Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
léga1 -e ž (ẹ́) 
  1. 1. način, kako je kaj nameščeno glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnjo lego; hraniti steklenice v ležeči legi; pokončna, vodoravna lega; lega dlačic na tkanini / mišice držijo lobanjo v potrebni legi / železniški signal je v legi Stoj
    // način, kako je kaj vodoravno nameščeno: spremenila je lego, ker ji je postalo neudobno; namestil se je v primerno lego; knjiž. levostranska lega v spanju / pri taki poškodbi je nujna lega na hrbtu, vznak
  2. 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: centralna lega trga; odročna lega vasi; otoška lega države; dominantna lega stavbe; medsebojna lega / določiti lego točke v ravnini; ugotoviti lego ladje, letala / lega organa v organizmu / učenci ugotavljajo geografsko lego krajev na zemljevidu geografsko širino in dolžino
  3. 3. s prilastkom, z oslabljenim pomenom kraj, prostor z značilnostmi, kot jih določa pridevnik: po sončnih legah je sneg že skopnel; v zavetni legi je toplo v zavetju; publ.: v višjih legah je zapadel sneg; v severnih zemljepisnih legah je življenje trdo v deželah, krajih na severu
    // imeti lego soba ima severno lego je obrnjena, usmerjena proti severu; kraj ima slikovito lego; njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu
    // nekatere vinogradniške lege niso več zasajene s trto za vinogradništvo primerna zemljišča
  4. 4. tram, na katerem kaj sloni, leži: lege pri mostičku so trhle; leseni pod na legah / hrastove lege
    // lesena podloga za sode v kleti: sesti na lego zraven soda; valiti sod na lege
  5. 5. muz., navadno s prilastkom območje ali del območja človeškega glasu, instrumenta: igrati violončelo v nizki legi; pevčev glas je v vseh legah izenačen / altovska, basovska lega / pevka ne more več zapeti tonov v visoki legi; pren., knjiž. čustvena lega pripovedi
    // položaj leve roke pri prijemih na godalih in brenkalih: violinska igra zahteva od levice menjavo leg / prva, sedma lega
  6. 6. star. plast: med posameznimi legami sadja je lesna volna
    ●     pog. avtomobil ima dobro lego na cesti ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; knjiž. v razburjenju je zašla v višjo lego začela govoriti z višjim glasom; knjiž. govoriti v nizki z nizkim, v tenorski legi z visokim glasom
    ♦     fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; labilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najvišji možni legi; ravnovesna lega v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila; stabilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najnižji možni legi; grad. kapna lega tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov; slemenska lega tram ostrešja, ki drži, nosi zgornji del škarnikov; vmesna lega tram ostrešja, ki drži, nosi srednji del škarnikov; lingv. lega jezika pri izgovoru; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol; strojn. mrtva lega pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; trg. lega deset pol papirja
SSKJ
ogrêbsti ogrêbem dov., ogrébel ogrêbla (é) 
  1. 1. opraskati, navadno močno: veja ga je ogrebla po obrazu; ogrebsti si kožo / mačka jo je ogrebla
  2. 2. odstraniti, navadno s praskanjem, drgnjenjem: ogrebsti sneg s strehe / ogrebsti pepel, žerjavico
  3. 3. osuti: ogrebsti krompir
    ♦     čeb. spraviti (čebelji) roj v panj
    ogrebèn -êna -o tudi ogrêben -a -o: do krvi ogrebene roke
SSKJ
oplazíti in opláziti -im, in opláziti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) 
  1. 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila
    // nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini
  2. 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata
    // nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap
  3. 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste
  4. 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil
  5. 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive
SSKJ
osmúkniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. s smukanjem, trganjem odstraniti: osmukniti jagode, liste
  2. 2. ekspr. oplaziti, oprasniti: veja ga je osmuknila po licu / konja je osmuknil z vajetmi
    osmúkniti se ekspr., v zvezi z ob  narahlo podrgniti se: maček se ji je osmuknil ob noge / vsak se je osmuknil obnjo
    osmúknjen -a -o: osmuknjene veje
SSKJ
póčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) 
  1. 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
    // povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
    // s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
    // ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil
  2. 2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
  3. 3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
  4. 4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
  5. 5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
    ●     star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo
    póčiti se pog., ekspr.  
