- 1. način, kako je kaj nameščeno glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnjo lego; hraniti steklenice v ležeči legi; pokončna, vodoravna lega; lega dlačic na tkanini / mišice držijo lobanjo v potrebni legi / železniški signal je v legi Stoj
// način, kako je kaj vodoravno nameščeno: spremenila je lego, ker ji je postalo neudobno; namestil se je v primerno lego; knjiž. levostranska lega v spanju / pri taki poškodbi je nujna lega na hrbtu, vznak - 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: centralna lega trga; odročna lega vasi; otoška lega države; dominantna lega stavbe; medsebojna lega / določiti lego točke v ravnini; ugotoviti lego ladje, letala / lega organa v organizmu / učenci ugotavljajo geografsko lego krajev na zemljevidu geografsko širino in dolžino
- 3. s prilastkom, z oslabljenim pomenom kraj, prostor z značilnostmi, kot jih določa pridevnik: po sončnih legah je sneg že skopnel; v zavetni legi je toplo v zavetju; publ.: v višjih legah je zapadel sneg; v severnih zemljepisnih legah je življenje trdo v deželah, krajih na severu
// imeti lego soba ima severno lego je obrnjena, usmerjena proti severu; kraj ima slikovito lego; njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu
// nekatere vinogradniške lege niso več zasajene s trto za vinogradništvo primerna zemljišča - 4. tram, na katerem kaj sloni, leži: lege pri mostičku so trhle; leseni pod na legah / hrastove lege
// lesena podloga za sode v kleti: sesti na lego zraven soda; valiti sod na lege - 5. muz., navadno s prilastkom območje ali del območja človeškega glasu, instrumenta: igrati violončelo v nizki legi; pevčev glas je v vseh legah izenačen / altovska, basovska lega / pevka ne more več zapeti tonov v visoki legi; pren., knjiž. čustvena lega pripovedi
// položaj leve roke pri prijemih na godalih in brenkalih: violinska igra zahteva od levice menjavo leg / prva, sedma lega - 6. star. plast: med posameznimi legami sadja je lesna volna
● pog. avtomobil ima dobro lego na cesti ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; knjiž. v razburjenju je zašla v višjo lego začela govoriti z višjim glasom; knjiž. govoriti v nizki z nizkim, v tenorski legi z visokim glasom
♦ fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; labilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najvišji možni legi; ravnovesna lega v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila; stabilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najnižji možni legi; grad. kapna lega tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov; slemenska lega tram ostrešja, ki drži, nosi zgornji del škarnikov; vmesna lega tram ostrešja, ki drži, nosi srednji del škarnikov; lingv. lega jezika pri izgovoru; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol; strojn. mrtva lega pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; trg. lega deset pol papirja
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. opraskati, navadno močno: veja ga je ogrebla po obrazu; ogrebsti si kožo / mačka jo je ogrebla
- 2. odstraniti, navadno s praskanjem, drgnjenjem: ogrebsti sneg s strehe / ogrebsti pepel, žerjavico
- 3. osuti: ogrebsti krompir
♦ čeb. spraviti (čebelji) roj v panj
- ogrebèn -êna -o tudi ogrêben -a -o: do krvi ogrebene roke
- 1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje; po obrazu ga je oplazila veja; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata; pren. civilizacija jih je le površno oplazila
// nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini - 2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata
// nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap - 3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste
- 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil
- 5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive
- 1. s smukanjem, trganjem odstraniti: osmukniti jagode, liste
- 2. ekspr. oplaziti, oprasniti: veja ga je osmuknila po licu / konja je osmuknil z vajetmi
- osmúkniti se ekspr., v zvezi z ob narahlo podrgniti se: maček se ji je osmuknil ob noge / vsak se je osmuknil obnjo
- osmúknjen -a -o: osmuknjene veje
- 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
// povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
// ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil - 2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
- 3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
- 4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
- 5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo
- póčiti se pog., ekspr.
