gríviti se -im se nedov. (í ȋ)
knjiž., navadno v zvezi z val, voda na vrhu se vihati, peniti: bil je velik vihar in valovi so se grivili
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
hrupéti -ím nedov. (ẹ́ í)
knjiž. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; hrumeti: ljudje in stroji hrupijo v mestu / vihar hrupi
// ekspr. hrumeč se hitro premikati: avto hrupi navkreber
● knjiž., ekspr. samo on je kriv naše nesreče, je hrupel razvneto, ogorčeno govoril
knjiž. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; hrumeti: ljudje in stroji hrupijo v mestu / vihar hrupi
// ekspr. hrumeč se hitro premikati: avto hrupi navkreber
● knjiž., ekspr. samo on je kriv naše nesreče, je hrupel razvneto, ogorčeno govoril
- hrupèč -éča -e:
hrupeč in tuleč so se oddaljevali; hrupeča množica
SSKJ²
hrúti hrújem nedov. (ú)
nastopati, pojavljati se zelo glasno in z veliko silo, intenzivnostjo: burja, veter, voda hruje; vihar hruje nad morjem / bitka hruje; ekspr. sovražne čete so večkrat hrule po tej deželi; pren. kri viharno hruje v njem; burne misli mu hrujejo po glavi
// ekspr. kričati, vpiti na koga: oče hruje na sina
nastopati, pojavljati se zelo glasno in z veliko silo, intenzivnostjo: burja, veter, voda hruje; vihar hruje nad morjem / bitka hruje; ekspr. sovražne čete so večkrat hrule po tej deželi; pren. kri viharno hruje v njem; burne misli mu hrujejo po glavi
// ekspr. kričati, vpiti na koga: oče hruje na sina
SSKJ²
hudoúren -rna -o prid. (ū ȗ)
1. nanašajoč se na hudo uro: nad vasjo se kopičijo hudourni oblaki; hudourno nebo / hudouren vihar / hudourno znamenje znamenje, ki napoveduje hudo uro; hudourna sveča v kmečkem okolju sveča, ki se prižge ob hudi uri; pren., ekspr. nanj se je usula hudourna ploha besed
2. hudourniški: preko skal drvi hudouren potok; hudourna struga
3. ekspr. vihrav, divji: ne maram več videti tega hudournega človeka / njegova hudourna strast je kmalu prešla
1. nanašajoč se na hudo uro: nad vasjo se kopičijo hudourni oblaki; hudourno nebo / hudouren vihar / hudourno znamenje znamenje, ki napoveduje hudo uro; hudourna sveča v kmečkem okolju sveča, ki se prižge ob hudi uri; pren., ekspr. nanj se je usula hudourna ploha besed
2. hudourniški: preko skal drvi hudouren potok; hudourna struga
3. ekspr. vihrav, divji: ne maram več videti tega hudournega človeka / njegova hudourna strast je kmalu prešla
- hudoúrno prisl.:
otroci so hudourno vreli skozi šolska vrata
SSKJ²
hudovánje -a s (ȃ)
glagolnik od hudovati se: hudovanje staršev ga je zelo prizadelo / ekspr. knjiga je sprožila pravi vihar hudovanja
glagolnik od hudovati se: hudovanje staršev ga je zelo prizadelo / ekspr. knjiga je sprožila pravi vihar hudovanja
SSKJ²
hurikán -a m (ȃ)
izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki: hurikan je divjal nad Florido; napovedal je čas in pot hurikana
izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki: hurikan je divjal nad Florido; napovedal je čas in pot hurikana
SSKJ²
izdivjáti se -ám se tudi zdivjáti se -ám se dov. (á ȃ)
1. prenehati divjati: burja, nevihta se je izdivjala; vihar se še ni izdivjal / boj se je izdivjal
2. s tekanjem, skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: konji so se izdivjali / ekspr. otroci so odšli na dvorišče, da bi se izdivjali
3. ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: na izletu se je izdivjal; naj se izdivja, dokler je mlad
● ekspr. izdivjal se je pred zakonom spolno izživel
1. prenehati divjati: burja, nevihta se je izdivjala; vihar se še ni izdivjal / boj se je izdivjal
2. s tekanjem, skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: konji so se izdivjali / ekspr. otroci so odšli na dvorišče, da bi se izdivjali
3. ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: na izletu se je izdivjal; naj se izdivja, dokler je mlad
● ekspr. izdivjal se je pred zakonom spolno izživel
- izdivjáti tudi zdivjáti knjiž.
