Zadetki iskanja
// ekspr. vljudno dejanje, ravnanje: obdali so ga z mnogimi vljudnostmi
// narediti, povzročiti, da kdo kaj naredi, dela sploh: s svojimi besedami ga je prisilil k razmišljanju; prisilil se je, da se ne bi tega spominjal / neznosne razmere so jih prisilile k uporu; slabost ga je prisilila, da je spet legel / ekspr. prisiliti reko, da žene turbine
● ekspr. prisiliti nasprotnika na kolena pokoriti, premagati ga
- prisíljen -a -o
- 1. deležnik od prisiliti: tega ni storil prostovoljno, bil je prisiljen
- 2. ki ne kaže resničnega razpoloženja: prisiljen smeh; prisiljene solze / njegova vljudnost je bila hladna, prisiljena
- 3. ki ni v skladu z logičnim, naravnim: prisiljene podobe, primere v pesmi; prisiljena izgovarjava / ta domneva se zdi prisiljena neutemeljena
● bil je prisiljen prositi za posojilo moral je; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice; prisl.: prisiljeno se smehljati; biti prisiljeno prijazen
- 1. nanašajoč se na formo:
- a) formalna dovršenost umetniškega dela; formalne prvine pesmi / novi formalni prijemi v umetnosti / formalna stran predavanja
- b) formalna pomanjkljivost predloga; nima formalne pravice, da bi o tem odločal; formalno priznanje države
- c) biti formalen v vedenju / z njim je bil formalen in hladen
- 2. ki izhaja iz družabnih, družbenih navad, norm: formalen obisk; z njimi je imel le formalne stike; opraviti formalne obveznosti; formalno povabilo / formalna vljudnost
- 3. ki zadošča predpisom ali zahtevam ne glede na resnično stanje: ti so le še formalni člani stranke; formalna demokracija, enakost; formalna politična svoboda
♦ filoz. formalna logika veda o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; jur. formalno pravo pravna pravila za prisilno uveljavljanje materialnega prava; formalno zaslišanje zaslišanje po predpisih zakona; ped. formalno izobraževanje izobraževanje, ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; šol. formalna izobrazba izobrazba, ki jo izkazuje spričevalo določene šole
- formálno prisl.: delo je treba še formalno izboljšati; formalno sta se pobotala; formalno potrditi že prej sprejete sklepe
- 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih
// gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta
// nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno
// star. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje; navadni in patentni kozarci; knjiga je tiskana na navadnem papirju; avtomobil z navadno karoserijo; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično; jesti navadno salamo; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih
// vojsko je služil kot navadni vojak; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih
// navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh; navadne in vezane hranilne vloge; navadno leto leto, ki ima 365 dni - 3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost
// izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je; to so navadne čenče; to je navadna goljufija
♦ bot. navadni bljušč, dežen, volčin; navadna črnoglavka, krhlika, melisa; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media; ekon. navadna reprodukcija; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter; navadna temperatura temperatura približno od 18° do 20° C; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe; navadno pismo; zool. navadni brizgač, prašiček; navadna čigra, koralnica
- navádno prisl.: navadno gre za praznike domov; to obleko nosi navadno v službo; ob tem času otroci navadno spijo; učenec je navadno točen; to je huda bolezen, navadno dolgotrajna; ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah; kakor navadno so se zbrali pri sosedu; sam.: to je nekaj navadnega
- a) občevanje z znamenji / zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije stike
// vljudnost pri občevanju s strankami - b) prenašanje bolezni z občevanjem / spolno občevanje
- 1. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: pretiral je pomen ideje v romanu; mnoge stvari je pretiral
- 2. narediti, uporabiti kaj v preveliki meri, v prevelikem obsegu: pretirati v hvaljenju česa, v skrbi za kaj / pretiral je svoj čudni način govorjenja
- pretíran -a -o
- 1. deležnik od pretirati: vaša ocena položaja je v marsičem pretirana
- 2. ki se zelo razlikuje od povprečnosti: pretirani gibi; ta novica je pretirana; pretirano narodnjaštvo
- 3. ki je, nastopa v preveliki meri: pretirana občutljivost; pretirana vljudnost; pretirano uživanje tablet / ta cena je pretirana previsoka; prisl.: pretirano hvaliti koga; imeti pretirano dobro mnenje o sebi; biti pretirano občutljiv, sramežljiv; film mi ni bil pretirano všeč; sam.: v njegovem govorjenju je nekaj bolestno pretiranega
- 1. cedeč se priti na večjo površino: smetana iz razbite skodelice se je razcedila po mizi
- 2. ekspr. prenehati biti, obstajati: zaradi pomanjkanja se ji je razcedil dvojni podbradek
