjiž. razbrati med vrsticami uganiti prikrito misel
// razumeti ustaljene, dogovorjene znake; prebrati: razbrati šifrirano besedilo - 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotoviti, spoznati kaj: razbrati simbolični pomen slike / bilo je temno, da nisem razbral, koliko jih je bilo razločil
// ugotoviti, spoznati sploh: razbrati pomen besede iz sobesedila; iz zadnjega pisma je razbrala, da je v tujini nesrečen; iz statistike razberemo, da se poraba povečuje / iz njenega vedenja je razbral, da je zaskrbljena; na njegovem obrazu je skušala razbrati, kaj misli
- razbráti se zastar. spoznati se, znajti se: v mojih zapiskih se ne bo nihče razbral
- razbrán -a -o: ta pisava je že razbrana
● knjiž. kritično razbrane pesmi izbrane
- 1. ki se lahkotno in veliko giblje: živahni mladiči; živahni otroci / jezdil je na živahnem konju / živahne oči / ekspr. živahne snežinke
- 2. ki ima veliko življenjske moči in jo kaže v delovanju, govorjenju, mišljenju: živahen, sproščen človek; kljub starosti je še živahen / živahen kolektiv, razred / živahna domišljija
// ki izraža, kaže, da ima osebek veliko življenjske moči: živahna hoja, kretnja / dekle živahnega vedenja - 3. ekspr. na katerem je veliko gibajočih se ljudi, premikajočih se vozil: živahen trg; živahna ulica / ob tej uri je promet zelo živahen
// v katerem se veliko dogaja: lokal je živahno zbirališče študentov / gospodarsko živahno mesto - 4. ekspr. v katerem si različne stvari hitro sledijo: živahen pogovor; živahna tekma; živahno društveno življenje / živahen ritem; živahna skladba
- 5. ekspr. na katerem je veliko raznovrstnih stvari: živahna slika / krilo z živahnim vzorcem
● živahne barve svetle, zlasti tople - 6. publ. zelo dejaven, delujoč: v tem času so bili vohuni živahni / živahno potresno območje
- 7. publ. velik, pogost: živahno povpraševanje po izdelkih / dotok inteligence je bil živahen
- živáhno prisl.: živahno gledati, hoditi / v povedni rabi v obednici je bilo živahno
- 1. nanašajoč se na življenje:
- a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost
// izboljšanje življenjskih razmer; življenjsko okolje - b) življenjski cilj, smisel; življenjska filozofija; življenjska modrost, resnica; življenjske vrednote; življenjsko spoznanje; življenjsko vprašanje / življenjski nazor nazor o vprašanjih konkretnega vsakdanjega življenja, ravnanja
// življenjsko geslo, vodilo / ekspr. njena življenjska zgodba - c) življenjski optimizem; življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja; doživeti življenjski uspeh; življenjska izkušnja, stiska / vaški življenjski ritem; kompozicija zgodbe poudarja življenjsko verjetnost
- č) njegovi življenjski načrti; izbirati si življenjski poklic / življenjski tovariš / povprečna življenjska doba prebivalstva; nagrada za življenjsko delo
- d) veliki življenjski stroški; zadovoljevanje življenjskih potreb; življenjske potrebščine / življenjska raven
- a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost
- 2. navadno v povedni rabi ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ta človek je zelo življenjski / pouk naj bo življenjski; obravnavanje tega vprašanja ni bilo življenjsko
● ekspr. to je za človeštvo življenjskega pomena odločilnega, bistvenega; publ. življenjska doba izdelka doba trajanja; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila
♦ biol. življenjski prostor prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; filoz. življenjski elan ali življenjska sila ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij; jur. življenjsko zavarovanje zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja; soc. življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva
- življênjsko
- 1. prislov od življenjski: take primere je treba reševati življenjsko; življenjsko nevaren padec smrtno nevaren; biti življenjsko zavarovan
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: denar življenjsko potrebujemo; stvar ga je življenjsko zanimala; življenjsko pomembno vprašanje
- 1. razvrstitev, razporeditev česa glede na enake ali podobne lastnosti: klasifikacija blaga; klasifikacija zemljišč / klasifikacija konj na pasme; gre za klasifikacijo dejavnosti po panogah / to ni kriterij za razredno klasifikacijo opredelitev, uvrstitev
♦ biblio. decimalna klasifikacija klasifikacija bibliotečnega in dokumentacijskega gradiva, ki temelji na decimalnem sistemu; jur. antropološka klasifikacija hudodelcev - 2. knjiž., redko ocenitev, ovrednotenje: klasifikacija rezultatov testiranja / klasifikacija vedenja ocenitev, redovanje
- 1. ugotavljanje skladnosti kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzor, nadzorstvo: poostriti, uvesti kontrolo; kontrola dela, poslovanja bank; kontrola izvoza in uvoza / publ. imeti kontrolo nad družbeno proizvodnjo; opravljati kontrolo; nižje pog. držati pod kontrolo kontrolirati
// učenec je še vedno potreben kontrole nadzorstva
// carinska, obmejna kontrola; družbena kontrola
// ugotavljanje pravilnosti, kakovosti česa: poostriti kontrolo izdelkov / tehnična kontrola; kontrola delovanja strojev - 2. ugotavljanje dejanskega stanja, položaja česa; pregled, pregledovanje: kontrola dokumentov; kontrola kovčkov v vlaku / kontrola ceste iz letala / pog. bolnik je prišel na kontrolo (ponovni) pregled
- 3. publ. prevlada, oblast: pridobili so si popolno kontrolo nad tržiščem
- 4. pog. kontrolni organ: prišla je kontrola
● publ. šofer je izgubil kontrolo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. čisto je izgubila kontrolo nad seboj ni se mogla obvladati; pog. še vedno je pod zdravniško kontrolo (zdravniškim) nadzorstvom
♦ aer. kontrola letenja služba na letališču, ki skrbi za varnost v letalskem prometu; ekon. devizna kontrola kontrola dinarskega in deviznega poslovanja s tujino; med. kontrola rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok, načrtovanje rojstev; soc. socialna kontrola usmerjanje ravnanja, vedenja posameznikov v skladu z družbenimi normami; šah. časovna kontrola ugotavljanje, če je igralec napravil predpisano število potez v določenem času; šol. kontrola znanja ugotavljanje znanja z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjanje; šport. kontrola ugotavljanje pravilnosti poteka kakega tekmovanja; član, ekipa, ki to opravlja
- 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
// nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo - 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost - 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
// naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja - 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
// z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj - 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
- 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
- b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
- 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
● ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher
- lepó
- 1. prislov od lep: rana se lepo celi; cvetje lepo diši; lepo se držati; zna se lepo izražati; lepo so si opomogli; lepo pisati, risati; lepo vas prosim za pomoč; lepo ravnajo z otroki; no, to se pa res lepo sliši; lepo oblikovane roke; lepo zelena trava / elipt. z njim je treba lepo lepo ravnati
// v povedni rabi: jutri bo najbrž lepo sončno, jasno; pomisli, kako bo lepo na plesu - 2. vljudno, prijazno: lepo se mu je nasmehnila; zelo lepo ga pozdravlja; lepo vprašati / lepo so ga sprejeli / lepo mu je prigovarjal, naj gre
- 3. v povedni rabi izraža
- a) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnje zadovoljstvo psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: lepo mi je; v življenju mu še ni bilo tako lepo / lepo ji je pri srcu
- b) prijetnost česa: lepo je živeti z ljudmi, ki se razumejo; lepo je, če gre vse po sreči / lepo jih je bilo gledati, kako rastejo
- c) nav., elipt. pohvalo, odobravanje: to je bilo lepo od njega; lepo je, da si prišel; lepo, da si nas obiskal; lepo, lepo, kar tako naprej
- č) nav., elipt. zadovoljstvo nad čim: lepo, da si ostal doma; lepo, da ni zamudil; lepo, da smo vsi zdravi / kot vzklik poglejte, kakšen razgled! Lepo, čudovito
- 4. izraža, da dejanje poteka nemoteno brez omejitve: po delu so vsi lepo odšli domov; posekal je gozd in vse lepo poplačal / ekspr. mi delamo, vi pa lepo sedite
// izraža obzirnost zapovedi: vse nam lepo povej; lepo po vrsti vstopajte / ekspr. pa lepo ga boš pustil, če ti rečem
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: lepo dela in se za nič ne meni; lepo pameten bodi, pa bo vse v redu; pustite ga lepo pri miru
● lepo se mu je godilo ni imel ne gmotnih ne drugih težav; grozdje lepo kaže bo dobro obrodilo; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo
- lépi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; delati se lepega kazati lastnost(i), ki v resnici ne obstaja(jo); ločevati lepo od manj lepega; zaradi lepšega je spregovoril brez notranje potrebe, da bi napravil dober vtis; pog. iti na lepše od doma tja, kjer se človek prijetno počuti; ekspr. na (vsem) lepem so jo oblile solze nenadoma, brez vidnega vzroka; v lepem hodijo na sprehode v lepem vremenu; redko z lepim pri njem nič ne opraviš zlepa; poudarjanje lepega v umetnosti; vera v lepo
- 1. nanašajoč se na moralo:
- a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno
- b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično
// moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks - c) to je moralni nauk basni, zgodbe
- 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec
● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo
- morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen
- 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: odličen papir; odličen zrak; odlične ceste; vreme je odlično / odlična hrana zelo okusna; izdatna, obilna; ima odlično srce zelo zdravo
// ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: odličen oče je; odličen športnik; na treningu je bil odličen; odlična kuharica / odličen prevodnik toplote
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: odličen načrt; odlična zamisel / odličen začetek - 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: plavalec je zmagal z odličnim časom; odlična kakovost materiala / avtomobil je v odličnem stanju / midva sva odlična prijatelja
// velik, obilen: ima odlične dohodke; odlična letina / predstava je imela odličen obisk / kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem - 3. ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje: odlična novica; odlično znamenje / film je doživel odlično kritiko zelo pozitivno, pohvalno
// ki prinaša velike gmotne koristi: odličen poklic, položaj; sklenil je odlično kupčijo - 4. s širokim pomenskim obsegom ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste: postregli so mu z odličnimi vini / slika visi na odličnem mestu v sobi častnem, najbolj vidnem; mož odličnega vedenja uglajenega, izbranega
// seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki
// ki ima visok družbeni položaj: soba za odlične goste / dekle iz odlične družine / stanuje v najodličnejšem predelu mesta
♦ šol. odlični uspeh uspeh s povprečno oceno odlično; odlična ocena najvišja pozitivna ocena
- odlíčno
- 1. prislov od odličen: odlično je opravil nalogo; odlično režiran film
♦ šol. fizika: odlično - 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: odlično je, da si spet tu / kot vzklik režiser zaploska: odlično, odlično
- odlíčni -a -o sam.: odličnim ni treba delati sprejemnega izpita odličnim učencem; izdelati z odličnim z odličnim uspehom
♦ šol. dobiti odlično iz matematike najvišjo pozitivno oceno
- 1. z gledanjem zaznati: opazil ga je že pri vhodu; nič posebnega nisem opazil na njem; v temi ni mogel opaziti ovire; tak drobec lahko opazimo s prostim očesom; nasproti vozeči avtomobil je prepozno opazil; razpoka se že od daleč opazi
// zaznati sploh: opazili so, da zdaj slabše sliši / opazil sem, da pri tem delu nič ne pomenim; z zadovoljstvom je opazila, da sta se pobotala
// zaznati, da kaj je, obstaja: opaziti spremembo; opaziti prve znake bolezni; na trgu se že opazi zvišanje cen - 2. knjiž. postati pozoren na koga zaradi izrednih uspehov, dela: mladega umetnika so kmalu opazili; želel je, da bi ga opazili in mu dali priznanje / kritiki so pesniško zbirko opazili / na plesu so jo vsi opazili vzbudila je občudovanje zaradi izredne lepote, uglajenega vedenja
- opazívši zastar.: opazivši, da je sama, je zajokala
- opážen -a -o: opažen pojav; ko je videl, da je opažen, je stopil bliže; kot slikar je že opažen
- 1. človeško telo glede na zunanji videz, zlasti rast, mere: dekle z deško postavo; kljub porodom ima še lepo postavo; popraviti pomanjkljivosti postave z ustreznim krojem; kakor hrast močna postava / spoznati koga po postavi / ekspr. krepka postava se je prerinila skozi vrata človek krepke postave
// z oslabljenim pomenom biti majhne, suhe, visoke, vitke postave majhen, suh, visok, vitek
// neznano, nejasno vidno živo bitje, navadno človek: neka postava je ležala v parku; iz megle so se prikazale opotekajoče se postave - 2. knjiž. oseba kot literarna, dramska upodobitev; lik: igralec je ustvaril prepričljivo postavo vaškega veljaka; žena mu je bila vzor za mnoge ženske postave v romanu / on je ena izmed najbolj znanih postav našega kulturnega življenja oseba, osebnost
- 3. šport. moštvo, del moštva pri določenem tekmovanju: trener je določil postavo šele dan pred tekmovanjem; moštvo je nastopilo v oslabljeni postavi
● ekspr. bela postava stoji ob postelji smrt; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje
- 1. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje: držati se pravil; kršiti, upoštevati pravila; neveljavno, zastarelo pravilo; ekspr. železno pravilo / delati, ravnati proti pravilom, po pravilih, v skladu s pravili / moralna pravila načela; pravila o lepem vedenju
// navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetska pravila; pravila higiene; pravila za pisanje prošenj / družabna pravila; prometna, slovnična pravila - 2. kar določa obvezne pogoje in obvezen način poteka česa: igralna, tekmovalna pravila; pravila košarke
// nav. mn. kar določa značilnosti, delovanje, namen česa: pravila društva, organizacije / predložiti pravila v potrditev
// navadno s prilastkom kar določa, je značilno za kaj sploh: to je osnovno pravilo znanosti; njegovo življenjsko pravilo je potrpežljivost / po katerem pravilu ste izbirali avtorje zbornika merilu, kriteriju - 3. ekspr., v povedni rabi izraža, da se kaj ujema, je v skladu s splošnim, navadnim: čudaki so med prebivalci te vasi prej pravilo kot izjema; zamuda je pri tem vlaku že kar pravilo
- 4. v prislovni rabi, v zvezi po pravilu izraža ponavljanje, skladno z določenim pravilom: dovoljenje so skoraj po pravilu dobile le ženske
// knjiž. ponavadi, večinoma: odločni in vztrajni po pravilu uspejo; po pravilu so edinci bolj sebični - 5. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi po vseh pravilih izraža, da je kaj tako, kot se pričakuje, zahteva: šotor je bil postavljen po vseh pravilih; pozdravil je po vseh pravilih etikete / po vseh pravilih bi moral pasti, pa se je obdržal na nogah
● ekspr. obisk muzeja je za turiste nenapisano pravilo ki se je uveljavilo z navado; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja
♦ avt. desno pravilo po katerem ima voznik na skrajni desni prednost; elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu po katerem naj človek ne stori drugim, kar ne želi, da drugi storijo njemu; jur. pravno pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi
- 1. preveč ponižen: to je preponižen človek / ekspr. ne prenaša preponižnega vedenja
- 2. ekspr. zelo ponižen: uslišite mojo preponižno prošnjo
- preponížno prisl.: preponižno se klanjati; preponižno prositi
- 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov
// knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel - 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo
- 3. redko kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki
● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku
♦ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; lingv. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe
- 1. ki ima malo rastlinja ali je brez njega in je nenaseljen: pred njimi se je razprostiral kamnit, pust svet / njive so še puste prazne, neobdelane
- 2. ki povzroča duševno stanje neugodja
- a) zaradi praznosti, enoličnosti: pozimi je park pust; puste, mračne sobe; ravnina se mi zdi pusta / ob nedeljah so ulice puste / pusti dnevi; njeno življenje je pusto
- b) zaradi bledosti, neizrazitosti: puste barve; pusto nebo / pusto jesensko vreme
- c) zaradi nezanimivosti, dolgočasnosti: pusto govorjenje, opisovanje
- č) zaradi nezanimivega, nezabavnega govorjenja, vedenja: pust človek; ne bodi tako pust
- 3. ki nima, ne vsebuje (dosti) maščobe, sokov: pusto meso
● zastar. prodajati v pusto ceno, za pusto ceno skoraj zastonj; star. pusta kmetija opuščena, zapuščena; star. pusto upanje prazno
♦ agr. pusti sir sir, ki ima (v suhi snovi) do 15 odstotkov maščobe; kozm. pusta koža izsušena in premalo mastna
- pústo tudi pustó prisl.: pusto se držati / v povedni rabi bilo ji je pusto pri srcu
- 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti priti do
- a) poznavanja česa: spoznati delovanje organa, telesa; spoznati lastnosti snovi
- b) védenja: spoznati resnico, zmoto; spoznal je, kaj pomeni njeno molčanje / ob tem delu je spoznal otrokovo nadarjenost / napenjal je oči, pa ni mogel spoznati, kaj je v jami ugotoviti
- 2. priti do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznati človeka po dejanjih / spoznati v kom iskrenega prijatelja
// priti do poznavanja koga ali česa- a) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznati nove kraje, ljudi
- b) na osnovi doživljanja: spoznati lakoto, trpljenje, udobje
- 3. ugotoviti, da je kdo isti, kot se misli: spoznati koga že od daleč; spoznati koga po glasu, hoji; ni se jim dal spoznati / spoznati obleko, pisavo koga
- 4. publ. seznaniti: spoznati koga s kom; osebno se spoznati s kom / spoznati delavce z njihovimi pravicami in dolžnostmi / spoznati se z novim delom
● zastar. spoznali so mu premajhno plačo priznali, določili; publ. sodišče ga je spoznalo za krivega je odločilo, da je kriv; prijatelja spoznaš v nesreči; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona
- spoznáti se
- 1. nedov., v zvezi z na imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: spoznati se na delo, glasbo, modo
- 2. dov. in nedov. znajti se, orientirati se: v gosti megli se ni mogel spoznati; ker se v mestu slabo spozna, se je izgubil
- spoznávši star.: spoznavši gospodarja, je pes nehal lajati
- spoznán -a -o: spoznani in nespoznani naravni zakoni; biti spoznan za krivega
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 7
- Naslednja »