Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
klepetálo -a s (á) slabš. kdor (rad) veliko govori: ta človek je neznosno klepetalo
SSKJ
klepetàv -áva -o prid. (ȁ á) nav. ekspr. ki (rad) veliko govori: klepetave ženske / je precej klepetav
SSKJ
klepetávec -vca m (ȃ) ekspr. kdor (rad) veliko govori: je lahkomiseln klepetavec
SSKJ
klepêtec -tca m (é) 
  1. 1. redko lesena naprava s kladivci, ki dajejo ob udarjanju enakomerne glasove; klopotec: na jablanah in v vinogradih so se oglašali klepetci; vrti se kot klepetec v vetru
    // nar. raglja, ropotalo: vrteti klepetec
  2. 2. ekspr. kdor (rad) veliko govori: to ti je čvekač in klepetec
SSKJ
klepetúlja -e ž (ú) slabš. kdor (rad) veliko govori: je stara klepetulja, nikoli ne bo drugačen / ta učenka je prava klepetulja
// kdor (rad) pove kaj zaupnega: klepetulja pa nisem; ne skrbi, v naši družbi ni nobene klepetulje
SSKJ
klepetúljast -a -o prid. (ú) slabš. ki (rad) veliko govori: klepetuljasta gospodinja
SSKJ
klepetún -a m (ȗ) slabš. kdor (rad) veliko govori: je klepetun brez primere
SSKJ
klícati klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 
  1. 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
    // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo
    // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal
    // klicati (cene) na dražbi izklicevati
  2. 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po
    1. a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče
    2. b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest
      // beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje
      // klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati
      // ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi
    3. c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga
      // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
  3. 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
  4. 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta
    // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime
  5. 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni
    ●     vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom
    ♦     igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom
    klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila
    kličóč -a -e: kličoč po maščevanju
    klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške
    ●     žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo
SSKJ
klientéla -e ž (ẹ̑) knjiž. več klientov, klienti: ta odvetnik ima veliko klientelo / trgovec s svojo klientelo
SSKJ
klíničen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kliniko: klinični pregled; klinične preiskave / klinični oddelek za nalezljive bolezni; klinična bolnica bolnica, ki združuje več klinik / ekspr. značaje je opisoval s klinično natančnostjo z veliko
♦ med. klinična diagnoza; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; psiht. klinična psihologija psihologija, ki proučuje duševno problematične ali ogrožene ljudi
    klínično prisl.: pacient je bil klinično že mrtev
SSKJ
ključávničen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ključavnico: ključavnična vzmet / vrata z veliko ključavnično luknjo
SSKJ
kljúka -e ž (ú) 
  1. 1. gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje: kljuka se je pokvarila; pritisnila je na kljuko in odprla vrata; prijeti za kljuko / ta kljuka se ne zapira / okenska kljuka; kljuka vrat
  2. 2. priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje, vlečenje, obešanje: droga sta opremljena z dvema kljukama / pritrditi lestenec na kljuko / s kljuko potegniti čoln s kavljem
    // kljuke za gugalnice
    // na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje: sneti torbo s kljuke; obesiti plašč na kljuko
  3. 3. ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje: držati dežnik za kljuko; opirati se na kljuko palice
  4. 4. žarg. negativna ocena (v šoli): dobil je kljuko iz matematike; ima kljuko v angleščini
  5. 5. slabš. nerazločno napisana črka: kdo bo te njegove kljuke bral
  6. 6. redko vijuga, zavoj: zajec dela kljuke / v kljukah voziti
  7. 7. slabš. suha, okorna, navadno velika ženska: oženil se je s staro kljuko
    ●     ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si; ekspr. obesiti študij na kljuko opustiti študiranje; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito
    ♦     agr. sodarska kljuka kovinska priprava za vstavljanje dna v sod; S kljuka ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici
SSKJ
klobasáč -a m (á) slabš. kdor veliko in nespametno govori: bahač in klobasač
SSKJ
klobasár -ja m (á) slabš. kdor veliko in nespametno govori: težko poslušam tega klobasarja
SSKJ
klobasáriti -im nedov. (á ȃ) slabš. veliko in nespametno govoriti: spet besedičijo in klobasarijo
// nizko govoriti, pripovedovati: nekaj je klobasaril o enoličnosti
SSKJ
klobasáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. veliko in nespametno govoriti: nehaj že klobasati; ne zna drugega kot klobasati
// nizko govoriti, pripovedovati: le kaj ji klobasa / klobasati neumnosti / nekaj je klobasal o meni
SSKJ
klobuštráč -a m (á) ekspr. kdor veliko in nespametno govori: sit sem že tega klobuštrača
SSKJ
klobuštráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.  
  1. 1. veliko in nespametno govoriti: nehaj že klobuštrati
    // slabš. govoriti, pripovedovati: že spet klobuštra neumnosti
  2. 2. počasi, okorno stopati: konj je klobuštral po temnih ulicah
    // slabš. hoditi: bos klobuštra po vrtu
SSKJ
klopotálo -a s (á) slabš. kdor (rad) veliko govori: njegov prijatelj je veliko klopotalo
● nizko pazi na svoje klopotalo, da ne bo joj besede, jezik
SSKJ
klopôtec -tca m (ó) 
  1. 1. lesena naprava s kladivci, ki dajejo ob udarjanju enakomerne glasove: klopotci v vinogradih drdrajo, klopotajo; s klopotcem je preganjal vrabce in škorce; vrti se kot klopotec v vetru
  2. 2. ekspr. kdor (rad) veliko govori: to ti je čvekač in klopotec
  3. 3. jajce, ki zaradi posušene, pokvarjene vsebine klopota: med jajci sta bila dva klopotca
Število zadetkov: 2642