Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
tŕta -e ž (ŕ) 
  1. 1. kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina: trta že cveti, odganja; v teh krajih trta dobro rodi, uspeva; necepljena, žlahtna trta; trta z velikimi grozdi / ekspr. sad trte grozdje
    // posaditi sto trt; okužene, poškodovane trte / vinska trta
  2. 2. s prilastkom steblo nekaterih kulturnih rastlin, ki potrebuje oporo: napeljati hmeljeve trte na žice
  3. 3. prožna šiba, veja, ki se uporablja za vezanje, pletenje: zvezati butaro s trto; leskova, vrbova trta / viti trto
    ●     nar. med grmovjem raste tudi trta dobrovita; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
    ♦     agr. grobati trte; požveplati trto; ameriška, (žlahtna) evropska trta; samorodna trta križanka ameriške in evropske trte; bot. divja vinska trta rastlina z deljenimi listi in drobnimi kislimi modrimi plodovi, Vitis sylvestris; vrtn. divja trta okrasna vzpenjavka z drobnimi modrimi plodovi in listi, ki jeseni pordečijo, Parthenocissus
SSKJ
ukŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) redko odkrhniti: ukrhniti drobec skale; suha veja se je ukrhnila
SSKJ
umiríti -ím dov., umíril (ī í) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo
    // narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje
  2. 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest
  3. 3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike
  4. 4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce
    // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila
    umiríti se 
    1. 1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti
      // ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile
    2. 2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril
    3. 3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali
    umírjen -a -o 
    1. 1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje
    2. 2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska
    3. 3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike
    4. 4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno
SSKJ
umírjati -am nedov. (í) 
  1. 1. delati, povzročati, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umirjati gugalnico
    // delati, povzročati, da kaj poteka brez motenj: umirjati tek kolesa / umirjati dihanje
  2. 2. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: hlad ga je začel umirjati / lepa pesem nas umirja
    umírjati se 
    1. 1. prenehavati se gibati, premikati: majajoča se veja se je začela umirjati / razburkano morje se umirja / utrip je postajal počasnejši, srce se je umirjalo
    2. 2. postajati miren: otrok se je počasi umirjal; na silo se umirjati / človek se z leti umirja / življenje se jima umirja / lokal se je že umirjal / stanje v državi se umirja
    3. 3. postajati manj intenziven, manj izrazit: hrup v razredu se je umirjal; veter se že umirja / njena razburjenost se je umirjala
SSKJ
upogíb -a m (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od upogniti: veja se je pri upogibu zlomila / upogib kolena, roke
    // fiz., teh. sprememba oblike telesa pri istočasnem prečnem delovanju nasprotnih sil, ki ne ležijo na isti premici: beton je občutljiv na upogib; odpornost na upogib / obremenitev na upogib upogibna obremenitev
  2. 2. mesto, kjer je kaj upognjeno: zravnati upogib / v upogibu lakti
SSKJ
upogljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki se da upogniti: upogljiv jeklen trak; upogljiva cev, veja
  2. 2. ekspr. uklonljiv: upogljiv človek / upogljiv značaj
SSKJ
ušibíti se -ím se dov., ušíbil se (ī í) upogniti se, ukriviti se zaradi teže bremena: brv se je pod našo težo ušibila; veja se je ušibila od debelih sadežev / nenadoma so se mu noge ušibile in je padel zašibile
    ušibíti knjiž.  povzročiti, da kaj postane šibko, oslabelo: občutek krivde mu je ušibil kolena
SSKJ
v [vé in və̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, v véja tudi v-ja (ẹ̄; ə̏) triindvajseta črka slovenske abecede: napiši v; veliki V
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: izgovoriti v
♦ lingv. dvoustnični v; obl. V izrez izrez v obliki črke V
SSKJ
véja -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin: veja ozeleni, vzbrsti; odlomiti, odsekati vejo; drevo je pognalo veje; skakati z veje na vejo; ptič sedi na veji; plezati po vejah; debela, gola, odmrla veja; goste, košate veje; veje jablane; biti prost kot ptiček na veji; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno
    // mreža iz vrbovih vej
  2. 2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega: živec se cepi v dve veji; žilna veja / železniška prometna veja; pren. veje zarote segajo v druge države
