Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino / ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju
// tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
// ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren)
2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja
// pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti
3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje
4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko / stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha
// kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje
5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / malo morje obiskovalcev veliko / ne vidi nobene poti v morju možnosti
● ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
♦ geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; navt. mrtvo morje; pravn. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja
1. hitro, na hitro: nagloma se odločiti; vihar se nagloma poleže
2. nepričakovano, nenadoma: nagloma odpotovati, umreti
lastnost, stanje navdušenega človeka: občudovali so njegovo navdušenost za delo / kaže veliko navdušenost za šport
// navdušenje: sprejeli so ga z veliko navdušenostjo; ekspr. dvorano je zajel vihar navdušenosti
glagolnik od negodovati: dogodek je izzval, povzročil negodovanje pri večini ljudi; sprejeti kak ukrep z negodovanjem; glasno negodovanje; negodovanje občinstva; ekspr. vihar negodovanja se je polegel
1. ki se ne da, ne more pomiriti: sosed je nepomirljiv / otroci so zelo nepomirljivi / nepomirljivo razburjenje / nepomirljiv vihar / publ. nepomirljiv s stvarnostjo
2. publ. ki se pojavlja v zelo veliki stopnji, v močni obliki: nepomirljiva borba; nepomirljivo nasprotje / nepomirljiv sovražnik zelo velik, hud
jezikosl. nanašajoč se na oblike, vpeljane v slovenski knjižni jezik okoli leta 1848: novooblikarska vnema / novooblikarski vihar polemika zaradi teh oblik
z lomljenjem odstraniti del česa: koruzo na njivi požanjejo, doma pa oblomijo; ko je vejo oblomil, jo je obelil
// z lomljenjem nekoliko poškodovati: vihar je oblomil drevesa
- oblómljen -a -o:
oblomljene veje
1. prenehati bučati: vihar je odbučal
2. bučeč se oddaljiti: letalo je odbučalo čez hrib
1. prenehati hrumeti: stroji so odhrumeli / vihar je odhrumel
2. ekspr. hrumeč se oddaljiti: letalo je odhrumelo proti hribom / odhrumel je skozi vrata kričeč, ropotajoč odšel
ekspr. odlomiti, odtrgati: vihar je odkrehnil vrhove smrek; veja se odkrehne / zamahnil je z vso silo in odkrehnil toliko ledu, da so dereze prijele odbil
- odkréhniti se tudi odkrêhniti se nar.
odkašljati se: kmet se je odkrehnil in glasno požrl slino (C. Kosmač)
- odkréhnjen tudi odkrêhnjen -a -o:
odkrehnjene veje
1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
// odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
// s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho
2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
// narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
// narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele
4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil / v besedilu je odkril več napak našel / ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek
- odkríti se
1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje
- odkrít -a -o
1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe
2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav
// ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori
3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim
odtrgovati: odtrgavati stroke / vihar je odtrgaval ladje / odtrgavati se od dela
glagolnik od ogoleti ali ogoliti: ogolitev drevja / vihar je povzročil ogolitev pobočja
jeza, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: takšno dejanje je povzročilo veliko ogorčenje / ekspr. val, vihar ogorčenja se še ni polegel
1. glagolnik od olajšati: olajšanje bolečin / olajšanje gospodinjskih del s stroji / pogovor mu je bil v olajšanje
2. prijeten občutek, ki nastopi zaradi prenehanja velike čustvene vznemirjenosti: po prestanem strahu je začutil olajšanje; z olajšanjem je opazil, da vihar ponehuje / z občutkom olajšanja zapuščati bolnišnico / na obrazu se mu je pokazalo olajšanje
1. narediti kaj milo, blago: nasmeh je omilil njen obraz; pogled se mu je omilil / trpljenje ga je omililo / omiliti kazen, predpis
// narediti kaj manj boleče, manj neprijetno: sneg je omilil padec / omiliti posledice potresa
// narediti kaj manj ostro, negativno: omiliti izjavo, kritiko, mnenje
2. narediti, da se kaj pojavlja
a) v manj visoki stopnji: omiliti carine / omiliti zahteve
b) v manj izraziti obliki: omiliti stanovanjsko stisko; vihar se je omilil; knjiž. strmina se je nekoliko omilila zmanjšala
3. star. priljubiti, prikupiti: s svojim pripovedovanjem mi je kraj zelo omilil; knjiga se je mnogim omilila
- omíljen -a -o:
omiljena oblika romantike; to je omiljena snov njihovih pogovorov
1. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela: njegove besede so jo oplašile, da je opustila svoj namen; opozarjanje na nevarnost jih ni oplašilo; ne dajte se oplašiti / vihar ga ni oplašil, odpravil se je na morje
2. zastar. preplašiti, prestrašiti: oplašiti otroka; na sestanku so ga malo oplašili; tatovi so se oplašili in zbežali / s svojo opazko ga je oplašila vznemirila
- oplášen -a -o in oplašèn -êna -o:
oplašen otrok; biti oplašen
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- ...
- 18
- Naslednja »