burno, brez pridržkov izraziti svoja čustva: izdivjal je svoje navdušenje / izdivjal se je nad njim;
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
izruváti -rújem tudi izrúvati -am dov., izruvál tudi izrúval (á ú; ū)
1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred
2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo
// z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok
● življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo
1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred
2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo
// z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok
● življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo
- izruván tudi izrúvan -a -o:
izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo
SSKJ²
SSKJ²
kóder3 [kodər] vez. (ọ̑)
v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje prostora, po katerem se dogaja premikanje: koder je divjal vihar, je drevje polomljeno / zapelji, do koder moreš; odšel je v kraj, od koder ni vrnitve
// za izražanje poljubnosti prostora, po katerem se dogaja premikanje: koder hodi, ga spremljajo otroci
// zastar. za izražanje kraja, na katerem se dejanje dogaja; kjer2: potoval je v London, koder živijo njegovi sorodniki
v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje prostora, po katerem se dogaja premikanje: koder je divjal vihar, je drevje polomljeno / zapelji, do koder moreš; odšel je v kraj, od koder ni vrnitve
// za izražanje poljubnosti prostora, po katerem se dogaja premikanje: koder hodi, ga spremljajo otroci
// zastar. za izražanje kraja, na katerem se dejanje dogaja; kjer2: potoval je v London, koder živijo njegovi sorodniki
SSKJ²
kozárec -rca m (ȃ)
1. majhna, navadno steklena posoda za pitje: naliti kozarec; prijel je (za) kozarec in pil; poln kozarec; žvenketanje kozarcev / kozarec mleka, vina, vode
// vsebina kozarca: izpiti kozarec do dna
// ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača: povabil ga je na kozarec
2. (večja) steklena posoda za shranjevanje živil: kozarce hermetično zapreti; vložiti sadje v kozarce; kozarec marmelade / navadni, patentni kozarci; kozarci za vlaganje
● ekspr. kozarca se ne brani rad ima alkoholno pijačo; vznes. dvigniti kozarec nazdraviti; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. zvrniti kozarec izpiti brez oddiha; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje
1. majhna, navadno steklena posoda za pitje: naliti kozarec; prijel je (za) kozarec in pil; poln kozarec; žvenketanje kozarcev / kozarec mleka, vina, vode
// vsebina kozarca: izpiti kozarec do dna
// ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača: povabil ga je na kozarec
2. (večja) steklena posoda za shranjevanje živil: kozarce hermetično zapreti; vložiti sadje v kozarce; kozarec marmelade / navadni, patentni kozarci; kozarci za vlaganje
● ekspr. kozarca se ne brani rad ima alkoholno pijačo; vznes. dvigniti kozarec nazdraviti; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. zvrniti kozarec izpiti brez oddiha; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje
SSKJ²
krivénčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
nav. ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: vihar krivenči drevo / krivenčiti ustnice; kar naprej se krivenči
// pačiti, potvarjati: skušal je krivenčiti dejstvo
nav. ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: vihar krivenči drevo / krivenčiti ustnice; kar naprej se krivenči
// pačiti, potvarjati: skušal je krivenčiti dejstvo
SSKJ²
krivíti -ím nedov., krívljen tudi krivljèn (ī í)
1. dajati čemu krivo obliko: skušal je kriviti palico; letev se krivi pod njegovo težo / kriviti les, pločevino, železo
// ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: privzdigoval je obrvi in krivil ustnice / skrbi ga krivijo; krivi se od bolečine, smeha; krivil se je pod težkim bremenom / vihar krivi drevesa
● ekspr. sedaj mu ni treba več kriviti hrbta pred njim ubogati ga; biti poslušen, pokoren