    1. 1. sesti: počiti se v naslanjač
    2. 2. spreti se, stepsti se: spet sta se počila
    póčen -a -o: počen kozarec, vrč; počena deska; počeno jajce
    ●     ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič
SSKJ
posmúkniti -em dov. (ú ȗ) ekspr.  
  1. 1. oplaziti, oprasniti: veja ga je posmuknila po licu
  2. 2. vzeti, ukrasti: iz žepa ji je posmuknil denarnico / pri kupčiji so ga grdo posmuknili ogoljufali, prevarali
    ●     ekspr. iztegnila je roko in posmuknila prt z mize hitro potegnila; ekspr. rad se je malo posmuknil okoli brhke natakarice se ji je podobrikal
SSKJ
prásniti -em dov. (á ȃ) 
  1. 1. povzročiti prasko: mačka ga je prasnila; ob trnju sem se prasnil do krvi; prasniti se z žebljem / robida me je prasnila / ekspr. krogla ga je prasnila po čelu povzročila majhno rano, poškodbo
  2. 2. potegniti po čem
    1. a) z nohti, kremplji: pes nestrpno prasne po vratih
    2. b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: prasniti s čevljem po pesku; prasniti z vžigalico po škatlici / prasnil je in zanetil prižgal vžigalico; prasniti vžigalico ob zid prižgati
  3. 3. dati oster, neprijeten glas: ogorek je padel v vodo in prasnil; veja prasne; brezoseb. potegnil je z vžigalico po škatlici, da je prasnilo / ekspr. prasnili so prvi streli
  4. 4. ekspr., v zvezi prasniti v krohot, smeh nenadoma glasno zasmejati se: vsi navzoči so prasnili v krohot; ko jih je zagledal, je prasnil v smeh
  5. 5. ekspr. steči, švigniti: maček prasne iz sobe, skozi okno; vsak trenutek prasne mimo avtomobil / pes prasne v mačko skoči proti njej, jo napade
    // pog., navadno v zvezi z jo iti, oditi: prasnil jo je po cesti; kadar je bil v mestu sejem, je prasnil tja
    ●     ekspr. to pa ne, je prasnil naglas hitro rekel
    prásniti se ekspr.  spopasti se: včeraj sta se patrulji spet prasnili
SSKJ
upogíb -a m (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od upogniti: veja se je pri upogibu zlomila / upogib kolena, roke
    // fiz., teh. sprememba oblike telesa pri istočasnem prečnem delovanju nasprotnih sil, ki ne ležijo na isti premici: beton je občutljiv na upogib; odpornost na upogib / obremenitev na upogib upogibna obremenitev
  2. 2. mesto, kjer je kaj upognjeno: zravnati upogib / v upogibu lakti
SSKJ
upogljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki se da upogniti: upogljiv jeklen trak; upogljiva cev, veja
  2. 2. ekspr. uklonljiv: upogljiv človek / upogljiv značaj
SSKJ
zapókati -am dov. (ọ́ ọ̑) 
  1. 1. dati kratke, močne glasove: včasih je zapokala suha veja / ko se je vzravnal, so mu zapokali sklepi; brezoseb. stresla sta si roki, da je kar zapokalo / od časa do časa so zapokale puške streli iz pušk
    // povzročiti kratke, močne glasove: zapokal je s prsti
    // s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: voznik je zapokal z bičem
  2. 2. začeti streljati: lovci so zapokali; brezoseb. navsezgodaj je zapokalo
SSKJ
grebeníca -e ž (í) 
  1. 1. agr. veja, mladika (matične) rastline, ki, pokrita z zemljo, požene korenine: grebenica se je kmalu ukoreninila; trto razmnoževati z grebenicami
  2. 2. na zunanji strani bodičast ovratni pas za pse; gradanica: ovčjaku so nataknili grebenico
