- 1. gojena ali divje rastoča rastlina z zelenimi ali belimi pokončnimi poganjki z luskastim vrhom; primerjaj lat. Asparagus; SINONIMI: špargelj
ETIMOLOGIJA: ↑bel - več ...
Zadetki iskanja
eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
Celotno geslo
eSSKJ
belúš belúša samostalnik moškega spola [belúš]
ETIMOLOGIJA: ↑bel - več ...
ETIMOLOGIJA: ↑bel - več ...
Celotno geslo
eSSKJ
belúšev belúševa belúševo pridevnik [belúšeu̯ belúševa belúševo]
- 2. ki je del beluša 1.1.; SINONIMI: belušni
- 2.1. ki je iz belušev 1.1. ali vsebuje beluše 1.1.; SINONIMI: belušni, špargljev
Celotno geslo
eSSKJ
bôrov1 bôrova bôrovo pridevnik [bôrou̯ bôrova bôrovo] STALNE ZVEZE: borova ogorčica, borov glivec, borov goban, borovo gostivanje, borovo gostüvanje, borov prelec
ETIMOLOGIJA: ↑bor
ETIMOLOGIJA: ↑bor
Celotno geslo
eSSKJ
hrúšev hrúševa hrúševo pridevnik [hrúšeu̯ hrúševa hrúševo] STALNE ZVEZE: hruševa bolšica, hruševa brstarica, hruševa rja, hrušev ožig, hrušev škrlup
ETIMOLOGIJA: iz *hruša < pslov. *kruša, glej ↑hruška
ETIMOLOGIJA: iz *hruša < pslov. *kruša, glej ↑hruška
Celotno geslo
eSSKJ
máčji máčja máčje pridevnik [máčji]
FRAZEOLOGIJA: mačji kašelj, To ni mačji kašelj.
ETIMOLOGIJA: iz *mačьjьjь, glej ↑mačka
- 1. ki je v zvezi z mačkami 1.
FRAZEOLOGIJA: mačji kašelj, To ni mačji kašelj.
ETIMOLOGIJA: iz *mačьjьjь, glej ↑mačka
Celotno geslo
eSSKJ
pánda1 pánde samostalnik moškega spola [pánda]
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Panda in angl. panda iz nekega nepalskega jezika - več ...
- medved s črno-belo dlako, ki se prehranjuje z bambusom in živi na jugozahodu Kitajske; primerjaj lat. Ailuropoda melanoleuca; SINONIMI: panda, iz zoologije orjaški panda, iz zoologije veliki panda
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Panda in angl. panda iz nekega nepalskega jezika - več ...
Celotno geslo
eSSKJ
pánda2 pánde samostalnik ženskega spola [pánda]
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Panda in angl. panda iz nekega nepalskega jezika - več ...
- 1. medved s črno-belo dlako, ki se prehranjuje z bambusom in živi na jugozahodu Kitajske; primerjaj lat. Ailuropoda melanoleuca; SINONIMI: panda, iz zoologije orjaški panda, iz zoologije veliki panda
- 2. igrača, ki predstavlja medveda s črno-belo dlako
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Panda in angl. panda iz nekega nepalskega jezika - več ...
Celotno geslo
eSSKJ
péhtran péhtrana samostalnik moškega spola [péhtran]
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nar. nem. Perchtram < stvnem. perhtram, prevzeto prek lat. pyrēthrum iz gr. pýrethron ‛rastlina maroška bertramka’, iz pȳr ‛ogenj’ - več ...
- grmičasta začimbna rastlina z dolgimi suličastimi listi izrazitega vonja ali del te rastline; primerjaj lat. Artemisia dracunculus
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nar. nem. Perchtram < stvnem. perhtram, prevzeto prek lat. pyrēthrum iz gr. pýrethron ‛rastlina maroška bertramka’, iz pȳr ‛ogenj’ - več ...
Celotno geslo
eSSKJ
špárgelj špárglja samostalnik moškega spola [špárgəl]
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Spargel in it. asparago ali lat. asparagus iz gr. aspáragos ‛beluš, poganjek’ - več ...
- 1. gojena ali divje rastoča rastlina z zelenimi ali belimi pokončnimi poganjki z luskastim vrhom; primerjaj lat. Asparagus; SINONIMI: beluš
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Spargel in it. asparago ali lat. asparagus iz gr. aspáragos ‛beluš, poganjek’ - več ...
Celotno geslo
eSSKJ
špárgljev špárgljeva špárgljevo pridevnik [špárgljeu̯ špárgljeva špárgljevo]
- 1. ki je v zvezi s šparglji 1.; SINONIMI: belušni
- 1.1. ki je del šparglja 1.; SINONIMI: belušev
- 2. ki je iz špargljev 1.1. ali vsebuje šparglje 1.1.; SINONIMI: belušev, belušni
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
jélov -a -o in jelôv in jelòv -ôva -o prid. (ẹ́; ó; ȍ ó)
nanašajoč se na jelko: jelov les, storž; jelovi vršički / jelov gozd
nanašajoč se na jelko: jelov les, storž; jelovi vršički / jelov gozd
SSKJ²
korenína -e ž (í)
1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred
// začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti
3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine
4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren1: korenina krajevnega imena
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred
// začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti
3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine
4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren1: korenina krajevnega imena
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
SSKJ²
pánda1 -e tudi -a m (ȃ)
zool. medved s črno-belim kožuhom, ki prebiva v osrednjih predelih gorate Kitajske in se hrani zlasti z bambusovimi vršički, Ailuropoda melanoleuca: rastlinojedi panda / medved panda
zool. medved s črno-belim kožuhom, ki prebiva v osrednjih predelih gorate Kitajske in se hrani zlasti z bambusovimi vršički, Ailuropoda melanoleuca: rastlinojedi panda / medved panda
SSKJ²
pánda2 -e ž (ȃ)
zool. medved s črno-belim kožuhom, ki prebiva v osrednjih predelih gorate Kitajske in se hrani zlasti z bambusovimi vršički, Ailuropoda melanoleuca: raziskovanje pand
zool. medved s črno-belim kožuhom, ki prebiva v osrednjih predelih gorate Kitajske in se hrani zlasti z bambusovimi vršički, Ailuropoda melanoleuca: raziskovanje pand
SSKJ²
vršíček -čka m (ȋ)
1. zgornji del rastline, drevesa, kjer ta raste v višino: iz snega so moleli brinovi vršički / poščipati rastlinam vršičke, da bolj košato rastejo; gosenice so pojedle vršičke sadik / splezati v vršiček drevesa; najlepši sadeži so v vršičku; letalo je letelo nizko nad vršički
// vsak od delov rastline z listi, iglicami, v katere se rastlina razrašča: vsaditi nageljnove vršičke; šopek iz nageljnov in vršičkov rožmarina / beluševi vršički mladi, mesnati poganjki belušev; delati sirup iz smrekovih vršičkov
2. del, nasproten delu, s katerim je kaj priraščeno: vršički radičevih listov rumenijo; odrezati stročjemu fižolu vršičke in peclje; uporabljati vršičke krompirjevih gomoljev za sajenje / vršički dlake konice
♦ bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; vršiček korenine vegetacijska točka korenine
1. zgornji del rastline, drevesa, kjer ta raste v višino: iz snega so moleli brinovi vršički / poščipati rastlinam vršičke, da bolj košato rastejo; gosenice so pojedle vršičke sadik / splezati v vršiček drevesa; najlepši sadeži so v vršičku; letalo je letelo nizko nad vršički
// vsak od delov rastline z listi, iglicami, v katere se rastlina razrašča: vsaditi nageljnove vršičke; šopek iz nageljnov in vršičkov rožmarina / beluševi vršički mladi, mesnati poganjki belušev; delati sirup iz smrekovih vršičkov
2. del, nasproten delu, s katerim je kaj priraščeno: vršički radičevih listov rumenijo; odrezati stročjemu fižolu vršičke in peclje; uporabljati vršičke krompirjevih gomoljev za sajenje / vršički dlake konice
♦ bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; vršiček korenine vegetacijska točka korenine
SSKJ²
SSKJ²
zelênje -a s (é)
1. zeleno rastlinje: nizka vratca prekriva zelenje; zasaditi prostor okrog bloka z zelenjem; bujno tropsko zelenje / hiša je skrita v zelenju; pot se vije med zelenjem
2. zeleni deli rastlin, zlasti listi, vršički: drevesa so že brez zelenja; nabirati, smukati zelenje za koze; okrasiti sobo z zelenjem / zelenje peteršilja, zelene
3. površina, porasla z (zelenim) rastlinjem: hodili so po samem zelenju / mestno zelenje zelene površine v naselju in ob njem
● temno zelenje gozdov zelenina, zelenost
1. zeleno rastlinje: nizka vratca prekriva zelenje; zasaditi prostor okrog bloka z zelenjem; bujno tropsko zelenje / hiša je skrita v zelenju; pot se vije med zelenjem
2. zeleni deli rastlin, zlasti listi, vršički: drevesa so že brez zelenja; nabirati, smukati zelenje za koze; okrasiti sobo z zelenjem / zelenje peteršilja, zelene
3. površina, porasla z (zelenim) rastlinjem: hodili so po samem zelenju / mestno zelenje zelene površine v naselju in ob njem
● temno zelenje gozdov zelenina, zelenost
Sprotni slovar slovenskega jezika
Celotno geslo
Sprotni
Sinonimni slovar slovenskega jezika
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 23
Dostopnost