Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice
2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje
3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje
glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje
♦ jezikosl. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini
vikanje, pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini; pogovorno1, polovično vikanje1: uporaba vikanja in polvikanja