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: kar razcedila se je od prijaznosti / razcedil se je v samo vljudnost postal je pretirano vljuden
- 1. močno pretiravanje v kakem početju: njegova vljudnost je bila že skoraj manija; manija po velikih tovarnah / izleti so mu postali že prava manija / publ. slog je slab zaradi manije glagolov na koncu stavka
- 2. poljud. zmotna, dokazom nedostopna prepričanost o čem neresničnem, strok. blodnja: zasledovalna manija; manija preganjanja
- 3. psiht. bolezensko duševno stanje s pretirano razigranostjo, podjetnostjo, zgovornostjo: depresiji je sledila manija; imeti manijo / zbolel je za manijo
- 1. ki se ujema, je v skladu s predpisi, načrti in je določen vnaprej: redne in dodatne delovne obveznosti; reden in izreden / redni delovni čas z zakonom določen polni delovni čas; redni letni dopust / poskusil bom urediti stvar najprej po redni poti
// ki se ujema, je v skladu s predpisi, pravili in se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih: jutri imamo redni letni zbor / redne letalske, prometne zveze / redni in posebni vlaki / redna izdaja, knjižna zbirka - 2. ki ima s splošno veljavnimi predpisi, pravili določen status, pravni položaj: redni član društva; redni študent / redni član akademije akademik najvišje stopnje; redni profesor univerzitetni predavatelj najvišje stopnje
- 3. ki je tak, kot se pričakuje, mora biti: veter je močno oviral reden potek tekmovanja
- 4. ki se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih: redni dnevni sprehod; redna radijska oddaja; redno čiščenje zob; sprva slučajna srečanja so postajala vse bolj redna
// ki se ponavlja brez izostankov, preskokov: zahtevati redno dostavo časopisa; reden in nereden - 5. ki dela kaj v enakomerno se ponavljajočih, sorazmerno kratkih časovnih obdobjih: redni bralci knjig; on je v tej hiši reden gost
- 6. ki ima, kaže smisel za red: redni učenci; reden in nereden / redno življenje
- 7. stalno organiziran in označen po zahtevah mednarodnega prava: v boju proti upornikom so sodelovale tudi redne čete; priznati partizane kot redno vojsko / redni diplomatski odnosi diplomatski odnosi, ki jih vzdržujejo stalne diplomatske misije
♦ jur. sprejeti zakon po rednem postopku po postopku v več stopnjah, določenih z zakonom; redna likvidacija likvidacija, ko delovna organizacija ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti; redna sodišča sodišča, ki odločajo predvsem v civilnih in kazenskih zadevah; redna pravna sredstva pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso pravnomočne; min. redni žarek žarek, ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost; šol. redni izpitni rok; šport. v rednem času se je tekma končala neodločeno
- rédno prisl.: revija izhaja redno; ta bolezen se redno konča s smrtjo; ekspr. redno odhaja na počitnice v hribe; po kosilu redno pijejo kavo; redno ali izredno študirati
● zastar. niti redno se ni poslovil, tako se mu je mudilo primerno, kot zahteva vljudnost; redno se zaposliti za nedoločen čas in s polnim delovnim časom; zastar. redno zasajene trte v urejenih, ravnih vrstah
♦ biblio. dolžnostni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; jur. dolžnostni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež
- 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje
● preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti - 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost
- a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel
- b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo
- c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem
- 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon
- dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo
● ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti
- dovóljen -a -o
- 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel
- 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega
- 1. v medmetni rabi izraža vljudnost pri nagovoru: izvolite sesti; prosim, izvolite vzeti; elipt.: »ali smem vstopiti?« »Izvolite«; izvoli, miza je pripravljena; izvolite, tukaj je izhod
- 2. star., z nedoločnikom, spoštljivo milostno, dobrohotno kaj storiti: knez ga je izvolil poslušati / iron.: izvolil si se ponorčevati iz nas, kajne; končno je le izvolil priti
- 1. čutiti, izražati obžalovanje: obžalovati dejanje, krivdo, žalitev / ekspr. ta svoj korak bo še bridko obžaloval
- 2. čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa: zelo je obžaloval njeno izgubo; dolgo so obžalovali očetovo smrt; ekspr. iz dna srca obžalovati / ekspr. vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela pomilovali, sočustvovali z njim
- 3. knjiž., v medmetni rabi izraža vljudnost pri odgovoru: obžalujem, ne morem ti pomagati; ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano
- 4. star. tožiti, tarnati: večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo / vsi obžalujejo njegovo dejanje se jezijo, izražajo nezadovoljstvo
● star. niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost ni jim bilo žal