  3. 3. navadno s prilastkom potomstvo v zaporednih generacijah: avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu) osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika
    // sorodniki po materini, očetovi veji
  4. 4. navadno s prilastkom samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost: to znanstveno področje se deli v več vej; razvijati različne industrijske veje; specializirane veje medicine
    ●     ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten
    ♦     agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa; lov. veja glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki
SSKJ
véjati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. odstranjevati pleve in primesi iz žita: vsul je žito v vejalnik in začel vejati; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj vejati z velnico
  2. 2. nav. 3. os., star. veti, pihati: veter veja po dolini / brezoseb. od reke je hladno vejalo
    // širiti se, prihajati: iz gozda veja hlad; po sobi veja prijeten vonj
SSKJ
véjati se -am se nedov. (ẹ̑) vejiti se: drevesce se veja / pot se veja
SSKJ
véjavec in vejávec -vca m (ẹ̑; ȃ) kdor veja žito: vejavci so začeli vejati
SSKJ
véjica -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. manjšalnica od veja: vejice se sušijo; odlomiti vejico; grm je pognal nove vejice; pušpanova, smrekova vejica / za klobuk zataknjena vejica / vejica asparagusa
    ●     knjiž., ekspr. odposlanec z oljkovo vejico z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva; v rokah drži palmovo vejico kot simbol zmage
  2. 2. lingv. ločilo, ki označuje priredno razmerje v besedni zvezi, loči med seboj stavke iste povedi ter pristavek, vrinek od sobesedila: napisati vejico; v nalogi manjka nekaj vejic; stava vejice
  3. 3. nav. mn., knjiž. trepalnica: ima goste, črne vejice
    ♦     lov. zelena vejica navadno trikraki vršiček iglavca na levi strani klobuka kot lovsko stanovsko znamenje; vejica divjadi zelena vejica, ki se položi uplenjeni veliki divjadi pri pozdravu lovini na leva pleča ali levo perut; vejica plena zelena vejica, ki si jo lovec zatakne na desno stran klobuka ob uplenitvi velike divjadi; mat. decimalna vejica grafično znamenje, ki loči enice od desetin
SSKJ
violína -e ž (ȋ) godalni instrument s štirimi strunami in visokim tonskim obsegom: igrati (na) violino; uglasiti violino; zvoki violine; skladba za violino / učiti, vaditi violino igranje tega instrumenta; ekspr. violine tega orkestra so bile na koncertu odlične violinisti; igranje violinistov
● ekspr. biti druga violina, igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; prva violina ekspr. turizem je prva violina tega področja najpomembnejša gospodarska veja; ekspr. biti prva violina Slovenije najboljši violinist; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč
♦ muz. druga, prva violina
SSKJ
vpíkniti -em dov. (í ȋ) redko zapičiti: vpikniti kol v zemljo; odlomljena veja se je vpiknila v tla
SSKJ
začêsniti -em in začesníti -čésnem dov. (é ȇ; ī ẹ̑) zatrgati na mestu, kjer je kaj priraščeno: vihar je začesnil vejo
// ekspr. zalomiti, zatrgati: začesniti si noht / ob kljuki je začesnil žep natrgal, zatrgal
    začêsnjen in začésnjen -a -o: začesnjena veja
SSKJ
zahrstéti -ím dov. (ẹ́ í) dati kratke, rezke glasove: zahrstel je sneg in srnjaček je izginil v gozdu; suha veja je zahrstela; brezoseb. pod nogami mu je zahrstelo
SSKJ
zapogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ī ọ́, ó) 
  1. 1. dati del zlasti ob koncu česa v tak položaj, da na drugem delu tega leži ali tvori z njim kot: zapogniti vogal lista, rjuhe; dvakrat zapogniti rob; zapogniti navznoter / zapogniti pločevino
  2. 2. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko; upogniti: zapogniti poganjek rastline; polkrožno zapogniti
    zapógnjen tudi zapôgnjen -a -o: zapognjena rjuha; zapognjena veja
    ●     miza z zapognjenimi nogami ukrivljenimi
SSKJ
zapókati -am dov. (ọ́ ọ̑) 
  1. 1. dati kratke, močne glasove: včasih je zapokala suha veja / ko se je vzravnal, so mu zapokali sklepi; brezoseb. stresla sta si roki, da je kar zapokalo / od časa do časa so zapokale puške streli iz pušk
    // povzročiti kratke, močne glasove: zapokal je s prsti
    // s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: voznik je zapokal z bičem
  2. 2. začeti streljati: lovci so zapokali; brezoseb. navsezgodaj je zapokalo
SSKJ
zaprasketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) začeti prasketati: kmalu je zaprasketal ogenj / ekspr. okoli njih so zaprasketali streli iz pušk
// dati kratke, rezke glasove: goreča veja je kdaj pa kdaj zaprasketala / pod podplatom je včasih zaprasketala suhljad
Število zadetkov: 81