SSKJ
hreščáti -ím nedov., hrêšči in hréšči; hréščal in hrêščal (á í) 
  1. 1. dajati kratke, rezke glasove: suhe veje se lomijo in hreščijo; brezoseb. povsod je hreščalo in pokalo / ekspr. vrata so hreščala, ko jih je odpiral zelo škripala
    // stopali so previdno, da pesek ne bi hreščal pod nogami
    // dajati nečist, s šumi pomešan glas: harmonika, lajna hrešči; brezoseb. v radiu že spet hrešči
  2. 2. oglašati se s kratkimi, rezkimi glasovi: vrane hreščijo / ekspr. igral je na kitaro in zraven hreščal hreščeče, hreščavo pel
    hreščé: veja se je hrešče odlomila; kolesje stroja se je hrešče ustavilo
    hreščèč -éča -e: hreščeč glas; hreščeča harmonika; hreščeče stopinje na pesku; prisl.: hreščeče peti, se zasmejati
SSKJ
kolénast -a -o prid. (ẹ́) ki ima eno ali več izrazitih krivin: kolenasti rovi / kolenasta veja
SSKJ
moléti -ím nedov., tudi môlel (ẹ́ í) segati bolj daleč kot sosednje stvari: psu je molel jezik iz gobca; iz cunj je molela suha ročica; kamen moli iz tal; zgornja ustnica je molela nekoliko čez spodnjo / ogromne skale so molele proti nebu; razvaline molijo v zrak / ekspr. za temi gorami so molele še višje gore so se dvigale
// pesn. predmeti nemo molijo v prostranost
    molèč -éča- -e: veja, moleča na pot; naprej moleča spodnja ustnica
SSKJ
natík -a m (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od natakniti ali natikati: natik na kavelj, kol
  2. 2. veja, okrog katere se ovija grah: prisekati natik
  3. 3. redko koničasti konec orodja, na katerega se pritrdi ročaj; nasadilo: natik pri pili / lopata z dolgim natikom toporiščem, ročajem
SSKJ
nèokléščen -a -o prid. (ȅ-ẹ̄) ki ni okleščen: neokleščeno drevo / neokleščena veja; pren., ekspr. fant je še precej neokleščen
SSKJ
obróčnica -e ž (ọ̑) knjiž., redko krinolina: ženska v obročnici
♦ bot. (navadna) obročnica rastlina z jajčastimi listi in svetlo vijoličastimi dišečimi cveti v grozdastem socvetju, Adenophora liliifolia; les. obročnica palica, veja za obročne vitre
SSKJ
odkŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) odlomiti, odtrgati kaj krhkega, lomljivega: odkrhniti kos krede; od skale se je odkrhnil drobec / odkrhniti koren; noht se je odkrhnil; odkrhniti si zob
// ekspr. odlomiti, odtrgati: medved mu je odkrhnil čeljust; odkrhniti kos pečenke
● ekspr. odkrhniti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega
    odkŕhniti se nar. primorsko  odhrkniti se: glasno se je odkrhnil in začel govoriti
    odkŕhnjen -a -o: odkrhnjen kip, noht; kamen, odkrhnjen od zidu; odkrhnjena veja
SSKJ
odlomíti -lómim dov. (ī ọ́) z lomljenjem odstraniti: odlomiti vejo; vrh bukve se je odlomil; odlomiti si zob / odlomil je dva kosa kruha
// z lomljenjem odstraniti del česa: palica je predolga, odlomi jo
● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega
    odlómljen -a -o: odlomljen držaj; odlomljena veja
SSKJ
odžágati -am dov. (ȃ) 
  1. 1. z žaganjem odstraniti: odžagati veje / ekspr. pri vojakih je izdiral zobe in tu in tam odžagal kako nogo kirurško odstranil
  2. 2. ekspr. odstaviti, odpustiti: direktorja so odžagali / odžagali so več delavcev
    odžágan -a -o: odžagana veja
Število zadetkov: 79