Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
zaspanè -éta m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. ekspr. kdor (rad) veliko spi: on je velik zaspane; vreči zaspaneta iz postelje
  2. 2. slabš. počasen, nedejaven človek: s tem zaspanetom že ne mislim sodelovati
SSKJ
zaspanè -éta s (ȅ ẹ́) 
  1. 1. ekspr. kdor (rad) veliko spi: fant je veliko zaspane
  2. 2. slabš. počasen, nedejaven človek: nemarno zaspane
SSKJ
zaspánec -nca m (á) 
  1. 1. ekspr. kdor (rad) veliko spi: buditi zaspance / medved in drugi zimski zaspanci / kot nagovor zaspanci, vstanite
  2. 2. nar. zaspanost: zaspanec ga obhaja; premagati zaspanec / zaspanec mu lega na oči postaja zaspan
  3. 3. ekspr. krmeželj: odstraniti si zaspance iz oči
SSKJ
zaspánka -e ž (á) ekspr. ženska, ki (rada) veliko spi: ona je res prava zaspanka / kot nagovor zaspanke, vstanite
SSKJ
zasrbéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os.  
  1. 1. povzročiti neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: izpuščaji so ga zasrbeli / noga ga je zasrbela
  2. 2. ekspr. začutiti močno željo, hotenje: zasrbelo jih je, da bi jim povedali, kar jim gre
    ●     pog. če ga vidim, me zasrbijo dlani, pesti, roke začutim veliko željo, da bi ga udaril; ekspr. jezik jo je zasrbel, a je molčala začutila je veliko željo, da bi kaj rekla, povedala; pog. ob glasbi so jih kmalu zasrbele pete, podplati so si zelo zaželeli plesati; ekspr. ob pogledu na denar so ga zasrbeli prsti je začutil veliko željo, da bi ga ukradel
SSKJ
zastránica -e ž (ȃ) zastar. epizoda: roman z veliko zastranicami
SSKJ
zasúti -sújem dov., zasúl in zasùl (ú ȗ) 
  1. 1. zakriti, prekriti kaj s čim sipkim, drobnim: zasuti položene cevi; zasuti zaklad / hudournik je zasul travnik s kamenjem in prodom
    // s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam narediti, da kak prazen prostor preneha obstajati: zasuti jamo, vodnjak / zasuti grob
    // nar. nasuti, vsuti: zasuti koruzo v grot
  2. 2. 3. os. usuti se, utrgati se in zakriti, prekriti koga ali kaj: planince je zasul plaz; brezoseb. zasulo ga je v rudniku
    // s sipanjem povzročiti, da kak prazen prostor preneha obstajati: pesek je zasul izhod; plaz je zasul prepad
  3. 3. ekspr. vreči veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj: zasuti nastopajoče s cvetjem / zasuti mesto, sovražnika z bombami
  4. 4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: zasuti otroka z igračami / zasuti koga z dobroto, z izrazi hvaležnosti / zasuti koga z delom
    zasúti se prenehati obstajati zaradi usipanja, trganja kake snovi: brezno se je zasulo
    zasút -a -o: zasut vodnjak; biti zasut s pismi; sam.: prikopati se do zasutih
SSKJ
zašušljáti -ám dov. (á ȃ) ekspr.  
  1. 1. nav. 3. os. skrivaj reči, povedati, zlasti kaj neprijetnega: zašušljali so, da je veliko poneveril; brezoseb. med ljudmi je zašušljalo / prekleti, je tiho zašušljal rekel, povedal
  2. 2. zašumeti, zašelesteti: listje je zašušljalo
SSKJ
zatulíti in zatúliti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel
    // ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze
    // dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate
    // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm
  2. 2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje
  3. 3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile
  4. 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar
SSKJ
zaužíti -žíjem dov. (í ȋ) 
  1. 1. sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta: zaužiti zajtrk; ves dan ni nič toplega zaužil / zaužiti tablete, zdravilo / razočaran je zaužil strup
  2. 2. star. biti deležen česa; užiti: zaužil je veliko gorja / takrat sem zaužil dosti mraza občutil
    zaužít -a -o: količina zaužitega alkohola
SSKJ
zavézati in zavezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel
    1. a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo; zavezati mapo; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec; zavezati si lase v čop
    2. b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto
    3. c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
      // narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša
      // zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo
  2. 2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego
    ●     star. zavezati birmo biti za botra; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; poljud. zavezati popek, strok. podvezati popkovnico; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili
    ♦     etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka
    zavézati se in zavezáti se 
    1. 1. z določeno izjavo se narediti dolžnega kaj storiti, delati: zavezati se poravnati dolg; zavezati se z besedo, obljubo; zavezal sem se, da preskrbim material; pismeno se zavezati / zavezati se za les
    2. 2. z dajalnikom z določeno izjavo, dejanjem se narediti dolžnega biti komu zvest: zavezati se gospodarju, poveljniku / star. dekle in fant sta se za vselej zavezala sta se (cerkveno) poročila
      // ekspr. z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj: pisatelj se ni zavezal nobeni reviji; zavezati se ljubezni; še mlad se je zavezal zemlji
      ●       zastar. zavezali so se z našimi nasprotniki zvezali, povezali
