Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
vodník -a m (í) 
  1. 1. kdor koga kam vodi: vodnik je odpeljal lovce do sosednje kmetije; najeti, poiskati vodnika; dober vodnik / gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah
    // vodnik je otovoril mulo
  2. 2. žival, ki vodi trop, čredo: vodnik nosi zvonec; najstarejši oven je bil vodnik; gams vodnik
  3. 3. ekspr. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: biti vodnik mladine; duhovni, idejni vodnik / vodnik narodu vzornik
  4. 4. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodič: zaposliti se kot vodnik / turistični vodnik
  5. 5. kdor vodi (taborniški) vod: vodnik je peljal tabornike na izlet; vodnik medvedkov
  6. 6. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih: kupiti si vodnik; dober vodnik; vodnik po Jadranu
  7. 7. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani: knjiga je zanimiv vodnik po slovenski književnosti
  8. 8. elektr. žica ali drugače oblikovan električni prevodnik: za vodnik uporabiti bakreno žico; prekinitev vodnika / dvožilni, enožilni vodnik; goli vodnik ki je brez izolirne prevleke; masivni vodnik iz samo ene žice ali palice; nevtralni vodnik ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nični vodnik ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok
    // električni vodnik
    ♦     geom. krog vodnik krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli
SSKJ
vódnik -a m (ọ̑) najnižji podoficirski čin v Jugoslovanski ljudski armadi ali nosilec tega čina: postati vodnik
♦ voj. vodnik I. razreda čin, za stopnjo višji od vodnika, ali nosilec tega čina; višji vodnik čin, za stopnjo višji od vodnika I. razreda, ali nosilec tega čina
SSKJ
gòl gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) 
  1. 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje
    // ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola
  2. 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav., ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo
    // na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh
  3. 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo
  4. 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel
    ●     ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja
    ♦     bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge
    gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz
    gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega
    ♦     gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo
SSKJ
masíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki glede razsežnosti, zlasti debeline, širine presega običajno mero: masiven steber, zid; masivna ograja, piramida / masivno gorovje / masivna postava
  2. 2. knjiž. ki ni votel, je iz celega: stvar je bila na videz masivna, v resnici pa votla / masiven kamen
    ♦     arhit. masivna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic; polna opeka; elektr. masivni vodnik vodnik iz samo ene žice ali palice; les. masivni les les, ki ni poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen
    masívno prisl.: masivno izdelano pohištvo
SSKJ
nevtrálen -lna -o prid., nevtrálnejši (ȃ) 
  1. 1. ki ne pripada nobeni od navadno nasprotujočih si strani: med vojno je bil nevtralen / nevtralni bralci, opazovalci; časopis je ob dogodku nevtralen / ostati nevtralen pri razsojanju spora nepristranski
    // zavzeti nevtralno stališče
    // ki ne pripada nobeni strani, udeleženi v športnem tekmovanju: vodstvi obeh klubov sta zahtevali nevtralnega sodnika / tekma bo na nevtralnem igrišču
  2. 2. ki se v mednarodnih odnosih ne vključuje v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralna država; biti, postati nevtralen / pogajanja bodo na nevtralnem ozemlju
    // ki se v mednarodnih sporih, vojnah ne odloči za nobeno stran: v napetem mednarodnem položaju, med vojno je država ostala nevtralna / nevtralna politika
  3. 3. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: blago z nevtralnim vzorcem / nevtralna barva
  4. 4. kem. ki ni bazičen niti kisel: nevtralna snov / nevtralna reakcija
    ●     ekspr. ob njeni lepoti ni ostal nihče nevtralen ravnodušen; nevtralne barve črna, siva, bela barva
    ♦     agr. nevtralna tla tla, v katerih je ravnotežje vodikovih in hidroksilnih ionov; elektr. nevtralni vodnik vodnik, ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nevtralna točka točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; jur. nevtralni zračni prostor; nevtralne vode; lingv. stilno nevtralna beseda beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih, časovnih, stilno nezaznamovana beseda; teh. nevtralni plamen plamen, v katerem se kovine in njihove zlitine talijo brez kemičnih sprememb
SSKJ
fázen -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na fazo: fazna kontrola kvalitete izdelkov / fazna razlika / fazna napetost / fazni vodnik vodnik, ki ni zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični električni tok
// fazna sprememba
SSKJ
níčeln -a -o [čəl] prid. (ȋ) nanašajoč se na ničlo: ničelni simbol, znak / ničelni položaj; ničelna lega kazalca na merilni lestvici
● publ. svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki
♦ elektr. ničelni element element, ki po opravljeni operaciji v (elektronskem) računalniku da rezultat nič; ničelni vodnik nični vodnik; fiz. ničelna metoda merilna metoda, pri kateri se določi merjena količina z uravnovešenjem, tako da kaže instrument odklon nič; ničelna točka izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič; geom. ničelni vektor vektor z absolutno vrednostjo nič; psih. absolutna ničelna točka umskega razvoja začetek javljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku; teh. ničelna črta črta na diagramu, grafikonu, ki kaže vrednost nič; voj. ničelna točka točka na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim
SSKJ
níčen2 -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na nič: približevati se nični vrednosti
♦ elektr. nični vodnik vodnik, ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok
SSKJ
vodìč -íča m (ȉ í) 
  1. 1. kdor koga kam vodi: ker niso poznali poti, so najeli vodiča; hoditi za vodičem
  2. 2. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev: priskrbeti vodiča za izlet / turistični vodič
  3. 3. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih; vodnik: kupiti vodič; dober, zanimiv vodič; vodič po Ljubljani
  4. 4. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani; vodnik: knjiga je zanimiv vodič po živalskem svetu
SSKJ
goníti gónim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal
    // ekspr. veter je gonil oblake proti goram
    // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca
  2. 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu
  3. 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš
    // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše
  4. 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto
    ●     ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
    ♦     lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak
    goníti se 
    1. 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni
    2. 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine
    gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval
SSKJ
gostôta -e ž (ó) 
  1. 1. razmerje med tekočimi in trdnimi sestavinami: gostota juhe, omake / ugotavljati gostoto mleka; snovi različne gostote
    // lastnost, značilnost gostega 3: gostota blaga / gostota sita
  2. 2. množina česa na določeni površini: gostota dreves v gozdu; povečati gostoto prometne mreže / gostota prebivalstva; gostota naseljenosti število prebivalcev na km2
    ♦     fiz. gostota masa snovi na prostorninsko enoto; gostota plina; gostota električnega polja količina, s katero je določeno električno polje in se dobi z električnim nabojem na ploskovno enoto; gostota magnetnega polja količina, s katero je določeno magnetno polje in se dobi s silo, ki deluje na vodnik z električnim tokom
SSKJ
jámbor -a m (á) 
  1. 1. navpičen drog na ladji, zlasti za nameščanje jader in signalnih naprav: splezati na jambor; kovinski, lesen jambor; vrh jambora / signalni jambor
    ♦     navt. glavni ali veliki jambor drugi od spredaj; krmni jambor na krmi; sestavljeni jambor ki sestoji iz več delov, podaljškov
  2. 2. elektr. kovinski ali betonski opornik za električne vode; steber: novi železobetonski jambori / daljnovodni, visokonapetostni jambor; kotni jambor pri katerem električni vodnik spremeni smer
  3. 3. drog za pokončno opiranje: dva visoka jambora sta nosila streho cirkuškega šotora / antenski jambor
SSKJ
ljubeznív -a -o prid., ljubeznívejši (ī í) 
  1. 1. ki ima, kaže do ljudi zelo naklonjen čustveni odnos: fant je mlad, čeden in ljubezniv; to je ljubezniva ženska / prodajalka je ljubezniva do kupcev; ta zdravnik ni ljubezniv z bolniki / bil nam je ljubezniv vodnik in učitelj / kot vljudnostna fraza: hvala, zelo ste ljubeznivi; bodite tako ljubeznivi in me peljite k njemu; ta tovariš je bil tako ljubezniv, da nam je že vse razkazal
    // ki vsebuje, izraža naklonjen čustveni odnos: govoriti z ljubeznivim glasom; pozdraviti z ljubeznivim nasmehom; ljubezniv pogled; ljubeznive besede; njeno ljubeznivo vedenje / kot vljudnostna fraza odzvali se bomo vašemu ljubeznivemu vabilu
    // ekspr., v povedni rabi ki izkazuje osebi drugega spola ljubezen, naklonjenost: njegovo dekle ni bilo več tako ljubeznivo z njim
  2. 2. star. ljubek, privlačen: to je res ljubezniv otrok; rad ogledujem vas cvetečelične, ljubljanske, ljubeznive gospodične! (F. Prešeren) / ko se je zasmejala, so se ji na licih naredile ljubeznive jamice
  3. 3. knjiž., ekspr. mil, prijeten: ljubezniva pomlad, zarja
  4. 4. zastar., z dajalnikom ljub, drag: vsem je bil ljubezniv / v nagovoru: ljubeznivi moj mož; ljubeznive bralke
    ljubeznívo 
    1. 1. prislov od ljubezniv: zelo ljubeznivo govori z njim; ljubeznivo se nasmehniti, sprejeti koga; ljubeznivo mu je vse razložil; ljubeznivo krotek pogled
    2. 2. v povedni rabi izraža pohvalo, odobravanje: ljubeznivo je bilo od njega, da je pomagal / elipt., kot vljudnostna fraza res ljubeznivo od vas, da ste me obiskali
SSKJ
prebrísan -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki zna z iznajdljivostjo, bistrostjo presenetiti, prevarati: sin je zelo prebrisan; prebrisano dekle
    // ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, bistrost: deček s prebrisanim obrazom; prebrisan odgovor
  2. 2. star. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti; bister: učenec ni bil prebrisan / Za uk si prebrisane glave (V. Vodnik) bister, nadarjen
    prebrísano prisl.: prebrisano ravnati
SSKJ
smérnik -a m (ẹ̑) 
  1. 1. plastičen količek s svetlobnimi odbojniki za označevanje cestnega roba: postaviti smernik / avtomobil je zaneslo v obcestni smernik
  2. 2. redko tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj; kažipot: postaviti smernik
  3. 3. avt. smerokaz, smerni kazalec: vključiti smernik
    ●     knjiž., ekspr. dolgo je bil njihov smernik svetovalec, vodnik
    ♦     grad. opečni zidak, podolžno položen v zid
SSKJ
tírnica -e ž (ȋ) 
  1. 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov: položiti, zamenjati tirnice; pritrjevati tirnice na železniške prage
    // taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: lokomotiva je osvetljevala tirnici; kolesa udarjajo ob tirnice; ta vlak naj bi vozil po eni tirnici; razdalja med tirnicama / tramvajske, železniške tirnice
  2. 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: namestiti tirnice za zavese; tirnice predalov / kamera drsi po tirnicah
  3. 3. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: doseči Lunino tirnico; izstreliti satelit na tirnico
  4. 4. nav. mn., ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: življenje se vrača v stare tirnice; prodaja teče po starih tirnicah
    ♦     elektr., žel. kontaktna tirnica vodnik voznega voda v obliki kovinske tirnice; strojn. žerjavna tirnica; žel. varnostna tirnica ki je položena ob notranji strani tirnic na mostovih, da zadrži iztirjeno vozilo blizu osi tira; vodilna tirnica ki preprečuje iztirjenje vozila v ostrih lokih in na kretnicah; glava tirnice zgornji, odebeljeni del tirnice; noga tirnice del tirnice, s katerim se ta pritrjuje na podlago
SSKJ
ušésce -a s (ẹ̄) 
  1. 1. manjšalnica od uho: otroka bolijo ušesca / škaf z ušesci / vlekel jo je za ušesca
    ♦     elektr. spajkalno ušesce kovinska ploščica z luknjico, v katero se prispajka vodnik
  2. 2. star. narekovaj: besedo navaja med ušesci
SSKJ
fáza -e ž (á) 
  1. 1. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa z vsebinskimi značilnostmi v okviru celote, razvojna stopnja: prišlo je do kritične faze v gospodarstvu; današnja, sedanja faza družbenega razvoja; delo je v zadnji fazi; faza tehnološkega procesa; prehod iz ene faze v drugo / razvojne faze otrokove duhovne rasti stopnje; ugotoviti bolezen v njeni začetni fazi / knjiž. to je bila pomembna faza v našem kulturnem življenju čas, doba
  2. 2. fiz. količina, ki določa trenutno vrednost nihajoče količine: napetosti nihata z nasprotno fazo
  3. 3. elektr. izmenični električni tok ali napetost, katerih nihanje ni istočasno z nihanjem drugega izmeničnega električnega toka ali napetosti: faze trifaznega toka
    // poljud. fazni vodnik: dotakniti se faze
  4. 4. astr. razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo planeta, satelita ali Lune: Venerine faze
  5. 5. kem. snov v določenem agregatnem stanju kot sestavina zmesi: plinska, tekoča, trdna faza / disperzna faza snov, ki je razpršena v drugi snovi
SSKJ
očák -a m (á) 
  1. 1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze
    // nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov
  2. 2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva
  3. 3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki
  4. 4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki
    ●     zastar. oglejski očak patriarh
SSKJ
odvléči -vléčem dov., odvléci odvlécite in odvlecíte; odvlékel odvlékla (ẹ́) 
  1. 1. z vlečenjem spraviti z določenega mesta: odvleči hlod z dvorišča; košare ni mogla dvigniti in jo je kar odvlekla iz sobe / ladjo so z vlačilcem odvlekli v ladjedelnico / podrl ga je na tla in nezavestnega odvlekel v grmovje
    ●     ekspr. komaj je odvlekel noge proti hiši odšel
  2. 2. nav. ekspr. s silo narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: hiše so požgali, ljudi pa odvlekli v taborišče; odvleči koga na prisilno delo, v ujetništvo
    // kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam odide: k zdravniku so ga morali odvleči / po predstavi so ga odvlekli v gostilno
    odvléči se ekspr.  s težavo oditi: prijel se je za hrbet in se odvlekel do naslanjača; odvlekla se je v hišo bleda kot mrlič
    // oditi: odvlekla sta se iz hiše, ne da bi kdo opazil
Število zadetkov: 53