- stanje, ko imajo vsi enake pravice in dolžnosti; SINONIMI: enakovrednost
Zadetki iskanja
eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. lastnost koga, da čuti, izraža vznemirjenost, navadno zaradi pričakovanja česa
- 2. lastnost koga, da ima, izraža nespoštljiv, odklonilen odnos do drugačnega mnenja, nazora, čustvovanja, ravnanja koga
- 3. lastnost koga, da izraža razburjenje, nejevoljo na nespoštljiv, grob način
- 1. iz glasbene umetnosti obsežnejša vokalno-instrumentalna skladba z duhovno vsebino in dramsko obliko za soliste, zbor in orkester, izvedena navadno brez igranja, scene
- 2. večdnevni izobraževalni in razvedrilni program z versko vsebino, ki ga v času počitnic za otroke organizira župnija
- 3. iz arhitekture manjša kapela, prostor, namenjen zasebni molitvi ali molitvi manjše skupine
- 1. ki je v zvezi z oratorijem 1.
- 2. ki je v zvezi z oratorijem 2.
- ki je v zvezi s pridevnikom 1.
ETIMOLOGIJA: ↑pridevnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. duševno bolan, moten: strelski pohod blaznega morilca; biti blazen / versko blazen / pretresel me je njegov blazni smeh; gara kot blazen na vso moč
// ekspr. tak kot pri duševno bolnih: njegovi blazni načrti; to je blazna misel; blazno početje / ideje, načrti blaznega znanstvenika
2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: biti blazen od obupa, veselja, žalosti
3. ekspr. ki zelo presega navadno mero: blazni napori; blazen strah pred kaznijo; blazna jeza / blazni uspehi, zaslužki; blazne cene; plačal je blazno vsoto denarja / vozil je z blazno hitrostjo; imel je blazno srečo
- blázno prisl.:
blazno se boji; moški je blazno streljal; blazno pogumna, zanimiva pustolovščina; blazno mu je všeč; blazno zaljubljen; pog. blazno rad ima potico zelo rad; sam.:, zastar. bolnišnica za blazne bolnišnica za duševne bolezni
nanašajoč se na človeka: človekovi predniki; pes je človekov prijatelj; področja človekove dejavnosti / človekova notranjost; človekova osebnost
♦ pravn. človekove pravice pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; rel. Sin človekov Jezus Kristus
nazor, ki zahteva, da se kdo dosledno drži načel svoje ideologije: nasprotovati fundamentalizmu / nacionalni, rasni fundamentalizem
● islamski fundamentalizem versko gibanje, ki zahteva popolno zvestobo Koranu
nanašajoč se na Gradec: graške ulice / graški sejem
♦ zgod. graška pacifikacija sporazum, sklenjen v Gradcu leta 1572, po katerem so dobili versko svobodo plemiči in njihove družine
versko in družbeno gibanje na Češkem v 15. stoletju: pripadnik husitizma; širjenje husitizma / nazori husitizma
versko in družbeno gibanje na Češkem v 15. stoletju: husitstvo se je naglo širilo / obsojen je bil zaradi husitstva
1. ki do določene stvari, pojava nima, ne kaže odnosa, neopredeljen: do tega vprašanja je indiferenten; kljub prigovarjanju je ostal indiferenten; narodno, politično indiferenten / indiferentna barva neizrazita, medla
// ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj; ravnodušen, nezavzet: do vsega dogajanja je indiferenten; postal je top in indiferenten za vse
2. knjiž. nepomemben, postranski, nebistven: prizor je sicer zanimiv, za razplet drame pa indiferenten; problem je za nas popolnoma indiferenten
♦ bot. geotropično indiferenten ki raste ne glede na smer delovanja težnosti; farm. indiferentna snov snov brez zdravilnega učinka; fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; rel. versko indiferenten
član reda sv. Ignacija Loyola, za katerega je značilna trdna organizacija in zahteva po visoki versko-moralni izobrazbi: skrb jezuitov za šolstvo
// slabš. zvijačen, neiskren človek: parlamentarni jezuiti
knjiž. versko prepričanje, vernost: ti ljudje so brez konfesionalnosti / boj zoper uradno konfesionalnost veroizpoved, vero
v Angliji in Združenih državah Amerike pripadnik iz protestantizma nastale verske ločine, ki se sklicuje na notranje versko spoznanje in na Biblijo: zborovanje kvekerjev
rel. pripadnik protestantske verske skupnosti, ki poudarja versko obnovo, odpravljanje verskih zablod, mlačnosti: bil je pobožen metodist; baptisti in metodisti / postal je član metodistov
1. nekoliko topel: piti mlačen čaj; umiti se v mlačni vodi; jed je samo še mlačna / pihal je mlačen veter; mlačen pomladni zrak
// ekspr. neizrazit, medel: mlačna svetloba je nedoločno osvetljevala predmete / mlačen smehljaj
2. navadno v povedni rabi ki ne izraža, kaže posebne čustvenosti, čustev: mlačni ljudje; do nje je postal mlačen in nevljuden / v pesmih je zelo mlačen
3. navadno v povedni rabi ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj: do družbenih dogajanj ostajajo mlačni; do glasbe je še bolj mlačen kot prej; narodno, versko mlačen / moralno mlačno vzdušje / mlačen odnos do ljudi
// ki se dela, opravlja brez prizadevnosti, zavzetosti: igra našega moštva je bila mlačna; njihova pomoč je mlačna in polovičarska / mlačen, prisiljen pogovor
- mláčno prisl.:
mlačno odgovoriti, pozdraviti; občinstvo je revijo mlačno sprejelo
ekspr. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: boriti se proti mračnjaštvu; fevdalno, srednjeveško, versko mračnjaštvo; napovedati boj nazadnjaštvu in mračnjaštvu / idejno mračnjaštvo
v muslimanskem okolju najvišji duhovnik in versko-pravni izvedenec na določenem ozemlju: šel je k muftiju po nasvet / veliki mufti v Jeruzalemu verski poglavar
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 10
- Naslednja »