- 1. sesti: počiti se v naslanjač
- 2. spreti se, stepsti se: spet sta se počila
- póčen -a -o: počen kozarec, vrč; počena deska; počeno jajce
● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič
- 1. oplaziti, oprasniti: veja ga je posmuknila po licu
- 2. vzeti, ukrasti: iz žepa ji je posmuknil denarnico / pri kupčiji so ga grdo posmuknili ogoljufali, prevarali
● ekspr. iztegnila je roko in posmuknila prt z mize hitro potegnila; ekspr. rad se je malo posmuknil okoli brhke natakarice se ji je podobrikal
- 1. povzročiti prasko: mačka ga je prasnila; ob trnju sem se prasnil do krvi; prasniti se z žebljem / robida me je prasnila / ekspr. krogla ga je prasnila po čelu povzročila majhno rano, poškodbo
- 2. potegniti po čem
- a) z nohti, kremplji: pes nestrpno prasne po vratih
- b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: prasniti s čevljem po pesku; prasniti z vžigalico po škatlici / prasnil je in zanetil prižgal vžigalico; prasniti vžigalico ob zid prižgati
- 3. dati oster, neprijeten glas: ogorek je padel v vodo in prasnil; veja prasne; brezoseb. potegnil je z vžigalico po škatlici, da je prasnilo / ekspr. prasnili so prvi streli
- 4. ekspr., v zvezi prasniti v krohot, smeh nenadoma glasno zasmejati se: vsi navzoči so prasnili v krohot; ko jih je zagledal, je prasnil v smeh
- 5. ekspr. steči, švigniti: maček prasne iz sobe, skozi okno; vsak trenutek prasne mimo avtomobil / pes prasne v mačko skoči proti njej, jo napade
// pog., navadno v zvezi z jo iti, oditi: prasnil jo je po cesti; kadar je bil v mestu sejem, je prasnil tja
● ekspr. to pa ne, je prasnil naglas hitro rekel
- prásniti se ekspr. spopasti se: včeraj sta se patrulji spet prasnili
- 1. glagolnik od upogniti: veja se je pri upogibu zlomila / upogib kolena, roke
// fiz., teh. sprememba oblike telesa pri istočasnem prečnem delovanju nasprotnih sil, ki ne ležijo na isti premici: beton je občutljiv na upogib; odpornost na upogib / obremenitev na upogib upogibna obremenitev - 2. mesto, kjer je kaj upognjeno: zravnati upogib / v upogibu lakti
- 1. ki se da upogniti: upogljiv jeklen trak; upogljiva cev, veja
- 2. ekspr. uklonljiv: upogljiv človek / upogljiv značaj
- 1. dati kratke, močne glasove: včasih je zapokala suha veja / ko se je vzravnal, so mu zapokali sklepi; brezoseb. stresla sta si roki, da je kar zapokalo / od časa do časa so zapokale puške streli iz pušk
// povzročiti kratke, močne glasove: zapokal je s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: voznik je zapokal z bičem - 2. začeti streljati: lovci so zapokali; brezoseb. navsezgodaj je zapokalo
- 1. agr. veja, mladika (matične) rastline, ki, pokrita z zemljo, požene korenine: grebenica se je kmalu ukoreninila; trto razmnoževati z grebenicami
- 2. na zunanji strani bodičast ovratni pas za pse; gradanica: ovčjaku so nataknili grebenico
- 1. dajati kratke, rezke glasove: suhe veje se lomijo in hreščijo; brezoseb. povsod je hreščalo in pokalo / ekspr. vrata so hreščala, ko jih je odpiral zelo škripala
// stopali so previdno, da pesek ne bi hreščal pod nogami
// dajati nečist, s šumi pomešan glas: harmonika, lajna hrešči; brezoseb. v radiu že spet hrešči - 2. oglašati se s kratkimi, rezkimi glasovi: vrane hreščijo / ekspr. igral je na kitaro in zraven hreščal hreščeče, hreščavo pel
- hreščé: veja se je hrešče odlomila; kolesje stroja se je hrešče ustavilo
- hreščèč -éča -e: hreščeč glas; hreščeča harmonika; hreščeče stopinje na pesku; prisl.: hreščeče peti, se zasmejati
// pesn. predmeti nemo molijo v prostranost
- molèč -éča- -e: veja, moleča na pot; naprej moleča spodnja ustnica
- 1. glagolnik od natakniti ali natikati: natik na kavelj, kol
- 2. veja, okrog katere se ovija grah: prisekati natik
- 3. redko koničasti konec orodja, na katerega se pritrdi ročaj; nasadilo: natik pri pili / lopata z dolgim natikom toporiščem, ročajem
♦ bot. (navadna) obročnica rastlina z jajčastimi listi in svetlo vijoličastimi dišečimi cveti v grozdastem socvetju, Adenophora liliifolia; les. obročnica palica, veja za obročne vitre
// ekspr. odlomiti, odtrgati: medved mu je odkrhnil čeljust; odkrhniti kos pečenke
● ekspr. odkrhniti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega
- odkŕhniti se nar. primorsko odhrkniti se: glasno se je odkrhnil in začel govoriti
- odkŕhnjen -a -o: odkrhnjen kip, noht; kamen, odkrhnjen od zidu; odkrhnjena veja
// z lomljenjem odstraniti del česa: palica je predolga, odlomi jo
● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega
- odlómljen -a -o: odlomljen držaj; odlomljena veja
- 1. z žaganjem odstraniti: odžagati veje / ekspr. pri vojakih je izdiral zobe in tu in tam odžagal kako nogo kirurško odstranil
- 2. ekspr. odstaviti, odpustiti: direktorja so odžagali / odžagali so več delavcev
- odžágan -a -o: odžagana veja
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »