Zadetki iskanja
- 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača
- 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev
- 3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače
- I.
- 1. izraža, da se dejanje zgodi
- a) po krajšem ali daljšem presledku; potem: ali mi boš zvesta tudi potlej / vsak mora umreti, ta prej, oni potlej
- b) po predhodnem dejanju: odšel je z doma, pa se je kmalu potlej vrnil
- 2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: vse se draži, kako naj potlej kaj privarčujem
- 3. pog., z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje pa je potlej; naj potlej jaz vse delam / elipt.: in kaj potlej; kdo pa potlej
- 4. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu
- a) v času: prej je bil eno leto pri vojakih, potlej je pa doštudiral; najprej je pomislil, potlej je spregovoril
- b) v kraju: pojdi naravnost, potlej pa na levo
- 1. izraža, da se dejanje zgodi
- II. v vezniški rabi
- 1. pri naštevanju za izražanje obstajanja česa poleg že povedanega: vpitje in prepiri, potlej težave v službi, kako naj to zdržim
// navadno okrepljen za dodajanje: mož je že star, potlej pa tudi malo naglušen - 2. za izražanje
- a) vzročno-posledičnega razmerja: skoraj nič ne dela, potlej pa berači
- b) vzročno-sklepalnega razmerja: rad se uči, potlej bo že kaj iz njega; ali res nimaš ničesar povedati? Potlej pa zbogom
- c) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če hočeš priti na vlak, potlej kar pohiti; če kdo zasluži nagrado, potlej jo on / plačaj, potlej te ne bom tožil / ekspr.: fant bo pobegnil od doma, potlej bomo pa imeli; kaj potlej, če je reven, da je le priden
// ekspr. za izražanje nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, potlej pa res ne vem, če je res
- 1. pri naštevanju za izražanje obstajanja česa poleg že povedanega: vpitje in prepiri, potlej težave v službi, kako naj to zdržim
- 1. knjiž. nanašajoč se na naskok: naskočna četa / naskočno vpitje
- 2. redko razgiban, živahen: bil je bister in naskočen
- 1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci
// nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge
// v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci - 2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci
- 3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli
- 4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena
// izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija
● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; neskl. pril.: tudi v nesreči je ostal pokonci mož
- 1. s prislovnim določilom priti kam, premagujoč ovire: prodreti do dna jame / do tu so prodrli predniki današnjih Slovencev / voda lahko prodre tudi sem / vpitje je prodrlo do bolnika v sobi
// z vojaško silo, bojem priti kam na nasprotnikovo ozemlje: četa je prodrla skoraj do središča mesta; prodreti globoko na sovražnikovo ozemlje
// šah., šport. priti mimo nasprotnika kam v smeri proti določenemu cilju: prodreti do gola, koša / poskusiti prodreti s kmetom - 2. s prislovnim določilom zaradi delovanja določene sile priti v kako snov ali iz nje: konica noža ni prodrla v les / kmalu bodo prodrli prvi kočniki
- 3. priti skozi kaj ovirajočega: skozi oblake je prodrlo nekaj sončnih žarkov / zastar. kol je prodrl ledeno skorjo predrl, prebil
- 4. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se na drugem mestu, področju, premagujoč ovire: koloradski hrošč je po vojni hitro prodrl tudi k nam / dogodek je že prodrl v časopise / podjetje je prodrlo na tuje tržišče
- 5. ekspr. uveljaviti se, uspeti, premagujoč ovire: upam, da bo prodrl naš kandidat / z načrtom, predlogom ni prodrl
// uveljaviti se, postati priznan, premagujoč ovire: to mnenje, prepričanje je prodrlo; resnica bo zagotovo prodrla - 6. s prislovnim določilom spoznati po postopnem, težavnem odkrivanju: prodreti do dna, jedra zadeve; človek je že globoko prodrl v zakone narave
- stápljati se
- 1. prevzemati lastnosti, značilnosti koga: priseljenci se stapljajo z domačini / sosednja jezika sta se začela stapljati
- 2. tvoriti z drugimi elementi celoto: govornikove besede se stapljajo z zvoki trobent; vpitje ljudi in ropotanje strojev se staplja v oglušujoč hrup
- 3. ekspr. stikati se: v daljavi se morje staplja z nebom; sivi oblaki se stapljajo s tlemi
- 1. ki je v stanju velike jeze, razdraženosti: skušali so pomiriti togotne vaščane; ves togoten je planil kvišku
// ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost: togoten obraz; togotne kretnje; zaslišali so togotno vpitje - 2. ki se (rad) zelo razjezi, razdraži: bil je togoten človek; dobil je togotno ženo / togoten značaj
- 3. ekspr. silovit, divji: togotna burja; togotno morje
- togôtno prisl.: togotno odgovarjati; togotno je zaloputnil vrata
- 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
- 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik - 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
- čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj
- 1. kraj, prostor, ki je daleč; daljava: iz dalje se je čulo vpitje; star. ne hodi v tako daljo tako daleč
// pesn. prostranstvo: priti iz daljnih dalj; prostrana, sinja dalja; jasne, mračne dalje - 2. zastar. razdalja: medsebojna dalja dveh predmetov
- 1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje
// glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu
// redko oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev
// nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja - 2. glasno izražena želja, zahteva po
- a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli
- b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente
// ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi
♦ lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; ptt telefonski klic
- 1. konjar: več let je bil konjuh
- 2. jezdec, jahač: slišalo se je le vpitje tatarskih konjuhov
- 1. velika strnjena skupina ljudi: okrog ponesrečenca se je gnetla množica; množica je nenadoma vzvalovila; množice se je polastil strah; pomiriti razjarjeno množico; prebiti se skozi množico; ekspr. nepregledna, ogromna, stotisočglava množica; množica gledalcev; psihologija množice; šum, vpitje množice / množica ljudi
- 2. nav. mn. ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji: množice so začele vse glasneje izražati politične zahteve; popeljati množice v boj; voditi množice; politično vodstvo se je ločilo od množic; delovne, ekspr. najširše ljudske množice; neosveščena, knjiž. brezimna množica; ideološki vpliv na množice; politično delo med množicami; povezanost političnega vodstva z množicami / kmečke, proletarske množice / anonimna množica velemest prebivalstvo
- 3. nav. ekspr., z rodilnikom razmeroma veliko število česa: v zraku je množica živih bitij; množica misli; pregledal je celo množico otrok; zaradi množice drugih obveznosti te nisem mogel obiskati; množica najraznovrstnejših rib / pomoriti je dal cele množice; pripravljeni so bili umirati v množicah
- 4. mat. skupina predmetov iz našega nazornega ali miselnega sveta, ki jo imamo za celoto: sestaviti množico / teorija množice / delna množica ki je del kake množice; diskretna množica množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0; ekvivalentna množica pri kateri ima vsak njen element ustrezen element v drugi množici; osnovna ali univerzalna množica ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; moč množice število elementov množice
- 1. ki ni človeški: nečloveška bitja / ekspr.: s kaznjenci je bil zelo nečloveški; to so nečloveške zahteve; nečloveško ravnanje
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: od nečloveškega napora je že čisto oslabel; trpeti nečloveške muke, strahote; zaslišali so nečloveško vpitje / živi v nečloveških razmerah zelo slabih
- nèčlovéško prisl.: nečloveško so ga pretepli; nečloveško ravnati s kom; nečloveško se vesti
- 1. kdor priganja, goni živino: priganjači pokajo z biči; priganjači mul; slišalo se je vpitje priganjačev
- 2. slabš. kdor zahteva, poskuša doseči, da kdo hitreje dela: na delu so jim dali priganjača / nadzornik je bil pravi priganjač / politični, režimski priganjači agitatorji
- 3. redko kdor goni divjad pred stojišče lovca; gonjač: lovci so ga najeli za priganjača
- 1. razširjajoč se postajati slišen: ob napadu so se razlegali bojni kriki; petje se je razlegalo daleč naokoli; iz hiše se je razlegalo vpitje; zvonjenje se je razlegalo po dolini; brezoseb. zavpil je, da se je razlegalo po hiši; pren., knjiž. pesnikov glas se je razlegal po vsej domovini
- 2. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: po zemlji se je razlegal mir / grenkoba se mu je razlegala po obrazu
- 1. navadno v zvezi zmajati z glavo s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izraziti osuplost, presenečenje, ogorčenje: na vprašanje je zmajal z glavo; sočutno, zamišljeno zmajati z glavo / star. zmajal je z rameni in utihnil skomignil
// nič ni rekel, samo zmajal je - 2. star. zamajati: lahen veter je zmajal veje / potres je zmajal tla
- 3. star. razmajati: eksplozije so zmajale stari mlin / čas je zmajal temelje starih vrednot
- 4. star. omajati: zmajala sta ga jok in vpitje; radi bi ga zmajali, pa ga ne morejo
● star. nihče ni upal zmajati jezika spregovoriti, oglasiti se
- zmajáti se, tudi zmájati se ekspr., s prislovnim določilom opotekajoč se, okorno iti, oditi: zmajejo se v šotore in zaspijo; počasi se zmaje v hlev / zmajejo se na vozove nerodno, počasi zlezejo
- zmajávši star.: zmajavši z glavo, napiše recept
- zmaján tudi zmájan -a -o: po zmajanih stopnicah sta šla v klet
// zelo glasen: slišati je bilo donebesne krike; donebesno vpitje / zavladalo je donebesno veselje zelo veliko
- 1. knjiž., redko spreminjati v led: ledeniti tekočino; pren., ekspr. nečloveške razmere so mu začele ledeniti srce in čustva
- 2. ekspr. delati kaj zelo hladno, mrzlo: oster veter mu ledeni roke
- 3. ekspr., v zvezi s kri, srce povzročati velik strah, grozo: kriki mu ledenijo kri; strašni prizori so ji ledenili srce
- ledeníti se redko ledeneti: kri se mu je ledenila po žilah
- ledenèč -éča -e: kri ledeneče vpitje
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »