Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
kavalír -ja m (í) 
  1. 1. moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja: je velik kavalir; ravnal je kot pravi kavalir / bodi kavalir in odstopi svoj prostor
    // nav. ekspr. oboževalec, spremljevalec ženske, zlasti na družabni prireditvi: na ples je šla brez kavalirja / ima že drugega kavalirja / ti bom jaz za kavalirja
  2. 2. zastar. plemič, vitez: srednjeveški kavalirji
SSKJ
knjížica -e ž (í) manjšalnica od knjiga: brati knjižico; listati po knjižici; drobna knjižica praktičnih nasvetov / vpisati v knjižico / čekovna knjižica sešitek čekovnih golic; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; hranilna knjižica v katero se vpisujejo varčevalčeve vloge, dvigi in obresti; vojaška knjižica dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika; zdravstvena knjižica dokument o zdravstvenem zavarovanju z najvažnejšimi podatki o zdravljenju
♦ šol. dijaška knjižica nekdaj knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja
SSKJ
maniríranost -i ž (ȋ) redko nenaravnost, izumetničenost: pisatelj je zašel v maniriranost / maniriranost vedenja
SSKJ
narejênost -i ž (é) lastnost, značilnost narejenega: govoril je brez narejenosti; težko je reči, kje je meja med njegovo narejenostjo in pristnostjo; bil je nasprotnik vsake zlaganosti in narejenosti / narejenost vedenja
SSKJ
nèdelikátnost -i ž (ȅ-ȃ) lastnost, značilnost nedelikatnega: nedelikatnost vprašanja / nedelikatnost njegovega vedenja
SSKJ
nèmogòč tudi nèmogóč -óča -e prid. (ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́) 
  1. 1. ki ni mogoč: tu je dvom nemogoč; v tistih krajih je življenje skoraj nemogoče / doseči hoče nemogoče cilje; ponovna izdaja knjige je nemogoča; vrnitev je zdaj nemogoča
  2. 2. ekspr. ki zaradi svojega vedenja, ravnanja vzbuja nenaklonjenost, odpor: biti nemogoč mož in oče; ta človek je nemogoč; imeti nemogočo ženo
  3. 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: ima nemogoč plašč / to je nemogoč izraz; njegovi prevodi so nemogoči; vozil sem po nemogočih cestah / imeti nemogočo pokojnino zelo nizko
    ●     ekspr. na vse mogoče in nemogoče načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo; ekspr. v tej obleki je nemogoča ta obleka ji ne pristoji
    nèmogóče 
    1. 1. prislov od nemogoč: nemogoče se obleči, vesti / v povedni rabi temu človeku ni nič nemogoče
    2. 2. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža nemožnost
      1. a) uresničitve: v takih razmerah je bilo nemogoče delati; nemogoče mi je priti
      2. b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: nalogo je nemogoče bolje napisati; nemogoče je to stvar dobro urediti
    3. 3. v medmetni rabi izraža
      1. a) odločno zanikanje: boš prišel jutri? Nemogoče
      2. b) presenečenje, začudenje: za knjigo je dobil prvo nagrado. Nemogoče; sam.: nemogoče se mu je zdaj zdelo mogoče; to je nekaj nemogočega
SSKJ
nènarávnost -i ž (ȅ-á) lastnost, značilnost nenaravnega: zaradi nenaravnosti okolja mu življenje tam ni ugajalo / nenaravnost vedenja; očitali so mu nenaravnost jezika in sloga
SSKJ
nèotesán -a -o prid. (ȅ-á) 
  1. 1. ki ni otesan: neotesan les; neotesani trami
  2. 2. ekspr. ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: neotesan, nekulturen človek; to so surovi, neotesani fantje / kot psovka divjak neotesani
    nèotesáno prisl.: neotesano govoriti, se vesti
SSKJ
nèsproščênost -i ž (ȅ-é) lastnost nesproščenega: nesproščenost telesa / nesproščenost njenega vedenja je kvarila razpoloženje / spoznal je, da je v njej veliko nesproščenosti
SSKJ
nèvsiljívost -i ž (ȅ-í) lastnost nevsiljivega človeka: poznam njegovo skromnost in nevsiljivost / nevsiljivost vedenja in nastopa
SSKJ
obotavljív -a -o prid. (ī í) ki se (rad) obotavlja: obotavljiv človek / opisovanje junakovega obotavljivega vedenja / slišati je bilo obotavljivo trkanje
    obotavljívo prisl.: obotavljivo odgovoriti, sesti
    ●     ekspr. obotavljivo je prihajal večerni hlad počasi
SSKJ
océna -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika
    // dati, poslati, prejeti književno delo v oceno
    // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko
  2. 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni
    // opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih
    // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen
  3. 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi
    // prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja
    // ocena živil
    // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena
  4. 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog
    ●     publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju
    ♦     šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost
SSKJ
odlíčnost -i ž (í) nav. ekspr. lastnost, značilnost odličnega: odličnost izdelkov / izrazna domiselnost in odličnost jezika; očarala ga je odličnost njenega vedenja; odličnost v oblačenju / znamenje družbene odličnosti / redko obdarovan z različnimi duševnimi odličnostmi odlikami
SSKJ
odpustíti -ím dov., odpústil (ī í) 
  1. 1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: ali ji boš kdaj odpustil; odpustil mu je žalitev; ni ji mogel odpustiti vsega; odpustila sta si in se objela / kot vljudnostna fraza odpustite mi to nerodnost oprostite
    ●     ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo
    ♦     rel. odpustiti grehe
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti: ves dolg mu je odpustil / odpustili so jim kazen / star. odpustili so ji plačevanje oprostili so jo plačevanja
  3. 3. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju: odpustili so dva delavca; včeraj so ga odpustili; odpustili so tudi rudarje / odpustili so jih iz službe, z dela
  4. 4. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: več zapornikov so odpustili; odpustili so ga iz bolnice
    // z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: vstal je in s tem obiskovalca odpustil / hladno ga je odpustila
    odpuščèn -êna -o: pomoč odpuščenim delavcem; odpuščen vojak; verjetno bo odpuščen
SSKJ
odpúščati -am nedov. (ú) 
  1. 1. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova ji odpušča; odpuščal mu je vse žalitve
  2. 2. delati, povzročati, da kdo nima več določenih obveznosti: odpuščal jim je kazen / star. odpuščali so mu plačevanje oproščali so ga plačevanja
  3. 3. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju: v tovarni že odpuščajo; tudi učitelje so odpuščali
  4. 4. ne ohranjati koga na določenem mestu: odpuščati ozdravljene bolnike iz bolnice
    odpuščajóč -a -e: usmiljen in odpuščajoč pogled; prisl.: odpuščajoče ga je potrepljal po rami
SSKJ
ogledálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ogledalo: slonovinaste ogledalne škatlice / ogledalno steklo / ogledalna podoba, slika
● otrokovo vedenje je ogledalna podoba očetovega vedenja zrcalna podoba
SSKJ
olíka -e ž (ȋ) olikano, lepo vedenje: učiti koga olike / ta človek je brez olike / tako zahteva olika pravila lepega vedenja
SSKJ
opáznost -i ž (á) lastnost, značilnost opaznega: opaznost vpliva / nav., ekspr.: opaznost oblačenja, v oblačenju; opaznost vedenja
SSKJ
oprostíti -ím dov., opróstil (ī í) 
  1. 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov
  2. 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo
    ♦     jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo
  3. 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti
    // kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
  4. 4. v medmetni rabi izraža vljudnost
    1. a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura
    2. b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo
      // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen
      // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno
  5. 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili
    // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege
    oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude
    oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe
SSKJ
opróščati -am nedov. (ọ́) 
  1. 1. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: take ljudi so oproščali službe na galeji; star. oproščati od plačevanja
  2. 2. s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: s tem sodišče obtoženca oprošča
  3. 3. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova mu je oproščala
    opróščati se delati, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: v pismu se jim je oproščala, ker jih ni utegnila obiskati
Število zadetkov: 127