vpítje -a s (í)
glagolnik od vpiti, kričati: zaslišalo se je vpitje; vpitje in jok / vpitje nad otroki
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
gonjáč -a m (á)
1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača
2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev
3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače
1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača
2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev
3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače
SSKJ²
donebésen -sna -o prid. (ẹ̑)
ekspr. visok, kot bi segal do nebes: iz hiše so švignili pošastni donebesni plameni; v mestu so same visoke hiše in donebesni stolpi; donebesno gorovje
// zelo glasen: slišati je bilo donebesne krike; donebesno vpitje / zavladalo je donebesno veselje zelo veliko
ekspr. visok, kot bi segal do nebes: iz hiše so švignili pošastni donebesni plameni; v mestu so same visoke hiše in donebesni stolpi; donebesno gorovje
// zelo glasen: slišati je bilo donebesne krike; donebesno vpitje / zavladalo je donebesno veselje zelo veliko
SSKJ²
SSKJ²
ledeníti -ím nedov. (ī í)
1. knjiž. spreminjati v led: ledeniti tekočino; pren., ekspr. nečloveške razmere so mu začele ledeniti srce in čustva
2. ekspr. delati kaj zelo hladno, mrzlo: oster veter mu ledeni roke
3. ekspr., v zvezi s kri, srce povzročati velik strah, grozo: kriki mu ledenijo kri; strašni prizori so ji ledenili srce
1. knjiž. spreminjati v led: ledeniti tekočino; pren., ekspr. nečloveške razmere so mu začele ledeniti srce in čustva
2. ekspr. delati kaj zelo hladno, mrzlo: oster veter mu ledeni roke
3. ekspr., v zvezi s kri, srce povzročati velik strah, grozo: kriki mu ledenijo kri; strašni prizori so ji ledenili srce
- ledeníti se
ledeneti: kri se mu je ledenila po žilah
- ledenèč -éča -e:
kri ledeneče vpitje
SSKJ²
SSKJ²
objésten -tna -o prid., objéstnejši (ẹ́ ẹ̄)
ki zaradi velike sproščenosti, premajhnega čuta odgovornosti (rad) naredi, povzroči kaj slabega, neprimernega, navadno za šalo: objestni fantje, otroci; nagajiv in objesten; pren., ekspr. objesten veter
// ki izraža veliko sproščenost, premajhen čut odgovornosti: objesten smeh; objestno streljanje; objestno vpitje otrok
// ekspr. brezobziren, nesramen: objestni fevdalci, nacisti; objestna drhal
ki zaradi velike sproščenosti, premajhnega čuta odgovornosti (rad) naredi, povzroči kaj slabega, neprimernega, navadno za šalo: objestni fantje, otroci; nagajiv in objesten; pren., ekspr. objesten veter
// ki izraža veliko sproščenost, premajhen čut odgovornosti: objesten smeh; objestno streljanje; objestno vpitje otrok
// ekspr. brezobziren, nesramen: objestni fevdalci, nacisti; objestna drhal
- objéstno prisl.:
objestno odgovarjati, razbijati
SSKJ²
pokônci prisl. (ó)
1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci
// nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge / v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci
2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci
3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli
4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena
// izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija
● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; tudi v nesreči je ostal pokonci mož
1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci
// nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge / v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci
2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci
3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli
4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena
// izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija
● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; tudi v nesreči je ostal pokonci mož
SSKJ²
pôtlej prisl. (ó)
I.
1. izraža, da se dejanje zgodi
a) po krajšem ali daljšem presledku; potem1: ali mi boš zvesta tudi potlej / vsak mora umreti, ta prej, oni potlej
b) po predhodnem dejanju: odšel je z doma, pa se je kmalu potlej vrnil
2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: vse se draži, kako naj potlej kaj privarčujem
3. pog., z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje pa je potlej; naj potlej jaz vse delam / elipt.: in kaj potlej; kdo pa potlej
4. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu
a) v času: prej je bil eno leto pri vojakih, potlej je pa doštudiral; najprej je pomislil, potlej je spregovoril
b) v kraju: pojdi naravnost, potlej pa na levo
II. v vezniški rabi
1. pri naštevanju za izražanje obstajanja česa poleg že povedanega: vpitje in prepiri, potlej težave v službi, kako naj to zdržim
// navadno okrepljen za dodajanje: mož je že star, potlej pa tudi malo naglušen
2. za izražanje
a) vzročno-posledičnega razmerja: skoraj nič ne dela, potlej pa berači
b) vzročno-sklepalnega razmerja: rad se uči, potlej bo že kaj iz njega; ali res nimaš ničesar povedati? Potlej pa zbogom
c) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če hočeš priti na vlak, potlej kar pohiti; če kdo zasluži nagrado, potlej jo on / plačaj, potlej te ne bom tožil / ekspr.: fant bo pobegnil od doma, potlej bomo pa imeli; kaj potlej, če je reven, da je le priden
// v členkovni rabi za izražanje nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, potlej pa res ne vem, če je res
I.
1. izraža, da se dejanje zgodi
a) po krajšem ali daljšem presledku; potem1: ali mi boš zvesta tudi potlej / vsak mora umreti, ta prej, oni potlej
b) po predhodnem dejanju: odšel je z doma, pa se je kmalu potlej vrnil
2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: vse se draži, kako naj potlej kaj privarčujem
3. pog., z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje pa je potlej; naj potlej jaz vse delam / elipt.: in kaj potlej; kdo pa potlej
4. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu
a) v času: prej je bil eno leto pri vojakih, potlej je pa doštudiral; najprej je pomislil, potlej je spregovoril
b) v kraju: pojdi naravnost, potlej pa na levo
II. v vezniški rabi
1. pri naštevanju za izražanje obstajanja česa poleg že povedanega: vpitje in prepiri, potlej težave v službi, kako naj to zdržim
// navadno okrepljen za dodajanje: mož je že star, potlej pa tudi malo naglušen
2. za izražanje
a) vzročno-posledičnega razmerja: skoraj nič ne dela, potlej pa berači
b) vzročno-sklepalnega razmerja: rad se uči, potlej bo že kaj iz njega; ali res nimaš ničesar povedati? Potlej pa zbogom
c) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če hočeš priti na vlak, potlej kar pohiti; če kdo zasluži nagrado, potlej jo on / plačaj, potlej te ne bom tožil / ekspr.: fant bo pobegnil od doma, potlej bomo pa imeli; kaj potlej, če je reven, da je le priden
// v členkovni rabi za izražanje nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, potlej pa res ne vem, če je res
SSKJ²
pridúšanje -a s (ū)
glagolnik od pridušati se: vse njegovo pridušanje ni nič pomagalo / slišati je bilo vpitje, pridušanje in kletev
glagolnik od pridušati se: vse njegovo pridušanje ni nič pomagalo / slišati je bilo vpitje, pridušanje in kletev
SSKJ²
prodréti -drèm dov., prodŕl (ẹ́ ȅ)
1. s prislovnim določilom priti kam, premagujoč ovire: prodreti do dna jame / do tu so prodrli predniki današnjih Slovencev / voda lahko prodre tudi sem / vpitje je prodrlo do bolnika v sobi
// z vojaško silo, bojem priti kam na nasprotnikovo ozemlje: četa je prodrla skoraj do središča mesta; prodreti globoko na nasprotnikovo ozemlje
// šah., šport. priti mimo nasprotnika kam v smeri proti določenemu cilju: prodreti do gola, koša / poskusiti prodreti s kmetom
2. s prislovnim določilom zaradi delovanja določene sile priti v kako snov ali iz nje: konica noža ni prodrla v les / kmalu bodo prodrli prvi kočniki
3. priti skozi kaj ovirajočega: skozi oblake je prodrlo nekaj sončnih žarkov / zastar. kol je prodrl ledeno skorjo predrl, prebil
4. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se na drugem mestu, področju, premagujoč ovire: koloradski hrošč je po vojni hitro prodrl tudi k nam / dogodek je že prodrl v časopise / podjetje je prodrlo na tuje tržišče / prodreti v vse pore družbenega življenja
5. ekspr. uveljaviti se, uspeti, premagujoč ovire: upam, da bo prodrl naš kandidat / z načrtom, predlogom ni prodrl
// uveljaviti se, postati priznan, premagujoč ovire: to mnenje, prepričanje je prodrlo; resnica bo zagotovo prodrla
6. s prislovnim določilom spoznati po postopnem, težavnem odkrivanju: prodreti do dna, jedra zadeve; človek je že globoko prodrl v zakone narave
1. s prislovnim določilom priti kam, premagujoč ovire: prodreti do dna jame / do tu so prodrli predniki današnjih Slovencev / voda lahko prodre tudi sem / vpitje je prodrlo do bolnika v sobi
// z vojaško silo, bojem priti kam na nasprotnikovo ozemlje: četa je prodrla skoraj do središča mesta; prodreti globoko na nasprotnikovo ozemlje
// šah., šport. priti mimo nasprotnika kam v smeri proti določenemu cilju: prodreti do gola, koša / poskusiti prodreti s kmetom
2. s prislovnim določilom zaradi delovanja določene sile priti v kako snov ali iz nje: konica noža ni prodrla v les / kmalu bodo prodrli prvi kočniki
3. priti skozi kaj ovirajočega: skozi oblake je prodrlo nekaj sončnih žarkov / zastar. kol je prodrl ledeno skorjo predrl, prebil
4. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se na drugem mestu, področju, premagujoč ovire: koloradski hrošč je po vojni hitro prodrl tudi k nam / dogodek je že prodrl v časopise / podjetje je prodrlo na tuje tržišče / prodreti v vse pore družbenega življenja
5. ekspr. uveljaviti se, uspeti, premagujoč ovire: upam, da bo prodrl naš kandidat / z načrtom, predlogom ni prodrl
// uveljaviti se, postati priznan, premagujoč ovire: to mnenje, prepričanje je prodrlo; resnica bo zagotovo prodrla
6. s prislovnim določilom spoznati po postopnem, težavnem odkrivanju: prodreti do dna, jedra zadeve; človek je že globoko prodrl v zakone narave
SSKJ²
rjovênje -a s (é)
glagolnik od rjoveti: rjovenje ga je prestrašilo; levje, tigrovo rjovenje / rjovenje topov in žvižganje granat / to ni petje, ampak rjovenje; vpitje je prešlo v rjovenje / rjovenje viharja
glagolnik od rjoveti: rjovenje ga je prestrašilo; levje, tigrovo rjovenje / rjovenje topov in žvižganje granat / to ni petje, ampak rjovenje; vpitje je prešlo v rjovenje / rjovenje viharja
SSKJ²
rogovíljenje -a s (ī)
glagolnik od rogoviliti: rogoviljenje z rokami / poslušati rogoviljenje strank po stopnišču / rogoviljenje mladine po vasi; vpitje in rogoviljenje / odgovoriti na rogoviljenje študentov
glagolnik od rogoviliti: rogoviljenje z rokami / poslušati rogoviljenje strank po stopnišču / rogoviljenje mladine po vasi; vpitje in rogoviljenje / odgovoriti na rogoviljenje študentov
SSKJ²
stápljati -am nedov. (ā)
združevati: dveh nasprotnih elementov ni mogoče stapljati v eno / stapljala je svojo predstavo o njem z njim samim
združevati: dveh nasprotnih elementov ni mogoče stapljati v eno / stapljala je svojo predstavo o njem z njim samim
- stápljati se
1. prevzemati lastnosti, značilnosti koga: priseljenci se stapljajo z domačini / sosednja jezika sta se začela stapljati
2. tvoriti z drugimi elementi celoto: govornikove besede se stapljajo z zvoki trobent; vpitje ljudi in ropotanje strojev se staplja v oglušujoč hrup
3. ekspr. stikati se: v daljavi se morje staplja z nebom; sivi oblaki se stapljajo s tlemi
SSKJ²
togôten -tna -o prid. (ó)
1. ki je v stanju velike jeze, razdraženosti: skušali so pomiriti togotne vaščane; ves togoten je planil kvišku
// ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost: togoten obraz; togotne kretnje; zaslišali so togotno vpitje
2. ki se (rad) zelo razjezi, razdraži: bil je togoten človek; dobil je togotno ženo / togoten značaj
3. ekspr. silovit, divji: togotna burja; togotno morje
1. ki je v stanju velike jeze, razdraženosti: skušali so pomiriti togotne vaščane; ves togoten je planil kvišku
// ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost: togoten obraz; togotne kretnje; zaslišali so togotno vpitje
2. ki se (rad) zelo razjezi, razdraži: bil je togoten človek; dobil je togotno ženo / togoten značaj
3. ekspr. silovit, divji: togotna burja; togotno morje
- togôtno prisl.:
togotno odgovarjati; togotno je zaloputnil vrata
SSKJ²
zarípel -pla -o [zaripəu̯] prid. (í)
ki ima zaradi razburjenja, razgretosti zelo rdeč in napet obraz: zaripli prodajalci so hvalili svoje blago; biti ves zaripel od jeze, razburjenja, vročine / biti zaripel v obraz / zariple oči izbuljene / zaripel obraz
● ekspr. zariplo vpitje jezno, razburjeno; prim. zaripniti
ki ima zaradi razburjenja, razgretosti zelo rdeč in napet obraz: zaripli prodajalci so hvalili svoje blago; biti ves zaripel od jeze, razburjenja, vročine / biti zaripel v obraz / zariple oči izbuljene / zaripel obraz
● ekspr. zariplo vpitje jezno, razburjeno; prim. zaripniti
SSKJ²
brezštevílen -lna -o prid. (ȋ)
ekspr. ki se ne da prešteti: vpitje brezštevilne množice; brezštevilne, utripajoče reklame
ekspr. ki se ne da prešteti: vpitje brezštevilne množice; brezštevilne, utripajoče reklame
SSKJ²
čofotánje -a s (ȃ)
glagolnik od čofotati: zaslišali so čofotanje in vpitje kopalcev / čofotanje otrok po blatu
glagolnik od čofotati: zaslišali so čofotanje in vpitje kopalcev / čofotanje otrok po blatu
SSKJ²
čúti1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) pog.
1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik
3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik
3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
- čúvši zastar.:
to čuvši, se mož razveseli;
SSKJ²
dálja -e ž (á)
1. kraj, prostor, ki je daleč; daljava: iz dalje se je čulo vpitje; star. ne hodi v tako daljo tako daleč
// pesn. prostranstvo: priti iz daljnih dalj; prostrana, sinja dalja; jasne, mračne dalje
2. zastar. razdalja: medsebojna dalja dveh predmetov
1. kraj, prostor, ki je daleč; daljava: iz dalje se je čulo vpitje; star. ne hodi v tako daljo tako daleč
// pesn. prostranstvo: priti iz daljnih dalj; prostrana, sinja dalja; jasne, mračne dalje
2. zastar. razdalja: medsebojna dalja dveh predmetov
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 44
Dostopnost