2. delati, imeti koga za krivega česa; dolžiti: krivili so ga nesreče; kriviti koga za nesrečo / krivili so ga zaradi izgube denarja
1. dajati čemu krivo obliko: skušal je kriviti palico; letev se krivi pod njegovo težo / kriviti les, pločevino, železo
// ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: privzdigoval je obrvi in krivil ustnice / skrbi ga krivijo; krivi se od bolečine, smeha; krivil se je pod težkim bremenom / vihar krivi drevesa
● ekspr. sedaj mu ni treba več kriviti hrbta pred njim ubogati ga; biti poslušen, pokoren
2. delati, imeti koga za krivega česa; dolžiti: krivili so ga nesreče; kriviti koga za nesrečo / krivili so ga zaradi izgube denarja
SSKJ²
letéti -ím nedov., lêtel (ẹ́ í)
1. premikati se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebela, ptič leti; ranjeni golob ne more več leteti; lastovka leti nad dvoriščem; leteti mirno, visoko / žerjavi letijo na jug; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim kotom na čelu; pren., ekspr. misli letijo v domači kraj
♦ igr. leti, leti družabna igra, pri kateri igralci udarjajo s kazalci po mizi in ob navedbi leteče živali, stvari dvignejo prste, roke
2. premikati se po zraku, v vesolju s tehničnim pogonom: vesoljska ladja leti proti luni; letalo leti nad puščavo; bombniki letijo zelo visoko / balon leti pod oblaki / letala morajo kar največ leteti, da so rentabilna letati
// voditi letalo, pilotirati: letalec je letel z najmodernejšim letalom / pilot leti vsak teden na progi Ljubljana–Pariz; pilot je letel že nad 5000 km ima nad 5000 km vožnje
// publ. peljati se z letalom: delegacija bo letela na zasedanje
3. premikati se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva letijo iskre; puščica leti mimo glave; krogle letijo od vseh strani; kamenje je letelo proti njemu; iskre letijo po zraku; skakalec se je odgnal in lepo leti; pri sekanju letijo naokrog trske / po zraku leti listje / letaki letijo na tla padajo; kamen je dolgo letel, preden je dosegel dno / pog. čez pet minut je most že letel v zrak zletel
4. ekspr. zelo hitro se premikati: čolnič že leti od brega; jadrnica leti po valovih kot ptica; pren. pogled mu leti po ljudeh
// pog. teči, hiteti: pograbil je kapo in letel iz sobe; letel sem v knjigarno po knjigo
5. ekspr. zelo hitro minevati: čas leti; ure z njo so naglo letele
6. dov. in nedov., pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): namignili so mu, da bo letel; dijak je letel iz šole; ob krizi so kar leteli iz služb / če bo šlo tako naprej, bo letel iz hiše
7. preh., navadno v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: očitki letijo name; kam leti ta kritika; pritožbe kupcev letijo na slabo postrežbo; satira leti na kulturo; šale neprestano letijo nanj / sum leti nanj osumljen je on
● ekspr. na sestanku so letele tudi ostre besede so se prepirali, so si očitali; ekspr. pokrajina leti mimo oken se navidezno zelo hitro premika; ekspr. kadar je razburjena, ji vse leti iz rok vse izpusti iz rok, razbije, prevrne; ekspr. nabili jih bomo, da bodo kar trske letele od njih zelo; ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. denar mu kar leti na kup, v žep, skupaj ga na lahek način zasluži; pog. vse že leti na kup se podira, propada; pog. nekaj krivde leti tudi na organizacijo nekaj je kriva tudi organizacija; nar. žvižgal je, da je kar skozi ušesa letelo šlo; ekspr. pero mu kar leti po papirju zelo hitro piše; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; pog. drevju listje že dol, proč leti odpada; nar. pripeljal se je z vozom, ki je že narazen letel z zelo slabim, razmajanim; pog., ekspr. vpila je, da je vse skupaj letelo zelo je vpila; pog. omet že stran leti odpada; šale so letele vsevprek zelo so se šalili; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
1. premikati se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebela, ptič leti; ranjeni golob ne more več leteti; lastovka leti nad dvoriščem; leteti mirno, visoko / žerjavi letijo na jug; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim kotom na čelu; pren., ekspr. misli letijo v domači kraj
♦ igr. leti, leti družabna igra, pri kateri igralci udarjajo s kazalci po mizi in ob navedbi leteče živali, stvari dvignejo prste, roke
2. premikati se po zraku, v vesolju s tehničnim pogonom: vesoljska ladja leti proti luni; letalo leti nad puščavo; bombniki letijo zelo visoko / balon leti pod oblaki / letala morajo kar največ leteti, da so rentabilna letati
// voditi letalo, pilotirati: letalec je letel z najmodernejšim letalom / pilot leti vsak teden na progi Ljubljana–Pariz; pilot je letel že nad 5000 km ima nad 5000 km vožnje
// publ. peljati se z letalom: delegacija bo letela na zasedanje
3. premikati se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva letijo iskre; puščica leti mimo glave; krogle letijo od vseh strani; kamenje je letelo proti njemu; iskre letijo po zraku; skakalec se je odgnal in lepo leti; pri sekanju letijo naokrog trske / po zraku leti listje / letaki letijo na tla padajo; kamen je dolgo letel, preden je dosegel dno / pog. čez pet minut je most že letel v zrak zletel
4. ekspr. zelo hitro se premikati: čolnič že leti od brega; jadrnica leti po valovih kot ptica; pren. pogled mu leti po ljudeh
// pog. teči, hiteti: pograbil je kapo in letel iz sobe; letel sem v knjigarno po knjigo
5. ekspr. zelo hitro minevati: čas leti; ure z njo so naglo letele
6. dov. in nedov., pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): namignili so mu, da bo letel; dijak je letel iz šole; ob krizi so kar leteli iz služb / če bo šlo tako naprej, bo letel iz hiše
7. preh., navadno v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: očitki letijo name; kam leti ta kritika; pritožbe kupcev letijo na slabo postrežbo; satira leti na kulturo; šale neprestano letijo nanj / sum leti nanj osumljen je on
● ekspr. na sestanku so letele tudi ostre besede so se prepirali, so si očitali; ekspr. pokrajina leti mimo oken se navidezno zelo hitro premika; ekspr. kadar je razburjena, ji vse leti iz rok vse izpusti iz rok, razbije, prevrne; ekspr. nabili jih bomo, da bodo kar trske letele od njih zelo; ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. denar mu kar leti na kup, v žep, skupaj ga na lahek način zasluži; pog. vse že leti na kup se podira, propada; pog. nekaj krivde leti tudi na organizacijo nekaj je kriva tudi organizacija; nar. žvižgal je, da je kar skozi ušesa letelo šlo; ekspr. pero mu kar leti po papirju zelo hitro piše; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; pog. drevju listje že dol, proč leti odpada; nar. pripeljal se je z vozom, ki je že narazen letel z zelo slabim, razmajanim; pog., ekspr. vpila je, da je vse skupaj letelo zelo je vpila; pog. omet že stran leti odpada; šale so letele vsevprek zelo so se šalili; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
- leté :
mimo oken lete; lete je prišel na cilj
- letèč -éča -e
1. deležnik od leteti: leteč skozi vihar, je letalo zgrešilo pot; vrana, leteča nad poljem; hitro leteče lastovke; visoko leteča puščica; z vetrom leteče listje / sestreliti leteči cilj; publ. leteči krožnik občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka; leteča ladja hidrogliser, drsna ladja; leteča trdnjava med drugo svetovno vojno štirimotorni ameriški bombnik, zlasti B-17
2. publ. ki opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj: leteča odkupovalna, servisna ekipa; leteča prometna policija; leteča patrulja / leteči kolporter kolporter, ki prodaja časopise, revije, hodeč po ulicah, vlakih, avtobusih
// premičen, potujoč: leteča ambulanta; prva pomoč leteče prometne službe
♦ zool. leteči pes večji netopir, ki živi na Malajskem otočju in se hrani s sadeži, Pteropus vampirus; leteče veverice glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto jadralno mreno, Pteromyidae; sam.:, pog. ker je prehitro vozil, ga je ustavila leteča motorizirana prometna milica
SSKJ²
ljút -a -o prid., ljútejši (ȗ ū) zastar.
1. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divji: zgodbe o ljutih Turkih / bojevati se z ljutim sovražnikom
// ki napada človeka; hud: ljut zmaj; ljuta zver
// zelo jezen, besen: kadar je bil ljut, so se ga vsi bali; ljut ko ris
2. silovit, divji: ljut boj; boril se je z ljutim viharjem
1. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divji: zgodbe o ljutih Turkih / bojevati se z ljutim sovražnikom
// ki napada človeka; hud: ljut zmaj; ljuta zver
// zelo jezen, besen: kadar je bil ljut, so se ga vsi bali; ljut ko ris
2. silovit, divji: ljut boj; boril se je z ljutim viharjem
- ljúto prisl.:
ljuto se bojevati; vihar ljuto vrši
SSKJ²
lomíti lómim nedov. (ī ọ́)
1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila / ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil
// s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla / lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale
2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se / z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati
// polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal
4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo
5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko
6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja
// delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi
7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
● ekspr. težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
♦ agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo
1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila / ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil
// s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla / lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale
2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se / z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati
// polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal
4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo
5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko
6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja
// delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi
7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
● ekspr. težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
♦ agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo
- lomíti se
1. biti lomljiv: koruzni kruh se lomi / lasje, nohti se mu lomijo
2. ekspr. pripogibati se, zvijati se: ponižno je pozdravljal in se lomil v pasu; tako so se smejali, da so se kar lomili / lomiti se od smeha, v joku, v smehu
3. biti ostro ukrivljen: črta se lomi; reka se lomi; cesta se lomi navzdol; rov se ostro lomi / topol meče dolgo senco, ki se lomi ob zidu
♦ fiz. svetloba, zvok se lomi spreminja smer pri prehodu v drugo snov
4. knjiž., ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se lomi; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; njegova upornost se lomi / lomiti se v sebi
● glas se mu je lomil od ganjenosti, razburjenja govoril je pretrgano, s prekinitvami; ekspr. ob tujem izrazu se mu je lomil jezik težko ga je izgovarjal; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize; ekspr. dve uri sem se lomil po tistem kamenju (težko) hodil
- lomèč -éča -e:
jokala je, lomeč (si) roke; plaz se vali v dolino, lomeč smreke kot bilke; stal je v zadregi, lomeč v roki vžigalico; pokanje lomečega se ledu
- lómljen -a -o:
lomljena vrsta hiš / lomljeni kamen; lomljeni oklepaj iz dveh ležeči črki V podobnih znakov; lomljena črta
SSKJ²
magnéten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na magnet:
a) magnetne lastnosti / magnetna sila / magnetni zapis zvoka / magnetna resonanca tehnika preiskovanja notranjih organov človeškega telesa, pri kateri se uporabljajo lastnosti magnetnega polja in radijskih valov / magnetni vžigalnik / magnetna moč teh pesmi
b) postati magneten / kristal je magneten
♦ elektr. magnetni dipol; magnetni krog sklenjena pot, po kateri teče magnetni pretok; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; magnetno zapisovanje postopek, s katerim se omagneti trak za zapis zvoka, slik; fiz. magnetni pol; magnetni pretok ali magnetni fluks količina, ki je produkt gostote magnetnega polja in površine ploskve, skozi katero to polje pravokotno poteka; magnetni vihar motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu; magnetna deklinacija odklon magnetne igle od smeri sever–jug; magnetna igla droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever–jug; magnetna inklinacija odklon magnetne igle od vodoravne smeri; magnetne silnice; magnetno polje polje, v katerem delujejo sile na magnete in na električne toke; metal. magnetni ločilnik naprava, s katero se ločujejo magnetni delci od nemagnetnih; min. magnetni kršec pirotin; magnetni železovec magnetit; rač. magnetni pomnilnik del računalnika, ki hrani informacije; voj. magnetna mina mina z magnetnim vžigalnikom
nanašajoč se na magnet:
a) magnetne lastnosti / magnetna sila / magnetni zapis zvoka / magnetna resonanca tehnika preiskovanja notranjih organov človeškega telesa, pri kateri se uporabljajo lastnosti magnetnega polja in radijskih valov / magnetni vžigalnik / magnetna moč teh pesmi
b) postati magneten / kristal je magneten
♦ elektr. magnetni dipol; magnetni krog sklenjena pot, po kateri teče magnetni pretok; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; magnetno zapisovanje postopek, s katerim se omagneti trak za zapis zvoka, slik; fiz. magnetni pol; magnetni pretok ali magnetni fluks količina, ki je produkt gostote magnetnega polja in površine ploskve, skozi katero to polje pravokotno poteka; magnetni vihar motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu; magnetna deklinacija odklon magnetne igle od smeri sever–jug; magnetna igla droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever–jug; magnetna inklinacija odklon magnetne igle od vodoravne smeri; magnetne silnice; magnetno polje polje, v katerem delujejo sile na magnete in na električne toke; metal. magnetni ločilnik naprava, s katero se ločujejo magnetni delci od nemagnetnih; min. magnetni kršec pirotin; magnetni železovec magnetit; rač. magnetni pomnilnik del računalnika, ki hrani informacije; voj. magnetna mina mina z magnetnim vžigalnikom
- magnétno prisl.:
železo postane magnetno nasičeno
SSKJ²
métežen -žna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na metež: metežni vihar; metežno vreme / knjiž. metežno sekanje s sabljami
nanašajoč se na metež: metežni vihar; metežno vreme / knjiž. metežno sekanje s sabljami
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- ...
- 18
- Naslednja »
Število zadetkov: 348
Dostopnost