    zavézan -a -o: zavezan čevelj; ti dohodki so zavezani davku; kmečki rodovi so zavezani svoji zemlji
    ●     pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. ali si hodil po mestu z zavezanimi očmi nisi nič videl, opazil; star. biti zavezan vojaški službi biti vojaški obveznik
SSKJ
zavídati -am nedov. (í) čutiti veliko nezadovoljstvo, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: vsi sosedje mu, star. ga zavidajo; zavidati komu srečo, uspeh; zavidati komu zaradi njegovih sposobnosti / zavidati komu za bogastvo
● ekspr. takega življenja mu nihče ne zavida zelo slabo živi; ekspr. ima tako ženo, da mu jo vsi zavidajo zelo dobro; zastar. zaradi storjene krivice zavidati koga sovražiti
    zavidajóč -a -e: gledali so ga, zavidajoč mu spretnost
    zavídan -a -o: od mnogih zavidana sreča
SSKJ
zaviháriti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. z veliko silo, intenzivnostjo zapihati: veter je zaviharil nad polji; pren., ekspr. v duši ji je zaviharila nevihta
  2. 2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: zaviharil je po dvorišču
    ●     ekspr. kričanje množice je zaviharilo po trgu se je viharno razleglo, je zadonelo
SSKJ
zavihráti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. viseč se začeti neurejeno, vijugajoče gibati zaradi hitrega premikanja zraka: ob sunku vetra so zastave zavihrale / lasje ji zavihrajo v vetru
    // vihrajoč se pojaviti: ob prihodu osvoboditeljev so na hišah zavihrale zastave
    // preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno, vijugajoče premakne: veter zavihra trakove, zastave / vihar je zavihral krošnje dreves
  2. 2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: jezno je vstal in zavihral po sobi / konj zavihra zdirja
  3. 3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nad mestom je zavihral vihar / groza mi je zavihrala v prsih
SSKJ
zavlačúgati -am dov. (ȗ) slabš. zapraviti z vlačuganjem: veliko denarja zapije in zavlačuga
    zavlačúgati se predati se vlačuganju: odšel je od doma in se zavlačugal
    zavlačúgan -a -o: zavlačugan moški
SSKJ
závod -óda tudi -a m (á ọ́; á) 
  1. 1. delovna organizacija za opravljanje določene dejavnosti, katere namen ni pridobivanje dobička: ustanoviti, voditi zavod; direktor zavoda; zavodi in ustanove / delati na zavodu / meteorološki, pokojninski, zdravstveni zavod; raziskovalni, vzgojno-varstveni zavod; fakultete, akademije in drugi visokošolski zavodi / avtomobil se je ustavil pred zavodom stavbo take organizacije
    // upravni organ ali upravna organizacija za opravljanje določenih strokovnih nalog in izvrševanje upravnih pooblastil, povezanih z njimi: državni, občinski, republiški zavod; zavod za cene, statistiko
  2. 2. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: zavod sprejme nove gojence; oskrbovanci zavoda / zavod za gluhoneme, ostarele / stanovati v zavodu v stavbi take ustanove
    // navadno s prilastkom ustanova za opravljanje kake dejavnosti: denarni, kreditni zavod; grafični, pogrebni, reklamni zavod; star. Mohorjeva družba, Slovenska matica in drugi knjižni zavodi založbe
  3. 3. navadno s prilastkom, v nekaterih državah izobraževalna ustanova, navadno srednja ali specialna: učiti na strokovnem, trgovskem zavodu / zasebni učni zavod
  4. 4. zastar. industrijsko podjetje, navadno veliko: tovarna je prerasla v zavod
    ♦     jur. kazenski poboljševalni zavod; med. zavod za transfuzijo krvi; šol. eksterni zavod učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v njem; zgod. biblijski zavod v Urachu v 16. stoletju protestantska ustanova za izdajanje biblijskih in drugih verskih knjig v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku
SSKJ
zavójnat -a -o prid. (ọ̑) ki ima veliko zavojev, ovinkov: ravne in zavojnate črte / zavojnate stopnice
SSKJ
zavozíti -vózim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. vozeč priti kam: malokateri avtomobilist zavozi na ta trg / vlak zavozi v predor / ekspr. ob prehitevanju zavoziti v škarje
  2. 2. vozeč iti, se premakniti: fant je zavozil iz domače v sosednjo vas / mimo zavozi tramvaj pripelje
  3. 3. ekspr. porabiti, zapraviti z vožnjo, vožnjami: zavoziti sto dinarjev / zavoziti veliko ur
  4. 4. pog., ekspr. z napačnim vodenjem, delovanjem povzročiti, da pride kaj v slab, neugoden položaj: zavoziti gospodarstvo, podjetje / zavoziti študij, življenje / zavozil si jo napačno si naredil
    // nepreh.: fant je globoko zavozil; govornik je spoznal, da je zavozil
    zavóžen -a -o: položaj je zavožen; zavoženo podjetje
SSKJ
završáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar
    // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje
  2. 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost
  3. 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju
    ●     ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti
SSKJ
završéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevesa so završela; brezoseb. zapihalo je in završelo
    // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: v nebo so završele iskre
  2. 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: nad dolino je završel vihar / s hribov je završel mrzel veter
  3. 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršenju podobne glasove: množica je završela; brezoseb. med poslušalci je završelo
Število zadetkov: 2498