Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
júgovzhòd -óda m (ȗ-ȍ ȗ-ọ̄) 
  1. 1. smer na nebu ali zemlji med jugom in vzhodom: veter piha z jugovzhoda; oditi proti jugovzhodu
  2. 2. publ. jugovzhodni del kake geografske ali politične celote: osvojiti jugovzhod celine
SSKJ
jugovzhódnik -a m (ọ̑) veter, ki piha z jugovzhoda: enakomeren jugovzhodnik
SSKJ
jugozahódnik -a m (ọ̑) veter, ki piha z jugozahoda: rahel jugozahodnik
SSKJ
jútranjik -a m (ú) 
  1. 1. časopis, ki izhaja zjutraj: prebirati jutranjike
  2. 2. veter, ki piha zjutraj z gor, s hribov: jutranjik in večernik
SSKJ
jútrnjik tudi jútrnik -a m (ú) 
  1. 1. veter, ki piha zjutraj z gor, s hribov; jutranjik: ob določeni uri piha jutrnjik
    // zastar. vzhodni veter, vzhodnik: sever in jug, večernik in jutrnjik se borijo
  2. 2. zastar. časopis, ki izhaja zjutraj; jutranjik: brati jutrnjike
SSKJ
júžen -žna -o prid., júžnejši (ú) 
  1. 1. nanašajoč se na jug:
    1. a) južni del, konec vasi; južni predeli dežele; južna Evropa; cesta obide mesto po južni strani; najjužnejša točka celine / južna stena, stran hiše; južno pobočje / južna smer / južna stran veter piha z južne strani z juga; na južno stran se razprostira polje na jug, proti jugu; na južni strani obdaja državo morje na jugu
      // južni veter; južna železnica v stari Avstriji železniška proga od Dunaja do Trsta
      // Južna Amerika
    2. b) potovanje po južnih deželah; značilnosti južnih mest / modro južno nebo; vroče južno sonce / južne rastline; južno sadje / južni temperament južnjaški
    3. c) južni prebivalec / južni Slovani
  2. 2. nanašajoč se na otoplitev pod vplivom južnega vetra v hladnem obdobju: južno vreme / južni dnevi / sneg postaja južen razmehčan, topeč se
  3. 3. ki leži od ekvatorja v smeri proti jugu: severna in južna polovica zemlje
    ♦     astr. Južni križ ozvezdje južne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; južna točka točka na obzornici, ki leži nasproti severišču; bot. južni srobot srobot s temno vijoličastimi cveti, ki raste na Primorskem, Clematis viticella; fiz. južni magnetni pol magnetni pol, ki se obrne proti jugu, če se magnet lahko vrti okoli navpične osi; geogr. južni pol; južni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem zimskem obratu navidezno premika; južni tečajnik; južna zemljepisna širina zemljepisna širina južno od ekvatorja; meteor. južni sneg sneg, ki pada pri temperaturi okoli 0° C
    júžno prisl.: omenjeni kraji ležijo nekoliko južneje; razprostira se južno od Save / v povedni rabi danes je južno
SSKJ
júžnik -a m (ū) knjiž. južni veter, jug: piha močen južnik; topel, vlažen južnik
SSKJ
kadúlja -e ž (ú) bot. grmičasta rastlina suhih tal z modrimi, rdečimi ali rumenimi cveti, Salvia: veter je prinašal vonj cvetočih kadulj / travniška kadulja
SNB
kájtati -am nedov. (ȃ)
ukvarjati se s športom, pri katerem se s pomočjo jadralnemu padalu podobne priprave stoji na deski in vozi po vodi, snegu: Poskušala sta napredovati s pomočjo jadra, kajtati po snegu, ko bi ju na smučeh vlekel veter v jadru, vendar jima je to uspevalo le nekaj kilometrov, ker je bil veter prešibak E ↑kájt
SSKJ
klóža -e ž (ọ̄) alp. plast iz snega, ki ga je nanesel in stisnil veter: komaj se je rešil izpod klože / sneg se je v kložah valil v dolino
SSKJ
kodéljica -e ž (ẹ̑) bot. dozorelo regratovo socvetje: veter raznaša regratove kodeljice
SSKJ
kódrati -am nedov. (ọ̑) delati, oblikovati kodre: česati in kodrati; sama se kodra / kodrala ji je lase; pren., ekspr. veter kodra gladino morja
    kódrati se z dajalnikom  biti, nastopati v obliki kodrov: lasje se mu kodrajo / krompirjevi listi se kodrajo
    kódran -a -o: kodrani lasje
SSKJ
kôpen -pna -o tudi -ó prid. (ó) 
  1. 1. na katerem je sneg skopnel: kopni travniki; izpod snega se je ponekod že videla kopna zemlja; cesta je kopna
  2. 2. nanašajoč se na kopno 1: kopni promet / sklenjena površina kopnega sveta; govorili so o petnajstih odstotkih kopne zemlje
    ♦     meteor. kopni veter veter, ki piha s kopnega na morje
    kopnó in kôpno prisl., v povedni rabi: ko je bilo kopno, so začeli z delom; prim. kopno
SSKJ
kopnína -e ž (ī) knjiž.  
  1. 1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje; kopno: daleč na obzorju se je že videla kopnina; veter je vel z morja na kopnino
  2. 2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno: grebene je pokrival sneg, po dolini pa se je že kazala kopnina
SSKJ
kôpno tudi kópno -ega s (ō; ọ̑) 
  1. 1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje: ladja se je bližala kopnemu; s kopnega je pihal veter; promet po kopnem; kopno in morje / potniki so stopili na kopno
    // redko zemljišče, ki ni pod vodo: njive na kopnem
  2. 2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg: izpod snega se je že videlo kopno
    ●     nar. gorenjsko to delo so opravili še v kopnem v času, ko še ni zapadel sneg; prim. kopen
SSKJ
kosmáti -ám tudi kósmati -am nedov. (á ȃ; ọ̄ ọ̑) trgati v kosme, nitke: ženske so kosmale platno
// redko mršiti, kuštrati: veter mu je kosmal brado
SSKJ
kóst -í ž (ọ̑) 
  1. 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo
    // ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov
  2. 2. redko osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo
    // slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali
    ●     ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl
    ♦     anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost
SSKJ
kóšava -e ž (ọ̑) jugovzhodni veter v vzhodni Jugoslaviji in Podonavju, ki piha zlasti v hladni polovici leta: zunaj brije, piha košava
SSKJ
kotalíti -ím nedov. (ī í) premikati predmet po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: kotaliti hlode; velik kolobar sira so kotalili do kamiona; kamenje se kotali po strmini navzdol; pren., knjiž. veter kotali črne oblake
    kotalíti se 
    1. 1. ekspr. s težavo, nerodno premikati se: otrok se kotali za materjo
    2. 2. redko potepati se, pohajkovati: kotali se po vasi
    kotalèč -éča -e: kotaleče se krogle
SSKJ
kotánec -nca m (á) star. kolobar, spirala: veter je vrtinčil kotance suhega snega / dim se je dvigal v kotancih
Število zadetkov: 694