- obžalováje stil. obžalujé: obžalovaje je povedal žalostno vest
- obžalujóč -a -e: obžalujoč, da se nista sporazumela, je odšel; obžalujoč pogled
- obžalován -a -o: bil je od vseh obžalovan
- oficiálno prisl.: oficialno prositi za sodelovanje
- 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov
- 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo
♦ jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo - 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti
// kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava - 4. v medmetni rabi izraža vljudnost
- a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura
- b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo
// izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen
// izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno
- 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili
// rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege
- oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude
- oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe
- 1. izražati komu željo
- a) da kaj da, naredi: prositi koga za časopis, denar, voz; lepo prositi; pismeno prositi; kot boga te prosim / bolnik prosi malo vode / prositi za delo, nasvet, pomoč; soseda prosi, da bi prišel kdo pomagat / ekspr.: na kolenih te prosim; pri najinem prijateljstvu te prosim: ne hodi tja; prositi s solzami v očeh / na stara leta je prosil od hiše do hiše / kot vljudnostna fraza: prosim za besedo; vljudno prosim za odgovor; smem prositi za ples
- b) da kdo postane deležen česa: prositi koga ljubezni, za ljubezen; mati ga je prosila odpuščanja za sina / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja; kot vljudnostna fraza prosimo za razumevanje
- 2. v medmetni rabi izraža vljudnost pri nagovoru:
- a) prosim, odprite okno; prosim, oprostite, kje pa stanuje NN / elipt., pog.: prosim dve kavi; vozne listke, prosim; žarg., trg. prosim, že dobite / kot vljudnostni odgovor pri zahvali hvala. »Prosim.«; kot vprašanje po nerazumljeni trditvi: prosim? Nisem dobro razumel; kako, prosim
- b) prosim, tukaj imate; mi posodiš pero? Prosim; »Ančka!« »Prosim.«; smem vstopiti? Prosim, kar naprej
- 3. ekspr., v prislovni rabi poudarja povedano: prosim, ali se tako dela; imajo stanovanje, hišo in, prosim (vas) lepo, celo jahto
● ekspr. prositi za roko sosedove hčere zasnubiti jo; pog. ne daj se toliko prositi daj, naredi, kar se te prosi, brez pregovarjanja, moledovanja; pes zna prositi se zna postaviti v položaj, da ima prednji nogi dvignjeni; star. tako je trpel, da si je sam smrti prosil zelo, neznosno je trpel; preg. dokler prosi, zlata usta nosi
- prosèč -éča -e: njegov pogled je bil proseč; proseče besede; prisl.: proseče gledati, reči
- udržáno prisl.: udržano se smehljati, vesti; prim. udržati
- 1. (trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: povzročiti zamero pri kom; pozabiti zamero; drobne, osebne zamere; stara, velika zamera / med njima ni bilo hujše zamere; z vsemi je v zameri; priti v zamero pri kom / kot vljudnostna fraza nasvidenje, pa brez zamere
- 2. v prislovni rabi, v zvezi brez zamere izraža vljudnost pri ugovarjanju, zavrnitvi: brez zamere, ampak tokrat nimate prav
// izraža opravičilo: vsega je, brez zamere, kriva vaša trma
// izraža začudenje, nejevoljo: brez zamere, ampak tega res ne razumem
● star. prositi zamere, za zamero opravičevati se za kaj; prositi odpuščanja za kaj; star. prosim za zamero, ampak kar je preveč, je preveč oprostite, ne zamerite; pog., ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej
- 1. vzpostaviti do koga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: nikar ne zameri, ne smejem se tebi; nisem mu zameril, saj ni mislil nič hudega; če ga ne boš povabil, ti bo zameril; zameril sem vam, ker me niste obiskali; hitro zameri / on rad zameri je zamerljiv; hudo, zelo zameriti
// sprejeti kaj kot neprimerno, žaljivo: vsako besedo zameri; če kaj zameri, tudi hitro odpusti; zameril jim je, da ga niso obvestili / kot vljudnostna fraza pa nikar kaj ne zamerite - 2. v medmetni rabi izraža vljudnost
- a) pri nagovoru: ne zamerite, rad bi vas še nekaj vprašal; star. ne zamerite moji radovednosti, od kod prihajate
- b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: ne zamerite, to ne bo držalo; ne zameri, ampak vsega imam dovolj
// izraža opravičilo: ne zamerite, če sem nekoliko pozen; ne zameri, nisem mislil tako hudo
// izraža začudenje, nejevoljo: ne zamerite, tega pa res ne razumem; ne zameri, to je pa že preneumno
- zamériti se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: zameriti se sodelavcem, sosedu; vsem, pri vseh se je zameril
// povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne ve, s čim se je tako zameril / kaj se ti je tako zamerilo, da ne prideš več na obisk; ekspr. šola se mu je dokončno zamerila; brezoseb. zamerilo se mu je, da ga zapostavljajo
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »